Spoznajte Kalisto Vidmar, sedemkratno državno prvakinjo v solo latinu in standardu!
Draga Kalista, pozdravljena na Paradinem portalu. Se spomniš, kdo je tebi zaželel prvo plesno dobrodošlico in kdaj je to bilo?
Pozdravljena, Barbra! Moji prvi plesni koraki so se začeli pri štirih letih v plesni šoli Ples Plus, ki je imela plesne urice tudi v vrtcu, ki sem ga obiskovala. Plesali smo v skupini in se pri tem zelo zabavali.
Kako se je potem nadaljevala tvoja plesna pot? Je bila vedno v znamenju latina in standarda?
Moja plesna pot se je ob vstopu v osnovno šolo za nekaj časa končala, saj sem začela trenirati karate, ki ga poleg plesa treniram že 13. leto in sem lani dosegla mojstrski črni pas v Karate klubu Ljubljana. Glasba je bila vedno moja spremljevalka, zato sem hodila tudi v glasbeno šolo, kjer sem se učila igrati na prečno flavto in v šestih letih zelo uspešno končala osnovno glasbeno izobraževanje na GŠ Ljubljana Moste-Polje. Dve leti sem bila članica pihalnega orkestra, kar sem počela z velikim veseljem. V 3. razredu osnovne šole sta me starša vpisala v plesni tečaj v Plesni šoli Bolero, kjer smo se učili različne plese, vendar pa sem po enem letu s plesom končala, saj je skupina nehala obstajati in ni bilo nobenega drugega primernega tečaja. Nato je sledilo dve leti premora. V 6. razredu osnovne šole sem začela trenirati latinskoameriške in standardne plese v Plesni šoli Feniks ( takrat se je imenovala še Urška). Pred dvema letoma in pol pa sem zaradi plesalca odšla v Plesno šolo Bolero, kjer še vedno treniram. Odkar sem prvič zaplesala na ritme latinskoameriških in standardnih plesov, je moja ljubezen do plesa iz leta v leto naraščala.
Če me spomin ne vara, si imela plesnega partnerja? Kaj se je zgodilo, da je partnerstvo razpadlo?
Do zdaj sem imela dva plesna partnerja. Prvi je odnehal, ker ni imel podpore staršev in motivacije za treninge in tekmovanja. Drugi soplesalec je nehal plesati zaradi šolskih obveznosti. Plesati v paru mi je bilo zelo všeč in upam, da bom kmalu lahko spet to izkusila.
In zakaj si se posledično odločila, da tekmuješ kot solo plesalka?
Moja prva tekma je bila pilotni projekt, na katerem sem nastopila solo, in takrat sem ugotovila, da mi udeležba na tekmovanjih daje še dodatno motivacijo do plesa. Po tem, ko sva s prejšnjim plesalcem končala skupno pot, sem se odločila, da me to, da nimam soplesalca, ne bo ustavilo, da bi dosegala svoje cilje, zato sem nadaljevala z udeležbo na tekmovanjih. Leta 2019 je bilo v Sloveniji organizirano prvo državno prvenstvo za soliste, na katerem sva bili s Klaro Kopitar prvi solistki tekmovalki. S tem, ko tekmujem solo, dajem spodbudo tudi drugim solistkam, da ne obupajo nad plesom, čeprav še vedno iščejo plesalca.
Na plesišču deluješ zelo samozavestno, odločno. Čemu pripisuješ to, da še vedno nimaš pravega soplesalca? Ali čakaš, da katera od plesalk neha in boš vskočila?
Tega, da še zmeraj nimam plesalca, pripisujem velikemu pomanjkanju plesalcev v Sloveniji. Dejansko jih je trenutno zelo malo, novi ne prihajajo, tisti, ki še vztrajajo, pa so žal previsoki zame ali pa imajo željo plesati s tujko. Menim, da bi trenerji lahko naredili še malce več pri iskanju soplesalcev. Zelo sem vesela podpore Plesnega kluba Bolero (Zoran Kljun in Janja Pušl), saj prepoznajo moj trud in željo po plesu.
Kakšen bi bil torej pravi soplesalec in do kdaj ga boš čakala?
Nimam dokončno izdelane predstave o pravem soplesalcu, želim si takšnega, ki bi bil primerne višine in s podobnimi cilji ter veseljem do plesa, kot ga imam jaz. Za zdaj imam načrte čakati na plesalca še eno leto, potem bom začela s študijem in bom videla, kako se bo vse skupaj razvijalo, saj si plesalca še zmeraj zelo želim.
Predvidevam, da je način treniranja dokaj drugačen v tvoji kategoriji od tistega klasičnega v paru? V čem se najbolj/najmanj razlikuje?
