Pogovor z Vido Kokalj, ki je članica skupine Habibi babi, v kateri plešejo seniorke trebušni oziroma orientalski ples pod vodstvom Alje Shaar.
Lep pozdrav na Paradinem portalu, draga Vida. Dogovorili sva se, da boste vi kot ‘ta glavna’ v skupini Habibi babi moja sogovornica. Pa nam za uvod predstavite, kdo je Habibi babi, koliko vas je članic, starost (od do) in zakaj je nastala skupina?
Plesna skupina Habibi babi trenutno šteje šest aktivnih članic. Smo seniorska skupina trebušnega plesa, naše članice so stare od 59 do 75 let. Sedma, naša najstarejša članica, letošnje leto z nami ne more sodelovati, ker je pravkar prestala zahtevnejšo operacijo. Kljub temu da bo dopolnila osemdeset let, nanjo še vedno računamo in smo z njo v tesnih stikih. Pred kratkim se nam je pridružila nova članica, ki že vadi, da bo z nami lahko tudi nastopala. Članice skupine smo v glavnem upokojenke, pred upokojitvijo smo delale v različnih poklicih – učiteljica, krojačica, zavarovalniška uslužbenka, trgovka, visoka uradnica, dve članici pa sta še delovno aktivni. Med seboj smo torej zelo različne, tudi sicer se še vedno udejstvujemo na različnih drugih področjih, ples pa nas povezuje. Ples nam predstavlja obliko redne in zdrave rekreacije, pri tem nas prav vse odlikujeta velika motiviranost in vztrajnost. Nekaj nas vadi in pleše skupaj že več kot deset let.
Do ustanovitve plesne skupine Habibi babi je po nekaj letih vadbe plesa prišlo bolj ali manj spontano. Razmišljale smo, kako koreografije, ki se jih naučimo vsako leto, hitro tudi pozabimo. Razen na našem letnem nastopu našega truda in napredka nihče ni videl. Naša mentorica je menila, da temu ne bi bilo tako, če bi vmes tudi nastopale. Bile smo v dvomu, kakšnemu občinstvu bi se glede na zvrst plesa in naša leta lahko predstavile. Domnevale smo, da bi nam bilo gotovo najbolj naklonjeno starejše občinstvo, torej bi lahko nastopale v domovih starejših občanov. To zamisel smo kar takoj uresničile in začele nastopati v domovih po vsej Sloveniji. Za nastope smo seveda potrebovale tudi ime skupine, s katerim bi se predstavljale in promovirale. Ime Habibi babi je sestavljeno iz arabske in slovenske besede, prva pomeni draga, torej smo v prevodu Drage babice, kar sicer ni čisto res. Prav vse, žal, še nismo babice, zato pa imata dve naši članici vsaka po šest vnukov! Ena od vnukinj tudi pleše pri naši mentorici v skupini mlajših plesalk. Seveda se pri nastopih ne omejujemo zgolj na domove upokojencev. Že večkrat smo zaplesale na dobrodelnem bazarju Sile, društva žena tujih diplomatov v Sloveniji, vsako leto nastopamo na odprtem odru Festivala za tretje življenjsko obdobje v Ljubljani in na dobrodelnem pustovanju, ki ga organizira Karitas Župnije Spodnje Pirniče. Večkrat smo nastopile tudi na ulicah Ljubljane, pa tudi v Ankaranu.
Vaša pedagoginja je znana plesalka orientalskega plesa, Alja Shaar. Imate srečo, da se učite od najboljše, kajne?
Alja Shaar poučuje trebušni ples že osemnajst let. Nekaj nas je z njo že skoraj od začetka. Seveda je začela s poučevanjem mlajših plesalk, a se je kmalu izkazalo, da trebušni ples ni namenjen zgolj zelo mladim in postavnim dekletom, ta ples prenese tudi kakšno manj idealno postavo, tudi kak odvečen kilogram telesne teže ni ovira. Predvsem pa smo zanimanje za vadbo pokazale tudi starejše dame, tako je kar hitro nastala skupina seniork. Zanjo je značilna večja homogenost in vztrajnost, kar je tudi želja vsakega mentorja. Seniorke, ki treniramo pri Alji, slednjo zelo cenimo, saj je izvrstna plesna pedagoginja. Delo z nami prilagodi našim zmožnostim, je pa tudi zahtevna in nam vedno znova dokazuje, da zmoremo več, kot mislimo. Pri tem se prilagaja tudi našim željam in zamislim ter menimo, da je prav zaradi takšnega načina dela z nami nastalo nekaj res lepih, tudi hudomušnih plesnih koreografij. Oblikovane so prav za našo skupino. Torej imamo res srečo, da lahko treniramo prav z Aljo. Vendar tega, da smo že toliko let skupaj, ne moremo v celoti pripisati samo sreči, nekatere namreč Aljo poznamo od malega. Poznale smo jo že, ko je začela hoditi in skoraj istočasno tudi plesati, in vemo, kako je napredovala do – po našem mnenju – najboljše plesalke trebušnega plesa pri nas.
