Spoznajte Giulio Babbucci, bodočo balerino, ki prihaja iz Nove Gorice, obiskuje pa Konservatorij za glasbo in balet Maribor.
Draga Giulia, lepo pozdravljena. Prosim te, da se nam na kratko predstaviš, kdo si in od kod prihajaš.
Ime mi je Giulia Babbucci in prihajam iz Nove Gorice. Moja mama je Slovenka, oče pa Italijan, zato imam tudi jaz dvojno državljanstvo. Ker sem obiskovala osnovno šolo v Italiji, ki je potekala v slovenskem jeziku, sem začela obiskovati srednjo šolo leto prej, kot to predvideva slovenski šolski sistem. Obiskujem tretji letnik Konservatorija za glasbo in balet v Mariboru in v juniju bom dopolnila 17 let.
Nam lahko zaupaš, kdo oziroma kaj je bil glavni razlog, da si se začela ukvarjati s klasičnim baletom.
Balet sem spoznala, ko sem bila stara malo več kot tri leta, in to čisto po naključju. Prijateljica se je odločila, da se bo vpisala v baletno šolo, jaz pa sem ji sledila. Baletne urice so mi bile iz dneva v dan bolj pri srcu in kmalu sem jih začela obiskovati ne več zaradi prijateljice, temveč zaradi sebe, saj sem v plesu resnično uživala in se sprostila. Prijateljica je po enem letu nehala obiskovati baletne treninge, jaz sem pa še vedno tu.
Kje si začela? Kdo so bili tvoji prvi učitelji baleta?
Plesati sem začela pri treh letih v Gorici (Italija) v plesni šoli Tersicore pod vodstvom učiteljice Irene Sambo, ki je name s svojo nežnostjo in hkrati temperamentom prenesla strast ter ljubezen do baleta. Kmalu sem prišla do spoznanja, da mi balet pomeni več kot le popoldansko sprostitev, in želela sem se mu bolj posvetiti. Pri sedmih letih sem se vpisala v Poletno baletno šolo, ki jo je organiziral učitelj Sergej Semenjuk na Glasbeni šoli Novi Gorici. Tu sem spoznala nov svet in nov način plesanja. Vse je bilo novo – jezik, poučevanje in učitelj. Kljub začetnemu strahu me je vse to popolnoma očaralo in nadaljevala sem z obiskovanjem treningov Sergeja in Svetlane vse do konca osnovne šole. Danes sem jima neizmerno hvaležna, da sta me poleg tehnike naučila discipline, požrtvovalnosti in vztrajanja. Obiskovala sem tri tečaje hkrati, vključno s soboto, saj mi baleta ni bilo nikoli dovolj. S sošolkami smo sodelovale na različnih tekmovanjih in prireditvah tudi izven Slovenije ter stkale prijateljstva, ki trajajo še danes.
Zakaj si se odločila, da boš svojo pot nadaljevala prav na mariborskem konservatoriju?
V Novi Gorici se je veliko govorilo o mariborskem konservatoriju, o odličnih profesorjih in uspehih dijakov, ki so tam končali šolanje, zato sem se odločila, da bom poskusila tudi jaz, in uspelo mi je. Zelo sem vesela, da lahko svoje znanje nadgrajujem pri profesorju Nikolaju Chilnikovu, od katerega sem se že izredno veliko naučila.
Trenutno končuješ tretji letnik Konservatorija za glasbo in balet v Mariboru. Kakšni so tvoji načrti in želje po zaključenem Konservatoriju?
Počasi se bliža čas, ko se bom morala odločiti, kje bom svoje baletno šolanje nadaljevala. Rada bi se vpisala v kakšno višjo baletno izobraževanje, da bi nadgradila in popestrila svojo tehniko ter se hkrati pripravljala na avdicije v različnih gledališčih. Seveda bom že v prihodnjem letu začela poizvedovati v tej smeri, da poiščem pravo ustanovo zase, se čim prej odločim in si naberem čim več dodatnih izkušenj. Trenutno me najbolj mika srednja Evropa, ampak bomo videli, kako se bodo stvari obrnile in kaj me še čaka.
Kaj te pri baletnih treningih najbolj osrečuje in kaj te spravlja v slabo voljo?
Pri baletu me osrečuje veliko stvari. Že v samem treningu neizmerno uživam, saj vsak ga vsakič doživim kot neke vrste nastop oziroma izziv, rada se vživim v posamezne gibe, pa čeprav gre za redno, vsakodnevno vadbo. Dobro se počutim pri vajah, ki vsebujejo skoke, predvsem velike skoke, vendar ne morem trditi, da imam neke plesne elemente raje od drugih, saj se nekako poistovetim z vsakim posameznim korakom. Zelo so mi všeč priprave na nastope. Takrat se namreč združi celoten baletni oddelek, eden od drugega se lahko veliko naučimo, in seveda je obenem tudi zabavamo. Najbolj pa sem zadovoljna, ko se ves moj minuli trud pokaže kot rezultat na odru. V slabo voljo pa me spravijo predvsem poškodbe, ki se jim žal plesalci ne moremo izogniti in nam za nekaj časa onemogočijo plesati tako, kot bi hoteli.
Kako doživljaš učne ure sodobnega plesa in karakternih plesov? Se najdeš v njih ali ti ne ležijo preveč? Osebno verjamem, da sta ti dve tehniki obvezna popotnica plesalcev klasičnega baleta, saj nadgrajujeta njihovo plesno izobrazbo, izraznost, muzikalnosti. Kaj meniš ti?
