Spoznajte plesalko, ki ima svoje korenine v Makedoniji, šolala se je v Sloveniji, zdaj odhaja po nova plesna znanja v Avstrijo.
Draga Elena, naj ti najprej čestitam za uspešno opravljeno avdicijo na Plesni akademiji v Linzu v Avstriji. Verjamem, da si presrečna, in da se kot jaz verjetno veselijo s tabo tudi tvoja družina in plesni kolegi. Pa se vrniva na začetek. Kako, oziroma zakaj in kje si začela plesati?
Verjamem, da sem imela željo po glasbi in plesu že prirojeno in je ugnezdena globoko v mojem srcu, saj vedno je bila in bo vedno del mene, brez nje ne morem biti resnična jaz.
Kot šestletna deklica sem nekega poletnega dne na Prešernovem trgu v Ljubljani zaslišala poskočno glasbo v latinskih ritmih. Nemudoma sem začela plesati in uživati v tem vzdušju. Okoli mene se je hitro nabralo veliko ljudi, ki so spraševali moje starše, kateri plesni klub oziroma šolo obiskujem. Takrat sem prišla prvič v stik z občinstvom, doživela sem svoj prvi aplavz, ob čemer sem začutila nepopisno veselje in želela sem si več. Tako so se moji starši odločili, da me vpišejo na Konservatorji za glasbo in balet Ljubljana, smer sodobni ples, kjer me je sprejela moja prva plesna učiteljica, Jana Kovač Valdes. Od takrat naprej nisem nikoli nehala plesati. Po končanem Konservatorju sem se vpisala na Umetniško gimnazijo v Ljubljani, smer sodobni ples, zdaj pa svojo pot nadaljujem na Akademiji v Linzu. Poleg plesa sem končala tudi osnovno Valdorfsko glasbeno šolo, smer violina. Od nekdaj me je privlačil zvok violine na poseben način in svoj prvi solo z naslovom Burja sem odplesala prav na glasbo violine. Zdaj se ne posvečam več toliko glasbi, saj se bolj osredotočam na svojo plesno pot.
Me sva se spoznali po tvojem končanem šolanju na Konservatoriju za glasbo in balet Ljubljana, kjer si ravno končala šolanje sodobnega plesa in se vpisala na Umetniško gimnazijo, smer sodobni ples. Prijavila si se na mojo prvo poletno plesno delavnico leta 2017, kjer sem ponudila poletne baletne treninge, namenjene širšemu krogu plesalcev različnih starosti in plesnega predznanja, s čimer nadaljujem še danes. In tudi ti prihajaš še danes, poslušaš korekcije in delaš z neizmerno voljo, zaradi česar si v baletni tehniki resnično ogromno napredovala, za kar ti čestitam. Zakaj meniš, da je balet tako pomemben ob tvoji sodobni plesni usmerjenosti?
Zdi se mi, da so ‘postati balerina’ sanje skoraj vsake deklice. Spomnim se, da mi je družinski prijatelj nekoč podaril baletne ‘špic copate’, ne da bi vedel, da se sodobni ples v večini pleše bos. Vsak večer sem si obula nove špic copate na bosi stopali, poskušala plesati, bolečina je bila velika, vendar nisem obupala. Tisto leto sem po naključju naletela na vašo poletno baletno delavnico in začutila, da sem pripravljena na izziv. Baletne vaje so mi bile sprva izredno težke, saj je bila za njihovo izvedbo potrebna popolnoma drugačna koordinacija telesa, kot sem jo bila vajena do takrat. A z vašo voljo in napotki in svojim trdim delom sem veliko napredovala. Baletna tehnika se mi zdi izrednega pomena, saj razvija pravilno vertikalno postavitev telesa, koordinacijo, ravnotežje, kar je zelo pomembno tudi pri sodobnem plesu. Meni osebno balet daje fizično moč, čistočo gibov, boljšo tehniko in vztrajnost. Mislim, da je baletna osnova potrebna pri vsaki plesni tehniki. Podobno, kot če bi hotela igrati violino, vendar se pred tem ne bi naučila niti ene Mozartove ali Chopinove skladbe. Osnova je pomembna, brez nje ne gre, potem lahko gradimo naprej. Ni pomembno, kako dober si v baletni tehniki, ni potrebe poskušati biti najboljši, dovolj je, da začutiš linijo noge, ki se iz hrbtnega dela medenice spiralno odpira navzven (en dehor) in upira proti tlom, da čutiš spiralno linijo iz lopatic, ki se nadaljuje skozi ramena, komolec, podlahet, vse do dlani, kjer skozi prste potuje naprej, navzven, iz središča telesa, v prostor. Balet je sodobnemu plesalcu v veliko pomoč. Moramo ga dojemati na funkcionalen način in pri tem ne smemo biti preveč kritični do sebe. To sem začela spoznavati v zadnjih letih skozi baletne treninge, za kar sem resnično hvaležna, saj je balet ogromno pripomogel pri mojem plesnem razvoju.
