Poletje je čas, ko tudi vaše baletno telo počiva. Ujela sem te dan po tem, ko si zapustil Nico in tragične dogodke, ki so se zgodili. Verjamem, da si pretresen..
Res je. Pred nekaj dnevi sem prispel v Francijo in nekaj dni sem ostal v Nici, ki sem jo zapustil dan pred grozljivo tragedijo. Zdaj sem v Toulouseu. Neverjetno, kaj se dogaja. Dan pred napadom sem se sprehajal prav tam, kjer se je zgodil napad. Videl sem vesele ljudi, ki uživajo na plaži, pijejo pijačo, uživajo v življenju. Bil sem zelo vesel, ko sem po dolgem času opazoval vso to različno kulturo, to raznolikost. To v Sloveniji pogrešam, različne, rase, beli, črni, rumeni, vsi na enem mestu. Takrat sem pomislil, kako je Nica res lepo mesto. In potem čez 24 ur drama.
Sem rojen v Franciji, v predmestju Pariza. Ko sem bil star tri leta, se je moja družina odločila preseliti v Gabon, od koder izhaja moje drugo poreklo po očetovi strani. Poleg tega, da sem bil še zelo mlad, sem obdržal kar nekaj živih spominov. Afriška kultura je zelo drugačna v primerjavi z evropsko. Pri šestih letih se je moja mati odločila vrniti v Francijo. Takrat sem začel s klasičnim plesom. Štiri ali pet pozneje sem začel hoditi v plesno šolo v pariški operi. Na žalost nisem dolgo ostal, mislim, da je bilo zaradi tega, ker nisem imel ustreznega telesa in ker nisem bil posebno nadarjen (napredek lahko pride mnogo pozneje). Nadaljeval sem s plesom in po dveh letih sem začel hoditi v regionalni konservatorij v Parizu.
Začel sem s plesom pri šestih letih v osnovni šoli. Moja takratna učiteljica nas je peljala na treninge klasičnega plesa enkrat ne teden. Ne koncu leta je moj trener prosil mojo mamo, naj nadaljujem s plesom. Fotografijo, na kateri sem jaz kot mali otrok v "degage secone bras seconde", je naredil ta isti trener na zadnjem treningu. Ne razumem, kaj je videl kakovostnega v mojem plesu takrat. Na začetku nisem imel posebne motivacije, saj sem raje igral nogomet ali tenis. Kar dobro mi je šlo: imel sem dobro usklajene gibe in mislim, da so se moja prva leta plesa kar dobro izkazala. Torej, dve leti sem igral tenis in hkrati plesal. Šele ko sem prišel v plesno šolo pariške opere, sem začel jemati ples kot nekaj resnega.Takrat sem tudi opustil tenis.
Sem afriški "mestizo" (moj oče je iz Gabona) in Francoz po materini strani. Rad izpostavim to, ker ljudje radi mešajo moje korenine: Arabec, Brazilec itd … Še med finalom nogometnega prvenstva, ja, to me žalosti, ker smo izgubili, me je nekdo imel za Egipčana. Ko sta se starša ločila, je moja mati spet vzela svoj dekliški priimek, tudi mi smo imeli možnost imeti njen priimek, vendar je hotela, da obdržimo očetovega, da ne bi pozabili, od kod izhajamo.
Najprej, tako se mi zdi, da zaradi maminih zdravstvenih težav, ker sem prekinil kariero in skrbel zanjo. Drugi razlog pa je tudi fizična težavna stopnja med sezono v ZDA. Ko se je mama počutila bolje in sem spet dobil plesno kondicijo, je bilo prepozno za večino avdicij. Se mi zdi, da je bila Ljubljana ena od zadnjih možnosti.
Najti svoje mesto v ansamblu ni vedno lahko. Ni dvoma, da je dobro imeti različne korenine in kulture, toda to lahko tudi povzroči nekaj nesporazumov. Na primer Francoz poskusi povedat smešen vic, ki ga bo Slovenec drugače razumel. Kot rečemo, ne moremo biti vsem všeč. Vendar po dveh letih v ansamblu menim, da sem našel svoje mesto.
Se imaš za klasičnega baletnega plesalca ali imaš mogoče že prepoznaven baletni stil?
Nimam svojega lastnega plesnega stila. Vendar dejstvo, da sem odprt do vseh teh različnih plesnih stilov (afriški, jazzovski, modern, hip-hop itd.), mi omogoča biti bolj pristen pri plesu. Ne samo to, ampak lahko prestopam od enega stila k drugemu, lahko jih mešam v koreografijah in ustvarim nekaj novega. Veliko mi je pomagalo, da sem se naučil ples Michaela Jacksona. Pomagalo mi je pri zveznih gibih ali nasprotno, pri odsekanih gibih (popping).
