Eva Hlebec, ki sebe poimenuje kar Ewka Mašina, je pri 38-ih letih najstarejša tekmovalka disko plesa, je tretja v državi in 47. na svetu. Kaj ji prinaša ples, pa izveste v intervjuju.
Draga Eva, lep pozdrav na Paradinem portalu, in globoko smo zaplesali v poletje ter počitnice; na družbena omrežja si zapisala, da je bila letošnja sezona naporna in polna odrekanja. Nam razložiš, kaj si mislila in kaj se je dogajalo, da si jo tako ocenila?
Najprej en lep pozdrav tudi tebi. Letošnja sezona je bila zame res kar precej naporna, pa bi, če me vprašaš, še enkrat šla skozi tako sezono. Poleg vseh tekmovalnih točk, ki sem jih imela kot trenerka, sem si letos zadala tudi sama kot tekmovalka veliko. Nekateri bi morda rekli, da je to preveč, pa vendar mi ni žal. Tekmovala sem v disko solo, disko mali skupini, hip-hop parih, hip-hop formaciji, in letos se mi je uresničila dolgoletna želja – da znova plešem v disko formaciji. Ker v našem klubu ni dovolj plesalk te starosti, smo se pridružili ekipi Plesne šole Zeko ter Plesne šole Bit in tako združili moči. In tukaj zdaj nastane ta naporen del sezone. Poleg vseh dodatnih treningov, ki sem jih imela s svojimi varovanci, sem trenirala v dopoldanskih in popoldanskih urah tudi zase ter kdaj pa kdaj tudi zvečer, ko sem končala z delom v plesni šoli. Treningi hip-hop formacije so ponavadi potekali med vikendi v Kranju, potem pa pride še disko formacija, ki se je trenirala takrat, ko smo se uspeli zbrati skoraj vsi. Tako smo se vozili v Mursko Soboto in večino časa tam trenirali, ko je bilo to le mogoče. Tudi med prazniki. Se je zgodilo tudi, da sem zjutraj bila na treningu v Murski Soboti, nato se usedla na vlak in iz Murske prišla popoldne v Kranj na trening hip-hop formacije. Tako da je bilo kar naporno. Bitka s časom. Tudi logistika – kam ‘vtakniti’ vse te treninge. Zato je bilo tudi veliko odrekanja v smislu druženja s prijatelji in družinskega življenja, ki ga skoraj ni bilo.
A vendar je prinesla kar nekaj lepih rezultatov v tvoji karieri. Kot solistka si 3. v državi, 47. na svetu v kategoriji članic disko. Rezultati te razveseljujejo. In kaj prinašajo še poleg veselja?
Letos sem dosegla kar odlične rezultate, predvsem kot trenerka, in pa seveda ponosna sem na svoje 3. mesto med solistkami, ki ga ohranjam že od lanske sezone. Na mednarodnih tekmah je malo drugače, a nič zato. Poleg veselja mi dajejo neko potrditev, da še vedno zmorem in da sem še vedno sposobna marsičesa kljub letom. Da ni zaman preživeti dni v plesni dvorani in trenirati.
Brez dileme priznaš in na glas poveš, da si najstarejša tekmovalka disko plesa, ki je pred 16 leti prvič postala državna članska prvakinja. Danes šteješ 38 let. Od kod prihajajo energija, disciplina, motivacija?
Motivacijo mi dajejo rezultati, ki jih dosegam med celotno sezono. Letos so ti bili odlični. Disciplina včasih je, včasih je ni. Pridejo dnevi, ko se mi res nič ne ljubi in bi najraje ostala doma, pa se na koncu le brcnem v rit in grem trenirat. Je pa težko, a vendar je lepo videti rezultat, ki ga dosežeš s samodisciplino. Občutek, ko na odru dejansko uživam in plešem s srcem in dušo, je božanski, in ta me žene naprej, da imam to voljo in željo do plesa ter samih tekmovanj. Energijo pa ohranjam že vsa leta – sem sama po sebi zelo energična punca, tako da s tem nimam težav. Mislim pa, da mi letos tudi kondicije ne manjka, saj jo z vsemi dodatnimi treningi, ki jih imam, nenehno ohranjam. Hodim tudi dokaj redno na fitnes, tako da delam tudi na moči, je pa res, da zadnja dva meseca pred državnim prvenstvom in vsemi mednarodnimi tekmami preprosto ni bilo več časa se za fitnes. To me čaka zdaj.
