Iztok Kovač je umetniški vodja in direktor Zavoda EN-KNAP in Centra kulture Španski borci, mednarodno uveljavljeni koreograf, pedagog, ustvarjalec in plesalec s področja sodobnega plesa.
Kot piše na spletni strani En-Knapa je Iztok Kovač “v slovenskem kulturnem prostoru osrednje ime novejše plesne zgodovine, saj je poleg Pie in Pina Mlakarja edini predstavnik, ki ga navaja tudi Oxford Dictionary of Dance avtoric Debre Craine in Judith Mackrell.” Rojen leta 1962, doma iz Trbovelj je ples pripeljal na mednarodno prizorišče, na katerem je ustvaril ogromno predstav, produkcij, video plesnih stvaritev, sodeloval in skreiral je tudi mnogih državnih proslav. Je prejemnik nagrade Prešernovega sklada, Župančičeve nagrade, Videodance Grand Prix, Suzanne Dellal centra itd. Med zadnjimi aktualnimi je nagrada Ksenije Hribar za življenjsko delo, ki jo podeljuje Društvo za sodobni ples in jo bo prejel na letošnji Gibanici.
Lep pozdrav, dragi Iztok, in čestitke za nagrado Ksenije Hribar za življenjsko delo, ki ti jo je podelilo Društvo za sodobni ples. Takšne nagrade si gotovo vesel, kajne?
Seveda, samo upam, da me ne pošiljajo v ‘penzijo’, ker imam odprtih 11 projektov.
Nagrada pa po drugi strani predstavlja tudi pogled nazaj in premišljevanje, kam še naprej. Si si na začetku kariere, ko si nas fasciniral s Sokolom, predstavljal, da bo tvoja umetniška pot ravno takšna ali jo je življenje obrnilo po svoje?
Poti si sploh nisem predstavljal, saj je bila skrita pod mojimi stopali. In še danes je. Volja, predanost in usoda so krojili in krojijo moje korake na tej poti.
Zelo hitro si postal prepoznavno ime, ne samo slovenske sodobne plesne scene, ampak tudi mednarodne. Povsod si bil dobrodošel, povsod so želeli delati s tabo, kreirati. Kaj meniš, kaj jih je pritegnilo, da so želeli tvoje kreacije in zakaj so te direktorji kompanij, festivalov želeli imeti na programu?
To je bolj vprašanje zanje, gotovo pa je v začetku 90-ih pripomogla slaba vest Evrope do neuspešnih intervencij na Balkanu, ob razpadu prejšnje države. Pozneje pa, upam, kakovost dela.
Zelo kmalu, leta 1993, si ustanovil tudi skupino En-Knap, s katero je slovenski ples zaznamoval plesni zemljevid sveta. Kako gledaš na tisti čas, trideset let nazaj, kakšna bi bila primerjava z današnjim časom v smislu, kaj je bilo bolj preprosto, kaj bolj zapleteno, kaj enako in kaj popolnoma drugačno?
Bolj preprosto je bilo ustvariti in negovati kolektivnost, tovarištvo, se uveljaviti s svojo drugačnostjo. Ne vem, če je bilo sploh kaj bolj zapleteno takrat. Enako težko pa je tako danes kot takrat pridobiti zaupanje mednarodnih krogov in predvsem vzdrževati vidnost, prisotnost. Drugačna je predvsem hitrost delovanja, tehnološki izzivi in prilagajanja novemu, postkovidnemu družbenemu redu.
EN-KNAP Group pa je še vedno edina profesionalna plesna skupina sodobnega plesa pri nas. Misliš, da je vzrok, da ste edini, finančna plat ali manko infrastrukture, ki sodi k takšni skupini?
Mislim, da vzrok tiči v neobstoju kompletne vertikale sodobnega plesa, kar pa ni le stvar konsenza ceha, ampak zahteva politično voljo in odločitev.
Z letošnjim letom menda predajaš umetniško vodenje skupine Tamasu Tuzi, madžarskemu plesalcu, ki je član EN-KNAP Group. Nam lahko poveš kaj več o teh načrtih in viziji, ki jih imaš s skupino?
Menda, a to ni čisto res. Časi se spreminjajo, generacije se menjajo, nove tehnologije prihajajo. EN-KNAP Group ima postavljene programske smernice do 2025 z avtorji: Jesús Rubio Gamo, Fabien Prioville, Csaba Molnar, Emese Cuhorka, Silvia Gribaudi. Želim si in prepričan sem, da bo v EN-KNAP Group skupina vedno večja od posameznika.
S Španskimi borci (ŠB) pa si postavil še prostor, ki omogoča produkcijo in prezentacijo mnogih plesnih ustvarjalcev. So ŠB center ne samo ljubljanskega, ampak tudi slovenskega plesa?
Res je, Španski borci skozi vse leto gostijo številne domače plesne ustvarjalce, od tistih, ki so na začetku poti v plesu, do tistih najizkušenejših. Znotraj povprečno 600 dogodkov letno redno predstavljamo tudi aktualno mednarodno plesno produkcijo. S Španskimi borci vstopamo že v peto sezono regionalne mreže Pan-Adria, koprodukcijskega formata sedmih partnerskih odrov in festivalov med Jadranom, Alpami in Panonsko nižino, ki želi okrepiti sodelovanje med vključenimi organizacijami, nuditi ustvarjalcem ugodne pogoje za ustvarjanje in gostovanja ter tako prispevati k večji prepoznavnost sodobnega plesa v Sloveniji, na Hrvaškem, v Furlaniji-Julijski krajini, Benečiji in kmalu tudi na avstrijskem Koroškem in Štajerskem. Do 19. februarja imamo odprt razpis za leto 2023, skoraj istočasno, natančneje 4. februarja, pa bomo v Španskih borcih predstavili SIMPOZIJ, italijansko predstavo, ki smo jo partnerji podprli v letu 2022.
Kako ‘krut’ selektor pa si pri programski selekciji? Kdo lahko in kdo ne more nastopiti na vašem odru?
Kot umetniški vodja Španskih borcev izbiram mednarodni program, ki ga v veliki meri okvirjajo finance. Letni izbor programskih partnerjev pa opravimo kolektivno.
Od nekdaj si bil v koraku s časom, pa naj je šlo za gib, glasbo ali video. Tudi zdaj je programski segment Oder 360 tisti, ki vznemirja domišljijo. Kako nujno je slediti trendom?
Čeprav še ni, sem prepričan, da bo uporaba VR-tehnologije zelo kmalu postala širši trend in nov umetniški žanr. V času pandemije smo delali v to smer, pridobili opremo, izkušnje in razvili ekipo za produkcijo plesa v tem formatu. Kot eni zelo redkih na svetu.
Kakšen pa je pogled na trenutno najprej mednarodno sceno in seveda na našo, slovensko? Kdo oziroma kaj te fascinira, kdo ali kaj nikakor, kaj pogrešaš, čemu ploskaš?
Biti slovenski predstavnik v mreži Aerowaves, verjetno največji evropski plesni platformi, mi omogoča letni vpogled v več kot 500 svežih produkcij. Na predstavah, ki si jih redno ogledujem po svetu in doma, vedno rad zaploskam plesu, ki je tam z razlogom, me prepriča in ni kičast.
Kaj lahko naredimo, da bo dan s plesom res odličen dan!
Hm, uživamo plesati v dobri družbi.
Hvala in želim uspešno leto in seveda dober ‘žur’ ob fizičnem prejemu nagrade na bienalnem festivalu Gibanica, ki se bo odvijal med 22. in 25. februarjem!
