Pogovor s plesalko in pedagoginjo Nino Gerič, ki je pravkar nastopila za kraljevo družino v Royal Albert Hallu.
Nina, pozdrav in dobrodošla na našem portalu. Bi lahko napisala, da si plesna ptica selivka − malo tu, malo pa na tujih plesnih odrih. Zdaj si gotovo še pod vtisom nastopa v slovitem Royal Albert Hallu pred člani kraljeve družine na dan spomina na padle junake v vojnah. Nam zaupaš, kako je prišlo do tega sodelovanja?
Z Gordano Grandošek Whiddon sva bili dve od srečnic, ki sva dobili povabilo k sodelovanju na ta pomemben dogodek. Vabilo sva dobili od koreografa plesnega nastopa, in moram priznati, da sem pošto kar nekajkrat prebrala, preden sem dojela, za kaj gre. Vabilo sva seveda sprejeli in tako zaplesali v Royal Albert Hallu pred kraljico in vso kraljevo družino.
Torej je to le nadgradnja tvojega dela v šovu Burn the Floor. Povej nam še, koliko časa si že del tega šova in kateri je to po vrsti?
Burn the flooru sem se pridružila pred šestimi leti in z njim preživela štiri prekrasna leta. V tem času sem se ogromno naučila, imela možnost sodelovati z najboljšimi v tej dejavnosti, pridobila zelo dragocene izkušnje in preplesala okoli 1200 šovov na različnih odrih v Ameriki, na Karibih in po evropskih prestolnicah. Pred malo več kot dvema letoma sem se odločila poizkusiti še kaj drugega, se preselila v London, plesala v različnih šovih po Otoku, tudi na slovitem West Endu. Danes je moja baza v Mariboru, od koder potujem tja, kjer mi je ponujeno delo.
Začeli sva od danes, pa greva kljub temu malo nazaj k tvojim začetkom. Zakaj si začela plesati in kaj je bil navdih za to, če sploh kaj?
Če danes pogledam nazaj, je bilo jasno, ko sem shodila, da bom profesionalna plesalka. Samo takrat še nisem vedela, v kateri zvrsti. Najprej je bila moja želja postati balerina, ampak sem hitro ugotovila, da to ni to. Ko sem pa prvič plesala standardne in latinskoameriške plese, je bila ljubezen na prvi pogled, ki traja še danes.
Kašna je bila tvoja plesna pot?
Kot že rečeno, sem kratek čas plesala balet, ampak kaj kmalu balet zamenjala s
standardnimi in latinskoameriškimi plesi in tako sem svojo tekmovalno pot začela s sedmimi leti. V tekmovalni karieri sem bila trikrat državna prvakinja v standardnih, latinskoameriških plesih in kombinaciji obojih, bila sem peta na svetovnem prvenstvu v desetih plesih in bila finalistka vseh največjih plesnih tekmovanj po svetu, moj najlepši spomin je zmaga v posameznem plesu na mladinskem festivalu v Blackpoolu. Jaz bi rekla, da je bila moja tekmovalna pot uspešna, vendar prekratka. Zaradi spleta okoliščin sem jo končala z devetnajstimi leti in za kratek čas je bilo videti, da je moj ‘plesni’ čas zaključen. Vendar zdaj lahko rečem, da se je prav začelo šele po tem. Po nekaj letih pavze sem tekmovalni parket zamenjala za odre in ugotovila, da sem to pravzaprav iskala vse življenje. Najprej sta me k sodelovanju povabila Gordana in Trent Whiddon na svoj Satisfaction on a dance floor, kmalu za tem sem bila povabljena na Burn the floor. Od takrat sem plesala v slovenski različici Zvezde plešejo na prvem programu TV Slovenija, pa v šovu Dance Amore Jurija in Jagode Batagelj, v različnih šovih v Angliji, na West Endu, v licenčni oddaji Zvezde plešejo na Pop TV in na mnogih drugih prireditvah.
Jaz sem te spoznala kot soplesalko Miše Cigoja, in to v tistih najbolj produktivnih letih latinskoameriških in standardnih plesov. Kako se spominjaš tistih tekmovalnih časov?
Na tekmovalne čase imam krasne spomine. Z Mišo sva v tistem času dosegla vse, kar se je lahko doseglo. Zmagovala sva tekmo za tekmo doma in posegala po najvišjih mestih tudi v tujini, bila zelo dobra prijatelja in se ob vsem skupaj zelo zabavala.
