Katja Granda. Irski ples je zame super terapija za soočanje z vsakdanjimi izzivi!

Katja Granda

Pogovor z vodjo in pedagoginjo Šole irskega plesa

Katja Granda, lep plesni pozdrav na spletni strani Parada plesa. Si šefica Šole irskega plesa in to pomeni, da si se zelo specializirala. Kako bi definirala in razložila našim bralcem, kaj je irski ples?
Irski plesi so skupina tradicionalnih plesov, ki izvirajo iz Irske. Če bi poiskala tri najbolj prepoznavne značilnosti irskih plesov, bi bile to, po mojem mnenju, značilna drža z rokami ob telesu, ustvarjanje ritma s topotom plesnih čevljev in visoki skoki.

Ni dvoma, da je široko prepoznavnost tega stila prinesel nastop Michaela Flatelyja na Evroviziji v Dublinu leta 1994. Sedem minut, ki je katapultiralo irski ples v svet, kajne? Se tudi ti morda spomniš tega šova ali si si ga ogledala po tem, ko si bila že plesalka irskega plesa?
Tako je, Flately (Michael, op. u.), Jean Butler in ostali odlični plesalci so s to vmesno točko na Evroviziji navdušili in irskemu plesu dodali povsem novo dimenzijo. Po tej točki in s pojavom Riverdance šova, ki se je razvil iz nje, je irskemu plesu med mladimi na Irskem spet narasla priljubljenost. Pred tem so na zvrst gledali bolj kot na folkloro, po tem pa so vsi mladi želeli plesati kot Michael Flately in Jean Butler. Z razvojem tega in vseh sledečih plesnih šovov in skupin so se tudi odprla vrata in možnost nadaljevanja plesne kariere za plesalce irskih plesov, ki so pred tem svojo plesno pot ponavadi zaključili okoli osemnajstega leta, ko so nehali s tekmovanji. Sama sem si Riverdance šov v živo ogledala pozneje, ko sem že bila del Šole irskega plesa, ob gostovanju v Sloveniji, in moram priznati, da je to še vedno moj najljubši plesni šov, po mojem mnenju veliko bolj pristen od naslednikov.

Plesala si latin in standard pa hip-hop tudi tekmovala. Kakšni so tvoji spomini na to obdobje in zakaj si sploh začela plesati?
Vsi moji spomini, povezani s plesom, so pozitivni, ker v plesu preprosto neskončno uživam. Začela sem plesati v vrtcu in navdušeno nadaljevala to pot v začetku osnovne šole, takrat na tečajih standardnih in latinskoameriških plesov. Je pa bil takrat moj najljubši ples jive, tako da so mi, kot kaže, že od nekdaj pri srcu energični in malo bolj poskočni plesi. S to zvrstjo sem takrat hitro zaključila, potem pa me je ob koncu osnovne šole najboljša prijateljica navdušila nad hip-hopom, ki sem ga plesala nadaljnjih šest let, tudi tekmovalno.

Zakaj pa si se potem znašla v irskem plesu?
Moja družina, predvsem moj oče, je bila vedno navdušena nad irsko kulturo in glasbo in tako smo seveda obiskali tudi enega od plesnih šovov, ki so med prvimi gostovali v Sloveniji. To je bil eden od manjših šovov, imenovan Magic of the dance, in predstava me je zelo navdušila ter v meni vzbudila željo po tem plesu. Nekaj let pozneje sem potem na Ani Desetnici slučajno odkrila Šolo irskega plesa, ki je takrat v Sloveniji delovala dve leti, in že naslednji dan sem postala tečajnica.

Zadnjih pet let si šefica Šole irskega plesa, s katero nadaljuješ tradicijo, ki jo je postavila Joan McIntyre. Je bila to zavestna odločitev?
Da, ta odločitev je bila zavestna in je bilo zanjo potrebnega kar nekaj razmisleka. Ampak res bi mi bilo žal, če bi šola, ki je postala del mene, kar naenkrat prenehala obstajati in bi vsi plesa željni učenci ostali pred zaprtimi vrati. Zato sem se odločila, da bom nadaljevala s poučevanjem in se spopadla tudi s to odgovorno vlogo šefice plesne šole.

