Spoznajte sedemindvajsetletno plesno umetnico Kajo Marion Ribnikar, ki je končala Akademijo za ples. V nedeljo postavi na ogled plesni prvenec Pogledi!
Lep pozdrav na Paradinem portalu. In naj bo uvod v najin intervju v takšnem stilu. Kako bi se našim bralcem in bralkam predstavila kot oseba in kot plesalka. Kdo si, Kaja Marion Ribnikar, in že veš, kam si namenjena, ?
Zdravo! Ko sem prebrala intervju, sem opazila, da mi je to najtežje vprašanje, kako se predstaviti. Sem Kaja, prihajam iz Ljubljane in najbolj konstantna stvar pri meni je skakanje iz enega v drug ekstrem. Velikokrat bom imela močno izpiljeno mnenje, ki ga bom v roku enega leta povsem ovrgla. Recimo tak močnejši preobrat se je zgodil z družbenimi omrežji. Izogibala sem se jih, trdila, da tega ne potrebujem, v bistvu sem bila povsem proti uporabi facebooka, instagrama in tiktoka … Danes je ustvarjanje spletnih vsebin del mojega vsakdana, in v tem res uživam. In ti ekstremi se kažejo tudi pri plesu. Na eni strani bi plesala samo iz čutenja, somatsko, anatomsko najbolj efektivno, za zdravje, za dobro počutje telesa, misli in duha. Po drugi strani pa obožujem vogue, ples, pri katerem je pomembno, kako so videti gibi, njihova preciznost, kakšen odnos imeti do gledalcev in do sebe, kako dobro se pokažeš in kakšno prezenco imaš na odru. Se pravi, kdo sem? Sem plesalka, koreografinja, umetnica, pedagoginja in večna učenka. Namenjena sem vztrajati pri tem, kar delam. Če pogledam, kaj sanjam. Namenjena sem, da s tem, kar delam, pridem na Japonsko.
Za vse tiste, ki bodo danes prvič brali o tebi, prosim, razloži, kako te je življenje pripeljalo do plesa? Je tej odločitvi botroval ogled kakšne plesne predstave ali kaj drugega?
Ples je bila zelo zavestna odločitev, ko sem začela študirati matematiko. Opazila sem, da preprosto nimam koncentracije, da bi poslušala predavanja, kaj šele, da bi se po predavanjih usedla pred zvezke in se še do konca dneva učila matematiko. Takrat sem začela razmišljati, kdaj sem se počutila najbolje in kaj bi lahko delala do konca življenja. Spomnila sem se na treninge shuffla v osnovni in srednji šoli. To je bil čas, ko sem se veselila ponedeljkov, saj sem v Urški v Domžalah asistirala pri učenju klasov shuffla. In enkrat ob tem zavedanju, da sem imela zaradi plesa rada ponedeljke, sem opustila študij matematike, našla Manco Pavli in njen čaroben način gibanja ter se odločila za ples.
Kakšno je bila konkretno tvoje plesno šolanje, ki si ga uspešno končala letos na Akademiji za ples, smer sodobni ples?
Res je, končala sem februarja letos smer sodobni ples. V šolanju na akademiji sem uživala. Ker sem sodobni ples začela trenirati zelo pozno, sem bila v veliki večini med tehnično najmanj spretnimi na akademiji. Torej dolgčas mi ni bilo, kar je zame zelo pomembno. Najljubši del akademije so bili kreativni procesi, torej učenje o tem, kako ustvariti uprizoritev in kakšna orodja uporabljati. Najljubši zato, ker sem imela občutek otroške igrivosti med raziskovanjem.
Česa se najraje spominjaš iz šolske/študijske plesne mladosti?
Imam občutek, da sem še kar v svoji plesni mladosti. Če pa se vrnem na akademijo, se najraje spominjam soštudentk. V času akademije smo ustvarile zelo močno povezavo med nami, ker smo bile vsak dan skupaj, prestopale svoje fizične in psihične meje. Spomnim se, kako naporni so bili nastopi in koliko stresa je bilo; od vaj do preoblačenja med točkami, od jokanja do proslavljanja in smeha. In v vsem tem nikoli nisem bila sama. Vedno sem imela podporo drugih študentk. In to, da smo šle skupaj skozi ves blišč in bedo akademije, je nekaj, česar se zelo rada spominjam.
