Pogovor z balerino baleta SNG Ljubljana, ki v njem pleše že tretjo sezono.
Draga Johanne, dobrodošla na mojem portalu. Kdo pa je tebi zaželel dobrodošlico v baletni dvorani oziroma kdo je krivec, da si postala balerina. Kako se spominjaš tistih prvih baletnih časov?
Najprej hvala, ker ste me povabili k sodelovanju, z velikim veseljem bom odgovorila na vaša vprašanja. Ko sem bila stara štiri leta, je dedek po mamini strani dal moji sestri in meni nekaj baletnih trikojev, ki jih je dobil od soseda. Takoj sva jih oblekli in začeli plesati po vrtu. To je bil razlog, da so naju starši vpisali v lokalno baletno šolo. Moja ljubezen do baleta se je hitro razvila, zato sem svoje baletne ure jemala zelo ‘resno’ in ne le kot zabavo, v strogosti in disciplini baletnih ur sem našla občutek iskrenega zadovoljstva in popolnosti. Ko sem bila stara okoli sedem oziroma osem let, sem začela brati veliko knjig o baletu, tako fikcije kot nefikcije. Kar me je očaralo bolj kot bleščeči tutuji (baletni kostum), je bila vztrajnost in trdoživost plesalcev v svetu strogosti in neusmiljenega tekmovanja. Nisem se zaljubila v gledanje baleta, ampak v duševno moč plesalcev iz svojih knjig in ta nenavaden, fascinanten svet, v katerega sem zakorakala med svojimi urami baleta. Ko sem pri devetih letih staršem rekla, da si resnično želim postati balerina, sem začutila, da natančno vem, v kaj se podajam. Bila sem dobro osveščena in prepričana v to, kar hočem. Moja družina prihaja iz izredno akademskega okolja. Iskanja sreče v umetnosti si pri nas ni bilo mogoče niti zamisliti. Prvi odgovor moje mame je bil: ”Se zavedaš, da če se odločiš za balet, ne boš nikoli mogla študirati latinščine in matematike?” Ta stavek mi je takrat nekako zlomil srce. V moji tedanji različici realnosti je nezmožnost študiranja latinščine in matematike gotovo pomenila, da mi v življenju ne bo uspelo. Kljub temu sem močno stala za svojo odločitvijo in moji starši so sčasoma popustili. Vem, da ni lahko otroku v tako mladih letih prepustiti tako velikih življenjskih odločitev in tveganj, zato je bilo mojim staršem težko, veliko ljudi okoli njih se ni strinjalo in ni razumelo, zakaj me pustijo nadaljevati z baletom. Kljub temu imam v njih in svojih starih starših danes največjo podporo, za kar jim ne bi mogla biti bolj hvaležna.
Nam opišeš svojo plesno oziroma baletno izobrazbo?
Z baletom sem začel v majhni lokalni baletni šoli, kjer sem trenirala le dvakrat tedensko. Pri desetih letih sem zapustil dom, ko sem bila sprejeta v baletno šolo Koninklijke v Antwerpnu, kjer sem študirala štiri leta. Učila sem se tudi pri Magali Berael v njeni plesni šoli Ballerino, kar je bil izredno pomemben korak v mojem baletnem izobraževanju. Pri 14. letih sem opravila avdicijo in bila sprejeta v Royal Ballet School v Londonu, kjer sem trenirala še štiri leta in diplomirala leta 2016.
Kako in zakaj pa se je zgodila Ljubljana? Si poznala naš baletni ansambel?
Leta 2018 sem se znašla vmes med pogodbami in treningi s svojo neverjetno in legendarno kubansko učiteljico Menijo Martinez v Bruslju, ki ji toliko dolgujem. Sanja Neškovič Peršin, ki je bila takrat umetniška vodja, mi je ponudila projektno pogodbo, potem ko sem odplesala majhne labode in pas de six v Labodjem jezeru. Bila je tako čudovita priložnost, in čeprav sem bil nekoliko nervozna, sem zelo hvaležna, da sem jo dobila. Ostalo je zgodovina in zdaj se podajam v svojo tretjo sezono (čas beži).
