Biti na odru me zelo veseli. Biti poškodovan in omejen pri plesu pa me žalosti.

Poletje je čas, ko tudi vaše baletno telo počiva. Ujela sem te dan po tem, ko si zapustil Nico in tragične dogodke, ki so se zgodili. Verjamem, da si pretresen..
Res je. Pred nekaj dnevi sem prispel v Francijo in nekaj dni sem ostal v Nici, ki sem jo zapustil dan pred grozljivo tragedijo. Zdaj sem v Toulouseu. Neverjetno, kaj se dogaja. Dan pred napadom sem se sprehajal prav tam, kjer se je zgodil napad. Videl sem vesele ljudi, ki uživajo na plaži, pijejo pijačo, uživajo v življenju. Bil sem zelo vesel, ko sem po dolgem času opazoval vso to različno kulturo, to raznolikost. To v Sloveniji pogrešam, različne, rase, beli, črni, rumeni, vsi na enem mestu. Takrat sem pomislil, kako je Nica res lepo mesto. In potem čez 24 ur drama.

V Franciji na počitnicah …
Pa se za uvod predstavi našim bralkam in bralcem kot baletni/plesni ustvarjalec in kot oseba. Kdo si, Hugo Mbeng, in kam si namenjen?
Sem rojen v Franciji, v predmestju Pariza. Ko sem bil star tri leta, se je moja družina odločila preseliti v Gabon, od koder izhaja moje drugo poreklo po očetovi strani. Poleg tega, da sem bil še zelo mlad, sem obdržal kar nekaj živih spominov. Afriška kultura je zelo drugačna v primerjavi z evropsko. Pri šestih letih se je moja mati odločila vrniti v Francijo. Takrat sem začel s klasičnim plesom. Štiri ali pet pozneje sem začel hoditi v plesno šolo v pariški operi. Na žalost nisem dolgo ostal, mislim, da je bilo zaradi tega, ker nisem imel ustreznega telesa in ker nisem bil posebno nadarjen (napredek lahko pride mnogo pozneje). Nadaljeval sem s plesom in po dveh letih sem začel hoditi v regionalni konservatorij v Parizu.
Pozneje pa v naprednejši nacionalni konservatorij v Parizu, kjer sem z izpitom na koncu šolskega leta končal svojih pet let šolanja v delovnem urniku: zjutraj ples, popoldan študij. Med tem obdobjem sem se dotaknil različnih ved in plesnih stilov: jazz, modern, karakterni ples, anatomija človeškega telesa, zgodovina plesa, glasbena teorija itd. Na koncu mojega šolanja na konservatoriju sem pridobil svojo prvo pogodbo v baletu v Avignonu, kjer sem ostal le eno letoi, ker se ni izvajalo veliko baletnih predstav. Odločil sem se, da bom šel na avdicijo za Ballet du Capitole v Toulouse pod vodstvom Nanette Glushack. Ona je nekdanja plesna solistka v New York City Ballet in v American Ballet Theater, ki je sodelovala z Georgesom Balanchinom. Zaradi nje sem dobil novo pogodbo in vso dobro podporo v skupini, da sem se nadgradil v različnih plesnih stilih. Ogromno sem se naučil od Balanchinovega stila. Prišlo je do menjave vodstva s prihodom gospoda Kaderja Belarbija, kar je na žalost peljalo do modernejšga stila v baletu in posledično do mojega odhoda v Združene države Amerike, v Tulsa Ballet. Zelo dobra skupina z zelo dobrimi plesalci in širokim repertoarjem, toda Oklahoma ni dobro mesto za “sanjsko ameriško življenje” (smeh). Šel sem na nove avdicije in dobil ponudbe v Miami City Ballet ter v Grands Ballets Canadiens v Montrealu. Toda izvedel sem, da ima moja mama zdravstvene težave, zato sem se odločil vrniti v Pariz. Mama je naredila čisto vse za svoje otroke, in to sama, zato se mi je zdelo prav, da sem to naredil, poleg tega pa je moja sestra delala v Montrealu in ni mogla pomagati v tej situaciji. V Parizu sem ostal eno leto, začasno pustil svojo kariero ob strani in zdaj sem tukaj, v Ljubljani. Upam, da najdem spet dobro pot, ki me bo pripeljala do kariere.
