Intervju s študentko Akademije za ples, ki prihaja iz plesne družine Janičijevič iz Novega mesta!
Daša, pozdravljena na Paradinem portalu. Predstavi se, prosim, za uvod našim bralcem in bralkam. Kdo si in ali veš, kam si namenjena?
Sem oseba, ki poskuša življenje zajemati z veliko žlico. Po horoskopu sem bikica in zato imam rada vse lepe stvari v življenju. Dobra glasba, hrana, udobje, užitek, za te stvari sem se pripravljena zelo potruditi. Kdo sem? Sem nekdo, ki išče najboljše, najkakovostnejše in se trudi vnesti to v svoj vsakdan. Definitivno sem namenjena v ustvarjanje še več tega, ne glede na to, kaj delam in kje sem.
Ples se v tvojem življenju ni pojavil kar tako, saj prihajaš iz plesne družine, kajne. Opiši nam, kako je družina Janičijevič povezana s plesom?
Tako je, ples mi je bil položen v zibelko. Oba starša sta plesalca, ki sta se spoznala pri šestnajstih, ko sta skupaj začela plesati. Kar idilična zgodba. Kmalu po koncu njune tekmovalne kariere sta postala plesna pedagoga in začela učiti v Novem mestu v današnji plesni šoli Tančula, ki se je tedaj imenovala Urška Novo mesto. Mami mi vedno pripoveduje zgodbo, kako sem hotela plesati z njo vsak dan, potem ko se je vrnila iz službe, pa je sklenila, da je najbolje, če me vzame kar s sabo. Tako sem pri dveh že plesala pingvinčke v pravi plesni šoli. Imam srečo, da sem imela ob sebi tako podporo, saj sta me oba znala usmeriti v pravo smer in sem okoli sebe vedno imela kakovostne učitelje.
Če me spomin ne vara, si tudi ti bila del standardnih in latinskoameriških plesov, zdaj pa študiraš ples na Akademiji za ples na katedri za sodobni ples. Zakaj si se odločila za študij plesa in zakaj si ostala v Sloveniji in nisi odšla v tujino?
Res je, pri devetih sem se začela ukvarjati s tekmovalnim športnim plesom, končala pa sem pri sedemnajstih. Takrat me je tekmovalni ples nehal zanimati, saj sem si želela nekaj bolj v gledališče usmerjenega. Kot plesalec latinskoameriških in standardnih plesov ne prideš nikamor, če nisi tekmovalec. To pa pomeni drugačen pristop do samega plesa. Prej si športnik kot umetnik in jaz sem popolnoma izgubila umetniško plat. Čas je bil, da se umaknem. Začela sem plesati, ker sem imela navdih, potem pa sem ga izgubila in potrebovala sem nekaj časa, da sem našla nov odnos do plesa. V tem času sem hodila na razne delavnice, začela učiti v Ljubljani in študirati grafično oblikovanje. V absolventskem letu sem razmišljala o prihodnosti, in morala sem si priznati, da brez plesa ne bo šlo. Tako sem se odločila za študij sodobnega plesa na Alma Mater. Priznam, razmišljala sem o tujini in si še vedno želim iti. Rekla sem si, da si dam kakšno leto in morda res odidem. No pa se je kmalu po tem svet zaprl, in verjamem, da je bilo celo bolje, da sem ostala doma. Vsaj za zdaj. Mislim, da bom študij kljub temu končala tukaj, pa me ponese v svet potem, ko bom delala kot profesionalna plesalka ali koreografinja.
Kako pa poteka en takšen študijski dan na Akademiji za ples?
Naš normalen dan se začne ob devetih zjutraj z baletnim klasom, ki se nadaljuje s klasom sodobne plesne tehnike in konča s kompozicijo in raziskovalnim procesom okoli pol štirih. Pri prvih dveh treningih izpopolnjujemo plesno tehniko in se fizično utrudimo, po navadi smo res ‘za ožet’. Pri kompoziciji se učimo koreografiranja in procesov, ki nam lahko pozneje pomagajo pri postavitvi umetniškega dela na oder. Imamo srečo, da lahko delamo z veliko različnimi pedagogi, tudi takimi iz tujine, in iz drugih umetniških voda, kot so igralci in pevci.
Torej si trdno odločena, da ples postane tvoj poklic? Ali imaš tudi plan B v rokavu?
Ples bo v neki obliki definitivno ostal v mojem življenju, ker vem, kako je brez njega. O planu B pa ne razmišljam ravno kot o planu B, ampak ostalih stvareh, ki me veselijo in s katerimi bi se in se bom tudi ukvarjala, tako kot npr. grafično oblikovanje. Ker imam rada varnost in udobje, se ne želim zanašati samo na eno stvar, čeprav se nekaterim morda zdi čar prav v tem. Mislim, da bom ravno zaradi ostalih stvari lahko bolj sproščeno plula v plesnih vodah, in ja, verjamem, da je možno žonglirati z več stvarmi naenkrat. Kako tega ne bi verjela, ko pa že od nekdaj tako živim.
