Plesalka, koreografinja in pedagoginja Daniela Preskar se predstavi in vas vabi na ogled produkcije 19. 2. ob 16.00 in 18.00 v Hram kulture v Selnico ob Dravi!
Draga Daniela, pozdravljena na Paradinem portalu. Se spomniš, kdo je tebi prvi zaželel plesno dobrodošlico in seveda kdaj ter kje?
Moja mami si je kot nekdanja plesalka pri izbiri mojega hobija želela malo spremembe, zato me je pri štirih letih vpisala na umetnostno drsanje. Po letu in pol sem ugotovila, da to ni tisto ta pravo, zato me je septembra 2005 prepisala v tako imenovano plesno pripravnico h gospe Ani Vovk Pezdir v Harlekin – društvo za umetnost plesa v Celju.
Kako se je nadaljevala tvoja plesna pot, ki pa že od leta 2018 kulminira v Galeriji plesa v Mariboru?
Po končani pripravnici sem vzporedno obiskovala ure baleta in sodobnega plesa. Leta 2010 je v Harlekinu začela poučevati Andreja Šraj, in sicer meni do tedaj še neznani plesni stil modern. Takoj sem vzljubila tako sam stil kot tudi način dela, potek treninga … V letu 2015 sem se na Andrejino pobudo pridružila tekmovalni skupini. Hitro sem napredovala in z željo po še več treningih začela leta 2018 istočasno s treningi v Celju obiskovati tudi Andrejine ure moderna v Galeriji plesa v Mariboru. V Galeriji me je potem začela poučevati tudi Mojca Ussar. Od konca srednje šole v celoti treniram v Galeriji plesa, v zadnjem letu pa me je Mojca vpeljala tudi v pedagoško delo. Letos poučujem dekleta skupine modern 2 in modern 3 (2. in 3. triada OŠ), drugače pa poučujem tudi v Braslovčah (podružnica Harlekina – društva za umetnost plesa) in v Drsalnem klubu Celje, kjer pomagam pri sestavi programov.
Kdaj si začutila v sebi, da je ples tvoje poslanstvo?
Že ko sem bila majhna, sem doma s sestrico dnevno prirejala nastope, in baje nisem znala ‘biti pri miru’, če si vklopil glasbo. Za deseti rojstni dan sem za darilo od atija celo dobila velik plesni pod, tako da sem tisto poletje večino časa preživela na dvorišču. Bolj zavedno pa sem o tem začela razmišljati tisto leto, ko sem začela s tekmovanji in sem dobila nek večji zagon in motivacijo. Nisem še sicer vedela, ali bi rada bila plesalka, pedagoginja ali koreografinja, ampak v plesu je to tako ali tako povezano in se s tem nisem obremenjevala.
Deluješ kot plesalka in zadnje čase tudi kot pedagoginja in koreografinja. Se eno z drugim dopolnjuje?
Seveda, vse to se prepleta. Na svojih treningih, ko sama plešem in z opazovanjem drugih pedagoginj pri delu, se učim kako podajati korekcije, kako nekaj razložiti, začeti ustvarjalni proces … Vse to lahko potem prenesem v svoje ure. Da sestaviš koreografijo, moraš nujno imeti izkušnje tudi kot plesalec, da veš, kaj je izvedljivo, kaj malo manj.
Kaj ti je ljubše oz. kako balansiraš med lastnim ustvarjanjem in ustvarjanjem za druge in seveda med pedagogijo?
Prvotno sem še vedno najbolj plesalka. Sama čutim, da je moje telo še vedno zelo sposobno za vsakdanje izzive v plesni dvorani, za kar sem zelo hvaležna. Kljub temu pa v pedagoškem delu neizmerno uživam. Veseli me vsak manjši napredek mojih plesalk, takrat se veselim z njimi. S koreografijo sem se začela ukvarjati lani, ko sem na oder postavila prvo kratko plesno točko za Produkcijo Galerije plesa. Zavedam se, da sem glede koreografije še dokaj neizkušena, a se veselim novih znanj in izkušenj ter popolnoma zaupam Mojci, Andreji in Ani, da me bodo naučile vse, kar moram vedeti, da bom postala še boljša pedagoginja in koreografinja.
