Pogovor s plesalcem, koreografom in pedagogom sodobnega plesa
Dragi Beno, pozdravljen na Paradinem portalu, in kot se za to obdobje leta spodobi, je prvo vprašanje klasično. Kako gledaš na minulo leto?
Leto 2020 je bilo kar razburkano. Na umetniškem področju, delovnem, mentalnem, čustvenem … Mislim, da je bil en velik preizkus za vse nas. Hkrati pa je ponudilo tudi priložnost, da vidim, kako privilegiran sem, da delam to, kar počnem. Osebno mi je potrdilo, koliko mi ples še vedno pomeni. Razumel sem, kako zelo se moram gibati, kako pogrešam oder in kako rad delim prostor z drugimi ljudmi.
Konec leta si prišel iz Brazilije, kamor si odšel takoj po premieri predstave Materija s Plesno izbo Maribor. Kaj si tam počel?
Po premieri Materije sem najprej odpotoval na Portugalsko, kjer sem znotraj Akademije Performact poučeval svojo plesno tehniko ter ustvaril manjšo kreacijo s skupino študentov. In ko sem sredi oktobra opazil, da se Evropa znova zapira, sem se na pobudo prijateljice in soplesalke Marine Abib odločil, da odletim v Brazilijo. Tam je bila situacija z virusom veliko bolj umirjena. To nama je omogočilo normalno treniranje, posnela sva krajši plesni video za festival Corpo, napisala sva nekaj projektov za prihajajoče leto, predvsem pa sva uživala v brazilskem soncu in morju.
Začela sva danes pa poglejva in razgrniva našim bralcem tvoj včeraj. Se spomniš, zakaj si sploh začel plesati?
Spomnim. Ko sem bil star devet let, sem želel navdušiti neko dekle v šoli. In sicer to dekle je povabilo mene in mojega prijatelja, če bi skupaj sestavili plesno točko. Ko je bila točka narejena, smo jo predstavili njeni plesni mentorici. Njena mentorica je name naredila močan vtis. Moja mama jo je dobro poznala, zato se je odločila, da me vpiše v njeno plesno šolo. To je bilo 20 let nazaj!
In kje si začel plesati in koga ‘kriviš’ za svojo plesno pot?
Svojo plesno pot sem začel znotraj Kulturnega Društva Qulenium pod mentorstvom Saše Lončar. In definitivno počnem to, kar počnem, po njeni zaslugi. Saša me je vodila na moji umetniški poti. Vame je vložila veliko svoje energije, z menoj delila vse svoje znanje in mi pomagala oblikovati lasten umetniški izraz. Predvsem pa je ustvarila priložnosti za moje delo, eksperimentiranje in umetniško rast. Kar pa je, ko si mlad umetnik, neprecenljivo.
Velik pečat ima na tvoji poti torej Saša Lončar in Qulenium, s katero sta to društvo tudi ustanovila. Kakšni so bili vzgibi ustanovitve?
Plesna šola Qulenium je lansko leto praznovala že svojo 20. obletnico. Tako da je pomembno, da omenim, da je Qulenium ustanovila Saša Lončar sama. V letu 2015 pa smo s skupino mladih umetnikov odprli ‘sestrsko’ društvo Qulenium Ljubljana, katerega namen je predvsem produkcija predstav, performansov ter drugih dogodkov. Omogoča nam, da se povežemo znotraj institucije in predvsem da si pomagamo pri izvajanju teh dogodkov, pisanju prijav ter razpisov ter upravljanju birokracije.
Študiral si v Salzburgu na akademiji Sead, kar je verjetno bila edina možna odločitev, saj plešeš sodobnih ples, ali pač ne?
Možnosti za izobrazbo iz sodobnega plesa je bilo veliko, že ko sem se sam odločal za študij. Zdaj pa jih je še več. Osebno se mi zdi, da je zelo pomembno, da izbereš akademijo, v kateri se ukvarjajo s stvarmi, ki veselijo tebe. Saj tam pustiš kar nekaj let svojega življenja. Na mojem spisku je bilo kar nekaj šol. Prva je bila Parts v Bruslju, ki pa je zaradi svojega prestrukturiranja prestavila avdicije na prihodnje leto, zato sem se odločil, da se vpišem na Sead. Ker sem tam užival in ker sem bil zadovoljen z informacijami, tehniko in načinom dela, sem tam ostal vsa štiri leta.
Zakaj je ravno sodobnih ples tisti, ki ti je tako blizu, je tvoj izrazni element?