Razloži nam disko stil, ker naša generacija se spominja obdobja Done Summer, Glorie Gaynor, Chaka Khan … 70. leta. Ampak temu ni ravno tako. Kako bi nam disko predstavila ti iz prve roke?
Tako na hitro bi ga opisala kot zelo energično, kondicijsko zelo zahtevno zvrst plesa. Je zelo hiter, energičen, eksploziven ples, ki se pleše na glasbo, ki ima 140 udarcev na minuto. Potrebuješ dobro tehnično znanje skokov, obratov, kot osnova mu seveda služi jazz tehnika. Je pa v zadnjih letih tudi prisotna gimnastika oziroma nekateri skoki so čedalje bolj podobni nekakšni akrobatiki. Bo treba še kakšen gimnastični center obiskati. Plesalci moramo biti zelo raztegnjeni, gibčni, energični, moramo biti prava energijska bomba. Značilnost diska so tudi izredno bleščeči in atraktivni kostumi, polni svetlečih kamnov, resic, perja, ki so pogosto težko dostopni oziroma zanje odštejemo kar visoke vsote denarja.
Bleščeči kostumi so pa res bleščeči. Bolj se bleščiš, več možnosti je za visoko uvrstitev, je res?
Je že res, da so izredno bleščeči, vendar ni vedno tako, da potrebuješ za visoko uvrstitev veliko bleščic. Na letošnjem svetovnem prvenstvu sta med članskimi pari na 3. mestu pristali punci iz Češke s kostumom, ki se prav nič ni svetil. Še vedno sta v ospredju za dobro uvrstitev energija, tehnika, je pa res, da kostum malo pripomore h končni oceni.
Ti si tudi vedno posebna po videzu, predvsem barva las. Katera je bila najbolj ‘odštekana’ frizura v tvoji karieri?
Mislim, da trenutna frizura, ki jo imam. Torej zabrita glava in pa roza-vijolično-modra kombinacija barve las. Rada sem posebna, drugačna. Da izstopam iz množice ljudi. To je nekako moj zaščitni znak tudi v plesnem svetu. Vsi vedo, kdo je Ewka z roza lasmi. Mojo soplesalko Ines Kavčič, s katero plešem v hip-hop dvojicah, so ravno prejšnji teden otroci spraševali, ko je poučevala na neki poletni plesni delavnici, če pleše hip-hop pare s tisto punco, ki ima roza lase.
Ko gledam lestvice najboljših plesalk, vidim, da prednjačijo Skandinavke. Zakaj je tam na severu ta stil tako popularen?
Mislim, da je med Skandinavci disko zelo popularna, morda celo prevladujoča zvrst. Ko sem bila na začetku junija na evropskem prvenstvu v hip-hopu, je bilo gotovo manj Skandinavcev kot v disku. Tu jih je res veliko. Tudi sama se to velikokrat sprašujem, saj bi rada videla večjo razširjenost diska tudi pri nas v Sloveniji. Dolgo sem razmišljala, kako naj odgovorim na to vprašanje, čemu je ta stil tako popularen. Pa sem sem se obrnila na lanskoletno evropsko in svetovno prvakinjo Andreo Lovlien Solbjor, ki prihaja z Norveške. Sama pravi, da imajo nekateri predeli države obsežno plesno zgodovino. Veliko se tudi piše o disko plesu v časopisih, pojavlja se na televiziji in družbenih omrežjih. Da je tudi zaradi tega tako popularen. Plesne šole so pogosto velike in stare, zato, kot pravi, je veliko ljudi bilo del tega, ko so bili mlajši. Pravi, da so tu trenerji odlični, 100-odstotno predani plesu, imajo veliko izkušenj in znanja tako na področju plesa kot tudi pedagogike. Prav tako je tudi zanimanje za šport na Norveškem zelo veliko. Pravi, da sta to dva velika razloga za popularnost disko plesa.
Ne plešeš pa samo diska, ampak tudi hip-hop in še kaj. Ker?
