Pogovor s plesno ustvarjalko, ki bo na ogled postavila predstavo Bazen in si jo lahko ogledate 28.11. ob 19.30 na odru SNG Maribor!
Dalanda, pozdravljena na mojem portalu, za tabo je festival Živa, na katerem si predstavila svojo zadnjo kreacijo Bazen, ki pa bo doživela uradno premiero 28. 11. ob 19.30 v tvojem Mariboru, na odru SNG Maribor. Je šlo za vročo vajo, test? Kako je občinstvo sprejelo predstavo?
Občinstvo je predstavo zelo dobro sprejelo in sem zelo vesela, da smo jo uspele predstaviti na Živi. Ne bi rekla, da je šlo za vajo ali test, ker smo nastop zelo resno vzele, saj je Živa osrednji festival sodobnega plesa za mlade v Sloveniji in tudi občinstvo festivala je zelo strokovno.
Zakaj Bazen sredi (skoraj) zime? O čem pleše tvoja predstava?
Povod za predstavo je kratek film, ki smo ga leta 2017 posnele z režiserjem Tomažem Praunseisom. Posneli smo ga v zapuščenem bazenu v Trbovljah in ta prostor je bil zame tako navdihujoč, tako arhitekturno kot tudi zgodbe iz preteklosti, ki jih nosi, da sem se odločila, da o tem občutku, atmosferi, ki ga zbuja v meni, naredimo predstavo.
Katera samostojna predstava je to po vrsti? Kako se sploh lotiš ustvarjanja predstav, kaj je vodilo, kaj je motivacija, kaj cilj?
To je moja druga kratka predstava s plesalkami Plesne izbe Maribor. Prva se je imenovala Na vseh štirih in smo jo ustvarile skupaj s tolkalci Brinom, Maticem in Nejcem Kološo pod vodstvom njihovega pedagoga Damirja Mazreka, ki je tudi moj partner v zasebnem življenju. To je bila res posebna izkušnja. Sicer sva z Damirjem lani ustvarila predstavo Duet za tolkala in stopala, kjer sva raziskovala povezavo med glasbo in gibom. Sem pa ustvarila še nekaj plesno- glasbenih predstav, ki pa se v vsebini naslanjajo bolj na afriške tradicionalne plese. Pri ustvarjanju predstav se naslanjam na svojo lastno intuicijo. Ne teoretiziram preveč, z besedami nisem preveč vešča, zato tudi plešem, ker se mi zdi, da se skozi ples lahko najbolje izrazim. Vsekakor me zanima povezava med glasbo in gibom, predvsem ko oba sobivata v istem prostoru in času. Ta povezava je zelo pristna v tradicionalnih plesih – afriških recimo, in to povezavo bi rada prevedla v sodobni plesni jezik. Pri delu z učenkami je zame še zelo pomembno, da jim dam neko novo izkušnjo, iz katere se lahko nekaj naučijo, in možnost, da se izrazijo skozi ples.
Začeli sva z danes pa se nam predstavi kot oseba in kot plesalka. Kdo si, Dalanda Diallo? Od kod prihajaš in kam si namenjena?
Težko je odgovoriti na takšna vprašanja, bom pa kljub temu poskusila. Sem plesalka in plesna pedagoginja, včasih tudi koreografinja, vedno pa tudi mama. Ukvarjam se s sodobnim plesom in afriškimi plesi, to tudi poučujem. Sicer sem tudi profesorica matematike, ampak tega že kar nekaj časa ne počnem. Ne vem natančno, kam sem namenjena, ampak vsekakor naprej, želim se razvijati na vseh področjih življenja: kot plesalka, dokler bo telo še dalo, kot pedagoginja, koreografinja, ustvarjalka, mama, ženska.
Za vse tiste, ki bodo danes prvič brali o tebi, prosim, razloži, kako te je življenje pripeljalo do plesa in zakaj ravno ples?
Odkar se spomnim, sem rada plesala. Začela sem z očetom v naši dnevni sobi. Plesala sva rokenrol in izvajala razne trike. Potem so me pri štirih letih vpisali na ritmiko v Pionirski dom in od takrat plešem. Nadaljevala sem na takratni SGBŠ na oddelku za izrazni ples pri Vilmi Rupnik, potem pa v PS Intakt, kjer sem obiskovala študijsko repertoarno skupino pod vodstvom Tanje Skok. Potem sem za nekaj časa nehala plesati, ampak me je življenjska pot spet pripeljala nazaj k plesu, ker me ta resnično izpolnjuje, mi daje možnost izražanja na način, ki mi ga besede ne morejo, me osrečuje in me osmišlja.
