Pogovor s plesalko Kazine, dijakinjo prvega letnika Gimnazije Vič
Brina, pozdrav, in ‘v oko si mi padla’, ko si lansirala video Some People, ki si ga ustvarila s svojim koreografom in pedagogom Mitjo Popovskim. Predvidevam, da je nastal pred korono, ali je že posledica korone?
Tako je, video je nastal pred zaprtjem plesnih šol. Posnet je bil že par mesecev prej, saj je nekaj časa vzela še montaža. Video sva posnela s trenerjem Mitjo Popovskim kar sama, v dvorani plesne šole Kazina. Samo snemanje ni trajalo tako dolgo, približno dve do tri ure, saj sem s točko Some people že tekmovala in je bila že precej ‘natrenirana’. Glavni razlog, da pa sva se koreografijo odločila posneti, je bil, da točko predstaviva še v nekoliko drugačni luči, kot so jo ljudje vajeni gledati na tekmah, in da se ne ‘pozabi’ in tudi meni ostane kot nekakšen spomin.
Kako si doživela tole izolacijo in kako si jo izkoristila ter kako si se razveselila vrnitve v dvorano, ki se bo oz. se je zgodila?
Izolacija je pravzaprav name vplivala zelo pozitivno, saj sem si lahko vzela več zase, npr. za kakšen sprehod ali tek v naravi, morda kakšno aktivnost, ki jo prej zaradi natrpanega urnika šole in treningov nisem mogla početi. Seveda sem zelo pogrešala treninge, saj ples, kot je najbrž jasno vsem plesalcem, ni samo koreografija in glasba, temveč je pomemben tako ambient, kot tudi vzdušje in družba. Zato sem se ponovnega začetka treningov zelo razveselila.
Kaj si najbolj pogrešala in kaj čisto nič?
Najbolj sem pogrešala tisti dober občutek po opravljenem treningu, kreiranje koreografij za letošnjo sezono, vznemirjenje pred tekmovanji … Sploh pa nisem pogrešala voženj z avtobusom do treninga in učenja ob nedeljah zvečer, kar je bilo pred epidemijo zaradi treningov med vikendi kar stalnica.
Pojdiva k tvojim plesnim začetkom. Se spomniš, zakaj in kdaj si začela plesati, kakšna je tvoja plesna pot in kdo vse so bili in so še tvoji pedagogi?
Plesati sem začela že v vrtcu, a bolj za zabavo, v prvem razredu pa me je mami vpisala v plesno šolo Kazina. Najprej sem plesala v pripravljalni pionirski skupini pod vodstvom Mirjam Podobnik, v tretjem razredu pa sem začela tudi tekmovati. Po prvem letu tekmovanja med mladinkami je moj pedagog postal Mitja Popovski, ki ostaja moj glavni trener še danes.
Je bila možnost početi še kaj drugega ali samo ples?
Nikoli se z nobenim drugim športom nisem ukvarjala tako resno kot s plesom, čeprav so me zanimale tudi druge aktivnosti, npr. atletika, jahanje … Seveda sem se večkrat vprašala, kaj bi počela, če ne bi plesala, a na koncu vedno pridem do zaključka, da je ples preprosto del mene, brez katerega preprosto ne bi bila jaz.
Kaj pa natanko plešeš − modern, jazz, šov … Kje si najbolj doma in najbolj ti?
Kot pionirka sem tekmovala v šov plesu, tudi v kategoriji malih skupin in parov. Prvo leto med mladinci sem v kategoriji solistk tekmovala v jazzu, zdaj pa se me najbolj drži modern. Sicer so mi všeč vsi stili plesa, a se skozi modern lahko najbolje izrazim in plešem to, kar čutim. Že od pionirjev pa občasno plešem tudi step.
Kako doživljaš svoj ples, je želja, da ples postane tudi tvoj poklic ali še vedno samo prostočasna dejavnost?
Tudi o tem sem že večkrat premišljevala in sem prepričana, da me bo ples vedno spremljal, tako ali drugače. Mogoče ne bo ravno postal moj poklic, gotovo pa si želim, da bi se lahko z njim ljubiteljsko ukvarjala, dokler bom hotela.
Čemu si se pripravljena odreči za ples?
Pravzaprav vsemu, kar zahteva. Prostemu času, vikendom, tudi kakšnim počitnicam. Ples zahteva veliko truda, močne volje ter predvsem vztrajnosti, ki pa se ti prej ali slej poplača. Ples je podoben kot življenje; vrača ti tisto, kar mu daješ. In to je tudi moja največja motivacija.
Kašen je tvoj odnos s trenerjem, pedagogom Mitjo Popovskim, kako sodelujeta, kako se dopolnjujeta?