Povej nam kaj o svojem plesnem šolanju v Sloveniji, saj si obiskovala uradni ustanovi za sodobni ples, ki sta našim plesalcem na voljo na državni ravni. Kaj te je navdušilo, obogatilo tvoje znanje in kaj morda pogrešaš?
V Sloveniji me navdušuje predvsem to, da se plesalci lahko izobražujemo v sodobni plesni tehniki na državni ravni. Plesna gimnazija mi je po Konservatoriju nudila nov, širši pogled na ples in ponudila občutek, kako je videti šolanje pozneje na plesnih akademijah. V Sloveniji imamo veliko odličnih plesnih pedagogov, ki radi predajajo svoje znanje mlajšim generacijam. Imela sem to srečo, da sem se izobraževala pri odličnih plesnih učiteljih, ki so me naučili, da v življenju ne plešemo za nagrade, priznanja, pohvale, temveč plešemo zase in za občinstvo, ki je prišlo uživat v predstavi in umetniški sprostitvi. Rada nastopam na različnih odrih, tudi izven meja Slovenije. Morda pri nas pogrešam več tujih pedagogov in projektov, s katerimi bi lahko mladi plesalci obiskovali druge države, tako sodelovali še z drugimi plesalci in koreografi ter spoznavali različne načine dela.
Odločila si se nadaljevati šolanje v tujini, čeprav imamo zdaj na voljo svojo plesno akademijo. Kako to? Morda naše učitelje že poznaš in si želiš spoznati nove plesne pristope in tehnike ali je morda v ozadju želja zapustiti domače gnezdo, doživeti svet izven poznanih meja?
Tako je, veliko naših učiteljev že poznam, saj sem obiskovala Umetniško gimnazijo in veliko poletni plesnih šol v Sloveniji. Želim si spoznati še kaj novega, drugačnega, videti, kako poteka plesno izobraževanje v tujini. Avstrija in Nemčija sta državi, ki me osebno zelo privlačita, tam si v prihodnosti želim nadaljevati svojo plesno kariero, in Akademija v Linzu je odlična priložnost za začetek te poti. Pred okoli letom dni sem obiskala plesno delavnico v Münchnu, ki me je navdušila, in takrat sem postala prepričana, da se želim izobraževati v tujini. Gotovo pa bom pogrešala vse plesne pedagoge, ki so mi pomagali na moji plesni poti, svojo družino in prijatelje.
Kaj pričakuješ od plesne Akademije v Linzu in kako si predstavljaš svojo nadaljnjo plesno pot? Poleg plesne kariere razmišljaš tudi o poznejši pedagoški ali koreografski smeri ali je še prezgodaj za takšne konkretne usmeritve?
Pričakujem predvsem veliko plesnih izzivov, ki jih bom premagovala. Vem, da je šolanje na Akademiji naporno, vendar me misel na vsakodnevne plesne treninge, razporejene skozi ves dan, izredno motivira. Vsak dan bom poskušala napredovati, se izpopolnjevati, pripravljena sem na vse. Predvsem si želim postati zrela plesalka in čim več nastopati. Poleg plesanja me zelo zanima tudi koreografija, zato se bom temu posvetila takrat, ko me telo ne bo več ubogalo in poslušalo, tako kot bi moralo. Verjetno se bom zato pozneje izobraževala tudi v koreografski smeri.
Kaj boš najbolj pogrešala v tujini? Je morda v želodcu že kaj črvičkov strahu ob misli na odhod ali prevladujejo črvički veselega pričakovanja?
Mislim, da oboje. Seveda se malo bojim novega začetka, saj bom popolnoma sama v novem mestu, a se hkrati veselim, da bom lahko obiskovala Akademijo in uresničevala svoje sanje, ki se jih trudim doseči že skoraj 11 let. Občutek ‘zapustiti svoj dom’ sem že doživela in ga zelo dobro poznam. Ko sem pri svojih petih letih prišla iz Makedonije v Slovenijo, sem vsak dan neutrudno skakala z balkona našega pritličnega stanovanja in poskušala zbežati nazaj domov. Nikoli ne bom pozabila čustev, ki so me obhajala pri tem. Danes je Slovenija moj dom. Moj razrednik v osnovni šoli mi je vedno govoril, da je moje srce tako veliko, da lahko ima dovolj prostora za dve domovini. Vem, da lahko tudi Linz postane moj novi dom, saj je dom prostor, kjer si srečen. In jaz sem srečna tam, kjer lahko plešem, nastopam in napredujem. Seveda bom pogrešala družino in prijatelje, a sem te bolečine že navajena, nekako jo nosim ves čas v sebi.