S kakšnim plesom pa se ukvarjaš, da nam bo malo boj jasno, da ne gre samo za sodobni ples, kajne?
Ukvarjam se tudi z afriškimi plesi, bolj natančno z zahodnoafriškimi plesi.
Kako umeščaš afriške ritme, korake, pristop v svoj koreografski izraz?
Kot sem že povedala, mi je najbolj všeč pri afriških plesih prenos energije z glasbenika na plesalca in obratno, ta nedeljiva povezava me zanima tudi kot koreografinjo. S koraki se niti ne ukvarjam toliko, saj gibalno veliko črpam iz plesalcev samih, saj želim v koreografijah videti različne gibalne kvalitete, ne le svojih.
Na koga ali kaj si v svoji karieri posebej ponosna in zakaj?
Res sem vesela, da sem sodelovala v predstavi Maše Kagao Knez Dia Diasso Diasspora, kjer sem imela priložnost sodelovati s številnimi vrhunskimi mednarodno priznanimi umetniki, hkrati pa mi je zelo blizu tudi tema predstave: iskanje svoje lastne kulturne identitete. Sama sem jo našla skozi ples in sem zato res hvaležna.
Kaj te pri plesu najbolj osrečuje in kaj je tisto, kar ti je malo manj po godu?
Najbolj me osrečuje občutek svobode telesa in duha, ko plešem, manj so mi po godu pogoji, pod katerimi plesalci opravljamo svoje delo. Poklic ni cenjen, ljudje pričakujejo, da boš marsikaj naredil zastonj samo zato, ker se ukvarjaš z nečim, kar te veseli, ne razumejo pa, koliko priprav je vloženih v nek nastop ali pa pripravo delavnice.
Komu si najbolj hvaležna za svojo kariero?
Gotovo Vilmi Rupnik, ki je verjela vame, Tanji Skok, ki mi je omogočila veliko različnih plesnih izkušenj, pa svoji Maši, ki me je pripeljala nazaj v plesne vode, ko sem že skoraj odnehala, in Damirju Mazreku, ki me je spodbujal in podpiral, naj pustim redno službo, ko sem bila v dvomih.
Kako balansiraš svojo plesno udejstvovanje z zasebnim življenjem?
Ta del postaja vedno napornejši. Imam dva otroka, starejša hči hodi v šolo in ima že kar nekaj popoldanskih aktivnosti. Ob mojem in moževem popoldanskem delu je včasih kar težko sestaviti nek normalen družinski urnik, zato gresta otroka dostikrat tudi z mano na vaje, kar zna biti izziv. Ko sva z Damirjem delala predstavo, sva jo ustvarjala v domači dnevni sobi, včasih so bili zraven tudi otroka in naš pes. Vesela sem, da sta moja otroka na ta način tudi deležna umetnosti, je pa včasih kar utrujajoče.
Kaj počneš, kadar ne plešeš?
Vozim hčerko na plesne vaje in v glasbeno šolo, delam na vrtu. Rada se družim s prijatelji in zelo uživam v petju.
Naštej tri ali pa pet stvari, ki so vedno s tabo ali na treningu, predstavi, kjerkoli. Brez česa ne greš nikamor?
Torbica, lekadol in zapestnica, ki mi jo je podarila teta.
Kaj meniš, po čem si prepoznavna, tako da ljudje rečejo, ja, to pa je naša Dalanda?
Hmmm. Po svojih kodrastih, dolgih laseh mogoče …
Je s tabo lahko ujeti korak oziroma kdo ga najlažje?
Mislim, da zelo lahko.
Imaš kakšnega plesnega vzornika, vzornico?
Germaine Acogny, sestri Alleyne, Akram Khan …veliko jih je, ljudje, ki so z vsem srcem predani plesu.
Tvoj moto v življenju je?
‘Dance first. Think later. It’s the natural order.’ (Najprej pleši, potem razmišljaj. To je naravni vrstni red; op. p.) (Samuel Beckett)
