Dvaindvajsetletni baletni plesalec Jan Trninič je z letošnjo sezono postal član estonskega baleta, in kot pravi, je bila to ena najboljših potez do zdaj!
Dragi Jan, pozdrav v Talin, in sta minila že skoraj dva meseca od tvoje selitve v Estonijo, kjer si postal del baletne ekipe nacionalnega estonskega baleta. Zakaj si se odločil za menjavo in zapustil mariborski balet, katerega redni član si bil od leta 2019?
Najprej lep pozdrav v Slovenijo. Mariborskemu baletu, katerega član sem bil, sem izredno hvaležen za podporo in znanje, ki sem ga pridobil pri njih v teh treh letih, vendar me je tujina že od nekdaj privlačila. Že po končanem šolanju na mariborskem konservatoriju sem vedel, da bom nekoč odšel vsaj za nekaj časa v tujino. Prejšnjo sezono se je v meni razvila velika potreba po nekakšnem preživetju, težkih, velikih izzivih in se čimbolj oddaljiti iz udobja, ki sem ga v Mariboru vedno bolj čutil. Prav zaradi tega sem se odločil za Talin, ki mi je prikazoval največji izziv in uresničitev mojih želja, kljub temu da bi lahko sprejel tudi katero drugo ponudbo bliže svojemu domu.
Torej je bila želja po spremembi že dolgo v tebi, si načrtoval odhod ali se je zgodilo spontano, predvidevam, da z avdicijo?
Že odkar sem končal srednjo šolo, sem vedel in si obljubil, da bo napočil dan mojega odhoda v tujino. Od malih nog sem plesal v mariborskem baletu in tudi želel svojo profesionalno kariero začeti tam. Prejšnjo sezono sem začel čutiti, da bo napočil dan odhoda. Želel sem nove izkušnje v baletu kot v življenju. Nekega dne sem se zjutraj zbudil in nenadoma je ta želja, še bolje rečeno, potreba, bila tako močna, da sem še isti dan začel delati na posnetkih in zbirati material, ki ga je bilo treba poslati na avdicijo. V nekaj tednih so me povabili na avdicijo in konec januarja sem poletel v Talin v estonsko nacionalno gledališče, kjer sem naredil klas s kompanijo. Nekaj mesecev pozneje, ravno po moji premieri ženina v predstavi Les noces na mariborskem odru, pridem v zaodrje in pogledam na telefon … Direktor estonskega gledališča mi je poslal pogodbo in me sprejel v kompanijo. Prav čaroben večer.
Najbrž tudi ni bilo preprosto zapustiti Maribora, kjer si pognal baletne korenine, in meni se je zdelo, da te svet kljub temu ne bo premamil. Vidiš, kako sem se zmotila. Kaj v tem trenutku najbolj pogrešaš in kaj najmanj?
Seveda pogrešam družino, prijatelje in ljudi, ki so mi pri srcu in sem z njimi tudi dolga leta odraščal, vse zaposlene v mariborskem gledališču, ki jih poznam že od malih nog, učitelje in plesalce, ki so mi toliko pomagali skozi vsa leta in stali ob strani. Pogrešam tudi oder, kajti tukaj je nekoliko manjši. Tudi toplejših dni se ne bi branil. Ne pogrešam pa občutka udobja, kajti trenutno imam zares željo po težkih izzivih daleč od udobja.
Kako te je sprejela estonska baletna ekipa, si bil edini ‘novinec’ v letošnji sezoni?
Že prvi dan so me pričakali pred vhodom gledališča, me popeljali naokoli in razkazali kotičke, mi nastavili svežo brisačo z raffaellom v garderobi. Plesalci so me bili zelo veseli in smo se že zjutraj zelo razgovorili. Na začetku treninga so mi vsi zaploskali za dobrodošlico in me predstavili, tako da je bil sprejem krasen in nepozaben. Zdaleč nisem bil edini novinec, sprejeli so 12 novih plesalcev in plesalk.
Je tvoj angažma vezan na pogodbo oz. na redno delovno mesto? Je sistem drugačen kot v Sloveniji? Predvidevam, da takšne zmešnjave, kot jo imamo mi, nima nihče več v tujini? Nam lahko malo razsvetliš tudi to situacijo, prosim.
Dobil sem redno delovno razmerje za sezono 2022/23. Takšne zmešnjave, kot jo v Sloveniji doživljajo mladi baletni plesalci, pri nas v Estoniji ni. Ves sistem v Estoniji temelji na e- poslovanju. Tudi zaposlitve so tam redne, nisem zasledil, da bi bilo kaj prekarnega dela, vsaj ne v kulturi. Sta pa gledališka etika in kodeks v gledališču zelo stroga in moraš to tudi upoštevati (facebook, Instagram, vedenje …). V gledališču je tako, da najprej dobiš pogodbo za eno leto, nato pa ti podaljšujejo za tri ali pet let. Plače so primerljive, vendar s to razliko, da v estonskem gledališču dobiš še posebej plačilo za vsako odplesano predstavo. Opazil sem tudi, da vsem, ki končajo baletno šolo, nudijo po šolanju eno leto pripravništva. Tudi to v Sloveniji manjka, seveda pa je vse vezano na denarna sredstva in odnos ljudi do ohranjanja kulture oziroma njihove volje do le-tega.
