Pogovor s češkim koreografom Jiříjem Bubeníčkom, ki smo ga spoznali skozi uspešno predstavo Dr. Živago za ljubljanski balet.
Dragi Jiří, spoznala sva se v Ljubljani, ko si koreografiral za ljubljanski balet, kjer sem sodelovala v vlogi tvoje asistentke. Vesela sem, da si našel čas za tale intervju, da te tako bliže predstavim širši slovenski plesni javnosti. Mogoče začneva kar od začetka, kako, zakaj in kje si začel plesati in kako je potekalo tvoje plesno izobraževanje?
Plesati sem začel skupaj s svojim bratom dvojčkom Ottom, ko sva bila stala okoli 11 let. Nisva imela posebne želje po plesu, to je bila zamisel mojega očeta. Prihajava namreč iz družine s poznano akrobatsko tradicijo, in oče, ki naju je pripravljal, da tradicijo nadaljujeva, je mislil, da nama bo ples pomagal pri mišični ozaveščenosti najinega telesa in odrskemu občutku. Nekega dne sva z očetom vadila v nekem gimnastičnem studiu, kjer je bila prisotna učiteljica iz glavnega baletnega Konservatorija v Pragi, ki je prepoznala najin talent za balet in predlagala očetu, da se vpiševa v Praški baletni konservatorij. To se je res zgodilo, takoj so naju vpisali v 2. razred, saj sva bila za 1. že prestara. Pozneje sva se v sklopu šole udeležila več tekmovanj, med njimi tudi tekmovanja v Laussane, ki je bilo takrat izredno popularno za mlade plesalce, kar ostaja še danes. Nagrajeni plesalci so namreč večkrat dobili možnost podelitve štipendije na eni od priznanih baletnih šol ali pogodbo v enem od gledališč. Ko sva z Ottom tekmovala, je bil tam prisoten tudi John Neumeier, direktor baleta v Hamburgu, ki nama je ponudil štipendijo za baletno šolo v Hamburgu. Ker pa v Pragi zaključevala šolanje, sva izrazila željo, da zaključiva to poglavje in za tem sprejmeva njegovo ponudbo.
Kako se je po zaključenem šolanju nadaljevala tvoja plesna kariera? Kmalu si začel plesati solistične vloge in bil prvi solist, zaposlen v Dresdnu in Hamburgu, če se ne motim?
Po zaključenem šolanju naju je g. Neumeier res povabil v Hamburg, vendar ne v šolo, temveč kar naravnost v svoj baletni ansambel. Neke posebne avdicije praktično ni bilo, udeležila sva se skupnega treninga in 1993 postala člana hamburškega baleta. John Neumeier je bil v tem obdobju še mlad in izredno kreativen, v tem obdobju je ustvaril svoje najznamenitejše balete. V ansamblu sem ostal 13 let in to je bil zame najlepši čas moje aktivne baletne kariere. Že v prvem letu mi je g. Neumeier zaupal nastopanje v solističnih vlogah, leta 1997 pa sva bila oba z Ottom promovirana v status prvega solista. Ta status sem tudi zadržal do konca svoje plesne kariere. Leta 2006 sem nekako občutil, da se je moj plesni repertoar nekako začel ponavljati. Občutil sem željo delati tudi z drugimi koreografi, postati del nečesa novega. Čutil sem, da bi bil v Hamburgu ostal najbolj izpostavljen koreografskemu vplivu Johna Neumeierja, pa čeprav smo delali tudi z drugimi odličnimi svetovnimi koreografi, kot so Jiří Kylian, Mats Ek, Nacho Duato in drugi. Bili so lepi časi, vendar sem si želel več od tega. Ko sem nekega dne sodeloval na gala večeru v Bruslju, ki ga je organiziral Aaron Watkin. Slišal je, da razmišljam o menjavi svojega matičnega ansambla, in mi ponudil pogodbo prvega solista v Semperoper v Dresdnu. Watkin je ravno začenjal voditi dresdenski baletni ansambel, od 60 prejšnjih plesalcev jih je 30 zamenjal z novimi, in mesto je finančno podprlo nov začetek. Znatna sredstva je dodelilo tudi Plesni univerzi Pallucca, kjer danes nadaljujem z magistrskim študijem iz plesne pedagogike. Univerza je takrat pridobila deset velikih novih baletnih studiev, internat in bila deležna popolne sodobne prenove. Dresden je torej začenjal svojo novo plesno zgodbo in želel sem si biti del nje.