Kako so se odzvali domači, ko so izvedeli, da si sprejeta, da resnično odhajaš? Linz sicer ni na koncu sveta, obiski doma verjetno ne bodo prevelik logistični zalogaj, pa vendar tudi starši po navadi začutijo nekakšne črvičke, ko morajo spustiti svoje mladičke v širni svet.
Res je. To sem najbolj lahko začutila pri svoji mami. Ko sem ji sporočila, da sem sprejeta, sem opazila izraz na njenem obrazu, ki ga do zdaj nisem videla. Nisem mogla določiti, ali je srečna, prestrašena ali žalostna. Sama mi je potem priznala, da je izredno vesela, vendar hkrati to tudi zanjo pomeni nek nov začetek. Starši in sestra so bili neizmerno ponosni name in srečni, da bom lahko živela svoje sanje, za katere si prizadevam že toliko let. Domači me tudi sicer vedno spodbujajo in mi stojijo ob strani ves čas moje celotne plesne poti, seveda pa se kljub temu črvički prikradejo, ko pomislijo, da bom zdaj prvič živela sama v drugem mestu, drugi državi. Gotovo je prednost to, da je Linz le nekaj ur oddaljen od Ljubljane in me bodo lahko pogosto obiskovali.
Kaj meniš, po čem si prepoznavna? Kaj te zaznamuje, tako v plesnem kot v osebnem pomenu?
Moja mami pravi: ”Naša Elena potrebuje občinstvo okoli sebe, tudi ko rešuje matematične naloge.” Mislim, da je s tem dobro opisala moj pravi jaz, saj živim za nastope, oder in stik z občinstvom. Želim deliti in pokazati svojo strast do plesa, ne samo sebi, temveč še vsem ostalim okoli mene. Želim zasijati s svojo notranjo energijo, tako da bo ta obsijala s svetlobo vse okoli sebe. Poleg tega sem zelo delavna in vztrajna, ne bojim se novih izzivov, ravno nasprotno, veselim se jih. Mislim, da tak izziv predstavlja tudi Akademija v Linzu, in nanj sem pripravljena.
Kaj tebi pomeni ples?
Kaj meni pomeni ples? Karkoli bi rekla, bi zvenelo kot kliše. Zato bi rada zaključila z besedami, ki sem jih nekoč posvetila svojemu plesu in ga poskušala prikazati skozi njihovo melodijo:
Nenadoma je zvok bluza zamenjal zvok bobna in pisk zurle. Sem v nekem drugem kraju, v drugi deželi, v drugem času …. pred okoli šestimi leti na odru v mali dvorani, ko sem poskusila skozi avtorsko plesno miniaturo predstaviti željo po svobodi. Ples začenjam s težkimi koraki v ritmu bobna in piska zurle – z občutkom žalovanja in bolečine, povzročene iz preživetega, več stoletnega suženjstva. S stopnjevanjem hitrosti gibov in živahnejšo glasbo poskušam v temi ujeti iskro upanja, ki bo sčasoma prerasla v goreč plamen, plamen svobode. ‘teškoto’, ples, ki je vgrajen v duši vsakega posameznika, plešejo ga vsi – stari oče, vnuk, sin in oče.
Ples, ki sem ga predstavila, prikazuje upanje in željo po svobodi, ki je ugnezden v delcu mojega srca. Dve niti, suženjstvo in svoboda, predstavljeni skozi dva plesa – eden je težak, počasen, drugi dinamičen, poskočen. Te dve niti, dva plesa sta predstavljena v barvah kostumov – rdeči in beli. Rdeča barva kot simbol bolečine, solz, stradanja, in bela barva kot simbol svobode, čistoče, sreče. Ples sem končala z dvignjenimi rokami proti nebu, strmečim pogledom, usmerjenim naravnost navzgor, in z nasmehom na obrazu. Tam na modrem nebu sem zazrla odsev vode, tiste vode, ki je skrila stopinje begunca in mu pokazala pravo pot do svobode.
Hvala za tvoje odgovore. Pogrešala te bom na naših nedeljskih baletnih treningih. Tudi jaz čutim svoje črvičke, saj te moram izpustiti iz svojega ‘baletnega gnezda’, vendar sem neizmerno srečna, da ti je z delom in voljo uspelo osvojiti svoje sanje. Srečno naprej, draga Elena, raziskuj, pleši, napreduj, uživaj, spoznavaj, meja je samo nebo! Sicer pa itak veš – na naših nedeljskih in poletnih treningih so ti vedno širom odprta naša vrata.
