Pogovor z dr. Henrikom Neubauerjem, režiserjem, plesalcem, koreografom, zdravnikom, avtorjem štiridesetih knjig o operi in baletu, iniciatorjem mednarodnega dneva plesa, direktorjem ljubljanskega in mariborskega baleta in še kaj …
Pozdravljeni, dr. Neubauer. Takole pa res še nisva delala intervjuja, saj se vedno ob dnevu plesa podruživa v živo. No, zdaj je posebna priložnost, saj ste izdali novo knjigo Svetovna zgodovina plesa. Natančne številke poznate samo vi − katera knjiga je to in katera tista, v kateri pišete samo in edino o plesu in baletu?
Poleg dveh knjig, ki sem jih napisal kot asistent na medicinski fakulteti, in dveh knjižic pesmi je to točno štirideseta. Od tega se jih 18 ukvarja s plesno umetnostjo, nekatere tudi kot učbeniki ali priročniki.
Kaj vas žene, da ste mogoče najproduktivnejši pišoči ustvarjalec v Sloveniji? Zakaj pišete?
Ker imam čas za to. Kadar imam druge zadolžitve z režijami in koreografijami, pa pisanje miruje.
Na katero knjigo ste še posebej ponosni in zakaj?
Poleg mojega obsežnega Obračuna predvsem na knjigo Ljubljanska opera med drugo svetovno vojno in seveda na to najnovejšo – Svetovna zgodovina plesa. Misel nanjo sem nosil v sebi vsaj desetletje, če ne več.
Ste nedvomno živa enciklopedija baleta (osredotočiva se samo na področje, ki ga pokrivam s Parado plesa). Katero obdobje je bilo po vašem mnenju najproduktivnejše v Sloveniji?
Nekaj takih obdobij je bilo v Mariboru in Ljubljani. Vsa so dokaj natančno opisana v tej zadnji knjigi v posebnem poglavju »Kratek pregled zgodovine plesa v Sloveniji«
Bili ste koreograf, plesalec, režiser, vodja obeh baletnih hiš pri nas, pa Festivala Ljubljana … Kako ste doživljali svojo kariero, kako ste balansirali med funkcijami/zadolžitvami?
Zadovoljen sem predvsem, da se nikoli nisem potegoval za kakršnokoli službo. Vedno sem bil povabljen. Upravnik SNG Ljubljana Smiljan Samec me je leta 1960 prosil, da prevzamem mesto šefa baleta v Ljubljani, predsednik Sveta Festivala Ljubljana Sergej Vošnjak je leta 1972 želel, da postanem direktor in umetniški vodja Festivala Ljubljana, upravnik SNG Maribor Juro Kislinger me je pa leta 1984 hotel za umetniškega vodjo Opere in baleta v Mariboru, ustanovo, ki je bila takrat v težavnem položaju.
Mnogi ne vedo, da ste iniciator mednarodnega dneva plesa pri gledališkem inštitutu pri Unescu in letos imate še posebno čast, da sredi decembra nagovorite člane na vsakoletni skupščini. On line, seveda. Kakšne bodo vaše misli in besede, kaj boste izpostavili?
V veliko čast mi je, da me je leta 2017 Izvršni svet Mednarodnega gledališkega inštituta (ITI-Unesco) izvolil za častnega člana in da sem leta 2018 ob 70-letnici Inštituta bil povabljen na Kitajsko, kjer so mi podelili jubilejno medaljo. Za letošnjo virtualno skupščino in kongres pa so me prosili za video pozdravni nagovor, v katerem sem poudaril, da moramo stopiti skupaj, da bomo le s skupnimi močni okrepili uprizoritvene umetnosti in umetnike.
Prepričana sem, da ste seznanjeni s situacijo, ki pesti današnje plesalce, pri tem imam v mislih zaposlovanje in spremembe beneficiranega delovnega staža. Glede na izkušnje − kakšna bi bila vaša rešitev oz. predlog za ureditev statusa plesalcev v obeh nacionalnih hišah?
