Jelena Oleami. S plesom sem priklicala obilje v svoje življenje

Jelena Oleami v predstavi Razmeščeno telo (foto: Nada Žgank)

Pogovor s plesalko, koreografinjo in pedagoginjo iz KID Plesonoga

Jelena, pozdravljena na mojem portalu. In kje smo te našli v tem času, ko moramo ostati doma in plesati solo?
Trenutno ustvarjam v svoji novi plesni dvorani, v kar se je preobrazila moja zelena soba z modrimi vrati. V času karantene se je ta soba spremenila v prostor, kjer se giba, kjer teče kreativna energija, kjer se na dnevni bazi zgodi ples. Ta prostor je moj sveti prostor, v katerem se srečujem s svojimi plesalkami in plesalci na naših skupnih in notranjih plesnih potovanjih.

Sledi obraza (foto: arhiv Kid Plesonoga)


Kako skrbiš za kondicijo, kako skrbiš, da tvoji varovanci ne pozabijo, kaj pomenita ples in gib? Si šla tudi ti online?
V času karantene smo v Kulturno izobraževalnem društvo Plesonoga takoj vzpostavili Virtualno Plesonogo. Z učenci prek Zooma ustvarjamo na novo porajajoče formate plesa, ki se odprejo, ko se postaviš pred računalniško ali telefonsko kamero. Različne oblike improvizacije zapišejo v telo nove zgodbe, ki te vodijo skozi plesno potovanje, telesne omejitve, s katerimi se srečujemo, ki se vzpostavijo, ko svojo sobo preobraziš v mini plesno dvorano in plešeš. Priporočam karantenske priprave, preden začneš na polno plesati. Preveriš, ali lahko narediš preval nazaj ali se boš zaletel v posteljo. Ali lahko skočiš ali boš pri tem sklatil lestenec. Posesaš, da lahko raziskuješ talni nivo brez prahu. Preveriš, ali deluje povezava in se vsi slišimo. Okoli polovica Plesonoginih plesalk in plesalcev pleše v Virtualni Plesonogi. Večini od njih je to edini stik s svojimi vrstniki. Spoznavamo medsebojne domove, intimne kotičke, predmete, potem razplešemo zgodbe, ki drugače nikoli ne bi prišle na plan. Karantena vsekakor vzpostavlja v Plesonogi skupnost, ki je še bolj povezana.

Lahko mi rečete Giorgio skupina Plesoluna (2018) (foto: Matej Maček)

Tvoje varovanke so nazadnje nastopile v živo na nedavnem tekmovanju Opus 1 plesna miniature v začetku marca. Ta prireditev je kar nekakšna obveza v vašem društvu, kajne? Zakaj vam je Opus zanimiv in s katerimi nagradami oz. dosežki se letos pohvalite?
Ko pride na plan tematika za tekmovanje Opus 1, se s plesalkami Plesonoge spustimo v ustvarjalni proces, kjer se prizemljujejo avtorski solo plesi in dueti. To je naša vsakoletna stalnica, saj plesalke rade same ustvarjajo in s tem iščejo načine lastnega plesnega izraza. S partnerjem Samom Oleamijem pripraviva predavanje in delavnico, ki pomaga plesalkam razdelati tematiko, se do nje opredeliti, poiskati pravo metodo in gibalni material.

Avtorski solo ples Tinkare Plos Zapoj mi! (2020) (foto: Anka Simončič)

Letošnji ustvarjalni proces je obrodil 14 plesnih miniatur, ki so se predstavile na predizboru, vse pod budnim očesom mentorice Jelene Oleami, mene osebno. Žiriji je pritegnilo pozornost osem Plesonoginih avtorskih miniatur, ki so se uvrstile naprej na državno tekmovanje. Pobarvali smo se v razne barve priznanj, tri zlate, dve srebrni, eno bronasto in dve nevidni ker zaradi zdravstvenih težav niso mogle nastopiti. Najboljša Plesonogina uvrstitev na Opusu 1 je bila lanskoletna (2019) Sanjalka zvezd s Tinkaro Plos, ki je na mednarodnem Opusu prejela nagrado za najboljšo zamisel. Verjamem, da mora vsak plesalec enkrat izkusiti priznanje v vsaki od barv, saj ti vsaka barva prinese drugo sporočilo, samo tako lahko zbereš paleto plesnih izkušenj in se tako naučiš zaupati sebi in svoji ustvarjalnosti.