In pogled na vaš repertoar, ki ga oblikuje umetniški direktor Linnar Looris, razkriva, da je na programu vse od klasike do moderna. Kako doživljaš repertoar?
Na repertoarju imamo največ klasike z veliko neoklasike in eno moderno predstavo v tej sezoni. Repertoar je zelo zanimiv in atraktiven, predvsem ker se vsi stili prepletajo in ker imamo vse predstave pomešane med seboj, tako da je nenehno razburljivo.
Če sem prav zasledila, si imel prvi velik nastop v baletu Louis XIV. Je takšen nastop enak kot na slovenskih tleh ali je prisotna še večja vznemirljivost?
Prvi velik nastop sem imel v Louisu in sem estonskemu baletu izredno hvaležen za priložnost odplesati eno od vodilnih vlog v tem baletu. Prav tako sem tudi v baletu Alice v čudežni deželi že odplesal vlogo kot Pinko panko in še me pripravljajo na vlogo Belega zajca. Moram priznati, da se je sezona že začela z velikimi priložnostmi. Na slovenskih tleh sem se počutil domače in že preveč udobno ter večje vznemirjenosti in motivacije ni bilo. Tukaj predstave začutim popolnoma drugače in vznemirjenost je tako potencirana, da še nikoli v 16-ih letih na odru nisem tako pristno užival kot zdaj. Prav vsakič, ko sem tukaj na odru, začutim nekaj posebnega, še nedefiniranega in neznanega, vendar občutek je prekrasen.
Je estonsko občinstvo kaj drugačno od slovenskega?
Ne, do zdaj ne bi rekel, da sem opazil kakšno drastično razliko v občinstvu. Aplavzi so prav tako enaki s pozitivnimi odzivi, edino dvorane so bolj polne kot v Mariboru. Tukaj so skoraj vse predstave razprodane ali pa celo prenapolnjene.
Kako cenijo balet v Estoniji?
Kolikor vem, je balet tukaj zelo cenjen, to lahko vidimo že po tem, da imamo skoraj vse predstave razprodane in imamo celo povpraševanja po še dodatnih predstavah. Imamo tudi veliko prireditev za druženje ljudi in veliko banketov, zanimiv dogodek je tudi bal, ki ga bomo imeli za novo leto. Novo leto se praznuje v gledališču in celotno popoldne z nočjo so organizirani dogodki in prireditve za občinstvo, s katerim na banketu tudi praznujemo novo leto in se skupaj poveselimo.
Ogromno podporo imaš tudi v starših, prišli so te podpret na premiero. Koliko ti pomeni ta podpora?
To pa je v mojem življenju poglavje zase, že od vsega začetka me moja družina močno podpira pri mojih sanjah, za največjo podporo se sicer moram zahvaliti svoji mami, ki je ves svoj čas vložila zame. Tudi zdaj je bila že na vseh mojih baletih v Talinu, nazadnje z očetom. Obema sem zelo hvaležen za vse, kar sta v življenju žrtvovala zame, da sem danes tukaj, kjer sem.
Nam zaupaš, kako sploh preživiš en takšen talinski baletni dan. V čem je mogoče največja razlika, ki jo zdaj opaziš v primerjavi z mariborskim baletom?
Zjutraj pridem 40 minut pred treningom, da imam še dovolj časa za segrevanje, ki ga ponavadi preživim v pilates prostoru s pilates napravami, da segrejem vsak del svojega telesa, trening začnemo ob 10.30 in navadno imamo vaje vse do 17.30. Po tem se ponavadi odpravim v savno ali na fizioterapijo, in kadar pridem domov, se moram v večini še sam učiti koreografije prek videoposnetkov. V enem dnevu je možno, da imamo tudi do osem različnih vaj za osem različnih baletov, vmes se navadno najde kakšen 15-minutni ali polurni odmor, da hitro skočim na kosilo v gledališko kantino, če pa sem oproščen kakšne vaje in imam kakšen odmor, se odpravim v fitnes, ki se nahaja v kleti gledališča, prav tako savna, ali se pa malo odpočijem na postelji, ki jo ima vsaka garderoba. Razlike z mariborskim baletom najdem prav povsod, kot recimo to, da imamo sedem različnih pedagogov in asistentov in vsak dan imamo drugega pedagoga za trening v različnih dvoranah, ločeni treningi fantov in punc, veliko več vaj, veliko več raznolikih in pogostih predstav itd. Oskrba plesalcev z masažami in fizioterapijami, ki so kar zraven naših garderob, imamo prav tako svojo zdravnico v gledališču, savno, fitnes, prostore za pranje perila in sušilnike itd. Razlika, ki jo opazim je tudi ta, da smo imeli v Mariboru večinoma samo eno zasedbo ali največ dve, tukaj pa jih imamo tudi do osem. Zelo koristna