Spoznajte baletno plesalko mariborskega baleta Evgenijo Koškino, ki jo prijatelji kličejo Ženja!
Pozdravljena Evgenija na našem portalu, in v veselje mi je, da se boš predstavila našim bralcem in bralkam. In za uvod nekoliko ‘filozofsko’ vprašanje: Kdo si in kam si namenjena?
Pozdravljena, Barbra. V veselje mi je sodelovati s teboj. Lepo pozdravljeni, drage bralke in bralci. Kdo sem? Sem ženska, mama, plesalka, igralka … Uživam življenje z njegovimi svetlimi in temnimi risami … Srečna sem, ko lahko nekoga osrečim.
Razloži nam, kako in zakaj je balet prišel v tvoje življenje, kdo te je navdušil za balet in zakaj ravno balet?
Pri petih letih so me starši vpisali v otroški plesni ansambel, imenoval se je Dudarik, kar pomeni: ’tisti, ki igra na frulico’. Zelo sem rada plesala. Plesali smo vse, balet, standardni, narodni ples, tudi peli smo. Krožek je vodila baletna plesalka, ki je zaradi težke poškodbe kolena morala nehati z baletom. Na njenih treningih sem se prvič dvignila na špice. Spremljala me je večinoma babica in je tudi ona tista, ki je vse skupaj dvignila na profesionalno raven. Po tem, ko je učiteljica plesa rekla, naj poskusim s sprejemnimi izpiti na državno baletno šolo v Kijevu, v tistem času je bila to edina šola, ki je nudila diplomo in uradni naziv baletni umetnik, ravnateljica šole je bila Tatjana Tajakina, svetovno priznana baletna plesalka, me je babi peljala k pedagoginji na tej šoli, da me je pogledala. Rekla je, da nimam zadosti dobrih predispozicij. Vedela sem, da nimam dosti možnosti in sem šla izpite mirna. “Bom pač poskusila,” sem si rekla. Sprejemni izpiti so potekali v treh krogih. V prvem so preverjali fizične sposobnosti. Drugi krog je bil zdravniški pregled. V tretjem so gledali, kakšen posluh in občutek za ritem imamo, pa plesnost, morali smo zaplesati eno kratko točko. Tekmovanje je bilo ogromno, trideset nas je bilo prijavljenih na eno mesto. Prišli so otroci iz vse Ukrajine. Po vsakem krogu me je čakalo presenečenje, prišla sem v naslednji krog. In na koncu so me sprejeli. Še zdaj se spomnim svoje številke, 21. Takrat mi je en gospod rekel, da je to srečna številka. Pozneje je ta gospod bil moj učitelj biologije in kemije na tej šoli.
Je bilo tvoje baletno izobraževanje polno odrekanj ali se spomniš šolanja kot nekega lepega obdobja v svojem življenju?
Spomnim se lepih in ne tako lepih trenutkov. Bilo je nekaj garanja in odrekanja, ampak ne morem reči, da nisem imela lepega otroštva. Drugačno je bilo od življenja mojih sovrstnikov, ki niso bili plesalci.
Prihajaš iz Ukrajine, kakšna je bila pot do Maribora, kako se je zgodil mariborski balet, katerega članica si dvajset let?
V Maribor me je pripeljala ljubezen in posredno balet. Bila sem stara devetnajst let. Mlada in navdušena …
Preplesala si kar lepo število predstav, od klasike do moderna, a meni se kar zdi, da ti modern bolj leži. Imam prav? In seveda če je temu tako, obrazloži, v katerih predstavah najbolj uživaš in zakaj?
Ja, zadnje čase mi bolj leži modern, tudi bolje se počutim in se izrazim v modernu, sicer klasiko tudi rada plešem. Poiščem užitek v vsaki predstavi. Obožujem Carmino Burano, Peera Gynta in Posvečeno pomlad Edwarda Cluga. Uživam v koreografijah Valentine Turcu, njeno delo je vedno zelo čustveno in dramatično. Tam se lahko kot nikjer drugje izrazim igralsko. V Posvečeni pomladi se počutim absolutno svobodno in zdaj se lahko igram z glasbo in koreografijo. Zahvaljujem se Edwardu za to priložnost.
Res si bila posebej izpostavljena v Posvetitvi pomladi v vlogi device, in zdi se, da ti je pisana na kožo.