Si tipična klasična plesalka ali rada kombiniraš moderni in klasični izraz? Plešeš tako modern kot klasiko. Kako najdeš ravnotežje med tema dvema izrazoma? V katerem se morda počutiš bolj ti?
Mislim, da sem bolj klasična plesalka, kar je posledica mojega izredno baletno usmerjenega treninga. Kljub temu sem bila vsakokrat, ko sem imela priložnost raziskovati različne plesne sloge, izredno vesela tega izziva in se po tem počutila bogatejša kot človek in plesalka. Sem zelo odprta in navdušena nad preizkušanjem novih stvari in doživljanjem trenutkov, ki bodo razširili moj način razmišljanja in mi odprli vrata, za katera si sploh nisem mogla predstavljati, da obstajajo.
Kako se pripraviš na vlogo, ne mislim le tehnično? Tvoja zadnja vloga je bila v (P)osebno v koreografiji Claudie Sovre. Kako sta se ujela s soplesalcem Thomasom?
Ta izkušnja je bila zame edinstvena v marsičem. Zaradi trenutne zdravstvene situacije smo se plesalci znašli v težkem obdobju. Nazadnje sem bila na odru oktobra v predstavi Le Corsaire. Tako čudovito sem se počutila, ko sem se vrnila v studio s pravim, oprijemljivim namenom. Nismo imeli veliko časa za delo na novi koreografiji, vendar smo bili v delovnem procesu učinkoviti, in ko smo morali stopiti na oder, smo se v njej počutil sveži in hkrati pripravljeni. Kot plesalka mislim, da pretirana količina vaj sicer pomaga pri tehnični izvedbi, hkrati pa lahko ‘ubije’ nekatere umetniške vidike koreografije, ki zato izgubi nekaj svoje svežine. Čeprav je bil to poseben nastop, saj smo celoten večer snemali brez občinstva, nas je Claudia miselno izredno dobro pripravila, zato sploh nisem bila živčna. Počutila sem se resnično osvobojeno in mislim, da premalo poudarjamo, kako pomembno je, da se plesalcem nudi pravilna psihološka podpora, da lahko pri nastopu pokažejo svoje najboljše zmogljivosti. Trenutni kontekst nam je odprl oči za čarobnost in edinstvenost nastopov v živo, občutili smo pretok svojih energij, ki jih ni mogoče prenesti skozi zaslon. Claudia, Thomas in jaz smo dober teden trdo delali in mislim, da smo ustvarili trenutek, ki je bil res poseben. Že od samega začetka se nismo osredotočili na to, da bi poskušali narediti nekaj, kar je popolno, ampak resnično. Predstava je bila posneta z živo glasbo, glasbeniki so z nami delili oder, kar je naredilo doživetje še bolj izjemno. Bilo je resnično. Tovrstne svete trenutke bom v sebi vedno negovala.
Kateri so tvoji najljubši baleti oz. vloge?
Na splošno imam rad velike balete, kot so Romeo in Julija ter Onjegin ali Manon. Obstaja toliko odlične literature, resnično upam, da bomo v prihodnjih desetletjih videli še več teh čudovitih zgodb, spremenjenih v baletne predstave.
Tale korona čas ni nikakor prijazen do vas plesalcev. Kako ohranjaš kondicijo, kako ostajaš pozitivna?