No, si še mlada ustvarjalka. Niti ne vem, koliko si stara, in si pred premiero svoje prve predstave, ki si ji nadela naslov Pogledi. In praviš, da se v njej ukvarjaš z novim pogledom na ples, ko gib ni več gledan, ampak čuten. Razloži nam malo bolj, kaj prinašajo Pogledi, kam je usmerjena tvoja koreografska radovednost, kaj nam (če kaj) želiš s predstavo povedati?
Čez dva dneva oziroma jutri (odvisno od objave) bom imela sedemindvajset let (28. 11.). In res je, s soustvarjalkami raziskujemo, kako ples čutiti in ne gledati. V bistvu je na koncu stvar zelo preprosta, če želimo, da ‘gledalec’ čuti, je najlažje, da uporabimo dotik. Torej Pogledi je interaktivna predstava in prinaša taktilno izkušnjo. Moja radovednost je usmerjena v to, kako dotik uporabiti kot umetniško izrazno sredstvo, in Pogledi je prvi poskus. Predstava nima sporočila. Predstava je uvod za udeležence, da spoznajo dotik. Da lahko na dotik pogledajo z drugačne perspektive.
To je tvoj prvenec, ki nastaja v produkciji Studia za svobodni ples in koprodukciji JSKD – Javni sklad RS za kulturne dejavnosti, Ursus Dancers in Plesnega Epicentra, kjer bo 3. 12. tudi premiera. Kako si sploh našla producentskega sogovornika; predvidevam namreč, da ni bilo preprosto?
Najprej sem ciljala na to, da bom samozaposlena v kulturi in prijavljala projekt na razpis za ‘prvi avtorski projekt’. To je bil zelo optimističen cilj, neuspešen. Torej sem morala izhajati iz nečesa, kar že imam. S Studiom za svobodni ples sodelujem že več kot pet let v skupini Ursus Dancers, Urša Rupnik je naša mentorica, vodja. Torej imela sem prostor, plesalke in podporo Urše. Na koncu je bila stvar v tem, da sem morala izraziti, kaj želim, imeti dobre argumente. In prijaviti projekt na JSKD – Javni sklad RS za kulturne dejavnosti.
Na odru oz. v predstavi bodo poleg tebe še tvoje kolegice soustvarjalke Katja Kučina, Katarina Bogataj, Hana Murovec, Maja Maša Šömen, Vesna Wolf in Kristina Slapernik. Kako ste se znašle same ženske na kupu, če se malo pošalim?
Kot sem odgovorila že na prejšnje vprašanje, vse smo (ali pa bomo kmalu) članice Ursus Dancers. Zakaj same ženske? Odkar sem v plesnem svetu, je vsaj okoli mene to kar standardno. Tako da zdaj sploh ne opazim več.
Kakšno obdobje živiš zdaj med končanjem Akademije za ples in lastno ustvarjalnostjo?
Težko, ampak iz dneva v dan bolje. Najprej sem se morala navaditi, da ni več urnika, ki mi ga določa akademija. Potem sem se morala navaditi, da mi ni treba več delati stvari, zaradi katerih se ne počutim najbolje. Ker sem si tako močno želela biti samozaposlena v kulturi, sem vsemu rekla ja. Tega sem bila navajena od prej. Saj sem mislila, da bom na tak način uspešna. In zdaj, ko se leto obrača naokoli in se predajam dvema novima navadama: da si sama delam urnik in da se odločam po svojih interesih, počasi začenjam opažati, kdo sem jaz kot umetnica in jaz kot oseba. Torej živim v napol težkem in napol lepem obdobju samoraziskovanja.
Normalno, da te vprašam, če te vleče v tujino oz. kam usmerjaš svoje plesne sile?
Vleče me v plesno tehniko axis syllabus in plesno tehniko vogua. Prva zato, da se naučim najbolj anatomsko efektivno uporabljati svoje telo in da bom lahko plesala še dolgo na stara leta. Druga tehnika pa zato, ker mi preprosto ‘izgleda hudo’ in bi rada imela prezenco vogue plesalke. V tujino bi šla na delavnice axis syllabus.
Če se ponudi priložnost, boš udobje Ljubljane zamenjala za kakšno drugo ustvarjalno okolje?