stvar je tudi tako imenovan rdeči plan, ki deluje digitalno, namreč ob vpisu imena posameznika na planu pokaže tedenski delovni plan samo tistega posameznika ob določenih urah v določenih dvoranah z določenimi ljudmi. Zelo koristno, da se ne zgubimo v vsej zmešnjavi skupinskih planov. Te lahko preverimo na telefonu ali na televizijah, ki so prav povsod v gledališču. Koristno je imeti tudi računalnike, ki so povsod, kjer lahko spremljamo posnetke svojega repertoarja, si ogledamo minule predstave in se nove tudi naučimo. Večinoma se pričakuje, da moraš že na prvih vajah vse znati, kar pomeni, da se moramo tudi v svojem prostem času, večinoma zvečer ob poznih urah, ko prispemo domov, sami učiti koreografijo. Prav tako se pogosto dogaja, da se moraš predstavo naučiti v enem dnevu in brez vaje vskočiti na predstavo. Razliko bi omenil tudi v sami profesionalnosti. Res je treba biti previden, kaj izrečeš in kako se vedeš, glede nekaterih stvari so absurdno in preveč striktni. Prav tako je vse zelo strogo in nas imajo neprestano pod nadzorom, saj imajo vsepovsod kamere in ozvočenje. Po televizijah lahko spremljaš vse, kar se dogaja znotraj gledališča, in tako nas iz svojih pisarn spremljajo naši direktorji. Treninge in vaje moramo jemati zelo resno, kajti zaradi tega nadzora je vse opazno in slišno. Moram priznati, da sta mi tale striktnost in profesionalnost zelo všeč.
Kje pa živiš, kako si si organiziral življenjsko logistiko, saj si kljub vsemu začel od začetka na nek način?
Našel sem si stanovanje v veliki hiši, v zelo lepem z naravo bogatem predelu Talina, nakupovalno središče imam oddaljeno devet minut hoje in gledališče oz. center 20 minut. Zdaj že v času neprijetnega vremena in temperatur večinoma uporabljam avtobuse (tukaj je za prebivalce Estonije ves javni promet brezplačen) in k sreči imam avtobusno postajo takoj za domom, prav tako tik za gledališčem. Ob lepem vremenu sem se pa navadil uporabljati e-skiroje in kolesa preko aplikacije bolt. Mesto je polno le-teh. Večina plesalcev tukaj si deli stanovanja in živijo skupaj, vendar jaz funkcioniram najbolje in sem najbolj iznajdljiv, ko sem sam, tako da tudi to je zame pomemben in krasen korak. Glede vseh dokumentov je šlo zelo hitro in v enem mesecu sem imel že vse urejeno. Edino malce je problematično zaradi 30-odstotne inflacije in se v primerjavi s prvim mesecem zdaj kar pozna pri denarju.
Se boš še udeleževal baletnih tekmovanj ali si jih mogoče že prerasel?
Mislim, da še nisem prerasel tekmovanj, saj so mi bila ves čas v veselje in jih kar malo pogrešam, ker sem na njih resnično užival ter spoznal toliko novih ljudi. Vendar za zdaj žal nimam časa, da bi se jih udeleževal. Bomo videli, kaj bo prinesel čas, zdaj je najprej na vrsti delo.
In če je verjeti družbenemu omrežju Instagram, si v Mariboru ‘pustil’ dekle, balerino Beatrice Bartolomeo. Kako pa bo zdržala ta ljubezen na daljavo?
Oh, bo že, tudi te stvari se bodo uredile. Človek mora imeti samo sanje in močno voljo. Za zdaj se slišiva vsako jutro in večer, tudi na obisk bo kaj prišla. Vse je stvar ljubezni, volje in vztrajnosti. V zvezo sploh ne dvomiva in veva, da se to ne bo izgubilo.
Vedno vprašam vas plesalce na ‘začasnem delu v tujini’, kdaj pridete kaj domov, a če pogledam na Hrestače, ki jih imate načrtovane decembra, ne vem, če boš uspel priti po božična darila ali pač?
Pravzaprav bom za božič res prišel domov, saj imamo v Estoniji od 24. do 29. decembra proste dneve, kjer imam nato Gala predstavo za novo leto (sicer še ni čisto zanesljivo) in že vaje za Labodje jezero, s katerim gostujemo v Dublinu takoj po novem letu.
Je bila odločitev za selitev torej odlična poteza?
O tem sploh ni dvoma, zaenkrat najboljša poteza do zdaj.
Za konec še nasvet vsem, ki ‘mencajo’ – iti v tujino ali ne. Kaj praviš ti?
Vsekakor, treba je pogledati tudi malo izza ‘ovinka’, širiti obzorja in nabirati izkušenj, novih izzivov, ki jih doma toliko ne boš dobil, naj bodo slabi ali dobri, vsi ti obogatijo življenje. Seveda pa se je vedno lepo vrniti domov.
Hvala in želim ti vse dobro na tvoji poti!
Najlepša hvala!