Kako pa članice dojemate orientalski ples in kakšni so bili prvi odzivi okolice, ko so vas videli nastopati, plesati?
Do našega nastopa pretečejo ure in ure vztrajne vadbe, tudi znoja, včasih skoraj obupa, da si česa nikoli ne bomo zapomnile. Čeprav je včasih situacija videti zaskrbljujoča, do prvega nastopa vsako novo koreografijo vadimo do te mere, da jo tudi obvladamo. V nastopih potem skoraj vedno predvsem uživamo. Naš moto je, da mora našo predanost in užitek začutiti tudi občinstvo. Ni toliko pomembno, da koreografijo odplešemo brezhibno, pomembneje je, da gledalce pritegnemo k sodelovanju, da z nami uživajo. Kljub predanosti pa smo bile na začetku nekoliko v dvomih, kako nas bo sprejelo občinstvo. Seveda nam je občinstvo, ki obišče našo vsakoletno predstavo plesa v organizaciji KUD Baladi – plesne šole Alje Shaar in plesne šole Ines Kočar v Ljubljani ter na Bledu, vedno zelo naklonjeno, saj je med njimi veliko sorodnikov in znancev. Bile pa smo kar precej zaskrbljene, ko smo pred leti nastopale na Majskih igrah v Študentskem naselju v Ljubljani. Ta nastop je predstavljal pravi medgeneracijski izziv in nismo mogle predvideti, kako bo sprejet pri množici razigranih mladih. Vendar je bil odziv mladih neverjeten. Bili so prijetno presenečeni, saj takšne skupine na svojem prazniku prav gotovo niso pričakovali. Morda je najbolj povedna misel, ki nam jo je po nastopu zaupala mlada študentka: “Po tem, ko sem videla vas, se res več ne bojim starosti.” Mislim, da je povedala vse.
Posebno občinstvo so tudi stanovalci domov starejših. Nekateri sicer hudomušno komentirajo, da so pričakovali mlajše plesalke, a v resnici jih zelo razveselimo. Ob temperamentni glasbi, naših barvitih kostumih, plapolanju tančic, pahljač in kril ne morejo ostati ravnodušni, niti tisti, ki že težje spremljajo realni svet, ne. Želijo z nami zaplesati, se nas dotakniti, se z nami fotografirati. Predvsem pa so nam izjemno hvaležni za nastop. Včasih se kdo med njimi posebej pripravi in nam to tudi pove, recitira kakšno pesem.
Gotovo ste dokaz, da za ples nismo nikoli stari. Kaj vas vleče v svet plesa in zakaj orientalski ples?
Ples odganja starost oziroma jo dela lepšo, kot tudi številne druge telesne in miselne aktivnosti. Gibljivost telesa ni zgolj pogoj za ples, je tudi osnova zdravja in dobrega počutja. Vendar je ples še veliko več, skladno gibanje telesa ob glasbi je več kot le gibanje! Orientalska glasba je polna ritma, ritem pa je človeku vrojen. Gibanje v ritmu telo in duha napolni z energijo. Po vadbi plesa nikoli nismo zgolj utrujene, nasprotno, smo polne energije. Orientalska glasba je za nas Evropejce eksotična, čarobna, celo mistična. Mislim, da vsebuje veliko ženske energije. Z njo in s plesom ob njej lahko kljub letom ohranjamo svojo ženstvenost.
Kako pa konkretno ‘pomaga’ ples pri teh letih, najbrž ne samo za gibko telo, ampak tudi bistro glavo in zdravega duha?