Za nas plesalce je ta čas resnično težaven. Ko nekaj predstavlja tako velik del naše identitete, se je od tega težko odmakniti. Vsekakor je bilo zanimivo spremeniti mojo dnevno sobo v prostor za vadbo, kjer lahko delam vaje pri drogu, tako da se oprijemam za pohištvo na preprogi dnevne sobe. Toda ti časi preizkušnje so nam omogočili tudi razmislek in rast. Osebno delam vaje pri drogu, nekaj vaj za kondicijo in nekaj virtualnih treningov. Sodelujem tudi s Simonom Potokarjem, našim opernim kineziologom, in dvakrat tedensko naredim trening za moč. Poleg tega se poskušam osredotočiti na druge stvari. Študiram družbene vede na Vrije Universiteit v Bruslju, tako da me tudi to ohranja zaposleno. Poleg tega veliko berem in uspevam kakovostno preživeti čas s prijatelji. Resnično imam rada Ljubljano in veliko časa preživim na dolgih sprehodih ob poslušanju odlične glasbe skozi svoje slušalke, od prvega ‘lockdowna’ pa sem začela pisati tudi dnevnik. Obe aktivnosti mi resnično pomagata, da pridem v stik s sabo, in mislim, da delujeta pozitivno name kot na plesalko in tudi na človeka.
Kaj je zate najpomembneje v življenju plesalke?
Mislim, da je najpomembneje, da svoje izkušnje izkoristimo v celoti, da lahko rastemo. Tvegati in se potiskati naprej. V naši umetniški obliki je tako čudovito, da je večplastna in ekstremna na toliko ravneh. Predstavlja delo, ki je vseobsegajoče, v bistvu predstavlja način našega življenja. Meni osebno je najbolj všeč širok spekter čustev, ki mi jih omogoča občutiti. Najpomembneje je, da se naučimo iz umetniške oblike: dejstvo, da ne glede na to, kako dobra ali slaba je bila sinočnja predstava, se naslednji dan spet znajdete ob baletnem drogu in poskušate narediti ‘battement tendus’. Spoštovati tradicijo, obenem pa ostati agresivno radoveden do sveta in neskončnih možnosti, ki jih ponuja ter nenazadnje poslušati in ceniti glasbo, znova in vedno.
Kakšno je življenje v Ljubljani, ti godi, se oziraš za kakšnim drugim mestom?
Starejša, kot postajam, bolj pogrešam svojo družino. Zapustila sem svoj dom, ko sem bila stara le deset let, vendar nikoli nisem resnično čutila domotožja. Šele v zadnjih letih sem začela bolj pogrešati domače. Družina je dragocena in čas je omejen, tako da o tem pogosto razmišljam. Vendar poleg tega absolutno rada živim v Ljubljani in dlje ko živim tukaj, bolj se zaljubljam v to mesto. Ljubljana je sicer majhno glavno mesto, vendar je živahno in njegova umetniška scena je neverjetna! Obožujem obiskovanje muzejev, med zadnjima dvema ‘lockdownoma’ sem šla na razstavo fotografij o indonezijskem življenju in zgodovini v galerijo Jakopič in bila resnično presenečena, tako da še vedno razmišljam o tem! Tu je tako veliko čudovitih muzejev in galerij in v teh dneh vsekakor pogrešam, da bi lahko uživala v njih!
Ali imaš kakšen ljub kotiček v Ljubljani?
Živim blizu Gradu in tam je moje sveto mesto, kjer berem knjige in uživam v sončnem zahodu. Ta kraj me je videl v najboljši in v najslabši izvedbi. Gotovo je to mesto zame zelo posebno.
Smo Slovenci prijazni do tebe ali ne?
Po mojem mnenju so Slovenci neverjetno prijazni ljudje. Znajo živeti uravnoteženo, cenijo okolico in ugotavljam, da so veliko bolj usmerjeni v skupnost in družino kot v Franciji ali Belgiji (moja rodna država in država posvojiteljica). Počutim se zelo srečno, da sem tukaj našla veliko dobrih prijateljev in spoznala čudovite Slovence. Ne glede na to, kam me življenje pripelje, bodo to mesto in njegovi prebivalci vedno imeli posebno mesto v mojem srcu.
Kaj pa slovenska hrana, katera je tvoja najljubša slovenska jed?
Imam veliko srečo, da živim blizu osrednje tržnice! Tu sem odkrila tudi bučno olje (vem, da je sicer tehnično avstrijsko), vendar ga obožujem! Kakovost hrane tukaj je res izjemna in kot Francozinja moram reči, da Slovenija pridela nekaj neverjetnih vin.