Kdaj si se odločil za samostojno koreografsko pot in zapustil oder v vlogi plesalca? Verjetno si začel koreografirati že med svojo plesno kariero?
Leta 1999 sem ustvaril svojo prvo koreografijo za koreografsko tekmovanje v Hamburgu in kmalu začel dobivati manjše ponudbe za koreografiranje. Začel sem s krajšimi solo deli, dueti, nadaljeval z 20-minutnimi deli, sodelovati v ‘tripple bill’ večerih in končno vstopil v velike baletne ansamble s celovečernimi koreografijami. S svojim prihodom v Dresden sem dobil več možnosti za koreografiranje, imel sem precej svobode za gostovanja po svetu izven matične hiše kot baletni solist in koreograf ter ob tem plesati različne glavne vloge ob vrnitvi v Semperoper baletu. Vračanje v solistično plesno formo vsakič po vrnitvi domov po daljši odsotnosti zaradi koreografskega dela v drugih baletnih ansamblih pa je zame sčasoma postalo prenaporno. Dopolnil sem bil 41 let, zato sem se leta 2015 odločil, da prekinem z aktivno plesno kariero in se kot plesalec upokojim. Moja poslovilna predstava je bila Manon leta 2016 v koreografiji Kenetha MacMillana in od takrat naprej delujem kot ‘freelance’ koreograf. Šel sem skozi precej dolg koreografski proces, preden sem si toliko zaupal, da sem začel kreirati celovečerne balete. Vedno so me privlačili narativni, dramski baleti. Čutil sem, da lahko s svojim koreografskim jezikom gledalcem pripovedujem zgodbo, in danes sem vesel, da sem se odločil za to pot. Še vedno uživam, ko v roke vzamem knjigo, jo preberem in spremenim v plesni jezik.
Delo katerih koreografov je najbolj vplivalo na tvoj koreografski slog, na tvoj plesni jezik?
Lahko bi odgovoril – vsakdo in nihče. Začel sem koreografirati, ko sem bil še zelo mlad, dolge ure sem preživel v studiu in iskal, izdeloval pravi korak, dokler nisem bil zadovoljen. Bil sem precej zahteven sam do sebe, nisem hotel nikogar kopirati, želel sem najti korake, ki jih še nisem videl, občutil na svojem telesu, iskal sem nekaj drugačnega. Seveda so name pustili vpliv vsi koreografi, s katerimi sem delal. Vsak mi je posredoval nekaj znanja in spretnosti, kako delati, kako komunicirati s plesalci, kakšen pristop uporabiti v določeni situaciji. Moram poudariti, da so mi prav vsi koreografi, s katerimi sem sodeloval, nudili ogromno inspiracije, zato v mojem delu gotovo lahko najdemo delček vsakega od njih. Pa vendar verjamem, da sem našel svoj stil, ki ga še vedno razvijam, in upam, da ga bom razvijal naprej. Želim si, da bi gledalec ob ogledu moje predstave prepoznal moj koreografski jezik. Ne želim biti koreograf, ki se osredotoča striktno na moderen, klasičen ali neoklasičen plesni izraz. Plesal sem vse te stile in to želim tudi uporabiti. Veliko je seveda odvisno od ansambla, s katerim delam, in plesnega stila, ki ga uporabljajo. Rad ustvarjam korake v klasični tehniki, na konicah prstov in duete, prav tako uživam ob ustvarjanju sodobnejšega plesnega izraza in talne tehnike, kot tudi predstav v stilu Tanzteatra po vzoru silovite Pine Bausch. Rad se spopadem z novim izzivom, vsakič ko začnem ustvarjati novo delo, vendar imam pri tem vedno v mislih plesalce, s katerimi delam, njihov plesni izraz in tehniko. Rad ustvarjam korake, ki izražajo zgodbo, karakter in občutke, vendar pri tem ne želim uveljavljati striktno svoje koreografske volje, temveč želim predstaviti vsakega plesalca v kar najboljši luči, zato korake prilagajam nanj, saj sem prepričan, da je to dobrodošlo za vse – plesalec se bo na ta način počutil udobno in tako predstavil mojo koreografijo na najboljši način. Vedno obstaja sodelovanje med plesalcem in mano, ne vztrajam striktno na določenih korakih, razen kadar čutim, da je to res potrebno. Starejši kot postajam, bolj rad sodelujem s plesalci, včasih jih tudi prosim za mnenje ali pobudo, kako izpeljati določeno sekvenco. To pripelje do najboljših rezultatov.
