Katja Vidmar bo s svojo skupino Katja Dance Company 17. februarja znova zaplesala s predstavo Knjiga v Španskih borcih v Ljubljani.
Draga Katja, pozdravljena. Ste pred ponovitvijo vaše zadnje predstave Knjiga, ki se bo zgodila 17. februarja v Španskih borcih. Kako drugače dojemaš ponovitve predstave/predstav od tistega premierskega vznemirjenja?
Pozdravljena, Barbra, ponovitve vedno pomenijo neko novo vznemirjenje, zavedanje, da predstava ni samo enkratno doživetje, zato vedno čakamo, kako se bo odvilo in kdaj bomo lahko spet nastopili. Nam se je to zgodilo kar hitro – premiera 21. 10., v Pliberku v Avstriji 28. 11., Ljubljana (Srednja zdravstvena šola) 15. 12. in zdaj kmalu, 17. 2., spet v Ljubljani na istem odru kot premiera – v Španskih borcih, ta dan kar trikrat, dvakrat dopoldan za dijake in zvečer za izven. Vsaka predstava je za nas pomembna, prva pa seveda pomeni ‘preboj’, tisti prvi odziv občinstva, da dobimo občutek, kje smo, kaj smo ustvarili, kako močno se dotakne ljudi …
Glede na to, da si s skupino Katja Dance Company rekorderka ponovitev v slovenskem plesnem prostoru, nam zaupaj, ali o številu ponovitev razmišljaš že pred nastankom predstave oz. skozi proces ali pač ne?
Ne, o tem ne razmišljam, nimam niti časa niti se mi ne zdi prav. Med ustvarjanjem razmišljam samo o predstavi – o koreografijah, glasbi, projekciji, kostumih, plesalkah in plesalcih, o besedilu. Seveda si želimo, da bi naše predstave lahko uprizorili čim večkrat na različnih odrih, in res sva z Albertom vesela, da nam to uspeva, in se veselimo vsake ponovitve, ker to potrjuje, da delamo dobro. Zadnji dve leti tudi to, da smo velikokrat nastopili čez mejo – v Avstriji, v Italiji …
Najbrž pa so ponovitve odvisne od več faktorjev – finančnega, organizacijskega, povpraševalnega, časovnega … Kako se aktiviraš, da izpelješ vse skupaj?
Res je, povezati moramo več vidikov hkrati – ko se dogovarjamo z odri, je predvsem vedno problem uskladiti vse urnike in obveznosti vseh, razpoložljivost terminov v gledališčih. Poleg tega je treba razmisliti o organizaciji prevoza, scene, kostumov … Ni dovolj, da si samo želimo, da bi nekje nastopili, to je proces, ki lahko traja več mesecev. Mi imamo srečo, da za vse to poskrbi Albert, ki ima že toliko izkušenj z dogovarjanjem z odri, da ima vedno vse časovno razdeljeno. Absolutno je pomemben finančni vidik. Ker je eden od stebrov našega delovanja doniranje sredstev iz predstav v humanitarne namene, postane celotna zadeva še mnogo težja in veliko faktorjev mora priti v ravnovesje, da uprizoritev izpeljemo. Zato smo še posebej ponosni, da toliko časa živimo. Financiramo se namreč večinoma z lastnimi sredstvi, lastnim delom in s pomočjo občasnih podpornikov.
Predvidevam, da če je povpraševanje, se je lažje organizirati?
Ja, zadnje čase imamo res veliko povpraševanja, tako da smo v januarju v istem tednu izvedli šest predstav (poleg naših služb), tri plesne pravljice zaporedoma v torek v Laškem, dve izvedbi predstave Življenje je vrednota v Laškem zaporedoma v četrtek in eno plesno pravljico v soboto v Sežani, vmes pa seveda še vse treninge za predstavo Knjiga, tako da včasih preklapljam v glavi več različnih predstav. Organizacija pa je ravno zato težja, ker je predstave težko izvesti dopoldan, ko imamo službe, šole pa nas najamejo ravno dopoldan, ko so učenci ali dijaki v šoli oziroma jih lahko odpeljejo v gledališča.
Si preštela vse ponovitve? Koliko jih je do zdaj po posameznih predstavah? Skupno število bi nas najbrž osupnilo?