… (foto: Darja Štravs Tisu)
Torej si "naš" od leta 2014. Kako si se sploh znašel v baletu, kdo te je navdušil za ples/balet?
Začel sem s plesom pri šestih letih v osnovni šoli. Moja takratna učiteljica nas je peljala na treninge klasičnega plesa enkrat ne teden. Ne koncu leta je moj trener prosil mojo mamo, naj nadaljujem s plesom. Fotografijo, na kateri sem jaz kot mali otrok v "degage secone bras seconde", je naredil ta isti trener na zadnjem treningu. Ne razumem, kaj je videl kakovostnega v mojem plesu takrat. Na začetku nisem imel posebne motivacije, saj sem raje igral nogomet ali tenis. Kar dobro mi je šlo: imel sem dobro usklajene gibe in mislim, da so se moja prva leta plesa kar dobro izkazala. Torej, dve leti sem igral tenis in hkrati plesal. Šele ko sem prišel v plesno šolo pariške opere, sem začel jemati ples kot nekaj resnega.Takrat sem tudi opustil tenis.
… na sestrinem hrbtu …
Tvoj priimek prav gotovo tudi veliko pove o tvojih koreninah, kajne?
Sem afriški "mestizo" (moj oče je iz Gabona) in Francoz po materini strani. Rad izpostavim to, ker ljudje radi mešajo moje korenine: Arabec, Brazilec itd … Še med finalom nogometnega prvenstva, ja, to me žalosti, ker smo izgubili, me je nekdo imel za Egipčana. Ko sta se starša ločila, je moja mati spet vzela svoj dekliški priimek, tudi mi smo imeli možnost imeti njen priimek, vendar je hotela, da obdržimo očetovega, da ne bi pozabili, od kod izhajamo.
… Coppelia na Montmartru … (foto: Darja Štravs Tisu)
Zakaj pa se je zgodila Ljubljana?
Najprej, tako se mi zdi, da zaradi maminih zdravstvenih težav, ker sem prekinil kariero in skrbel zanjo. Drugi razlog pa je tudi fizična težavna stopnja med sezono v ZDA. Ko se je mama počutila bolje in sem spet dobil plesno kondicijo, je bilo prepozno za večino avdicij. Se mi zdi, da je bila Ljubljana ena od zadnjih možnosti.
… Tristan in Izolda … (foto: Darja Štravs Tisu)
Kako si se vklopil v ljubljanski baletni ansambel?
Najti svoje mesto v ansamblu ni vedno lahko. Ni dvoma, da je dobro imeti različne korenine in kulture, toda to lahko tudi povzroči nekaj nesporazumov. Na primer Francoz poskusi povedat smešen vic, ki ga bo Slovenec drugače razumel. Kot rečemo, ne moremo biti vsem všeč. Vendar po dveh letih v ansamblu menim, da sem našel svoje mesto.
Se imaš za klasičnega baletnega plesalca ali imaš mogoče že prepoznaven baletni stil?
Nimam svojega lastnega plesnega stila. Vendar dejstvo, da sem odprt do vseh teh različnih plesnih stilov (afriški, jazzovski, modern, hip-hop itd.), mi omogoča biti bolj pristen pri plesu. Ne samo to, ampak lahko prestopam od enega stila k drugemu, lahko jih mešam v koreografijah in ustvarim nekaj novega. Veliko mi je pomagalo, da sem se naučil ples Michaela Jacksona. Pomagalo mi je pri zveznih gibih ali nasprotno, pri odsekanih gibih (popping).

Poleg tega, da si plesalec, si tudi pedagog. V kateri “vlogi” si najbolj ti in zakaj?
Zaenkrat se imam bolj za plesalca kot pa pedagoga. Po moji vrnitvi iz Združenih držav sem si vzel čas, da sem diplomiral, kar je bila dobra odločitev. Moj čisto prvi trening, ki sem ga vodil, je bil v Ljubljani pred okoli enim letom. Sem “mlad” trener baleta, ki do zdaj še ni imel priložnosti poučevati v francoščini! Se pa veliko učim od različnih pedagogov, ki prihajajo sem, kar mi omogoča nadgradnjo.
… pedagog … (foto: Darja Štravs Tisu)
Kakšen je tvoj pogled na slovensko in mednarodno baletno sceno v plesnem ter koreografskem smislu? Kje smo mi v primerjavi s svetom?