Prav v času mojega vodenja ljubljanskega Baleta je bil sprejet beneficiran staž za plesalce (12 mesecev dela so šteli kot 18 mesecev za pokojnino). To je bilo precejšnje olajšanje za vodilne, saj so starejši plesalci dobili dostojno pokojnino in smo lahko zaposlili mlajšo generacijo. Zato bi bilo primerno, da tako reševanje naše težave pridobimo nazaj.
In verjamem, da ste tudi seznanjeni s situacijo v ljubljanskem baletu, ki ‘išče’ novega baletnega vodjo. Vem, da se ne želite nikomur zameriti, ampak pri vaših letih je verjetno zdaj že vseeno. Kdo naj bo vodja ljubljanskega baleta in zakaj se Tomaž Rode, predsednik sveta, tako oklepa vpliva na ljubljanski balet?
Situacijo v Ljubljani le bežno poznam iz medijskih virov. Lahko pa povem, da sem pri sebi razmišljal, da bi se ponudil za vodjo. V vseh letih, ko sem vodil ljubljanski Balet in pozneje mariborsko Opero, smo bili kot ena družina. Nikoli pri vodenju nisem uporabljal ‘gajžle’, kot smo včasih rekli biču, ampak vedno le dobro besedo. Enemu od direktorjev Opere v Ljubljani sem ob nastopu službe svetoval, da mora voditi ustanovo kot oče svojih podrejenih, česar sem se jaz poskušal vedno držati. Kar se pa tiče vodje ljubljanskega ansambla, je moje povsem osebno mnenje, da je to lahko le sposoben (poudarjam seveda sposoben) Slovenec ali Slovenka. Zavzemanje za to, da bo ansambel resnično napredoval, pokaže lahko le domač človek. Tujci pridejo in odidejo.
Časi se zelo spreminjajo in nič več ne bo, kot je bilo. Kako lahko klasični balet ‘pleše’ v današnjem času, kako naj zadrži občinstvo, kako plesalce in tempo?
Ansambel klasičnega baleta mora predvsem vedno plesati na najvišji možni ravni, najsibo v klasičnih ali sodobnejših baletih. Balerine vedno na konicah prstov, tudi če ni klasični balet. Le tako bo prihajalo na predstave vse več gledalcev in bo tudi zadovoljstvo vsakega nastopajočega veliko. Tako je bilo, tako je in tako naj bo tudi v prihodnje.
Zdi se kot, da vam leta ne morejo do živega. Pri 91-ih ste še zelo aktivni. Kaj počnete, da vas ohranja temperamentnega in pišočega ter mogoče tudi plešočega?
Predvsem poslušam svoje telo, čeprav se to mogoče čudno sliši. Če me opozori, da je kaj narobe, se poskušam takoj odzvati. Sicer sem pa navdušen, če me kje rabijo, kar se je zgodilo jeseni 2018, ko sem režiral praizvedbo prve slovenske opere Belin Jakoba Zupana iz leta 1780 in ob veličastni predstavitvi simfonične pesnitve Avgusta Ipavca Barve zelenega smaragda v spomin na morijo prve svetovne vojne, ki je bila spomladi leta 2019 v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma.
Torej vas korona ni ‘zabremzala’, ampak vam je dala novih zamisli. Kaj želite svojim kolegom in sebi v prihajajočem letu 2021?
Kaj naj želim drugega, kot da se vendarle enkrat znebimo te kuge in da se tisti, ki s svojim neprimernim ravnanjem povzročajo visoke številke obolelih in umrlih, spametujejo in nam pomagajo, da bomo ta virus premagali in zatrli.
In v kateri knjigi dobi en stavek tudi Parada plesa?
Najbrž prav v knjigi, ki jo zdaj pišem, Spomini na gledališke sopotnike. Bom kar povzel ta pogovor in dodal še kaj o lastnici ‘Parade plesa’.
Hehehe, odlično. Hvala za intervju in upam, da se naslednjič pogovarjava znova v živo za oddajo Parada plesa. Ostanite zdravi!