Avtorski solo ples Gee Modic Ko se ti koža naježi (2020) (foto: Anka Simončič)


Plesonogina plesalka Gea Modic, zdaj nominirana za ‘naj razvajam se plesni ustvarjalec/ustvarjalka’. Letos je odplesala na odru avtorski ples Ko se ti koža naježi, ki je v njeno telo zapisoval nadnaravna stanja, ki vzpostavljajo napetosti in presenečenja. Ob nominaciji se tudi nam naježi koža in smo v napetosti in pričakovanju rezultatov vašega glasovanja.
Kdo pa sploh ste KID Plesonoga iz Begunj pri Cerknici, predstavi našim bralcem in bralkam vaše društvo?
Pred 21 leti nas je par plesalk ustanovilo Plesni klub Obsession v Postojni, kjer smo preplesavali jazz balet, horton, hip-hop, potem je društvo mirovalo in čakalo na novo kreativno energijo. Pred sedmimi leti na ‘miklavžka’ pa se je Plesni klub Obsession prelevil v nova oblačila, novo podobo, kreativna energija je stekla in rodilo se je Kulturno izobraževalno društvo Plesonoga, ki se je preselilo v občino Cerknica.

Predstava Gledam naprej miniatura Nad orbito, skupina PlesoLaske (2018) (foto: Brane Gosarič)

KID Plesonoga odpira prostor za sodobni ples v občini Cerknica in Loška dolina, kjer se lahko izobražujejo in ustvarjajo otroci od 4. leta naprej. Prostor za ustvarjanje smo odprli tudi ženskam, ki se želijo prek plesa približati sebi. V šoli poučujem jaz, Jelena Oleami diplomirana kulturologinja, samozaposlena v kulturi kot pedagoginja in koreografinja. Moja desna roka, ki aktivno sodeluje v društvu kot soumetniški vodja, je moj partner Samo Oleami, profesor filozofije in primerjalni komparativist, ki svoj podpis ustvarja z dramaturgijo in teorijo o plesu. V KID Plesonoga pri otrocih spodbujamo, da v plesno telo vnašajo modrost domišljije, ustvarjalnosti, da lahko najdejo svoj plesni izraz, ki ni zgolj podrejen določeni tehniki, ampak je plesalka/-ec ozaveščen/-a o svojem svobodnem in lastnem izrazu telesa. V Plesonogi nas letošnji plesni sezoni pleše sedem skupin od 4 do 55 let. Vsako leto v Plesonogi pripravimo celovečerno predstavo, s katero predstavimo sodobni ples lokalnemu občinstvu. Točke na izbrano temo povezuje pripovedni okvir, ki ga odigrajo in zaplešejo starejše plesalke. Scensko plesno pokrajino zaokrožijo ročno risane projekcije Sama Oleamija.

Interaktivno predavanje Kako gledamo sodobni ples? avtor in izvajalec Samo Oleami (2018) (foto: Branko Gosarič)

Od ustanovitvi Plesonoge se mi je ob koncu prvega šolskega leta porodila želja, da bi želela zaključno predstavo Plesonoge imeti na prostem pred gradom Snežnik, saj v Loški dolini ni nobenega primernega odra za prikaz sodobnega plesa. Želja se je uresničila, leta 2014 smo prvič vzpostavili plesno predstavo na prostem pred Gradom Snežnik, s plesalci na montažnem odru in z gledalci v travi. Ker se je naš plesni repertoar večal in smo si želeli povabiti k nam tudi goste, s katerimi se prepoznavamo v plesnem izrazu, smo lansko leto (2019) ustvarili plesni festival Plesno porajanje; tukaj in zdaj, v objemu gozda. Festival smo tematsko zastavili in v dveh dneh se je zvrstilo 40 točk in tri predstave na treh različnih lokacijah. Tak dogodek omogoča edinstveno praznovanje plesa za zaključek sezone, saj nam v mislih ostane vonj po plesu v naravi in takrat vemo da je čas, da se začnejo počitnice.