Način treniranja solistk se dejansko ne razlikuje od treniranja v paru. Hodim tako na skupinske treninge, imam individualne ure s trenerji in treniram tudi sama. Koreografije so načeloma enake kot v paru, občasno je treba le prilagoditi kakšne figure ali korake, saj se brez podpore in opore plesalca fizično vsega ne da izvesti.
Si članica PK Bolero, tvoj trener je Miha Vodičar. Kako sodelujeta, kako te spodbuja, da nadaljuješ plesno kariero?
Z Mihom imava redne individualne treninge, kjer se posvečava tehniki in koreografijam. Kot trener me vzpodbuja na moji plesni poti. Vendar pa imam občutek, da trenerji žal večino svoje pozornosti posvečajo le parom.
Si pa tudi osvojila kar nekaj prvih mest na državnih prvenstvih. Zaupaj nam, koliko in kaj ti pomeni biti del uradnega državnega prvenstva v latinu, standardu in kombinaciji?
Res je, do zdaj sem bila že sedemkrat državna prvakinja in enkrat podprvakinja. Na državnem prvenstvu v latinu 2022 se je prvič zgodilo, da smo v isti kategoriji plesali solo plesalec in plesalke drug proti drugemu, kar je neprimerno, saj drugod (npr. na Hrvaškem) pleše vsak spol solo v svoji kategoriji. Na Plesni zvezi Slovenije so pozneje prilagodili način tekmovanja, kar je bolj pravično.
So tekme največja motivacija pri treniranju oz. kaj te motivira, da plešeš in treniraš?
Tekme so v bistvu moja največja motivacija, saj lahko na tak način pokažem, kaj znam in koliko sem napredovala. V Sloveniji žal skoraj ni konkurence, zato grem rada na tekme v tujino, kjer je solistk zelo veliko in se lahko primerjam ter dobim informacije, kaj vse še lahko izboljšam. Zelo me je presenetilo, da je lahko na tekmovanju v eni kategoriji tudi po 40 solistk. Ko tekmujem, odmislim vse druge obveznosti, kar mi daje veselje in dodatno energijo.
Kateri ples pa je na vrhu priljubljenosti pri tebi, da se ga recimo nikoli ne boš naveličala, in zakaj?
Na to vprašanje bi težko odgovorila z enim odgovorom. Ko plešem v paru, mi je bolj všeč standard, saj se mi zdi bolj eleganten, vendar pa ga kot solistka težje plešem. Posledično imam v zadnjem obdobju raje latin, morda bi izpostavila rumbo, ki je zelo izrazna in čustvena.
Kaj meniš, po čem si prepoznavna, da okolica, ki te pozna, reče, ja, to je pa naša Kalista?
Imam občutek, da me na Hrvaškem zelo dobro poznajo, saj sem večinoma edina solistka iz Slovenije in dejansko hodim na skoraj vse hrvaške tekme. V Sloveniji je tekem zelo malo, zato nimam občutka, da bi bila prepoznavna.
Imaš lepo, posebno ime. Kdo ti ga je nadel in zakaj?
Ime Kalista izvira iz stare grščine in pomeni ‘najlepša’. Izbrala sta mi ga moja starša, ki imata klasično izobrazbo in se zavedata, da ime zaznamuje človeka (nomen est omen).
Kaj počneš, kadar ne plešeš?
Kadar ne plešem, večino časa delam naloge in se učim. V prostem času pa treniram karate, zelo rada berem knjige, se dobim s prijatelji in spremljam družbena omrežja.
Predvidevam, da si tudi odlična učenka. Zaupaj nam, na katero šolo hodiš, kako sošolci in profesorji gledajo na tvoje plesno udejstvovanje?
Sem dijakinja četrtega letnika Gimnazije Bežigrad. Večina profesorjev je zelo navdušenih, da treniram ples, imam zelo razumevajočo razredničarko in profesorja športne vzgoje, ki je vesel mojih dobrih rezultatov. Šola tudi redno objavlja rezultate tekmovanj na šolskih zaslonih. Sošolci me zelo spodbujajo in so veseli mojih uspehov.
Kaj te zanima poleg plesa, kaj si želiš početi še poleg plesa v življenju; kaj te zanima in bi mogoče to tudi študirala?
Poleg tekmovalnega plesa me zanima tudi poučevanje družabnih plesov, na to se tudi že pripravljam, saj imam asistence pri Zoranu Kljunu. Želela bi študirati pravo, saj me v to smer že od nekdaj vleče.
Kaj prinaša ples v tvoje življenje in zakaj sploh plesati?
Ples prinaša v moje življenje veselje, sproščenost, nova poznanstva, druženje, različne izzive in še mnogo drugega. Ples je odlična aktivnost, kjer se prepletata gibanje in glasba, ki ju imam zelo rada, to pa posledično prinaša zadovoljstvo.
Hvala za tvoj čas in energijo in se vidimo na ‘državcu’!