V tej vlogi se počutim svobodno, vsakič znova kreiram to vlogo. Od premiere je minilo deset let, niti dve predstavi nista bile enaki zame, vsakič nove podrobnosti, vsakič drugačni občutki.
Posledično ti je seveda blizu plesna estetika vašega umetniškega vodje in koreografa Edwarda Cluga. Kako padeš notri v njegove kreacije, kaj skozi njih doživljaš?
Zelo rada delam z Edwardom. Všeč mi je njegov stil, rada plešem njegove predstave. Obožujem predstavo Peer Gynt, v vlogi Solveig podoživim čustva in občutke v treh fazah življenja. Prvi duet s Peer Gyntom je kot igra dveh mladih ljudi, ki se slučajno spoznata na poroki, eden drugega zelo zanimata in sta si všeč. V drugem duetu se njuna čustva razvijeta v ljubezen, ki bo za Solveig trajala vse življenje, kljub temu da se od svojega ljubljenega zelo hitro poslovi. Tukaj je prelepa glasba, duet je zelo nežen in čustven. Naslednjič se vidita, ko sta oba že na zahodu svojega življenja, dva zaljubljena starčka, ki obujata spomine iz mladosti, se smejita in jočeta, a hkrati se ne ve, če se v resnici vidita ali je vse to samo domišljija, sanje, neuresničena želja …
Imaš kakšen poseben ritual ali pa priprave na novo predstavo, ko izveš, kaj bo na programu, npr. da prebereš knjigo, če gre za literarni balet, si ogledaš dostopne videe …?
Nimam ritualov. Pred predstavo spijem kavo in akcija. Šminka, frizura, ogrevanje, kostum in oder. O liku, ki ga pripravljam, se pozanimam v knjigah, filmih. Pogovorim se s koreografom, vprašam, kaj je njegova zamisel. Poslušam glasbo, na katero bom plesala, poskušam ujeti vsako podrobnost.
Vsakič vprašam vas baletne plesalce – katera pa je za vas sanjska vloga in zakaj?
Nekoč, na začetku svoje kariere v Mariboru, sem si ogledala predstavo Tango v koreografiji Edwarda Cluga in Valentine Turcu. Zaljubila sem se v vlogo, ki jo je plesala Valentina. V bistvu sta to dve vlogi, ki ju pleše ena plesalka. Dve različni osebnosti. Nema ženska, ki v jeziku gest poskuša povedati o svoji ljubezni moškemu, ki je slep. In ženska, ki lahko pove, ampak ne najde pravih besed, da lahko obdrži svojo ljubezen. Ta vloga se je zdela nedosegljiva zame. Kako sem bila srečna, ko so mi ponudili, da to vlogo odplešem, dobesedno so se mi uresničile sanje.
Pravkar si se vrnila z uspešnega gostovanja v Veroni z opero Giaconda, kjer je balet del predstave. Je drugače plesati v operi kot pa v baletni predstavi?
Drugače je samo to, da so v operi baletni vložki dokaj kratki, če primerjamo s celovečernim baletom, je pa odgovornost enaka, predvsem če si izpostavljen kot solist.
Udeležila si se tudi nekaj tekmovanj. Kaj so ti prinesla, kaj sploh meniš o baletnih tekmovanjih?
Udeležila sem se dveh tekmovanj na Dunaju, tam sem prišla v finale. Za prvo tekmovanje sem prosila Valentino Turcu, če bi mi lahko naredila moderno točko, takrat se je začelo najino sodelovanje. Na tekmovanju mladih baletnih plesalcev v Sloveniji sem pridobila zlato nagrado in drugo mesto. Še v času šolanja sem se udeležila tekmovanja v Arteku, Ukrajina. Tekmovanja so odlična priložnost za mlade plesalce, za pridobivanje štipendij, osvajanje novih odrov in seveda možnost se pokazati koreografom in baletnim vodjem po svetu, ki jim v nadaljevanju lahko ponudijo delo in jih povabijo v svoje kompanije. Ampak moje osebno mnenje je, da v umetnosti ni mogoče objektivno oceniti, kdo je boljši in kdo je slabši. Vsak ima svoj okus. Balet je umetnost.
Se imaš za radovedno umetnico? Kaj te vedno znova navduši?
Sem radoveden človek, definitivno. Predvidevam, da tudi radovedna umetnica. Veliko stvari je navdihujočih zame kot za umetnico. Delo na novih projektih, z novimi koreografi. Najbolj pa me navduši občutek, ko sem na odru. Ko lahko delim svoja čustva z občinstvom in dobivam odziv, ko začutim energijo gledalcev. To je nepozabno in vedno navdihujoče.