Študiraš na pedagoški akademiji. Kaj pa bi se moralo zgoditi, da bi kljub vsemu spakirala kovčke in odplesala v tujino? Razmišljaš o tem ali ne?
Ja, že dolgo je moja želja, da bi odšla v tujino po nova znanja, vsekakor pa ne bi tam ostala. Menim, da mi glede zaposlitve Slovenija nudi boljše možnosti. Ker imam tukaj priložnost, da že zdaj veliko poučujem, pedagoško in koreografsko hitreje rastem in napredujem. Galerija plesa je moja plesna baza, tu se super počutim, zato bo tako tudi ostalo.
Na svoji plesni poti si se udeležila tudi kar nekaj tekmovanj/festivalov. Zakaj so takšna srečanje dobra, kaj prinašajo in na katere rezultate si najbolj ponosna?
Menim, da so tekmovanja super v smislu, da dobiš novo motivacijo. Zaradi individualnega dela tako kot plesalka hitreje napredujem. Tekmovanja iz tebe izvabijo nekaj zdrave tekmovalnosti in ti dajo veliko tako odrskih kot življenjskih izkušenj. Vendar pa je ocenjevanje lahko zelo subjektivno, zato mi je bolj kot rezultat pomembna potrditev s strani koreografinje, ki me je pripravljala na tekmovanje. Na odru poskusim maksimalno uživati, najbolj pa sem ponosna takrat, ko oder zapustim z občutkom samozavesti in ko vem, da sem odplesala, tako kot sem želela odplesati.
In sploh nisva konkretno napisali, za kakšno plesno zvrst gre pri tebi. Razloživa našim bralcem in bralkam, kaj plešeš?
Plešem modern, ki združuje balet in sodobni ples. Baletna tehnika se prepleta s svobodo giba, ki jo poznamo v sodobnem plesu, poleg pa je potrebna tudi dobra fizična pripravljenost plesalca. Treningi so sestavljeni iz ogrevanja in tehničnih vaj na sredini, vaj za moč in kondicijo, ‘stretchinga’, vaj po diagonali s premikanjem po prostoru (skoki, obrati …) in končne kombinacije, kjer se plesalec lahko razpleše.
Kdaj te ples naredi najbolj srečno in zadovoljno ter kdaj malo manj, če sploh?
Kar mi je pri plesu všeč, je, da so vsak dan, ko stopim v dvorano, pred mano novi izzivi, vedno imam možnost delati in biti še boljša. Srečna sem, ko mi uspe kakšen nov gib, ko čutim, da je bil klas uspešen in grem domov napolnjena z novo energijo. Jezi pa me, kadar se kaj poškodujem ali zbolim in ne morem na trening.
Kje pridobivaš nova plesna znanja?
Nova plesna znanja pridobivam vsakodnevno na treningih, drugače pa tudi na seminarjih, delavnicah, v zadnjem času pa zaradi situacije tudi prek interneta.
Kako sploh doživljaš ples, kaj ti nudi, kako sobivaš z njim?
Ples mi pomeni vse na svetu, brez plesa to sploh nisem jaz. Drugače sem zelo mirna in tiha oseba, a ples izvabi iz mene tisto energijo in samozavest, ki ju drugače v vsakdanjem življenju nimam. Je zame nekakšna terapija; ko plešem, ne mislim na skrbi, ampak sem tukaj in zdaj. Najhuje se mi je prebiti skozi poletne počitnice, ko se obseg klasov malo zmanjša (smeh).
Se ti zdi, da je Slovenija dovolj velik prostor za količino plesnih ustvarjalcev, ki jih imamo?
Slovenija ima gotovo veliko dobrih plesalcev, vendar žal množično odhajajo v tujino. Po mojem mnenju je razlog v tem, da je ples v Sloveniji premalo promoviran in ni dovolj finančno podprt.
Kakšen je tvoj pogled na slovensko plesno sceno?
