Za uvod se, prosim, predstavi našim bralcem in bralkam kot oseba in kot baletna ustvarjalka. Kdo si, Maja Verčko, in kam si namenjena?
Sem Maja Verčko, plesalka, koreografinja in pedagoginja. Prav tako sem tudi diplomirana teologinja, ki išče smisel življenja v višjih stvareh, kakor sta umetnost in kultura. Sledim poti življenja, za katero pa ne vem, kam me pelje, je pa zato zame toliko bolj zanimiva in zabavna.
Samo idejo za ta nastop je podal organizator Dejan Tamše, ki je povabil baletni oddelek glasbene šole Fran Korun Koželjski k sodelovanju pri predstavi Ruskega cesarskega baleta v Velenju. Ravnatelj prof. Boris Štih in vodstvo šole so podprli sodelovanje in tako se je začelo. Imela sem mesec dni časa, da pripravim 10-minutno koreografijo in to naučim učence, ki jo bodo odplesali pred številno publiko. Od 130 učencev, ki obiskujejo balet, sem izbrala 52 nastopajočih, ki so morali hoditi na dodatne vaje. Vsi učenci so se veselili sodelovanja in bili v močnem pričakovanju Ruskega cesarskega baleta. Poskrbeti je bilo treba tudi za celotno kostumografijo nastopajočih. To nalogo sem predala kostumografinji gospe Katarini Škaper, ki je v manj kot mescu dni učencem naredila vse kostume, ki pa so se tudi ujemali z nadaljnjo predstavo. Vse je potekalo zelo, zelo hitro. 
Nekoč si tudi ti začela tako kot tvoje varovanke. Kdo te je navdušil za balet in zakaj ravno balet?
Za balet me je navdušila moja mama, saj je bila korepetitorka na Srednji glasbeni in baletni šoli v Ljubljani. Tako sem kot majhna deklica hodila z njo v službo in si ogledovala balerine, ki so mi bile takrat vzor. 
Zaupan nam, prosim, dosedanje šolanje tako plesno kot "normalno" šolsko.
Kot otrok sem hodila na Osnovno šolo Vič in obiskovala sprva izrazni ples pri Jani Kovač Valdés, kasneje pa sem se vpisala v nižjo baletno šolo v Ljubljani in jo zaključila kot učenka prof. Darje Sebastian. Nato sem naredila sprejemni izpit in bila sprejeta na Srednjo glasbeno in baletno šolo Ljubljana, kjer me je učilo kar nekaj učiteljev: prof. Matej Selan, prof. Marinka Ribič, prof. Franci Ambrožič in prof. Maruša Vidmar. Med samim šolanjem sem se udeležila tudi plesnih poletnih šol, v katerih sem dobila tudi znanje drugih plesni zvrsti. Prav tako sem se udeležila vzporedno seminarja Pilates matwork. V času baletnega šolanja sem začela sodelovati že v različnih projektih in tako pridobivala nove izkušnje. Sodelovala sem v projektu: pod okriljem Dbusa: Balet v vrtcih, zavodih in osnovnih šolah; koreografirala in plesala sem za pevko Evo Moškon. Po končani baletni šoli sem sprva želela nadaljevati svojo baletno pot v tujini. Zaradi poškodbe hrbtenice se je moja pot odvila malo drugače, saj sem ostala v Ljubljani in se vpisala na študij na teološki fakulteti, na kateri sem tudi diplomirala. V času študija pa sem bolj ali manj ves čas ustvarjala, koreografirala, sodelovala v različnih projektih in se istočasno tudi učila. Med študijem mi je sprostilo glavo prav koreografiranje in plesanje. Nastali so različni projekti, preko katerih sem se naučila zelo veliko. Predvsem sodelovanja z različnimi ljudmi, spoznavanja, kaj ljudje hočejo, in kako to prenesti v ples. Tako sem sodelovala v projektih v času študija (Essense – sense or nonsense, predstava v okviru festivala Ane Desetnice, Zakaj balet; v projektih s slovensko pevko Neisho in začela delati samostojne baletne predstave: Zaljubljen v balerino; Začarano gledališče …). 
Res je, hitro sem skočila v pedagoške vode. Sprva že z 18. letom, ko sem začela nadomeščati pri učenju baleta. Pritegnilo me je delo z velikim številom ljudi. To mi je največji izziv in to rada počnem. Večja kot je masa ljudi, raje imam. Že od nekaj sem bila zelo družabna in sem uživala tam, kjer je bila gneča, kjer so bili vsi. Znajti se v množici in dobiti v njej pozornost za besedo, jih naučiti nekaj novega, to mi je bilo vedno izziv, ki sem ga želela čim bolje osvojiti. Res je, da nisem ostala labodka na odru, vendar še vedno plešem in delam na različnih projektih, za ljudi, kot je bil na primer med zadnjimi projekt videospota Ledena za Siddharto.