Za ljubljanski ansambel si leta 2015 ustvaril svoj prvi celovečerni balet, Dr. Živago, ki so ga tako naši plesalci kot tudi občinstvo odlično sprejeli. Osebno moram povedati, da sem kar nekako zaljubljena v to predstavo. Za tem te je tvoja koreografska pot vodila praktično po vsem svetu. Lahko morda izpostaviš projekte, ki so ti iz nekih razlogov pomembnejši, ali so ti vsi ‘tvoji otroci’ enako pri srcu?
Imaš prav, vsaka nova predstava, ki jo ustvarim, predstavlja mojega novega otročička, zato ne morem reči, katerega imam najraje. Nedavno sem ustvaril svojo spletno stran, kjer sem želel predstaviti vsa svoja dela, jih obogatiti s fotografijami in napisati nekaj o besed za vsako njih, zato sem znova pregledal vsa svoja dosedanja dela. Ob tem sem za nekatere navdušeno dejal: ”Da, to je moj otročiček”, spet za druge pa: ”Le o čem sem sploh razmišljal?’‘, saj bi jih danes popolnoma spremenil. Vendar sem bil v času, ko sem jih ustvarjal, drugačna oseba, takrat sem naredil najbolje, kar sem lahko, in verjamem, da to delo pripada tistemu življenjskemu obdobju. Vsako delo je bilo moj novorojenec, ko je prišlo na svet, in za vsako sem verjel, da je najboljše, kar sem do tedaj ustvaril, zato ne morem izpostaviti najljubšega. Na posebnem mestu je gotovo balet Proces (Kafka), ki sem ga ustvaril za Švedski kraljevi balet v Stockholmu. Neizmerno sem užival, ko sem raziskoval življenje Kafke in njegova dela, uporabil sem precej sodoben plesni izraz, delo z ansamblom je bilo naravnost navdihujoče.
Izpostavim lahko tudi neoklasični balet Carmen, ki sem ga ustvaril leta 2019 za Teatro dell’Opera di Roma.
Prav tako mi veliko pomeni balet dr. Živago, ki sem ga ustvaril za ljubljanski balet. Preživel sem prelepe trenutke s plesalci, celotno ekipo, skupna ustvarjalna in pozitivna energija je verjetno pripomogla k temu, da je predstava ostala dalj časa na programu ljubljanske Opere. Ne morem pozabiti stoječih ovacij, ki smo jih doživeli ob premieri in ob razprodanih predstavah, ki so sledile. Energija je bila res enkratna, skupaj smo ustvarili nekaj posebnega, in lahko se samo zahvalim baletnemu ansamblu SNG Opera in takratni vodji baleta Sanji Nešković Peršin za to prečudovito sodelovanje.
Čas korone je kruto zaustavil plesno življenje za nekaj časa, kako je to vplivalo na tvoje delo?
Obdobje covida je res kruto zaustavilo plesno življenje za nekaj časa. Tudi moje delo se je popolnoma zaustavilo, leto in pol nisem dobil nobene nove ponudbe, gledališča so bila zaprta. Kljub temu sva z mojo ženo Nadino nadaljevala z delom, lotila sva video projekta Dance poems from silence – Plesne pesmi iz tišine. Z Ottom in nekaj kolegi smo ustanovili plesno platformo DanceZoom, kjer smo brezplačno poučevali prek spleta in nudili plesne delavnice. Nadaljeval sem z delom, vendar sem izredno pogrešal življenje v gledališčih. Veseli me, da se razmere počasi umirjajo, pripravljam projekte za prihodnji dve in pol leti in komaj čakam, da začnem spet ustvarjati.
Rada bi izpostavila ta tvoj nedavni projekt, ki sta ga ustvarila skupaj s tvojo življenjsko partnerko, tudi umetnico in kostumografko, Nadine Cocojaru, v času svetovne zdravstvene krize. Nam lahko poveš kaj več o tem, kako sta dobila zamisel za ta projekt?