Po zdaj že več kot štirih letih skupnega sodelovanja lahko z gotovostjo rečem, da super. Mitja ali za nas kar Mitko je človek, ki se vsakemu plesalcu posveti na poseben način in iz njega potegne najbolje, kar zna, predvsem pa ne koreografira šablonsko. Sestavljanje novih točk je vedno proces, kjer sodelujeva oba, in se mi zdi pomembno, da je s končnim rezultatom zadovoljen tako trener kot tudi plesalec.
Letos boste ostali tudi brez državnega prvenstva, no, premaknilo se bo na jesen. Kaj zate pomeni, da tekme ne bo junija, kot je bilo načrtovano?
Iskreno − tega ne vidim kot oviro oz. težavo, saj se je s prestavitvijo državnega prvenstva zmanjšal tudi pritisk, ki nastane tudi zaradi zaključevanja šolskega leta in zna junij proti koncu postati precej stresen. Vse dosedanje zamisli bomo lahko uresničili do jeseni, hkrati pa bomo to naredili varno in v primernih pogojih za vse.
So ti tekme izziv, inspiracija? Kakšno je tvoje mnenje o tekmovanjih?
Sama menim, da so lahko tekmovanja zelo dobra za ‘treniranje’ živcev in pa sprejemanje tako zmag kot tudi slabših rezultatov. Žal pa je ocenjevanje plesa lahko zelo relativno in je odvisno od posameznega sodnika. Rezultati so zato včasih precej nehvaležni, sploh če se zavedamo vsega vloženega časa in truda ter smo na odru dali vse od sebe. Zato sem se z leti naučila, da mi tekmovanja dajejo motivacijo, da vsakič odplešem najbolje, kar zmorem, ter da poskušam rezultate oz. končne uvrstitve dojemati kot neko dodatno mnenje, ne pa jih enačiti s svojim napredkom in s kakovostjo plesa.
Na katere uspehe pa si najbolj ponosna?
Na vse uspehe sem enako ponosna, saj za vsakim stoji sezona trdega dela. Trenutno pa imam najbolj v spominu naš lanski uspeh na svetovnem prvenstvu v Ossi, kjer smo s formacijo s točko Last whales song osvojili drugo mesto. Ta točka je res nekaj posebnega in ima močno sporočilo ter sem v njej res uživala.
Te poleg plesa zanima še kaj tako zelo intenzivno ali pač ne?
Zanima me veliko stvari, npr. gledališče in petje, a v plesu se najbolje najdem.
Tradicionalno vprašanje v intervjuju je tudi tole: Kaj te pri plesu najbolj osrečuje in kaj najbolj žalosti?
Morda malce hecen odgovor, ampak pri plesu me preprosto osrečuje ples. Uživam v tem, da me pri tem nihče ne ovira, da znam samo sebe izraziti skozi gibe ter da pri plesu ni nič pravilno ali narobe. Edina stvar, ki me moti, je, da včasih ne moremo plesati, kakor bi hoteli, saj nam to preprečuje kakšna poškodba ali druga ovira. Preprosto, ne maram, da me kdo omejuje.
Si gimnazijska, kajne? Nam zaupaš, kateri letnik in kako se sošolke in sošolci odzivajo na tvoj ples?
Res je, trenutno končujem 1. letnik Gimnazije Vič. Od svojih sošolcev sem do zdaj dobila samo pozitivne komentarje, veliko jih je tudi pohvalilo video. Tisti ‘bližnji’ me pogosto tudi vprašajo, kako mi je šlo na tekmi, kako sem se uvrstila …
Kaj pa Brina počne, kadar ne pleše, ne razmišlja o plesu, kaj se takrat dogaja v glavi in telesu?
Drži, da velik del svojega prostega časa posvetim plesu, a če kdaj ostane kakšna ura ali dve, jo najraje izkoristim za druženje s prijatelji, preberem kakšno knjigo in preživim kakšen trenutek z družino.
Kdaj pa si najbolj srečna, zadovoljna in vesela?
Na splošno sem zelo organiziran človek in si rada dan organiziram skoraj na minuto, zato sem najbolj zadovoljna takrat, ko mi gre vse po načrtu. Najraje vse zadolžitve in obveznosti opravim sproti, tako da sem vedno v vsem ‘na tekočem’.
Naštej tri ali pet stvari, če jih imaš, ki so vedno s tabo na treningu, nastopu ali pa tudi kar tako? Brez česa ne greš nikamor?
Pravzaprav res imam nekaj stvari, brez katerih ne morem. Vedno imam pri sebi labelo in gumico, res nikamor pa ne grem brez svoje krtače za lase.
Po čem si najbolj prepoznavna med ljudmi, kdaj rečejo prijatelji: ja, to je naša Brina? Je kaj takega, ti je znano?
Mislim, da me moji prijatelji dojemajo kot skrbno in družabno osebo. V družbi me pogosto označijo kot ‘mami’ (smeh), saj me vedno za vse skrbi in jim poskušam pomagati.
Plesati pa je?
Trdo delo in hkrati najlepša sprostitev.
Hvala in želim ti vse dobro.