Zakaj sodobni ples? To je težko vprašanje! Verjetno zaradi svoje odprtosti. Čeprav obstaja veliko tehnik in sistemov ustvarjanja, v sodobnem plesu ni določenega načina dela. Mislim, da me privlači svoboda, ki jo ponuja. Lahko izbereš svoja pravila, svoj način gibanja in govoriš o stvareh, ki se tebi zdijo pomembne. Hkrati pa je koncept sodobnega plesa tako velik, da lahko vedno odkriješ nekaj novega, kar te zanima. Preprosto povedano − nikoli mi ni dolgčas.
Imaš tudi izkušnje sodelovanja v tujini kot plesalec. Te tujina konstantno vleče ali je to pač odziv na projekte, ki so ti blizu?
Prvi razlog bi bil iskanje novih informacij. Da lahko delam in raziskujem z ljudmi, ki delijo moje interese in katerih dela so mi všeč. In prek tega lahko poglabljam lastno raziskovanje in razvijam lastno umetniško delo. Poleg tega sem zelo fizičen in rad delam fizično naporne plesne predstave, ki jih pa žal tukaj v Sloveniji preprosto ni veliko. Nekaj jih je, a premalo, da bi zares živel od tega. In zadnji razlog je, da je v tujini veliko več zanimanja in s tem tudi več denarja. Standard je veliko boljši, tako da mi delo v tujini omogoča prijetno življenje. V veliko evropskih državah že razumejo, da je tudi umetnost pomemben del ekonomije in jo obravnavajo temu primerno.
Nisi samo plesalec, si tudi pedagog in koreograf. Kako se Beno dopolnjuje na vseh treh ravneh in kdaj Beno najbolj uživa?
Osebno mislim, da se te tri stvari dopolnjujejo. Vsi trije rastejo, medtem ko raziskujem in delam na enem od njih. Na primer ko z učenci delim svoje koncepte, jim je treba razložiti zamisli tako, da jih bodo vsi razumeli. In to me sili, da najprej resnično razjasnim te koncepte sebi. Kar pa poglablja moje lastno razumevanje in mi hkrati pokaže, kje se lahko še razvijem ter kaj moram še raziskati. Drugače zelo rad počnem vse, kar je povezano s sodobnim plesom, a moja glavna strast je še vedno ples na odru. Občutek pred in po premieri predstave je zame še vedno nadvse vznemirljiv.
Tvoja predstava Materija, ki sva jo že omenila, je bila ena od uspešnic lanskega leta in če ne bi bilo korone, bi bila njena pot do gledalcev seveda še večja. V čem je Materija po tvoje kot avtorja posebna ?
Vse moje kreacije do zdaj so nastale z ljudmi, ki sem jih dobro poznal. Prijatelji, soplesalci, sodelavci, študentje … Tokrat sem prvič ustvarjal s skupino, ki je nisem poznal, ter obratno. Z dekleti smo se namreč prvič srečali v februarju 2020, in sicer smo skupaj v studiu preživeli nekaj ur, samo z namenom, da se spoznamo, preden se lotimo dela. Pomembno je, da omenim, da je cela prestava nastala v štirih intenzivnih vikendih. Materija mi predstavlja uspešno združenje mojih zamisli in želja z željami deklet, z njihovimi sposobnostmi ter predvsem preplet njihove plesne tehnike z mojo. Kot ustvarjalec želim v svojem delu izraziti zgodbo ali zamisel. In da se to lahko resnično zgodi, je nujno, da so s to zamislijo povezani tudi performerji/plesalci. Zato se mi zdi pomembno, da kot koreograf poiščem način, da skupaj s svojimi plesalci pridem do te. Zamisel mora biti tako del njih kot del mene. In tega ni vedno lahko doseči. Pri Materiji nam je to presenetljivo dobro uspelo. Dekleta iz kolektiva ŠIK so izjemno dobro opravila svoje delo, me pozitivno presenetila in si zaslužila velik aplavz s strani občinstva.
Je nujno, da tvoja predstava prinaša sporočilo, pusti vtis, kakršenkoli že je?
Kot umetnik se nekako izogibam, da bi s svojim delom odgovarjal na vprašanja ali pa dajal lekcije. Vsekakor pa poskušam izraziti neko esenco in sprožiti občutke v gledalcih. Z željo, da v njih sprožim nova vprašanja ali pa prebudim stara.
Kakšen je start tvojega koreografiranja? Kje začneš in kdaj čutiš, da si končal?
Končal … Nikoli! Se mi zdi, da je vedno nekaj, kar bi se dalo bolj izpiliti, spremeniti, preoblikovati, dodelati. Bi rekel, da sem v nekem trenutku dovolj zadovoljen, da lahko delo postavim na oder. Ni pa nikoli zares končano. Vedno ostane prostor za nadaljnje delo. Koreografiranje se po navadi začne s temo, ki me zanima v danem trenutku in v meni sproža fizično manifestacijo. Nek občutek ali vizijo, kako se ta tema izrazi skozi eno ali več teles. Na tej stopnji svoje kariere težko natančno definiram svoj proces, saj kot mlad koreograf veliko eksperimentiram z novimi stvarmi. Tako da je vsak proces svojevrsten.