Zamisel se nama je porodila v času prvega svetovnega zaprtja zaradi pandemije covid-19 pred skoraj dvema letoma. Na začetku nama je z Nadino to predstavljalo prijeten, kratek oddih od napornega dela, a kmalu sva začela pogrešati človeški stik in komunikacijo v živo, izredno pomemben vidik življenja, še posebej za umetnike, ki svoje zamisli izražajo skozi delo in ustvarjanje z umetniki v živo. Začela razmišljati, kako naprej? Kako bi se lahko znova povezala, ne le s svojimi družinami in najdražjimi osebami, temveč tudi z ljudmi, živečimi v drugih mestih ali celo celinah. In seveda, kako se znova povezati v umetniškem smislu in napolnili tišino z veseljem, ljubeznijo in človeškim stikom. Nenadoma se mi je v mislih kot navdih pojavil impresivni Erlweinov plinomer v Dresdnu, 68 metrov visoka zgradba, ki jo je zasnoval Dresdenski arhitekt Hans Erlwein v začetku 20. stoletja in je utrpel bombni napad v drugi svetovni vojni. Leta 1973 je bila proizvodnja plina ustavljena, nedolgo nazaj pa je bilo nekaj poskusov izgradnje koncertne dvorane znotraj stavbe, vendar žal ni prišlo do realizacije. Ta impozantna zgradba v čudovitem mestu Dresden se mi je zazdela kot mi – osamljena v praznini pandemične izolacije ‘prisiljena v tišino, čakajoča ponovne komunikacije z okolico’. In tako se je rodil projekt Plesne pesmi iz tišine.
Ustvarili ste sedem plesnih pesmi – sedem celin, sedem pesmi, sedem plesov. Do zdaj smo jih lahko na družbenih omrežjih videli pet: Avstralija, Antarktika, Evropa, Azija, Severna Amerika, dva še pričakujemo. Umetniški projekti so posneti v okolju Dresdna in na Saškem, predstavljajo pa vse celine sveta. Kako sta z Nadine izbrala okolje, ki vama je ustrezalo za predstavitev določene celine – pravo okolje, naravo, arhitekturo? Kako sta se uspela povezati z vsemi sodelujočimi izvajalci iz različnih krajev sveta?
Najprej sem stopil v stik z znano newyorško skladateljico Karen LeFrak, s katero sva večkrat sodelovala, in jo vprašal, če bi bila zainteresirana za ustvarjanje nove glasbe za prvi video, kjer bi plesal sam v že omenjenem plinomeru. Prijazno in hitro se je (brezplačno) odzvala s popolnoma novo klavirsko skladbo, narejeno posebej za ta projekt. Nadina je poskusila posneti video kar s svojim i-phonom in z rezultatom smo bili zadovoljni. Kljub temu smo se zavedali, da moramo za profesionalen rezultat najeti profesionalno snemalno ekipo, za kar pa potrebujemo finančna sredstva. Prijavili smo se na nekaj razpisov in resnično dobili podporo iz Dresdna, Saške in Berlina, kar nam je dovoljevalo precejšnjo umetniško svobodo, hkrati pa tudi postavilo pred nas veliko odgovornost. Z Nadino sva tako začela iskati podobne zapuščene objekte, kar ni bilo preprosto, saj je bilo veliko zgradb zaklenjenih, druge so bile uničene in precej nevarne za snemanje plesnega videa. Prevozila sva stotine kilometrov, porabila ogromno časa s pridobivanjem dovoljenj za uporabo, vendar na koncu le našla sedem primernih lokacij z zapuščenimi industrijskimi in kulturnimi arhitekturnimi objekti v Dresdnu in Saškem, ki so na nek način ustrezali najini zamisli. Za video Antarktika je Nadina je odkrila prelepo pokrajino, izkopavališče peska, le nekaj kilometrov od Dresdna. Prostor je izjemno performativen, saj s svojo belino, prostranimi peščenimi polji, ki se mehko razlijejo v gladino vode in na drugi strani segajo do posušenih travnikov z zapuščenimi skulpturami suhih korenin, pripovedujejo gledalcu svojo zgodbo. Ko sva se razgledovala naokrog, se je k nama pripeljala ekipa mož v velikem džipu in nas vprašala, kaj delava tukaj. Razložila sva jim situacijo, in ko je vodja ekipe zvedel, da prihajam iz Češke, je povedal, da obožuje to državo, predvsem češko hrano, in takoj sva dobila dovoljenje za snemanje. Lahko bi rekel, da naju je sreča nekako spremljala vso pot.