Kaj te pri baletu najbolj osrečuje in kaj najbolj žalosti?
Osrečuje me to, da je balet umetnost brez meja, žalosti pa to, da nam meje postavljajo leta.
Je pomembno, da ima baletni umetnik tudi zasebno življenje, družino, da ne misli samo na balet? Ali to pač zahteva celega človeka ne glede na žrtve? Malo nam opiši svoje zasebno življenje, prosim.
Vsak baletnik je človek in se sam odloča o svojem zasebnem življenju. Res je, z našim načinom dela in urniki je dokaj težko imeti družino, ampak vse je mogoče. Jaz imam partnerja in hčerko. Mila je moj sonček, stara je pet let. Veselim se vsakega trenutka, ki ga preživim v družbi svojih bližnjih.
Ne moreva mimo dejstva, da si del ukrajinske vojne, saj imaš starše, prijatelje v Kijevu, da si bila po predstavi, ko se je začela invazija na Ukrajino, na poklonu odeta v ukrajinsko zastavo. Kako krvavi tvoje srce, kaj sporočaš vsem, ki so vpleteni v te grozote?
Moja družina je v Ukrajini, v Kijevu, so živi in zdravi. Če se temu lahko reče življenje. Večkrat dnevno imajo sirene za zračni napad, ob katerih se morajo skrivati v zakloniščih, živijo v strahu, kdaj bo kaj priletelo … Še preden se je vojna začela, so mi starši povedali, da se govori, da Putin pripravlja napad na Ukrajino. Sem jih prosila, naj pridejo k meni vsaj za pol leta in malo počakajo, kaj se bo zgodilo. So mi odgovorili, da ne verjamejo, da se lahko dandanes kaj takšnega zgodi. 23. februarja sem se vrnila z gostovanja v Sočiju v Rusiji, 24. zjutraj me je zbudilo sporočilo od mame: “Zgodilo se je … napadel je …” Kaj sem v tistem trenutku podoživela, je nepopisno. Doživela sem šok, ne morem se zdaj niti spomniti, kaj se je dogajalo tisti dan, izbrisalo mi je spomin. Vem samo, da sem jih prosila, naj bežijo od tam, dokler še lahko. Ati mi je odvrnil, da ne bo zapustil domovine in da je njegov dom njegova trdnjava, brat niti ne bi mogel iti, ker ima vojaško dolžnost, ampak tudi on je hotel ostati. Mama in svakinja pa sta rekli, da brez svojih moških ne gresta. Tistim ‘živalim’, ki se izživljajo nad mojo domovino, ubijajo in posiljujejo mirne ljudi, rušijo, kradejo in počnejo vse te grozote, lahko samo povem, da so podcenili ukrajinski narod. Mi bomo branili svojo državo, jezik in zgodovino! Žalostno in nedopustno je, da nedolžni ljudje umirajo, otroci ostajajo brez staršev, starši brez otrok, tisoče ljudi je izgubilo svoje domove. Kaj vse še bomo izvedeli, ko bo ukrajinska vojska osvobodila trenutno okupirane teritorije, kot je bilo v Buči, Irpinju in ostalih osvobojenih mestih. Srce se mi trga od žalosti. Nimam več solz, da bi jokala. Tega ne moreš pozabiti. Tega ne moreš oprostiti.
Maribor je tvoj dom. Bo ostal tudi vnaprej?
Predvidevam, da bo. Rada imam Maribor, tukaj sem si ustvarila življenje in za zdaj ne mislim tega spreminjati.
Si oseba, ki ima rada vse načrtovano ali se prepuščaš toku življenja?
Približen načrt imam skoraj vedno, se pa tudi rada pustim presenetiti tu pa tam.
Kaj je na tebi značilnega, kdaj pravijo prijatelji, tisti, ki te poznajo in rečejo, ja, to je naša Ženja? Po čem si prepoznavna?
To bi morali vprašati moje prijatelje. ‘Dobrovoljček’ sem. Rada pomagam. Sem ‘fer’.
Naštejte tri stvari, ki so vedno s tabo. Brez česa ne greš nikamor?
Nič drugačnega in presenetljivega. Telefon, denarnica, torbica.
Plesati balet pa je?
Dajati srečo, veselje in duševno hrano občinstvu in posledično sebi.