Vsi stiskamo pesti, da se realizira tudi Zimska plesna šola v Mariboru. Kaj ti pomeni poučevanje in kaj poučevanje prav na ZPŠ v Mariboru?
Poleg plesa in ustvarjanja poučujem svojo metodo, imenovano Zero Space. Tej ne rečem tehnika, ker v resnici ni tehnika, ampak gre bolj za skupek zamisli in načel gibanja, ki proučujejo arhitekturo telesa in njegovo muskulaturo. Njena glavna zamisel pa je, kako izkoristiti potencial, ki se skriva v telesu, in ga s pomočjo preproste fizike premakniti s čim večjo lahkoto. Poučevanje torej ni samo priložnost, da svoje zamisli delim s študenti, ampak dejansko raziskujem in preizkušam skupaj s svojimi učenci ter poglabljam svojo prakso. Zimske plesne šole v Mariboru se spomnim že kot majhen. V Sloveniji je bila to ena boljših priložnosti za spoznavanje novih tehnik in plesnih pedagogov. To, da bom letos tudi sam učil tam, mi je v veliko čast in veselje. ZPŠ se mi zdi pomembna predvsem zato, ker se dogaja v Mariboru in skrbi za decentralizacijo sodobnega plesa, ki se zadnje čase vedno bolj odvija samo v Ljubljani. Se mi zdi, da je nujno, da se take stvari dogajajo povsod po Sloveniji.
Sodeluješ tudi na Akademiji za ples Alma Mater Europaea. Ti si moral s trebuhom za plesnim kruhom, našim plesalcem je zdaj omogočen študij doma. Kakšno je tvoje mnenje, zakaj je dobro študirati doma in zakaj mogoče kljub temu tujina?
To je zelo zahtevno in široko vprašanje. Težko nanj odgovorim v nekaj stavkih. Se mi zdi, da je najpomembneje, da plesalci pri izbiri študija razumejo, kaj potrebujejo in kaj od šole želijo. Šole se med seboj razlikujejo, zato je treba poiskati tako, ki tebi kot posamezniku omogoča čim boljši artistični razvoj ne glede na to, ali je to v Sloveniji ali pa v tujini. In seveda je treba razumeti, da ima vsaka izbira svoje prednosti in slabosti.
S kakšnimi očmi gledaš na svojo preplesano pot do zdaj?
V bistvu sem perfekcionist, zato so lahko stvari vedno boljše, hitrejše, večje in tako naprej. Vendar se nad svojo potjo težko pritožujem. Imel sem veliko priložnosti za sodelovanje z nekaterimi najboljšimi plesalci na svetu. Priložnost, da se od njih učim in z njimi raziskujem. Nastopal sem po vsem svetu, kar mi je omogočilo tudi spoznavanje številnih neverjetnih ljudi iz zelo različnih in lepih kultur. Poleg tega pa tudi za lastno delo prejemam podporo od različnih institucij tako v Sloveniji kot v tujini. Kot vidite, se res ne bi smel pritoževati. Ko se je začela karantena, sem nekoliko dvomil o svoji odločitvi, biti ‘freelance’ plesalec. Saj so za moje prijatelje, ki plešejo v ‘full-time kompanijah’, res dobro poskrbeli. Toda to je bil le trenutni dvom. Ko so se stvari le malo normalizirale, sem se lahko vrnil na delo. Ljudje so stopili v stik z menoj in mi ponudili delo učitelja plesa. Tako da sem letos kar precej delal glede na razmere. S tem so se dvomi razčistili. Tako da lahko mirno rečem, da sem s svojimi odločitvami kar zadovoljen.
Kaj vse lahko s svojo umetnostjo pridoneseš slovenskemu plesu?
To je spet eno tistih vprašanj, za katera bi moral napisati cel esej, da bi nanje odgovoril. Bom poskusil biti čim krajši. Zame je umetnost kot neka živa oblika, ki se nenehno spreminja in razvija. Zato se mi zdi zelo pomembno, da kot umetniki ali umetniška skupnost ne začnemo okvirjati umetnosti ali ustvarjati mehurčkov. Tako da mislim, da ne samo jaz, ampak tudi drugi plesalci, ustvarjalci in koreografi, ki živijo in delajo po Evropi ali celo po svetu in zbirajo vse te informacije, se mi zdi zelo pomembno, da se vračamo in prinašamo svoje znanje ter delimo svoje zamisli. In s tem malo premešamo sceno in ustvarimo nekaj dvomov. Ker verjamem, da je dobro v umetnost tudi dvomiti, da se lahko razvija in raste.