Iskreno rečeno, mislim, da malo zaostajamo v primerjavi z drugimi državami. Kar je precej razumljivo, saj nimamo dovolj državne podpore. Ljudje se mogoče še ne zavedajo, da je plesalčeva kariera zelo kratka. Za določene ljudi je naš sedanji položaj dokaj zadovoljiv. Izvajamo dobre predstave (v Ljubljani), ljudje prihajajo, in to je vse, kar je treba vedeti. Toda nekje si kot umetniki želimo, da bi bil ljubljanski balet bolj priznan na evropski ravni. To si tudi želi narediti Sanja (Neškovič Peršin, op.a.) in to tudi dobro dela, odkar je umetniška vodja baleta zadnje dve sezoni. Nisem poznal ciljev prejšnjega vodje, ampak Sanja želi prinesti nekaj novega v naš balet. Več plesalcev, iti na turneje in tudi povabiti več koreografov iz tujine za sodelovanje z nami. Tu mislim predvsem na Jirija in Otta Bubenička, priznana plesalca in koreografa na mednarodni ravni, ki sta prišla in ustvarila balet Doktor Živago. To je bila zelo doba izkušnja za vse nas. Ni lahko, ker ima Sanja druge ljudi nad sabo, ki mogoče nimajo istih pogledov na naše delo, ampak menim, da dela dobro.
… Don Kihot … (foto: David Herrero)
Kaj  te pri tvojem delu najbolj osrečuje in kaj najbolj žalosti?
Biti na odru me zelo veseli. Biti poškodovan in biti omejen pri plesu pa me žalosti. Tudi sodelovati z ljudmi, ki me ne spoštujejo, je nekaj zelo težkega. Sem precej miren človek po naravi, zelo redko se razjezim. Toda če pa jaz nekoga spoštujem, se z njim vljudno sporazumevam in me ima on za man vrednega, bom imel še manj volje se truditi. Sprejmem vse popravke glede plesa, toda obstaja način, kako to rečeš. Čemu se je treba razjeziti med treningi?! Kar šteje, je končni rezultat na odru. Všeč mi je spoštovanje kot verjetno vsem.
… na tekmovanju v Lendavi z Barbaro Potokar … (foto: Tiberiu Marta)
Si potem Slovenijo že vzel za svojo deželo? Kaj ti je pri nas najbolj všeč in kaj recimo pogrešaš iz Francije?
Pravkar sem končal svojo drugo sezono v Operi Ljubljana. Poleg tega, da obožujem to državo, je verjetno malo prezgodaj, da si rečem: “počutim se kot doma, poskusimo prositi za dvojno državljanstvo" (smeh). Prva stvar, ki mi pride na misel, da jo najbolj pogrešam, je na primer gurmanska kuhinja, težko je najti afriško restavracijo ali pizzo z lososom in kislo smetano.
Kaj počneš, kadar ne plešeš? Čemu namenjaš proste trenutke?
Poskusim si ogledati predstave različnih stilov, ki me lahko obogatijo. Pred nekaj leti sem treniral sam doma, kar sam se naučil ples Michaela Jacksona. S časom in z leti sem se malo umiril, ampak volja je še vedno prisotna.
Je v Ljubljani kakšen kraj, kamor rad zahajaš?
Umetnost na Metelkovi je nekaj, kar rad opazujem. Enkrat sem tja peljal svojo mamo, ki je oboževalka umetnosti, in ji je bilo tudi zelo všeč.
Naštej tri stvari, ki so vedno s tabo na treningu ali pa tudi kar tako? Brez česa ne greš nikamor?
Moja brisača, steklenica vode in moja ruta.
… (foto: Darja Štravs Tisu)
Kaj je značilno za Huga Mbenga? Po čem si prepoznaven?
Energija? Eksplozivnost? Rad plešem vloge, ki imajo karakter, ki imajo "punch". Direktor v Miamiju mi je rekel, da sem “powerful dancer”. To so besede, ki mi veliko pomenijo, predvsem če mi to pove tako pomembna oseba. Raje vidim, da sem v vlogi Basila v Don Quixotu kot pa nekega Romea.
Kateri je tvoj življenjski moto?
Nimam ga
Kaj ti pomeni ples?
Ples nima več kaj pripovedovati, ima pa veliko povedati.  (”La danse n’a plus rien à racon”, Maurice Béjart)

View Gallery 12 Photos