Ko si obesila tekmovanje na klin, si prestopila v šov vode in nato tudi pred devetimi leti odprla svoj plesi studio oz. plesno šolo Plesni park v Mariboru. Zakaj pa zamisel o Plesnem parku?
Plesni park je bil nekakšna logična posledica moje preteklosti in mojih želja. Globoko v sebi sem vedno vedela, da je poklic profesionalna plesalka edini, ki me bo resnično osrečeval. Tako je nastal Plesni park. Zelo uživam ob posredovanju plesnega znanja drugim in zelo se veselim ‘nastanka’ novih plesalcev.
Kaj vse poučujete, kdo uči in komu je Park namenjen?
Trenutno v Plesnem parku bolj ali manj potekajo individualni tečaji. Torej je namenjen vsem, ki se želijo plesa naučiti individualno. Žal smo morali tečaje prekiniti, ker ni možno biti na dveh krajih. Ker vedno stremim k popolnosti in ker vse delam 100-odstotno, sem se odločila, da raje naredim pavzo in znova razpišem tečaje, ko se sama naplešem in se lahko spet popolnoma posvetim svojim učencem. Jih pa zelo pogrešam in se zelo veselim, da znova skupaj zaplešemo.
Na tržišče, če se izrazim merkantilistično, si lansirala tudi svoje vino, ki je del tradicije tvoje družine. Nam ga predstaviš?
Družinsko se s pridelavo vina ukvarjamo že kar nekaj časa in zato se mi je porodila zamisel, da bi na trg posredovala nov izdelek, ki združuje obe moji dejavnosti, torej ples in vino. Zamisel sem uresničila in nastala je Puella Danza − plesno vino. Puella danza pomeni v latinščini ‘punčka, ki pleše’ in tako predstavlja mene. Je najmlajša članica naših hišnih vin Somian in je v moji zgodbi hčerka le-tega. Gre za belo vino, cuvee. V Puello Danzo smo združili sortnost vin, tako kot smo v plesnem paru združeni plesalci. Jaz sem zelo ponosna na svojo punčko in želim si, da raste v uspešno, uglajeno gospodično. Glavni namen Puelle Danze pa je ozaveščanje ljudi o kulturi plesa in kulturi pitja vina. Kot vemo vsi, sta ples in vino zelo povezana, prepletena, včasih zapletena in tudi dobra podpora drug drugemu. Seveda pa govorim o vinu v omejenih količinah (smeh).
Sodelovala si tudi v šovu Zvezde plešejo, tvoja zvezda je bil Boris Kopitar. To je tudi posebna oblika poučevanja plesa, kajne? Kako si doživela šov, boš tudi del šova 4. sezone?
Zvezde plešejo je izjemen, zelo profesionalen in glamurozen plesni šov in zelo sem vesela, da sem lahko bila del tega. Gre za posebno obliko učenja, predvsem zaradi časa, ki je na voljo. V samo nekaj dneh moraš nekoga, ki ni plesalec, pripraviti do tega, da v nedeljo na plesišču blesti. Bilo je zelo zanimivo, zabavno, pa tudi zelo naporno, predvsem za zvezdnika. Najbolj me pa veseli, da skozi ta šov približujemo ples širši množici, da iz dneva v dan v Sloveniji pleše več ljudi in da ples pridobiva na pomenu. Vesela bom, če bom prihodnje leto spet sodelovala.
In kakšni so seveda načrti za prihodnje leto, saj se aktualno bliža koncu?
Odkrito? Nimam pojma, kje bom prihodnje leto. Za zdaj lahko povem, da grem konec meseca na en šov v London in do konca leta imam še nekaj nastopov v Sloveniji in Italiji. To je pa tudi vse, kar zdaj vem. Vem še, da bom plesala. Kje in kdaj, bo pa pokazal čas. Biti profesionalna plesalka, predvsem v Sloveniji, je precej težko. V Sloveniji za nas ni veliko dela, zato smo usmerjeni v tujino. Ko se ti ponudi delo, ga sprejmeš, ‘spakiraš’ stvari in greš. Ali ga odkloniš in ostaneš doma. Po eni strani zelo zanimivo in polno adrenalina, po drugi strani pa ta negotovost tudi ni najbolj prijetna. Ampak takšno je naše življenje.