Kako pristopaš k učenju tega plesa, na čem je poudarek?
Irski ples ima kar nekaj specifičnih zakonitosti in je za dobro izvedbo plesnih korakov treba že od samega začetka učence seznanjati s pravilno plesno tehniko in jim dati dobro osnovo za naprej. Zato dajemo kar velik poudarek pri učenju vajam za tehniko in piljenju izvedbe posameznih korakov, hkrati pa skušamo najti ustrezno hitrost podajanja novih korakov, da ni povsem vse osredotočeno samo na tehniko, ker večina naših učencev treninge vendarle obiskuje zgolj rekreativno in nimajo tekmovalnih ambicij ali želje po nastopanju. Ker smo majhna šola, imamo tudi priložnost za individualni pristop in obravnavo učencev ter prilagajanje različnemu ritmu posameznikov znotraj skupine. Zelo pomembna pa se mi zdi tudi dobra klima v skupinah in sproščen odnos tečajnikov tako med sabo kot z učiteljem, da ples postane tudi del družabnega življenja in učenci na treningih sklenejo nova prijateljstva. Zato smo se pred korono trudili organizirati tudi več druženj, plesnih večerov in priložnosti, da se med sabo spoznajo tudi učenci različnih skupin.

(foto: Marko Alpner)

Mehki in trdi čevlji in z njimi so povezani tudi plesni stili, kajne? Kateri pa je najbolj prepoznaven in kateri najbolj popularen za učenje in nastopanje?
Tako je, v irskih plesih bi lahko nekako ločila štiri glavne stile: sean-nos ali stari plesni stil, ki je zaradi sproščene drže bolj podoben ameriškemu stepu in se lahko pleše v čevljih za ameriški step ali pa v navadnih čevljih z usnjenim podplatom. Pri tem stilu je prisotne tudi veliko improvizacije. Potem prevladujoči stil, ki je v bistvu tekmovalni stil (FEIS), kjer se plešejo plesi v mehkih in trdih čevljih in ‘ceili’ skupinski plesi, potem pa še velika kategorija družabnih plesov, kamor poleg že omenjenih ‘ceili’ plesov sodijo tudi različni ‘set dancing’ plesi, ‘2-hand plesi’ in tako naprej, plešejo se tudi na družabnih srečanjih, kot so poroke in podobno. Potem pa je tu še stil, ki se je razvil iz tekmovalnega irskega plesa na Severni Irski, imenovan Festival style, ki je bolj nežna in izrazna oblika.

Kdo so tečajniki, koga zanima ta plesni stil pri nas?
Mislim, da smo Slovenci zelo plesni narod na splošno in da nas morda tudi zaradi naše majhnosti zelo zanimajo druge kulture. Ponavadi na prvi uri vedno vprašamo učence, kako to, da so se odločili za irski ples, in odgovor je ponavadi, da zaradi dobre živahne glasbe, ki jih kar dvigne, ali pa zato, ker so si ogledali enega od šovov irskega plesa. Drugače imamo v šoli tako najmlajše kot tudi tiste mlade po srcu. Največ pa je študentov oz. mladih zaposlenih. Pri nas torej v nasprotju s plesalci na Irskem ponavadi začnejo plesalci plesati veliko pozneje.
Je razlog tudi ta, da ne potrebujemo plesnega partnerja?
Tudi ta razlog sem nekajkrat slišala kot odgovor, ampak mislim, da so irski plesi kljub temu tako specifični, da to ne igra ključne vloge pri odločitvi.