Če sem čisto iskrena, ne spremljam slovenske plesne scene dovolj, da bi lahko podala natančno mnenje. V zadnjem času so se nekatere stvari zelo razvile, morda malo pogrešam več plesa na sodobnih plesnih predstavah in več dobrih plesnih odrov.
Galerija plesa pripravlja čez deset dni zimsko produkcijo in verjetno je zdajle že vse pod streho. Koliko vznemirjenja je v tebi v teh dneh in kaj vse boste predstavili?
Če povem po resnici, je bil proces pripravljanja letošnje produkcija pravi ’rollercoaster’. Zaradi trenutne situacije in posledično vseh manjkanj zaradi karantene je bilo treba nenehno prilagajati koreografijo in se pripravljati tudi na možnost spremembe zasedbe plesalk na samem nastopu. Kljub temu pa sem hvaležna tudi za to izkušnjo, saj se takrat, ko gredo stvari najbolj narobe, največ naučimo. Zdaj, zadnji teden koreografije že stojijo, pilimo unson dele, čas je še za zadnje popravke … Sama sem v trenutnih časih neizmerno hvaležna za vsako priložnost, da znova stojim na odru, in tudi moje plesalke že komaj čakajo, da pokažejo, kaj so se naučile. Ob tej priložnosti vas vse vljudno vabim, da nas pridete pogledat 19. 2. ob 16.00 in 18.00 v Hram kulture v Selnici ob Dravi.
Maribor kipi od plesnih šol, klubov, skupin (okoli 33 vas je registriranih). Zdi se, da je prostora za vse dovolj. Se strinjaš z mano in čemu pripisuješ plesno navdušenje Mariborčanov in Mariborčank?
Menim, da je veliko zanimanje Mariborčanov in Mariborčank zelo dobrodošlo, pogrešam pa več sodelovanja in prehajanja med plesnimi šolami. Menim, da bi bilo bolje kot veliko plesnih šol, kjer v vsaki poučujejo na primer dva/tri plesne stile, da bi se plesalci bolj združevali pod isto streho, kjer bi bilo mogoče obiskovati več plesnih stilov hkrati.
Kaj počneš, kadar ne plešeš? Čemu namenjaš proste trenutke?
Teh trenutkov je pravzaprav bolj malo, tudi kadar ne plešem, ne znam pozabiti na ples. Rada gledam plesne videe in oddaje ali pa si zavrtim glasbo in improviziram ter sestavljam nove kombinacije. Kadar pa le ne plešem, čas preživim v naravi, hodim na sprehode, drsam, kolesarim, preživljam čas s svojo sestro, s katero sva nerazdružljivi, in s svojo muco Nadyo.
Kaj konkretnega te čaka letos, kaj bo središče dogajanja?
Letos prvo leto sestavljam tekmovalno koreografijo, tako da je tudi to nek nov izziv zame. Po produkciji bomo začeli s pripravami za predstavo v koreografiji Mojce Ussar. In seveda še veliko drugih nastopov, tekmovanj v upanju, da nam bo situacija naklonjena in bomo vse to uspeli tudi izpeljati.
Naštej tri predmete, brez katerih ne greš nikamor.
Telefon, verižica (ki jo imam za srečo) in v teh časih maska (smeh).
Po čem si prepoznavna, kako vedo vsi, aha, to je pa naša Daniela?
Sprva sem zelo zadržana, a ko sem poleg nekoga sproščena, ne neham govoriti. Sem vztrajna in delovna ter včasih tudi zelo trmasta (smeh).
Imaš kakšen moto ali misel, ki te vodi skozi življenje?
S trdim delom in vztrajnostjo lahko dosežeš stvari, ki se sprva zdijo nemogoče.
Zadnje tradicionalno Paradino vprašanje pa se glasi: zakaj plesati in zakaj plešeš ti?
Plesati je nekaj najlepšega na svetu, želim si, da bi znala opisati z besedami, a ne znam. S plesom lahko izrazim tisto, česar ne morem z besedami. Ples me popelje v drugo dimenzijo, postanem druga oseba.
Hvala za tvojo energijo in vse dobro želim!