Odvisno od priložnosti. Ampak najverjetneje ja. Bi zamenjala okolje.
Kakšen je tvoj pogled na slovensko plesno sceno, na tisto, ki jo najbolje poznaš? Kdo te navdušuje in kdo mogoče ne toliko?
To plesno sceno, ki jo najbolje poznam, imam res rada. Kot sem že napisala, po akademiji imam prostor, da si izberem, koga imam okoli sebe, in prostor, v katerem sem trenutno, je zelo topel, sprejemajoč in ambiciozen. V večini sem obkrožena z Ursus Dancers, in kar nekaj nas je na prestopni točki med študijem in profesionalnim svetom. Zato se zelo dobro razumemo. Prav tako imamo zelo močno podporo Urše, ki nam daje ravno prav prostora, da se zabavamo in hkrati delamo na sebi kot neodvisne plesalke. Letos sem začela obiskovati delavnice Divjih Ptic (Tina Benko in Ema Križič). To so delavnice, na katerih je prostor za raziskovanje in poglabljanje v čutenje telesa. Kaj me pri naši sceni moti? To, da je majhna. Imam občutek, da se nekaterih ljudi/okolij ne morem ogniti ne glede na to, da imam možnost izbire. Prav tako mi je strašen občutek tekmovalnosti oziroma občutek primerjanja. Na nekaterih delavnicah, kjer nas je več profesionalnih plesalcev, prevladujeta ta dva občutka. Ta del plesne scene me ne navdušuje.
Kaj pa te pri plesu najbolj osrečuje in kaj najbolj žalosti?
Najbolj me osrečuje sam trening, da se prepotim in razplešem, tisti trenutek s soplesalkami, preden gremo na oder, ko malo nervozno plešemo, skačemo, skupaj dihamo in nenazadnje me najbolj osrečujejo oder, luči, energija, ki si jo izmenjujem z občinstvom. Občasno me malo žalosti, da sem si ples izbrala za profesijo. Birokracija, prijave na projekte. Malo me žalosti tudi to, da ko sama učim (sicer jogo), se izvaja večina tečajev, ki jih ne morem obiskovati.
Kako skrbiš za svoje telo, za kondicijo?
Obiskujem build-up klase v Plesnem Teatru Ljubljana, klase Urše Rupnik v Studiu XXV, delavnice Divje Ptice in redno delam jogo. Zelo se trudim, da imam vsaj en dan v tednu brez kakršnegakoli treninga. In ko imam fizično težavo – ponavadi kolena, takoj pokličem soplesalko Vesno Wolf, ki je tudi fizioterapevtka, in se zmenim za terapijo.
Kaj počneš, kadar misli in telo niso usmerjeni v ples? Čemu namenjaš proste ure, minute?
‘Proste’ ure in minute namenjam jogi, pripravljam se na diferencialne izpite za magisterij kineziologije, ustvarjam vsebine za družbena omrežja. Zares proste ure in minute pa preživim s prijatelji v naravi, na koncertih ali zabavah. Doma sem bolj malo.
Naštej tri ali pet stvari (če jih imaš), ki so vedno s tabo na treningu, nastopu ali pa tudi kar tako? Brez česa ne greš nikamor?
Najpomembnejša stvar za nastope pa tudi za treninge je dobro spodnje perilo. Brez tega ne gre. Ko je to napačno, je občutek čuden, in tega ne prenesem. Potem pa dolgo časa ni ničesar tako pomembnega. Za tem seveda voda, nekaj za preobleči in elastika za lase.
Imaš tudi krasno ime oziroma dve. Zakaj Kaja Marion?
Kaja in Marion pa zato, ker se moja starša nista mogla zmeniti ob rojstvu. Oče je želel Kaja, mama pa Marion. Kregala sta se in sestra jima je pomagala doseči končno odločitev dveh imen.
Tvoj moto v življenju pa je, če ga seveda imaš?
Ni težav, samo priložnosti.
In še zadnje vprašanje. Zakaj torej naj pridemo pogledat tvojo/vašo predstavo Pogledi?
Na našo predstavo Pogledi pridite zato, da doživite nekaj novega.
Hvala in srečno in seveda čestitke za jutrišnji rojstni dan!