Trebušni ples ohranja gibkost hrbtenice, medenice in sklepov, pomaga pri ohranjanju ravnotežja na splošno, ne le pri plesu. Za ples je potrebna tudi telesna kondicija, ki jo prav tako ohranjamo z vadbo. Članice skupine gojimo kolektivni duh, med seboj si pomagamo, se spodbujamo, saj moramo kot skupina plesati skladno. Med nami ni tekmovanja, nestrpnosti. Znano je, da ples ohranja bister um. Koordinacija gibov je včasih zahtevna in je zanjo potrebna popolna zbranost. Ples odganja ali vsaj odlaga demenco, nazadovanje kognitivnih sposobnosti. Tudi med nami članicami skupine so precejšnje starostne razlike, ki pa pri plesu ne smejo in ne igrajo kakšne posebne vloge. Kot skupina moramo obvladati vse plese, jih povezati v npr. skoraj enourno samostojno predstavo, ki jo moramo tudi odplesati, pri tem pa za vsak ples še obleči nov kostum! To zahteva koncentracijo in fizično vzdržljivost. Za primer naj navedem, da samo generalka za letno revijo celotne plesne šole in izvedba predstave traja najmanj šest ur!
Vam sploh dela kaj težave pri izvajanju plesnih gibov, koreografije, pri pomnjenju le-teh?
Alja koreografije sestavlja posebej za nas in seveda upošteva naše fizične ter siceršnje sposobnosti. Pri tem pa seveda mora nastati vsaj od tri do štiri minute trajajoča plesna točka, pri kateri ne smejo priti do izraza tegobe naših let, temveč lahkotnost in skladnost našega gibanja! Z vadbo to tudi dosežemo. Res pa je tudi, da s plesom in redno vadbo zmanjšujemo ter odlagamo starostne težave, kot je okorelost telesa in duha. Seveda vsaka plesalka izvaja plesne gibe v skladu s svojimi zmožnostmi, prvenstveno je naša skrb in skrb naše mentorice, da si s plesom koristimo in ne škodujemo. Pri plesu uporabljamo tudi različne rekvizite, kot so palice, pahljače, krila, tančice, ki jih z vadbo tudi obvladamo.
Kaj vam predstavlja trening in kolikokrat tedensko sploh vadite?
Vadimo vse leto, redno, tedensko. Vsaka vadba traja uro in pol ter zajema ogrevanje, ponavljanje že osvojenih koreografij in učenje novih. Pred nastopi dodamo še kakšno posebno uro vadbe, včasih pred nastopi dodatno vadimo tudi same brez mentorice. Vadbo preko leta prvenstveno dojemamo kot zelo koristno rekreacijo, pred nastopi pa izpopolnjujemo stil, postavitve, dogovarjamo se o kostumih. Posebej vadimo tudi poklon občinstvu. Ne morete verjeti, kako je težko doseči lep poklon gledalcem! Nekaj časa posvetimo tudi izbiri in prilagoditvi kostumov. Tudi fizično smo med sabo precej različne, zato je treba kostume izdelati posebej za nas ali pa jih vsaj popraviti, da smo na nastopu brezhibne. Imamo srečo, da je med nami tudi krojačica Urša, ki nam šiva, popravlja in prikroji kostume.
Ste vznemirjene, tudi kadar nastopate? In kako se pripravite za nastop?
Moram reči, da zelo rade nastopamo. Ob prvih nastopih smo seveda imele precejšnjo tremo. Ne vse enako, saj so bile nekatere članice že od prej navajene javnega nastopanja, vendar ne vse. Za naši najstarejši plesalki, Marijo in Uršo, so bili prvi nastopi zelo stresni. Tudi sama se verjetno do konca življenja ne bom povsem znebila treme, čeprav sem pri opravljanju poklica veliko tudi javno nastopala. To moramo sprejeti, kot tudi to, da nismo popolne. Po našem prvem javnem nastopu nas je zapustila članica, ki ni mogla sprejeti, da nam je med nastopom, ki smo ga do potankosti zvadile, zatajila glasba in smo se precej zmedle. Po značaju je perfekcionistka in tega preprosto ni prenesla. Popolnosti pa niti v naravi ni, to moramo sprejeti. Ko smo začele nastopati samostojno, smo lahko gledalcem pripravile polurni nastop, kar je za domove upokojencev primerno. Taki nastopi pa so bili za nas zelo naporni, saj poleg plesa zahtevajo še ličenje in nenehno preoblačenje. Naj povem, da se nekatere članice dnevno ne ličijo in je bilo zanje ličenje za nastop pravi izziv. Med seboj si moramo pomagati ali pa vsaj preveriti, če je ličenje uspelo, če so kostumi oblečeni, kot je treba. To pa vzame čas, ki ga med izvedbo posameznih točk ne sme preteči preveč. Zato smo k sodelovanju povabile plesno skupino, ki je nastala v okviru aktivnosti Dnevnega centra aktivnosti starejših Ljubljana, Gosposvetska ulica. Plesalke centra so tudi že javno izvedle kakšno točko programa v organizaciji DCA in ga tako tudi predstavljale. Za nastope z nami je skupina potrebovala svoje ime. Ime Tulipan sem jim izbrala kar sama iz potrebe, in se je kar prijelo. Tulipan je orientalska roža, zato je ime tudi primerno. Zdaj skupaj lahko pripravimo program, ki traja tričetrt ure, in ker se v plesu menjavamo, je med točkami tudi nekaj časa za preoblačenje.