(foto: Marko Alpner)

Različne zgodbe krožijo, kako je sploh nastal irski ples – zaradi nizkih temperatur, roke tesno ob telesu, vzravnano telo, nasmeh na ustnicah zaradi religije. Katera zgodba je tebi recimo najbolj verjetna?
To vprašanje se najbrž nanaša na tipično držo rok ob telesu pri irskem plesu. Ja, okoli tega kroži veliko različnih teorij. Ena od najbolj pogostih bi bila ta, da so župniki, ker so Irci precej veren narod, omejevali stik med plesalci in so jim zapovedali držo rok ob telesu. Druga pa je ta, da so v želji po ohranitvi svoje kulture v času, ko so bili pod angleško oblastjo, plesali tako, da se skozi okna ni videlo, da plešejo in so zato roke obmirovale ob telesu in so delale samo noge. Vse teorije so nekako povezane z angleško nadvlado, ne vem pa, kako verjetne so. Gotovo pa irski ples predstavlja enega glavnih atributov irske kulture, ki jim ga je uspelo ohraniti tudi skozi težke čase.

Zelena barva pa je nuja?
Mislim, da praktično vsi povezujemo Irsko z zeleno barvo, na prvem mestu že zaradi čudovite zelene pokrajine. Tako seveda praznovanje dneva Sv. Patrika ne mine brez zelenih oblačil, zelenih dodatkov in ogromno irskih deteljic (tako imenovani shamrock). Na nastopih od nas vedno pričakujejo zelene obleke. Vendar pa v tekmovalnem irskem plesu in tudi v šovih kostumi niso več samo zeleni in tudi stopajo izven nekih klasičnih okvirov, so pa še vedno zelo pogosti razni keltski simboli na kostumih. V tekmovalnem plesu je že zadnjih nekaj let trend kričečih živih barv, tudi roza, oranžne in kristalčkov, kamenčkov.

(foto: Marko Alpner)

Kostum za nastop pa je kakšen?
Takšen, v katerem si videti in se tudi počutiš dobro. Kot rečeno, nekih strogih pravil in predpisov v resnici ni, vsi pa pričakujejo na nastopu vsaj kanček zelene barve oz. so take ponavadi tudi želje organizatorjev. Včasih so bile irske plesne obleke precej konzervativne, zelo težke, podložene, segale so do kolen ali malo čez, okrašene pa so bile z vezeninami keltskih simbolov. Danes pa so tudi v tekmovalnem svetu pravila malo bolj sproščena, dolžina je postavljena nekje na sredino stegen, dovoljeni pa so tudi razni dodatki na oblekah. Je pa še vedno omejena globina dekolteja, saj mora biti po pravilih pokrita tudi ključnica. V tekmovalnem svetu so pogosto del kostuma tudi skodrane lasulje in razne tiare ter lasni dodatki. Obvezen del tako za nastop kot za tekmovanje pa so seveda mehki in trdi plesni čevlji.
Kje je v svetovnem merilu irski ples? Je še vedno popularen? Kakšna je njegova prihodnost?
Irski plesi gotovo niso najbolj ‘mainstream’ plesna zvrst, imajo pa svoje privržence res že praktično po vsem svetu, in že to je za neko tako zelo specifično zvrst po mojem mnenju veliko. Tudi tekmovanja se organizirajo povsod po svetu in danes odlični plesalci prihajajo tudi od drugod, ne samo iz Irske. Menim, da bo irski ples gotovo obstal na svetovnem plesnem zemljevidu, saj to dokazuje že zdaj s svojo dolgo tradicijo, ki je ni možno kar tako izkoreniniti.

(foto: Marko Alpner)

Kakšne občutke v tebi vzbuja irski ples?
Irski ples je zame super terapija za soočanje z vsakdanjimi izzivi, saj ob dinamični glasbi in hitrih gibih nog res lahko sprostim vso morebitno nakopičeno negativno energijo. Živahna irska plesna glasba res kar sama po sebi kliče h gibanju in meni osebno prinaša ogromno radosti. Ples na splošno je zame tudi super aktivnost za zdravo telo in duha, v kateri neizmerno uživam.