Res je, hip-hop je zvrst plesa, ki sem jo plesala, že preden sem začela plesati disko ples. Ko sem bila še mlajša, je bil hip-hop del mene. Poslušala sem ga, in tudi stil oblačenja je bil včasih primeren tej kulturi. Torej široke, prevelike hlače in podobno, kot je za tisti čas bilo moderno. Tako da ga še vedno rada plešem in uživam v njem, prav tako kot v disku. Sem pa svoje čase plesala tudi jazz balet in prav manjka mi, tako da – kdo ve – morda pa me prihodnjo sezono tudi v tem vidite na tekmovalnem odru.
Si del pedagoške ekipe Impulz dance studia s sedežem v Kranju, poučuješ, koreografiraš v Domžalah in Ljubljani? Kako pa je sploh biti pedagog za disko? Kakšni so principi učenja?
Pri meni treningi potekajo nekako tako. Najprej se dobro ogrejemo, kar pomeni, da naredimo kondicijo, dolgo okoli pet do deset minut. Nato sledi raztegovanje, kajti plesalci diska moramo biti zelo raztegnjeni za vse naše skoke in kike. Sledijo diagonale skokov in obratov ter nato koreografija. Včasih so treningi posvečeni bolj tehničnim vajam, včasih delamo zgolj na moči in kondiciji, čisto odvisno.
Kako motiviraš svoje varovance?
Če si nečesa želiš in imaš nek zastavljen cilj, boš za ta zastavljeni cilj delal. To jim redno ponavljam. Da tudi če rezultat ni takoj takšen, kot si ga želijo, bo s trudom in delom prišel. Morda ne danes, morda ne jutri, bo pa gotovo, le treba je vztrajati in pridno trenirati. Povem jim, da morajo veliko tudi sami delati, kdaj pa kdaj tudi sami brez mene trenirati, da bo cilj dosežen.
Povabila sem te tudi v oddajo Parada plesa, ki bo na sporedu v oktobru, in bila si kar precej nervozna pred snemanjem. Si nervozna tudi pred nastopi in kako opraviš s tremo?
Vsak, ki me dobro pozna, ve, da sem jaz izredno nervozna oseba. Živci pri meni delajo 100 na uro. Po 26 letih tekmovanja vsak pravi: “Eva, to je zate mala mal’ca.” A temu ni tako. Nekako je ta moja nervoza iz leta v leto večja. Vedno želim pokazati svoj najboljši nastop, zato taka nervoza. Mene bi bilo treba le poriniti na oder, kajti nervozna in živčna sem le, ko čakam na svoj nastop. Ko enkrat stopim na oder, seveda izgine, in tam postanem nekdo, ki resnično uživa v plesu in nastopanju. Ko stopim na oder, trema izgine, in tam postanem čisto druga oseba, tam stoji izredno samozavestna Eva.
Kakšen je tvoj pogled na slovensko plesno sceno, tisto, ki jo ti najbolje poznaš?
Na plesni sceni sem že nekaj let in moram priznati, da smo Slovenci zelo uspešni na vseh področjih – od hip-hopa, jazza, streeta in zadnja leta tudi v disko disciplinah. Smo majhen narod, pa vendar v plesnem svetu zelo veliki. Smo plesni narod, ki ga vsi poznajo. Na mednarodnih tekmah tako posegamo redno po najvišjih stopničkah, kajti kakovost plesa je pri nas na visoki ravni. Med Slovenci je tudi aktualno obiskati razne plesne festivale – tako pri nas kot tudi v tujini – kjer se Slovenci uspešno borimo za denarne nagrade. Ni festivala, na katerem Slovenija ne bi bila na gala večeru in dobila denarne nagrade. Opažam tudi, kako smo se zadnja leta začeli povezovati med seboj. Sicer še vedno tekmujemo drug proti drugemu, a vendar se spodbujamo, ni več takega rivalstva med nami, vsi se spodbujamo in smo v odličnih odnosih tudi s plesalci iz drugih klubov, sploh na festivalih, ki so v zadnjem času zelo aktualni.
Koliko pa se je vse skupaj spremenilo od časov, ko si začela plesati? V čem so bistvene razlike?