Poleg tega, da si plesalec, si tudi pedagog. V kateri “vlogi” si najbolj ti in zakaj?
Zaenkrat se imam bolj za plesalca kot pa pedagoga. Po moji vrnitvi iz Združenih držav sem si vzel čas, da sem diplomiral, kar je bila dobra odločitev. Moj čisto prvi trening, ki sem ga vodil, je bil v Ljubljani pred okoli enim letom. Sem “mlad” trener baleta, ki do zdaj še ni imel priložnosti poučevati v francoščini! Se pa veliko učim od različnih pedagogov, ki prihajajo sem, kar mi omogoča nadgradnjo.
Iskreno rečeno, mislim, da malo zaostajamo v primerjavi z drugimi državami. Kar je precej razumljivo, saj nimamo dovolj državne podpore. Ljudje se mogoče še ne zavedajo, da je plesalčeva kariera zelo kratka. Za določene ljudi je naš sedanji položaj dokaj zadovoljiv. Izvajamo dobre predstave (v Ljubljani), ljudje prihajajo, in to je vse, kar je treba vedeti. Toda nekje si kot umetniki želimo, da bi bil ljubljanski balet bolj priznan na evropski ravni. To si tudi želi narediti Sanja (Neškovič Peršin, op.a.) in to tudi dobro dela, odkar je umetniška vodja baleta zadnje dve sezoni. Nisem poznal ciljev prejšnjega vodje, ampak Sanja želi prinesti nekaj novega v naš balet. Več plesalcev, iti na turneje in tudi povabiti več koreografov iz tujine za sodelovanje z nami. Tu mislim predvsem na Jirija in Otta Bubenička, priznana plesalca in koreografa na mednarodni ravni, ki sta prišla in ustvarila balet Doktor Živago. To je bila zelo doba izkušnja za vse nas. Ni lahko, ker ima Sanja druge ljudi nad sabo, ki mogoče nimajo istih pogledov na naše delo, ampak menim, da dela dobro.
Biti na odru me zelo veseli. Biti poškodovan in biti omejen pri plesu pa me žalosti. Tudi sodelovati z ljudmi, ki me ne spoštujejo, je nekaj zelo težkega. Sem precej miren človek po naravi, zelo redko se razjezim. Toda če pa jaz nekoga spoštujem, se z njim vljudno sporazumevam in me ima on za man vrednega, bom imel še manj volje se truditi. Sprejmem vse popravke glede plesa, toda obstaja način, kako to rečeš. Čemu se je treba razjeziti med treningi?! Kar šteje, je končni rezultat na odru. Všeč mi je spoštovanje kot verjetno vsem.
Pravkar sem končal svojo drugo sezono v Operi Ljubljana. Poleg tega, da obožujem to državo, je verjetno malo prezgodaj, da si rečem: “počutim se kot doma, poskusimo prositi za dvojno državljanstvo" (smeh). Prva stvar, ki mi pride na misel, da jo najbolj pogrešam, je na primer gurmanska kuhinja, težko je najti afriško restavracijo ali pizzo z lososom in kislo smetano.
Kaj počneš, kadar ne plešeš? Čemu namenjaš proste trenutke?
Poskusim si ogledati predstave različnih stilov, ki me lahko obogatijo. Pred nekaj leti sem treniral sam doma, kar sam se naučil ples Michaela Jacksona. S časom in z leti sem se malo umiril, ampak volja je še vedno prisotna.
Je v Ljubljani kakšen kraj, kamor rad zahajaš?
Umetnost na Metelkovi je nekaj, kar rad opazujem. Enkrat sem tja peljal svojo mamo, ki je oboževalka umetnosti, in ji je bilo tudi zelo všeč.
Naštej tri stvari, ki so vedno s tabo na treningu ali pa tudi kar tako? Brez česa ne greš nikamor?
Moja brisača, steklenica vode in moja ruta.
Energija? Eksplozivnost? Rad plešem vloge, ki imajo karakter, ki imajo "punch". Direktor v Miamiju mi je rekel, da sem “powerful dancer”. To so besede, ki mi veliko pomenijo, predvsem če mi to pove tako pomembna oseba. Raje vidim, da sem v vlogi Basila v Don Quixotu kot pa nekega Romea.
Kateri je tvoj življenjski moto?
Nimam ga
Kaj ti pomeni ples?
Ples nima več kaj pripovedovati, ima pa veliko povedati. (”La danse n’a plus rien à racon”, Maurice Béjart)