Kaj te pri plesu najbolj osrečuje in kaj je tisto, kar ti je malo manj po godu?
Preprosto ples sam v vseh oblikah gibanje telesa po glasbi, izražanje notranjih občutij skozi gib, čas, ko vse ostalo izgine in ostaneš sam s sabo. Zelo me osrečuje tudi poučevanje plesa in predajanje znanja, opazovanje napredka učencev in nenehen stik z ljudmi. Malo bolj naporno pa je vodenje plesne šole, vsa administracija in krhkost takšnega poklica, kar se je zelo pokazalo zdaj v času korona krize.
Komu si najbolj hvaležna za to, da se ukvarjaš s plesom, ki je tvoja družba in služba, kajne?
Da sem danes tu, kjer sem v plesnem smislu, gre največja zahvala zagotovo Joan McIntyre, moji prijateljici in mentorici, ki je v meni zelo zgodaj videla nek potencial in me vključila v poučevanje ter me naučila ogromno stvari. Seveda pa moram omeniti tudi svojo družino, najprej starše, ki so me že v mladih letih vozili na vse treninge in za vse babi servise zdaj, ko sem sama mami in preživim ogromno časa v studiu. Potem pa seveda svojemu partnerju, ki me vedno podpira in pomaga, kadar naletim na kakšno oviro.

Si človek, ki načrtuje ali bolj puščaš življenju, da gre kot je namenjeno?
Gotovo bolj velja to drugo. Organiziranost in dobro načrtovanje gotovo nista moji glavni vrlini, kar me včasih tudi malo tepe.
Ali je v tvojem urniku čas tudi za neplesne dejavnosti? Kaj počneš, kadar ne plešeš? Je v Ljubljani kakšen kotiček, ki je samo tvoj oziroma rada zahajaš tja?
Večino prostega časa namenim hčerki in preživljanju časa z družino. Skupaj se radi odpravimo na kak izlet, igramo družabne igre ali pa ustvarjamo. Drugače pa je preostali prosti čas v večini kljub temu namenjen tudi plesu, trenutno obiskujem še tečaj sodobnega plesa pri Špeli Šafarič in tečaj solo bachate pri izvrstni Ani Uršič in neizmerno uživam v vlogi učenke. Kakšnega posebnega kotička v Ljubljani nimam, zelo rada pa spijem kavico v dobri družbi v kakšnem od lokalov v Centru mesta.

Katja Granda bo gostja oddaje Parada plesa skupaj s plesalko Sinjo Kočico v nedeljo, 13. oktobra, ob 18.45 na TV3. (Foto: Lea Slapar)

Naštej tri ali pa pet stvari, ki so vedno s tabo na treningu, na predstavi ali kjerkoli. Brez česa ne greš nikamor?
Telefon, ključi od studia, črn ‘tape’ za čevlje, da na nastopih plesalcem ne drsi. V času korone pa še maska in razkužilo.
Po čem, misliš, da si prepoznavna, da ljudje rečejo, ja, to pa je naša Katja?
Uf, težko vprašanje … Upam in želim si, da bi rekli po nasmehu na obrazu, dobri volji, prijaznosti in dostopnosti. Gotovo pa bi marsikdo dodal še (upam, da prikupno) zmedenost.

(foto: Lea Slapar)

Je s tabo lahko ujeti korak oziroma kdo ga najlažje?
Mislim, da ni tako težko in večini ljudi to kar dobro uspeva. Poleg že omenjenih mojih najdražjih so v plesnem smislu to gotovo moje štiri punce, ki mi pomagajo pri poučevanju (Tadeja, Monika, Valentina in Pia), vse odlične plesalke in enkratne mlade dame, brez katerih resnično ne bi zmogla.
Imaš kakšen moto v življenju, ki mu slediš?
‘Vse bo v redu!’ Vedno, ko mi je težko, me je česa strah, si to izrečem naglas, in ponavadi deluje.
Plesati pa ti pomeni?
Ples je moj mehurček sreče, čas samo zame in najboljša terapija za soočanje z vsakdanjimi izzivi življenja, hkrati pa sam po sebi velik izziv, ki omogoča stalno rast in napredek. V tem korona času pa je ples tudi ena taka oaza normalnosti, kjer se zdi, da je vse tako kot prej.