Kje vidiš svojo perspektivo po koncu študija? So to plesne ali mogoče pedagoške vode ali celo koreografske?
Preden se resno podam v kakšne pedagoške vode, bi se zelo rada preizkusila v vlogi profesionalne plesalke, hkrati pa me vedno bolj privlači delo koreografinje. Zelo rada imam modern plesno tehniko, še posebej pa me pritegne partnering, morda ravno zato, ker izhajam iz plesov v paru. Kot pedagoginja imam že nekaj izkušenj, zato morda kdaj prevzamem plesno šolo staršev in dodam baletni oddelek in oddelek sodobnega plesa. Tega mislim, da na Dolenjskem še ni veliko.
Kaj prinaša ples v tvoje življenje?
Ples vpliva na vse aspekte mojega življenja. Zadnje čase predvsem na fizičnega, ker imam na akademiji toliko treningov, in moram priznati, da zelo uživam. Sploh si ne predstavljam, da ne bi toliko fizično delala, kar se mi zdi noro. Moje telo še ni bilo tako dobro pripravljeno in malo se bojim, kaj bo, ko akademijo končam. Ples prinaša tudi mir v moje telo in glavo ter ustvarja pretok dobre energije. Dojemam ga kot meditacijo in zaradi tega sem lahko zbalansirana tudi čustveno. Pred nekaj leti sem ga celo uporabljala kot terapijo, tako da moram reči, da ni veliko stvari, ki mi jih ples ni dal. Nenazadnje pa me ples povezuje z ostalimi plesalci in umetniki, s katerimi sem ustvarila trdne vezi in pri katerih občudujem odprt um, srce in bistro glavo.
Kakšna se ti zdi slovenska plesna scena, kako bi jo opisala?
Odvisno, o kateri zvrsti plesa me sprašuješ. O trenutni sodobni plesni sceni se mi zdi, da je izjemno kakovostna. Zelo je povezana s tujino, veliko Slovencev gre ven, veliko tujcev pride sem, tako da se mi zdi kar pestro. Čeprav je bilo tega v zadnjem času manj, so se stvari spet začele odpirati. V tujini pravijo, da je džungla. V Sloveniji pa se seveda hitro spoznaš z vsemi, ker je majhna.
Nad katero plesno zvrstjo pa si kot gledalka vedno navdušena? Kaj rada gledaš?
Pred časom sem po televiziji gledala Giselle koreografa Akrama Khana, ki ga obožujem. Sodobni balet je nekaj najlepšega, kar sem kdaj videla. Khan se mi zdi prvovrsten plesalec in koreograf, in ko sem videla njegovo verzijo Giselle, sem bila čisto prevzeta in sem zares dobila občutek, kako pomemben je vsak del kompozicije, ki jo vidimo na odru. Uporaba luči, kamere, kostumov in igre v tem baletu je neverjetna in s temi elementi se še največ igra sodobna plesna scena.
Kaj pričakuješ od leta, ki prihaja?
Ostajam osredotočena na ples, in kot sem že omenila, me je začel zanimati partnering, tako da se bom počasi podala v te vode. Super je tudi, da ga imamo vključenega v program na akademiji.
Kdaj je Daša Janičijevič najbolj srečna in zadovoljna?
Kadar se počutim svobodno. Na plesnem parketu je to pogosto in si želim, da bi vedno in povsod imela tak občutek.
Kaj pa počneš, kadar ne plešeš, čemu je namenjen prosti čas?
Trenutno res nimam veliko prostega časa. Vsak prosti trenutek spim. Včasih si dam kakšen film v ozadje. Poskušam iti čim več v naravo, recimo decembra sem smučala na Pohorju. To je bil res dober oddih.
Je kakšen kraj v tvojem domačem kraju Novo mesto, ki je poseben zate? In zakaj?
Zame poseben kraj je Marof, kjer se pogosto sprehajam. Je hrib zraven mojega doma in ima drevored do športne dvorane Marof, kjer sem se veliko let učila plesati. Kadar sem doma, se z mami pogosto sprehajava po njem, saj ima čudovit razgled na reko Krko. Kadar grem sama, pa se včasih še uležem na klopco pod hrast in uživam v miru.
Kaj imaš vedno s sabo, ko kam greš? Naštej tri stvari, ki so recimo vedno s tabo v torbi.
Uh, zanimivo vprašanje. Grem pogledat. Vedno imam s sabo parfum, brez tega ne grem nikamor. Po navadi imam tudi krtačo za lase, čeprav je ne uporabljam pogosto, ker frizuro moram pa obvezno imeti urejeno. Odkar sem v Ljubljani, imam s sabo tudi dežnik, ker me je že prevečkrat ujel dež.
Kaj je zate ples in zakaj sploh plesati?
Lepo je spoznavati inteligenco telesa. Prek njega se da marsikaj naučiti, in še zabavno je. Je zelo celovit, vpliva na različne aspekte življenja, lahko je zahteven, lahko je lahkoten in sproščen, torej nam daje natanko tisto, kar sami želimo od njega.
Hvala za tvoje misli zapisane za moj portal in želim vse dobro.
Hvala za povabilo.