Kakšen pa je tvoj odnos do hrane, paziš, kaj ješ, ali niti ne?
Zame je pomembno, da sem zdrava, ne samo za balet, ampak tudi v življenju na splošno. Zdravje je bistveno in žal njegovo vrednost prepogosto prepoznamo šele, ko smo v to prisiljeni. Ker živim tako blizu trga, sem v tem smislu resnično blagoslovljena. To je tudi način za podporo malim lokalnim podjetjem, ki to v teh časih vedno bolj potrebujejo.
Si oseba, ki načrtuje ali pustiš življenju, da gre svojo pot?
Vsekakor sem bolj načrtovalka, ko gre za velike odločitve v življenju. Zamisli sicer prihajajo iz čustev, vendar se prisilim, da jih racionaliziram nekoliko bolj objektivno in načrtujem stvari za prihodnost. Ko pa gre za malenkosti, sem lahko precej impulzivna. Uživam v ‘last minute’ načrtih, ko grem ven iz svoje cone udobja ter se naučim kaj novega o svetu, drugih ali sebi. Mislim tudi, da imam precej poseben okus … kar se tiče knjig, filmov, glasbe itd. Ne bojim se stopiti nekoliko stran od utečenosti. Uživam se družiti z ljudmi v globokih pogovorih in razpravah o manj očitnih temah. Imam veliko srečo, da je moja družina vedno spodbujala moje sestre in mene, da smo radovedne glede sveta in se ne bojimo postavljati vprašanj. Tako da mislim, da ne bi mogla trditi, da me ljudje iz moje bližine označujejo za nekoga, ki ‘gre s tokom’.
Kaj meniš, po čem si prepoznavna?
Želela bi si verjeti, da sem močna oseba v smislu odpornosti in moči volje. Toda vse to dolgujem svojim neverjetnim starim staršem in staršem. So resnični junaki, ki so mojim sestram in meni vcepili vrednote trdega dela, spoštovanja in ponižnosti. Skoraj vse, kar sem, dolgujem njim.
Kakšne želje naj se ti izpolnijo letos?
Upam, da bo epizoda covid kmalu za nami, da se bomo lahko vrnili k našim vajam in nastopom ter tudi občutili svobodo potovanja, objemanja in življenja! Želim si, da bi moji najdražji ostali zdravi in imeli vso moč, da bi premagali izzive, ki nam jih lahko postavi življenje. Upam, da bom lahko spet kdaj obiskala svoje stare starše v Franciji, saj predstavljajo tako dragoceno darilo v mojem življenju. Nazadnje si želim še naprej učiti in rasti ter biti resnično prisotna v vsakem trenutku.
In kakšna so pričakovanja z novim umetniškim direktorjem baleta Renatom Zanello?
Nimam nikakršnih pričakovanj, saj še nismo začeli delati pod njegovim vodstvom. Umetniški direktorji imajo neverjetno priložnost, izziv in odgovornost, da izberejo umetnost, ki jo bo uživalo njihovo občinstvo. Verjamem, da smo v mnogih pogledih tisto, kar zaužijemo. Zato je v državah, ki niso svobodne, umetnost tako težko zaznana. Verjamem, da je vznemirljivo videti, kakšno vrsto repertoarja izberejo umetniški direktorji in kakšna je njihova edinstvena vizija. To je priložnost za učenje in veselim se novih izzivov, ki prihajajo v tej sezoni. Ob trenutnem zdravstvenem kontekstu se bo zdelo še posebej izredno, da se vrnemo na vaje in sčasoma nastopimo na odru. Mi plesalci in tudi občinstvo ne bomo nikoli več jemali energije nastopa v živo kot samoumevne. Mislim, da bodo prve predstave v polnem gledališču ponujale neverjeten občutek posebnosti, in prepričana sem, da se vsi veselimo, da bomo ta trenutek delili skupaj!
Plesati balet pa je?
‘A voyage’ (Potovanje)
Hvala in ostani zdrava!