Plesni festival Plesno porajanje, miniatura Superheroji skupina Plesočop (2019) (foto: Branko Gosarič)

Ker bodo nekateri prvič brali o tebi, prosim za en pregled tvojega dosedanjega šolanja in plesnega udejstvovanja?
Moj plesni repertoar je zelo širok in pisan: od jazz baleta, hip-hopa, moderne horton tehnike, do show dance, afro plesa, stepa … potem sem na koncu pristala v sodobnem plesu, ki me je popolnoma in celostno prevzel. Z jazz baletom in show dancem sem začela v Plesni šoli Urška v Postojni, potem se nas je nekaj deklet organiziralo in smo ustanovile svojo skupino Obsession, kjer smo samostojno najemale učitelje za poučevanje. Horton tehnike, floor bara, tudi hip-hopa sem se učila pri Siniši Bukincu, Kristini de Ventus prej Pojbič, Fredu Lasserrju. Prvič sem se s sodobnim plesom srečala na poletni plesni šoli, ki ga je poučeval indijski sodobnoplesni pedagog Karim Karim. Navdušila sta me stik s tlemi in način, kako ga je poučeval. Cel čas je govoril: “The floor is you best friend (tla so tvoj najboljši prijatelj, op. u.).” Potem sem se izobraževala o sodobnem plesu še v Intaktu z Matejem Kejžerjem, Gregorjem Luštkom, Damaasom … Plesnem Teatru Ljubljana z Milanom Tomašikom, Rosano Hribar, Magdaleno Reiter … ter z raznoraznimi slovenskimi in tujimi pedagogi na plesnih seminarjih v Sloveniji. V Italiji v Trbižu in Trstu sem se učila afriških plesov. V Nemčijo sem šla ustvarjat predstavo s Freyem Faustom, v New York – ZDA sem šla raziskovat po raznih plesnih centrih.

Avtorski solo ples Accumulation Reset – Hana Obreza (2018) (foto: Branko Gosarič)

Zakaj pa sploh ples v življenju, kaj je tisto, zaradi česar si se odločila zanj?
Kakšno pa bi bilo življenje brez plesa? Kakšna je razlika med življenjem in plesom? Odkar pomnim zase, je bil ples vedno z mano. ‘Špricala’ sem pouk, da sem šla na plesne klase. Ker sem bila v šoli pridna, učitelji niso opazili, da me ni. Ko so vsi sošolci poslušali Guns and Roses, sem hodila v hip-hop hlačah in poslušala plesno glasbo in hip-hop in bila za vse vrstnike ‘štanci’. Ko sem te vrstnike čez odraščanje srečevala in jih srečujem še dandanes, me vedno vprašajo: “Še vedno plešeš?” in moj najljubši odgovor je bil in še vedno je: “Ja, še vedno diham, ‘valjda’ da plešem!”

Predstava Komad za Matjaža Hanžka (2009) (foto: Urška Boljkovac)

Tvoja baza je torej sodobni ples. Kako ga tvoji varovanci dojemajo, kako jim ga razložiš in kako spodbujaš njihovo ustvarjalnost skozi ta plesni izraz?
Sodobni ples razumem kot orodje za življenje, ki ti pomaga izraziti svojo kreativnost, svoje mišljenje, svoja čustva. Pri mlajših otrocih uporabljam metodo, da spodbujam njihovo naravno gibanje in jim s pomočjo domišljije in ustvarjalnosti poskušam ozavestiti, da imajo znotraj sebe orodje, s katerim se lahko izrazijo v plesu. Pri mladostnikih pa ozaveščam skozi ples njihovo telo in duha, da imajo možnost najti svoj plesni izraz, s katerim se znajo artikulirati znotraj različnih tematik in tako vzpostavljajo različne odnose do sveta. Vsako plesalko in plesalca Plesonoge skušam pripeljati k njenemu ali njegovemu prostoru plesne kreativnosti kamorkoli jih bo življenjska pot že vodila. Njihovi sošolci pa seveda mislijo, da je sodobni ples ‘kr neki’ in da se samo nekaj po tleh valjamo, in takrat nekateri prenehajo verjeti v sodobni ples. Ampak ti, ki ostanejo, se znajo artikulirati s svojim telesom in najdejo svoj plesni izraz, ki jim je blizu in na katerega se lahko kadarkoli oprejo.