Kako sta povezala različne medije v eno celoto – ples, glasba, video, okolje, narava, občutja, svetloba? Verjetno sta imela v mislih določeno sliko, cilj, proti kateremu sta potovala za vsak projekt posebej ali pa se vama je cilj pokazal skozi samo potovanje?
Potrebno je bilo veliko organizacije, scena, kostumi, ekipa, naši urniki, saj smo prihajali iz različnih sredin, vsi smo imeli svoje obveznosti, kar smo morali uskladiti. Kljub temu pa sva želela doseči svobodo pri ustvarjanju, pustila sva, da nas navdihuje vse, kar nas obdaja, upoštevala sva želje in zamisli plesalcev, vsi skupaj pa smo sledili svojim instinktom. Tako smo se kljub vnaprej natančno pripravljenem scenariju v veliki meri prepustili improvizaciji in končni cilj se nama je izoblikoval skozi ustvarjanje. Tudi tukaj nas je spremljala sreča. Večkrat se je zgodilo, da je deževalo na poti na snemanje, kot npr. pri videu Afrika, kjer smo na snemanje peljali poln avtobus otrok. Bil sem obupan, saj nisem imel pojma, kako bomo zadevo izpeljali, vendar se je ob našem prihodu na prizorišče nebo razjasnilo, pokazalo se je sonce, ki nas je grelo vse do konca snemanja. Sile narave so nas spremljale in vsekakor bile na naši strani.
Kot koreograf projekta si naveden ti sam, Jiri, kljub temu pa omenjaš improvizacijo. Kako je to potekalo? Si plesalcem na daljavo posredoval svoje gibe in koreografske sekvence, ki so jih potem izvajali na določeno glasbo po svojem lastnem občutku?
Z Nadino sva si zadala, da bo vsak od sedmih videospotov umetniško drugačen, zato sva k sodelovanju povabila plesalce iz različnih plesnih svetov, različne narodnosti in starosti, kjer je razpon segal kar med 15 in več kot 60 let. V videih, kjer plešem sam, sem improviziral in se prepustil inspiraciji glasbe in trenutka. Dvema plesalcema iz videa Antarktika (Claudio Cangialosa in Martin Balabán), ki ju poznam in jima zaupam, sem predlagal improvizacijo, del proti koncu, kjer plešeta skupaj, pa sem jima sestavil jaz. V videu Južna Amerika sodelujeta dva starejša plesalca, oba imata čez 60 let. Njima sem si zaželel koreografirati sam, zato sem se za en teden preselil v Hamburg, kjer smo ustvarili triminutni duet. Za video Afrika sem sodeloval s študenti iz Visoke šole za ples Palucca v Dresdnu. Zamislil sem si skupinsko koreografijo za več ljudi, sestavili smo pet različnih koreografskih sekvenc in jih pozneje zmontirali v video.
Sta z Nadino zadovoljna z rezultatom? Osebno se mi zdijo videi izredno prefinjeni, emocionalni, vsak od njih tvori fantastično umetniško celoto skozi ples, glasbo, koreografijo, kostume, okolje, čustva … Kako je bilo montirati posnete scene v zaključeno delo. Montaža predstavlja izjemno pomemben segment v tem projektu, ki vse postavi na želeno mesto in nam predstavi plesno pesem tako, kot sta si to zamislila.