Trenutno poučujem balet na Glasbeni šoli Fran Korun Koželjski v Velenju. Poleg tega, da učim, še vedno skrbim, da sem v dobri telesni kondiciji in da sodelujem v različnih projektih tudi kot koreografinja ali pa kot plesalka.
Kakšen je tvoj pogled na slovensko baletno in mogoče preostalo plesno sceno; na tisto, ki jo najbolje poznaš? Kdo te navdušuje in kdo mogoče ne toliko?
V Sloveniji imamo po mojem mnenju zelo dobre plesalce tako baletne kakor tudi ostale. Kar zadeva balet, se mi zdi, da bi bilo potrebno, da bi imeli učenci po zaključenem šolanju nekoga, ki bi jih usmeril naprej, jim dal napotke, kam na avdicije in kje bi bilo dobro nadaljevati šolanje. Nekoga, ki bi jim po zaključku šolanja razložil, kakšne poti so možne za plesalce. Poskušam spremljati ne samo baletno sceno, temveč širše dogajanje, vse, kar je zdaj moderno in popularno. Navdušujejo me dobro narejeni tuji videospoti, v katerih je prisoten ples, prav tako pa karizma ljudi. Nikoli nisem bila oboževalka ene plesalke ali ene zvrsti plesa. Sam ples pa se mi zdi zelo dobro razvit pri nas in lahko samo rečem, da ima Slovenija dobre plesalce in ustvarjalce. Plesno izvrstno delo je po mojem mnenju tudi na primer posnetek, ki je delo naše plesalke Nike Kljun na pesem Janet Jackson.
Klasični balet v tem času dobro ohranja svojo popularnost. Vsekakor vpisi v baletne šole rastejo. Balet je nekaj, kar ne bo zamrlo, saj daje osnovo vsem plesom. Seveda je veliko odvisno od pedagogov, kako v učencih vzbuditi vztrajnost, da ne odnehajo, ko se srečajo s prvimi žalostnimi baletnimi trenutki, kot so na primer poškodbe. Zanimivo je, da je balet popularen tudi pri starejših, ki v baletu iščejo rekreacijo.
Že od nekdaj so mi bile všeč pravljice, drugačen svet, svet domišljije, verjetno zato tako uživam v baletnih predstavah in se tudi kot gledalka popolnoma vživim vanje.
Za mlade se mi zdi predvsem pomembno, da pri pouku čutijo pripadnost skupini, da so del te skupine in da se v njej dobro počutijo. Tako tudi vzgajam mlade, da pripadajo skupini in da sodelujejo drug z drugim. Seveda spodbujam tudi zdravo tekmovalnost, ki žene učence k večjemu napredku in vztrajnosti. Zavest o napredku in čut pripadnosti sta po mojem mnenju tista bistvene dejavnika, ki privlačita mlade.
Koliko od njih pa se jih potem odloči ostati v baletu?
Ker je baletna pot težka in naporna, se jih malo odloči za nadaljevanje. Pri baletu je predvsem pomembna velika vztrajnost, ki pa seveda pri vseh v dobi otroštva in mladostništva ni tako močna ali pa podprta.
Imam. Ko sem učila še v Ljubljani, sem učence Plesnega Epicentra vodila na izpite na Konservatorij za glasbo in balet, ki so jih opravili z odliko. Ena od mojih učenk pa je naredila tudi sprejemne izpite za srednješolski baletni program na Konservatoriju za glasbo in balet.
Ali boš imela kaj gojencev/gojenk na letošnjih baletnih tekmovanjih? Kakšno je tvoje mnenje o baletnih tekmovanjih na splošno?
Ne, na tekmovanju letos ne bom sodelovala. Nisem se še pri sebi dokončno opredelila glede tekmovanj, tako da težko podam mnenje.
Najbolj me pri baletu osrečuje to, da tisti trenutek, ko plešem ali učim, pozabim na vse in odidem v drug svet. Najbolj me žalosti to, da zaradi poškodbe že v času šolanja nisem mogla vsega narediti, zaplesati, izboljšati svoje tehnike in sem morala malo pozabiti na prelepo misel, da bom ali da bi lahko nekoč bila balerina.
Rada potujem, se družim s prijatelji, preživljam čas z družino in rada hodim po centru Ljubljane in opazujem okolico. Velik del prostega časa preživljam z najboljšo prijateljico Andrejo, s katero imava vedno briljantne ideje, ki pa so polne smeha in prinašajo nova doživetja.
Naštej tri ali pa – če jih imaš – pet stvari, ki so vedno s tabo na treningu ali pa tudi kar tako? Brez česa ne greš nikamor?
Trenutno imam vedno s seboj trenirko, telefon, računalnik, elastiko za lase in šop ključev, za katere samo upam, da jih ne izgubim in jih ponavadi vedno iščem. 
Imam posebno značilnost, da sem zelo pogumna, že kot otroka me ni nič ustavilo in sem splezala na najvišji tobogan in se spustila po njem. Starši so imeli z menoj v dobi otroštva in mladostništva tako veliko zabave.
Sanjaj in bodi vztrajen/-a pri svojih sanjah, da se uresničijo.