Ponovitev je res veliko: plesno predstavo Življenje je vrednota smo odplesali že sedemintridesetkrat in čakamo na potrditev naslednje (plešemo jo že šest let), Project X smo odplesali sedemkrat, plesne pravljice v povprečju odplešemo sedemkrat, letošnja pa je fenomen, ker smo jo do zdaj odplesali že štiriindvajsetkrat, 28. 2. jo bomo v Ljubljani že petindvajsetič in smo na to zelo ponosni. Res so odzivi občinstva, otrok, staršev, vodij gledališč, ravnateljev, učiteljev neverjetni, otroci in dijaki celo rišejo dele zgodb in nam jih pošljejo. Za Knjigo si želimo, da bi sporočilo doseglo čim več gledalcev, predvsem zato, ker govori o ljubezni do branja, o pomembnosti branja, o tem, da nam knjige lahko veliko dajo, nas zaznamujejo. Že po nekaj predstavah me sprašujejo, če lahko objavimo seznam knjig in glasbe, ki smo jih uporabili. Vseh predstav skupaj, če štejemo še projekte v Sloveniji, v Avstriji, Italiji in na Hrvaškem, je že čez sto. Včasih te številke osupnejo tudi naju.
Kje ste doživeli sprejem, ki si si ga zapomnila, in kako se je to odrazilo?
V januarju sta nas najbolj osupnili gledališči v Laškem in Sežani, ki je res veliko, vedno pa naletimo povsod na res srčne ljudi – tehnike, lučkarje, vodje kulturnega programa, in takoj začutimo, da smo dobrodošli. Pravzaprav je za nas vsak nastop poseben, ker povsod doživimo kaj lepega, nas s čim presenetijo, spoznamo nove ljudi in se rodijo nova sodelovanja, najbolj pa smo veseli tega, da nas zdaj gledališča sprejmejo večkrat, ker nas že poznajo in vedo, da nam lahko zaupajo. Hitro začutimo, kje so v kulturnih hramih zaposleni pravi ljudje, ki jim je mar, ki umetnost in kulturo dojemajo s srcem in izvajajo svoje poslanstvo ter želijo približati umetnost krajanom. Doživeli smo že vse. In vedno znova srečamo te ljudi, s katerimi spletemo trajno prijateljstvo in nas resnično gostoljubno gostijo. Hvaležni smo za priložnosti.
Knjiga mora še dohiteti ostale predstave. Kje vse poleg Špancev načrtuješ, da jo boste odplesali?
Naslednje tri predstave bodo v Španskih borcih 17. 2., dogovarjamo pa se že za predstave jeseni (septembra in oktobra).
Je zasedba kaj drugačna ali vsaj glavnina plesalcev ostaja enaka premierski zasedbi?
Za zdaj je zasedba enaka in želim si, da bi bila še dolgo, bodo pa vmes gotovo kakšne spremembe v zasedbi, ker imajo plesalke različne obveznosti, službe, družine, učim pa že novo plesalko, tako da verjamem, da bo tudi ta predstava, tako kot Življenje je vrednota, živela dalj časa. Ko ustvarjam predstave, že vnaprej vem, da je najtežje obdržati enako zasedbo, zato se pojavlja večno vprašanje, koliko plesalcev/plesalk naj vključim. Razmišljam o tem, kako izpeljati predstavo, če kdo manjka, to so vprašanja in dileme, za katere mislim, da jih imajo vse plesne skupine.
Jasno, da vprašam, saj si dejala, da se s Knjigo poslavljaš s plesnih odrov in boš zdaj bolj ob odru oziroma za odrom, a verjetno si mislila na čas, ko se ponovitev Knjige izteče ali pripravljaš presenečenje?
V Knjigi plešem eno do treh pomembnih vlog, zato jo bom plesala, dokler jo bom lahko in dokler jo bomo plesali, tudi zato ker jo res čutim kot svojo, kot del, kjer se razkrijem. Brez presenečenj pa ne gre, tako da poleg nove plesne pravljice pripravljam plesni muzikal o Bolnici Franji za Srednjo zdravstveno šolo Ljubljana in poseben projekt Zakaj jaz?, ki je zaradi tematike in zgodbe še bolj zahteven ter že nastaja. Kmalu bomo o tem tudi širše spregovorili, ampak vsega ne smem še razkriti. Trenutno tudi sodelujemo s plesno šolo iz Rijeke na Hrvaškem in bomo skupaj z avstrijskimi prijatelji poskusili ustvariti še en projekt. Zato naš klic – ostanite z nami, zaupajte nam in nas podprite. Mi pa obljubimo, da se bomo trudili še naprej. Od srca!
Zato se povabilo na ogled ponovitve predstave Knjiga glasi?
Dajte nam priložnost in spoznajte nas.
Hvala in vse dobro.