Oba z Nadino sva v glavnem zadovoljna z rezultatom. Nadina sicer pravi, da bi se naslednjič bolje pripravila na snemanje oziroma prej natančneje določila, kaj in kako želi posneti, saj bi to močno olajšalo poznejšo montažo. Za nekatere videe je porabila več kot teden dni dela, vsak dan od jutra do večera, dokler ni bil rezultat zadovoljujoč. Snemalna ekipa, s katero sva sodelovala, je nastanjena v Pragi, bili so zelo profesionalni pri svojem delu, zato sva jim zaupala in v veliki meri prepustila snemanje. Tako sva poleg odličnih kadrov dobila nekatere, ki jih sploh nisva uporabila, spet drugih, ki sva jih nujno potrebovala pri montaži, pa ni bilo. Skozi ta projekt sva se tako ogromno naučila, pridobila dragocene izkušnje, zato bi potekala snemanje in montaža ob najinem morebitnem naslednjem podobnem projektu veliko lažje. Nadina ima odličen instinkt, občutek za glasbo in potrebno senzibilnost, tako da največja zasluga za montiranje posnetkov pripada njej. Sam sem gledal posnetke bolj s plesnim očesom, kaj je izvedeno dobro in kaj ne, filmska ekipa iz Prage pa je sodelovala bolj z njihovega zornega kota. Videi so torej nastali z našim medsebojnim sodelovanjem, zadnjo besedo oziroma ‘piko na i’ pa sva vsekakor pritisnila Nadina in jaz.
Na družbenih omrežjih občasno zasledimo vaše družinske fotografije, na katerih vedno zaznam srečo, mir, ljubezen, pripadnost in zaupanje. Z Nadine imata skupaj dva prelepa otročička, fantka in deklico. Ali že kažeta veselje do plesa in umetnosti na splošno, saj sta verjetno bila vpeta v vajine projekte praktično od rojstva? Kako z Nadine kot starša usklajujeta profesionalne obveznosti in hkrati najdeta čas za kakovostne skupne družinske trenutke?
Nadina: Najina otroka hodita v vrtec, tam sta do štirih, kar nama je z Jirijem časovno zadoščalo, da sva se lahko posvetila pripravam na projekt. Pozneje v času zaprtja sva za pomoč prosila njuni babici, poiskala sva varuške, večkrat pa sva jih vzela tudi s seboj na snemanje, kjer sta gledala Jirija, kako koreografira. Morda bo to prebudilo v njima inspiracijo za njun razvoj v prihodnosti, kar predstavlja mojo veliko željo.
Jiri: Bilo je zabavno, ko sta naju spremljala na snemanje, uživala sta v raziskovanju velikih, zapuščenih zgradb, vendar sva morala ves čas paziti na njuno varnost. Ni preprosto imeti doma dva otroka in delati, vendar počasi odraščata in vedno bolj razumeta najino delo, tako da stvari postajajo lažje.
Kam vaju pot vodi naprej, kaj je vajin naslednji projekt? Delata večinoma skupaj ali delujeta tudi vsak v svoji umetniški smeri?
Moram priznati, da sem presrečen, saj se zadeve po pandemiji vračajo v normalo. Kmalu začenjava z novimi projekti, v bistvu imava z načrti že zapolnjeni prihodnji dve leti. Pravkar začenjava nov projekt Romeo in Julija z baletnim ansamblom Hrvaškega narodnega gledališča Ivana Zajca na Reki. Sam seveda koreografiram, Nadina je prevzela vlogo kostumografinje, scenografijo pa sva prepustila hrvaški umetnici Aleksandri Ani Buković. Zatem sledi projekt, ki se ga zelo veselim, vendar naj za zdaj še ostane skrivnost, ker zadeve še niso dorečene. Dobil sem priložnost ponovne postavitve svojega balet Proces (Kafka), tokrat za slovaški balet v Košicah, kar me posebej navdušuje, saj poznam direktorja baleta kot tudi plesalce in skupaj predstavljajo izvrstno umetniško ekipo. Sledi delo z baletom iz Tokia in nato projekt z baletom iz narodnega gledališča v Pragi, resnično se veselim vsakega prihajajočega izziva posebej.
Zadnje vprašanje je nekako tradicionalno za Parado plesa. Kaj je zate ples in zakaj sploh plesati?
Ples je zame gotovo način izražanja čustev. Zamisli, ki jih je mogoče skozi jezik plesnega giba uresničiti, realizirati. Je pa tudi umetnost, ki povezuje ljudi skozi generacije.
Hvala za tvoj čas. Obema z Nadine želim še veliko umetniškega ustvarjanja, pisanega na vajino dušo. Reka je blizu Ljubljane, upam, da si uspem ogledati vajino novo premiero Romeo in Julija v živo. Ostanita zdrava in naj se vajin umetniški navdih razvija naprej ter nas razveseljuje.