Kje vse vas lahko vidimo in vam zaploskamo?
V juniju bosta KUD Baladi, Plesna šola Alje Shaar iz Ljubljane, in Plesna šola Ines Kočar iz Radovljice izvedli dve plesni predstavi, kjer se bodo z novimi koreografijami predstavile vse plesne skupine obeh šol. Prva predstava bo na Jesenicah v Kulturnem domu Javornik šestega junija. Naslednja predstava, ki jo organizira KUD Baladi z Aljo Shaar, pa v Ljubljani v Španskih borcih osmega junija. Predstavi sta že tradicionalni in vedno dobro obiskani. Vsakokrat pripravimo tematsko predstavo, ponavadi se spogledujemo tudi z drugimi zvrstmi plesa, jih tudi kombiniramo, kar je še posebej zanimivo. Letošnja jubilejna deseta predstava bo naslovljena Orient expres, s katero zvrstjo plesa se bomo tokrat spogledovale, pa naj bo še skrivnost. Predlagam, da si predstavo ogledate in sami ocenite, kako nam bo uspelo pričarati pravljičnost Orienta! Vsako leto tudi nastopimo na Festivalu za tretje življenjsko obdobje v Ljubljani, sicer pa se rade odzovemo na vsakršno povabilo. Plesale smo tudi že na kakšni jubilejni zabavi, kamor smo bile povabljene kot presenečenje.
Kaj svetujete vsem, ki premišljujejo o plesni ali katerikoli drugi aktivnosti?
Človeško telo je narejeno za gibanje. Le gibanje nam omogoča samostojnost, neodvisnost od drugih. Seveda mora ostati gibek tudi um, ki pa ga takšnega v veliki meri ohranja prav gibanje. Torej vse gibalne aktivnosti so potrebne tudi v pozni starosti. Najprimernejše za vse starosti so po mojem mnenju joga, taiči in seveda ples. S plesom se lahko začnemo ukvarjati tudi šele po upokojitvi, naša skupina je dokaz, da je to res. Plesne urice imajo tudi v nekaterih domovih za starejše in zatrjujejo, da ples deluje zelo blagodejno. Tudi ob naših nastopih na koncu stanovalci doma večkrat zaplešejo in to jim pomeni toliko kot sama predstava.
Verjamem, da se tudi plesne šole vedno bolj posvečajo takšnim skupinam, kot smo me, če ne, jih me izzivamo. Tudi starejši se lahko začnejo ukvarjati s katerimkoli plesom, morda je potrebna le majhna prilagoditev poučevanja.
Zakaj plesati, draga Vida? Lahko strneva vašo misel v en stavek?
S plesom se same tudi duhovno bogatimo. Naši nastopi so v prostovoljni, torej nekaj podarjamo tudi drugim. Verjemite, da se nam vse, kar z našimi temperamentnimi in barvitimi nastopi delimo drugim, tudi vrača. Nepozaben dogodek je bil na primer naša samostojna pravljična predstava, ki smo jo pred leti odplesale v Domu slepih in upokojencev Škofja Loka. Predstavo so si, ne da bi me to vnaprej vedele, ‘ogledali’ tudi slepi, in bili navdušeni! Koliko smo s to pohvalo prejele šele me!
Ima Habibi babi kakšen moto?
Morda vam lahko za konec povem le misel, ki jo je prispevala naša članica Marija: “Ples je ljubezen, je svoboda, uglasitev, zlitje z okolico in utež na strani dobrega, ki preprečuje, da bi nas premagale težave, ki jih prinašajo življenje in leta. V življenju počnimo, kar nas veseli in vznemirja. Če je to ples, plešimo z ljubeznijo, in tudi zato, da se bomo še v pozni starosti lahko sklonile in si samostojno zavezale čevlje!”
Hvala vam in vse dobro.