Kako je videti življenje plesalke v tujini?
V tujini je druga zgodba. Dela je ogromno, plesalci smo cenjeni in tudi finančno je za nas dobro poskrbljeno. Biti profesionalni plesalec je privilegij in temu primerno smo obravnavani. Zelo si želim, da se tudi v Sloveniji nekega dne prebijemo na mesto, ki si ga ta poklic zasluži.
Nam zaupaš, kje stanuješ, kako poteka en tvoj angleški dan, če seveda obstaja ali si nomadka
Zaradi lanske sezone Zvezde plešejo sem se preselila nazaj v Slovenijo, v svoj Maribor. Mimogrede, nikjer ni tako lepo kot doma. Zdaj sem na tej točki, da lahko živim tukaj in grem v tujino na treninge in nastop, ko končam, se vrnem. Pravi luksuz! Ne morem reči, da velikih svetovnih mest ne maram, je pa drugače. Ritem v teh mestih je zelo naporen. Da prideš v službo, v Londonu na primer, potrebuješ okoli dve uri s podzemno, tukaj se usedem v avto in sem v dveh urah že v Italiji. V Sloveniji mamo zelo lagodno življenje in se tega ne zavedamo. Sicer pa je bilo v Angliji, ko sem plesala turneje, videti tako: zjutraj se zbudim v hotelu, spijem kavo, se stuširam, zaprem potovalni kovček, se usedem na avtobus, ki nas plesalce odpelje do gledališča v drugem mestu. Ponavadi vožnja traja okoli tri, štiri ure. Tam, če imamo srečo s prometom, je čas za kosilo, potem se uredim za šov. Odplešem šov, ko ga je konec, pospravim svoje stvari in me avtobus odpelje do hotela, kjer se stuširam in zaspim. Naslednji dan je popolnoma enak. In naslednji tudi. Do konca turneje je tako in le-ta lahko traja en mesec ali šest mesecev. Nič posebnega in izjemno naporno, tako fizično kot psihično. Je pa zelo poseben občutek, ko vsak večer v drugem gledališču počnem to, kar imam najraje, pred večinoma razprodano dvorano in s praviloma stoječimi ovacijami.
Kdaj si najbolj srečna in najbolj nesrečna pri plesu in v zasebnem življenju?
V življenju me osrečuje veliko stvari. Majhnih in velikih. Že sonce zjutraj mi lahko polepša dan. Vedno se trudim poiskati pozitivne plati. Ampak vendarle jih vedno ne najdem. Marsikdaj jemljem okolje preveč osebno. Tudi krivica me lahko hitro spravi v slabo voljo. Predvsem krivica do otrok in živali. Če bi imela to moč, bi rešila trpljenja vse otroke in živali na svetu. Imam pa to srečo, da moj čarobni svet plesa v trenutku zbriše vse skrbi in težave resničnega sveta.
Kaj počneš, kadar ne plešeš? Čemu namenjaš proste trenutke?
Popolnoma vsakodnevnim stvarem. Rada se družim, rada pečem peciva, rada sem v naravi, rada tečem, rada nakupujem, potujem, rada se pogovarjam ali sem preprosto na zofi v družbi knjige, televizije in sveč.
Naštej tri predmete, brez katerih ne greš na nastop ali vajo, sploh iz hiše … nikamor. Krema za telo z bleščicami − nehote je postal moj ritual, da si pred nastopom nanesem na telo kremo z bleščicami. Brez tega ne stopim več na oder. Toaletna torbica − ne glede na to, kdo in kako me namaže, moram narediti zadnji popravek jaz. Gre zgolj za navado. Telefon − ker želim svoje trenutke deliti z drugimi.
Po čem si prepoznavna, kako vedo vsi, aha, to je pa naša Nina?
Rekla bi, da je to pozitivna energija, ki me ponavadi spremlja. Smeh, za katerega se trudim, da je nalezljiv, in trdo delo, ki me je pripeljalo do sem, kjer sem danes.
Imaš kakšen moto ali misel, ki te vodi skozi življenje?
Vse, kar lahko delim in kljub temu obdržim, je moj ples.
Plesati je ?
Zame najljubša stvar na svetu, polna sreče, občutkov, skrivnosti, spoznavanj, učenja, ki se nikoli ne konča. Vsakič je drugače. Je drug svet. Dragi moji, plešite! Življenje je s plesom mnogo lepše.