Ples od kod prihajaš? (2015) (foto: Valter Leban)

Si koreografinja, pedagoginja, plesalka v tem vrstnem redu ali kako drugače? V čem si najbolj ti in zakaj?
Najprej sem pedagoginja, koreografinja in nato plesalka v poklicnem življenju, čeprav bi si najraje rekla, da sem plesna šepetalka, ki čara in raziskuje. V svojem zasebnem življenju sem pa vedno najprej plesalka in potem vse ostalo.
Kaj te navdihuje, kaj je vodilo, ko ustvarjaš koreografijo?
Navdihuje me življenje, kaj se mi dogaja v življenju, s kakšnimi tematikami se srečujem v vsakdanu, kam teče energija, kam se mi usmerjajo misli, ko grem na sprehod, kaj vidim v plesalcih, ko jih vodim skozi plesno popotovanje, kje jih zasrbijo pete in kam se najraje zavrtijo …
Je dogajanje pri vas bolj osredotočeno na vaš kraj ali spodbujaš, da iz tvojega plesnega gnezda poleti kakšna dobra plesna ptica tudi v svet?
Živim v Ljubljani in prihajam iz Pivke, po naključju sem priletela v cerkniške kraje in Loško dolino in začutila, da ti kraji potrebujejo sodobni ples. Rada širim obzorja in usmerjam plesne ptice v svet. Poskušam jim predati modrost legend, ki so me navdihnile in postavile markacije v zgodovini sodobnega plesa …. Judson Church, Trisha Brown, ki je zame veličastna in brezčasna … kakor tudi Pina Bausch, Yvonne Rainer … Spodbujam svoje plesalce, da znajo gledati, da znajo odpreti krila in tudi leteti … Ena Plesonogina ptica je eno leto pred vzletom v tujino. En ptič, ki je začel pri meni še v času Plesnega kluba Obsession, pa že žari na znanih plesnih odrih v Sloveniji v tujini Postojnčan hiphoper Miha Furlan iz skupine Artifex. Zelo sem ponosna, da je našel sebe v plesu in sledi svoji plesni poti.

Miha Furlan (foto: arhiv Artifex)

Kakšen je pogled na slovensko plesno sceno?
Slovenska plesna scena je zame labirint, kjer že veliko poti poznam iz raznih vlog, s katerimi sem se srečevala: producentka in deklica za vse pri raznih nevladnih organizacijah, koreografinja, asistentka koreografije, plesalka, soplesalka, soustvarjalka, režiserka. Veliko je zanimivih poti na slovenski plesni sceni, nekatere so slepe, druge te pripeljejo do izhoda. Labirint se sestavlja in razpleta glede na povezave, ki jih imaš z ljudmi, ki delujejo na tej plesni sceni. S Plesonogo smo našli čudovite sodelavce, ki se podpiramo in prepoznavamo med sabo ter imamo kreativne skupne poti skozi naš plesni labirint. Vsi, ki sodelujete s Plesonogo, itak veste, kdo ste, in super hvala, da ste! Tukaj moram izpostaviti Javni sklad za kulturne dejavnosti, ki podpira naše dejavnosti in nam omogoča, da najdemo enako misleče ljudi, in sem neskončno hvaležna, da se je vzpostavil prostor za to. Hvala, Nina Meško in Franci Cotman, da sta in nas povezujeta v plesu. Cerkniška izpostava JSKD nam že od vseh začetkov stoji ob strani in verjame v nas, tako da se tudi vodji Jožici Mlinar srčno zahvaljujemo.