Predvsem so se spremenili stil, zahtevnost korakov, skoki. Včasih je pri disku bila prisotna samo kakšna raznožka, zdaj pa v eni minuti ‘namečemo’ tudi po deset skokov. Tudi v eleganci je disko zelo napredoval. Ni več samo ‘štancanje’, kot se je temu včasih reklo. Je zelo eleganten in seveda hiter ples. Tudi pri kostumih so vidne velike spremembe. Ko pogledam kakšno staro sliko, se kar nasmejim, v kaj nas je včasih Saša Volk oblekla, ko sem plesala še pod njenim okriljem. Kadar ima katera od mojih plesalk kakšno pripombo glede kostuma, ji samo pokažem sebe v raznih kreacijah Saše Volk. Pripombe kar nenadoma izginejo.
Ples je tvoja družba in služba, kajne? Torej se da s plesom dostojno preživeti?
Res je, ples oziroma poučevanje plesa je moja služba, in ja, da se preživljati s tem. Je pa težko, naporno, predvsem ti zmanjka časa za kakšno druženje s prijatelji izven plesnega sveta, in pa seveda družinsko življenje malo trpi. Ker so treningi v popoldanskem času, prihajam domov šele okoli 23. ure, od doma pa tudi odidem med 12. in 13. uro skoraj vsak dan. Tako da – če se malo pošalim – je praznik, kadar s fantom jeva kosilo skupaj ali pa imava večerjo ob neki normalni uri. Pri naju se večerja pripravlja ob 23. uri, včasih tudi ob pol polnoči.
Kaj pa bi počela v življenju, če ne bi plesala?
Ko pomislim, kaj bi počela, če ne bi plesala, pravzaprav ne vem. Je pa res, da je, preden sem sploh začela plesati, bila moja velika želja postati gimnastičarka. Trenirala sem nekaj let športno gimnastiko, ker pa imam skoliozo hrbtenice, so mi zdravniki takrat prepovedali treniranje tega športa. Spomnim se, da je bilo takrat zame konec sveta. Ker sem imela bratranca, ki je bil zelo uspešen v športni gimnastiki, in pa sestrično, ki je prav tako trenirala gimnastiko, sicer ritmično, sem seveda tudi jaz želela biti del tega, kajti bratranca sem zelo občudovala kar se tiče gimnastike. Pa vendar ni šlo. Tako sem nehala s tem in starši so me pozneje vpisali v Plesno šolo Urška, za kar sem jim danes zelo hvaležna. Kar pa se tiče poklica … Nekaj časa sem imela željo, da bi bila zobotehnik, vendar me je mami zelo hitro pregovorila in spremenila moje mnenje o temu poklicu. Namreč tudi sama je bila zobotehnik in je menila, da si tega resnično ne želim početi vse življenje. Danes sem ji hvaležna za to mnenje. Sem si pa vedno želela delati v plesni šoli, tako da pozneje, ko sem seveda dobila priložnost, nisem več razmišljala o drugi smeri.
Vprašanje, ki ne manjka v nobenem intervjuju. Zakaj plesati in kaj prinaša ples v tvoje življenje?
Zakaj plesati? Zato ker, ko plešem, pozabim na vse skrbi. Ples me osrečuje, me sprošča. Ko plešem, sem srečna, in predvsem ples te ohranja mladega. Kaj mi prinaša ples v življenje? Če se spet malo pošalim, mi prinaša veliko stresa, drugače pa en kup dobrih prijateljev in lepih spominov.
Sebe si poimenovala tudi Ewka Mašina. Do kdaj torej plesati?
Dokler mi bo telo to dopuščalo. Za zdaj kar dobro kaže glede na vse letošnje rezultate. Nimam neke meje. Nikoli nisem rekla do 30. leta plešem, potem pa konec. Plesala bom vedno, tekmovala pa bom, dokler bom lahko. V tem uživam in nihče mi tega ne more vzeti. Tega veselja in zadovoljstva. Ewka Mašina nadaljuje svojo pot še naprej.
Hvala in želim ti lepo poletje ter uspešen štart sezone.
Hvala tudi tebi za povabilo. In seveda eno lepo poletje tudi tebi ter bralcem portala Parada plesa.