Menim, da je vsaka vrsta plesa lepa na svoj način. Ples mi je všeč v vseh svojih odtenkih, zato uživam prav na vsakem treningu. Navdušuje me učenje različnih zvrsti plesa, saj menim, da je v baletnem svetu cenjen baletni plesalec, ki je fleksibilen in pripravljen na katerikoli izziv. Vsi stili plesa so povezani med seboj, zato je tudi pomembno, da pridobimo čim več znanja na vseh področjih.
Pogrešala sem te na Svečanem baletnem koncertu, čeprav sem tvoje ime zasledila v gledališkem listu. Nam zaupaš, kaj se je zgodilo, da si zamudila ta pomemben dogodek?
Nisem bila prisotna na produkciji, saj se mi je vikend pred predstavo zgodila huda nesreča. Ugriznil me je domači pes in sem zato ves teden ležala zaradi poškodbe na obrazu. Najbolj sem bila nesrečna seveda zaradi letne produkcije v SNG Maribor, na katero sem se dolgo pripravljala. Bila sem grozno žalostna, ko sem se zavedala, da ne bom mogla plesati na njej. Kljub temu sem si ogledala petkov nastop Konservatorija, saj bi mi bilo še huje, če ne bi mogla v živo podpirati in pomagati svojim sošolcem, ki so prekrasno odplesali naučene točke.
Katere variacije oziroma vloge v Slavnostnem večeru, ki so ti bile namenjene, smo zamudili?
Na zaključni nastop sem se pripravljala več mesecev in zelo me je potrlo, da nisem mogla tega pokazati na odru. Srednješolci smo nastopali v dveh delih: v Gusarju, kjer bi morala plesati variacijo sužnje iz Pas d´Esclava, in Coppeliji, kjer mi je bila zaupana variacija Zarje in vloga ene od solistk v prijateljicah oziroma v Valčku. Poleg tega bi morala v obeh delih nastopati tudi v kodi (zadnjem delu divertissementa).
Kaj meniš, po čem si prepoznavna kot baletna plesalka?
Pri baletu večinoma pohvalijo mojo muzikalnost, temperament in visoke skoke. Sama pa bi pri sebi izpostavila vztrajnost, delavnost in hitro učenje plesnih kombinacij.
In kakšna je Giulia v zasebnem življenju, izven baletne dvorane?
V zasebnem življenju se najraje družim s svojim fantom in prijatelji. Zelo rada rišem in berem. Nimam dosti prostega časa, vendar ga tudi ne pogrešam. Uživam v tem, kar delam, in zelo me osrečuje, da je vsak moj dan zapolnjen z raznimi obveznosti.
Kako tvoja družina sprejema tvoje ‘baletno življenje’?
Kar se tiče baleta, je moja družina bila in je moj največji podpornik. Vedno so mi dali vse, kar so lahko, da bi sledila svojim sanjam, in za to sem jim neizmerno hvaležna. Zavedam se, da jim ni bilo lahko, ko so me pri 14-ih letih pustili samo v neznanem in precej oddaljenem mestu, vendar so mi vedno zaupali in verjeli vame.
Kakšni so tvoji počitniški načrti? Se boš udeležila kakšnih baletnih delavnic, seminarjev ali si boš privoščila več oddiha, in kje, če ni skrivnost?
Vsako leto sem se udeležila kakšnega poletnega baletnega tečaja v Italiji (Senigalia, Treviso, Rim …) in seveda Poletne baletne šole na Konservatoriju. Letos pa razmišljam o DANC’S Piranu, saj sem o tem seminarju slišala že veliko lepega, udeležilo pa se ga bo tudi nekaj mojih sošolk. Upam, da uspe tudi meni. Kar se počitka tiče, pa mislim, da zaradi družinskih obveznosti ne bomo počitnikovali v nekih oddaljenih krajih. Imam srečo, da živim slabih dvajset minut od morja in si lahko privoščim kopanje v njem, kadar si to zaželim.
Naštej tri stvari, ki te označujejo, po katerih si prepoznavna.
Ena od mojih najbolj prepoznavnih lastnosti je po mojem mnenju moja nesebičnost. Tudi kadar se zgodi, da sem sama čisto na tleh, sem vedno na voljo vsem, ki bi potrebovali mojo pomoč in tolažbo. Poleg tega sem tudi zelo čustvena, kar se kaže na moji izraznosti. Žalost, jeza, veselje – ničesar ne morem skriti, saj se vse takoj zapiše na mojem obrazu. Kot zadnjo lastnost pa bi omenila svojo predanost vsemu, česar se lotim. Vse življenje me spremlja želja, da vse, česar se lotim, opravim po svojih najboljših močeh. Za dosego svojih ciljev sem se pripravljena tudi odreči svojemu udobju.
Kaj ti pomeni ples?
Čeprav se sliši banalno, mi ples pomeni vse. Ples me ponese v kraj, kjer sem lahko takšna, kot sem v resnici, kjer pozabim na vse druge skrbi in se počutim doma. Prav zato mi ni toliko pomembno, kateri stil plešem, pomembno je, da plešem. Sodobni ples, karakterni ples, balet… – vse to občudujem in ljubim. Brez plesa preprosto ne vem sploh, kdo Giulia je. Ples predstavlja prostor, kjer se počutim svobodno in hkrati najbolj samozavestno. Tudi ko sem jezna, obupana in bi najraje pustila vse skupaj, me že sama misel na življenje brez plesa spravi v še večji obup. Balet predstavlja del mene in menim, da tudi če bi kdaj prenehala z aktivnim ukvarjanjem z baletom, bi ples v neki obliki gotovo še naprej ostal del mojega življenja.
Hvala, Giulia, za tvoje odgovore in veliko baletnih uspehov še naprej!