Predstava Kako narediti reistično predstavo? (2010) (foto: Urška Boljkovac)

Kam boš usmerila svojo energijo v prihodnosti, kaj si želiš, kje se vidiš? Si človek, ki načrtuje, ali pustiš, da gre življenje svojo pot?
Verjamem v to, da si prihodnost sami ustvarjamo, in verjamem, da me moja življenjska pot vodi v smer, kjer še bolj poglobljeno raziskujem notranja plesna potovanja, kjer te pripeljejo do sebe.
Kaj te pri plesu najbolj osrečuje in kaj najbolj žalosti?
Pri plesu me osrečuje to, da je neskončno možnosti, še posebno, ko se ukvarjaš z improvizacijo v plesu. Poslušaš telo … poslušaš misel … kaj bo tokrat spodbudilo moj gib … kakšen namen bo v njem … kaj se bo odprlo … kaj se bo premaknilo … kakšno formo bom prevzela … s kom se bom srečala … kakšno energijo bom ustvarila…
Pri plesu me žalosti birokracija, ki jo je vedno preveč in jemlje energijo ustvarjalnosti. Verjetno je to tista točka, ki balansira in ustvarja senčni del jin-janga.

Predstava Kako narediti reistično predstavo? (2010) (foto: Samo Oleami)

Kaj najraje počneš, ko ne plešeš?
Kvačkam, nizam perlice, pletem … Vse živo ustvarjam z rokami …. obleke, nakit, preproge … Ustvarjanje z rokami z raznimi materiali je zame neke vrste meditacija, kjer se misli ustavijo in se osredotočim samo na tisti trenutek tukaj in zdaj z ustvarjalnostjo okrog in okrog.
Po čem si prepoznavna, kaj je značilno zate, kdaj rečejo drugi, ja, to je naša Jelena?
Plesna gurujka Saša Lončar mi pravi, da sem šamanka, ji kar verjamem, tako da naj ostane pri tej besedi.
Kaj je vedno s tabo, ko greš na trening, nastop, ven skratka?
Vse mogoče imam s seboj … hidrolate, kristale, peresa, sladkarije … Karkoli začutim, da moram vzeti s seboj, ko grem od doma, in mi pomaga začarati najboljšo plesno izkušnjo.
Na kaj pomisliš, ko prestopiš prag plesne dvorane?
Moj vstop v prag plesne dvorane se začne, ko vstopim v avto in se začnem voziti do svojih plesnih dvoran. Do dvorane v Begunjah pri Cerknici potujem 40 minut, do dvorane v Loški dolini v OŠ Iga vas pa potujem skoraj 60 minut. Na poti ponavadi razmišljam, kaj bomo počeli na plesni uri, kakšne plesne igre in izzive bom uporabila, kako bomo ustvarjali, kako se bo nadaljevala plesna koreografija, kakšni bodo kostumi, ko je predstava blizu, kakšna glasba nas bo zavrtela … V glavnem vsa logistična ustvarjalnost, ki jo potrebuješ, da vodiš super uro sodobnega plesa v Plesonogi.

Miniatura Prah skupina Plesoluna (2017) (foto: Matija Lukič)

Je ples edina možnost v življenju, je tvoja služba in družba ali počneš še kaj drugega za ‘plačevanje položnic’?
S plesom sem se naučila klicati obilje v svoje življenje, tako da ja, s plesom plačujem položnice. S plesom pa tudi hranim svojo dušo in telo, ne predstavljam si, kako bi živela brez plesa, je z mano, že odkar hodim, in kako čudovito je, ko vedno znova odkrivam, da greš lahko še globlje, ko vzpostaviš pravi namen.
Plesati je?
Vzpostaviti stik s sabo in prizemljiti skozi telo, kako vidiš svet.

(foto: Samo Oleami)

Kaj svetuješ svojim plesnim kolegom, svojim plesalcem v času samoizolacije? In kaj bralcem in bralkam?
Zdaj je čas, da vzpostaviš stik s sabo, da prepoznaš tisto, kar te veseli v življenju, in kaj je tisto, kar te omejuje. Če ti je dolgčas sam s sabo, imaš še dolgo pot pred sabo, da se spoznaš in najdeš v sebi vse zaklade, ki jih imaš zakopane v sebi. Raziskuj in najdi tisto, kar ti pomaga žareti in cveteti v tem času. Če te seveda zasrbijo pete, pleši! Če te praska v grlu,zapoj! Če se ti vse ‘zakvačka’, se nauči kvačkati!
Hvala za tvojo energijo in #ostanidoma!