In kje meniš, da je slovenski ples, slovenski sodobnih ples, če hočeš?
Na koncu je umetnost posel, tako kot številne druge stvari. In včasih je nekoliko neizprosen in nekoliko nepravičen. To se dogaja po vsem svetu. Umetniška skupnost ustvarja majhne mehurčke umetnikov, ki se strinjajo o stvareh in so jim včasih všeč podobne stvari, isti slog določene umetniške zvrsti, podobni principi itd. In ti mehurčki nekaterim umetnikom olajšajo življenje, nekatere druge umetnike pa ovirajo pri opravljanju svojega dela ali pa vsaj ovirajo celoten potencial njihovega dela. In mislim, da Slovenija ni nič drugačna. Smo majhna država, zato ni veliko prostora in priložnosti, kar povzroča, da smo močno zasidrani v teh mehurčkih. Preseneča pa me, da sodobna plesna scena, čeprav se nad njo radi pritožujemo, neverjetno dobro uspeva. Mogoče ne v tem trenutku, v razmerah, v katerih smo. Toda na splošno skoraj ni nobenega vikenda v letu, da ne bi bilo kakšne premiere, festivala ali ponovitve predstave ali česar koli, povezanega s sodobnim plesom. Zdi se mi neverjetno, koliko ustvarja scena. Vem, da je finančna podpora majhna in niso vsi plačani toliko, kolikor bi morali biti. Toda količina tega, kar proizvedemo, je kljub temu velika. To me navda s pozitivno energijo, ne zgolj glede prihodnosti sodobnega plesa, temveč prihodnosti umetnosti na splošno.
Lansko leto nam je bilo vsem nenavadno, za vas plesalce pa verjetno še bolj neobičajno. Kaj vse si pozitivnega potegnil iz koronskega leta, kaj si se naučil?
Če nadaljujem z mislijo, ki sem jo načel v prvem vprašanju … Če se resnično ozrem po tem, kar se dogaja po vsem svetu. In ko vidim razmere, v katerih so ljudje, se zavem, kako privilegirani smo, da smo Slovenci, da smo Evropejci. Da imamo tako visok standard v primerjavi z nekaterimi deli sveta in sem lahko samo hvaležen, da živim na tem prelepem koncu.
Dajva še malo trivie, prosim. Po čem je Beno najbolj prepoznaven? Je kaj takega, da veš, da okolica reče, ja, to je naš Beno?
Da sem vedno dobre volje in nasmejan ter da sem skromen. Zaradi česar pa imam verjetno tudi tako težavo odgovoriti na tovrstno vprašanje.
Kdaj je Beno najbolj srečen in kdaj najbolj nesrečen?
Najbolj srečen sem, ko po dolgem času srečam dobro prijateljico ali dobrega prijatelja. Saj imam zaradi narave svojega dela le-te razkropljene po vsem svetu in nekaterih ne vidim tudi po leto dni in več. Najbolj nesrečen … Težko rečem. Vem pa, da mi je težko, ko včasih zapuščam neko mesto, kjer sem imel projekt, ki mi je bil pri srcu. Ko spakiram stvari in se podam novim zmagam naproti. Takrat me preda občutek žalosti in veselja hkrati. Saj zapuščam nekaj, kar mi je veliko pomenilo, a vem, da grem nasproti neki novi dogodivščini.
Kaj počneš, kadar ne plešeš?
Sem hiperaktiven, tako da vedno počnem nekaj. Težko sem na miru. Tako da je bila karantena zame kar precejšen izziv. Drugače pa zelo rad kuham in še raje jem. V prostem času tudi igram kitaro, snemam in montiram videe, oblikujem glasbo. Zelo rad gledam tudi stand up komike. Rad sem v naravi. S prijatelji grem rad v hribe ali pa na kakšno drugo rekreacijo. Veliko tudi berem, popravljam stvari itd.
Prihajaš iz Kranja, naslov bivališča pa imaš na Bledu, kajne. Je kakšen kotiček, kamor rad zahajaš, kjer se prepustiš, sproščaš?
Zadnje čase sem zelo malo na Bledu, če sem čisto iskren. Drugače pa ja. Najraje si privoščim sproščanje v savni v Wellnessu Živa na Bledu. Tja hodim že vrsto let in to je moje darilo zase vsaj enkrat letno, če ne večkrat.
Si človek, ki ima rad vse načrtovano ali gre pri tebi vse bolj v drugo smer, kot nam življenje prinese?
Drugače sem zelo organiziran in imam rad načrtovane stvari. Moram pa priznati, da me je življenje naučilo tudi spustiti stvari in se prepustiti toku.
Kaj je tvoja razvada?
Definitivno čokolada! Je nekaj, čemur se ne morem in niti nočem odpovedati.
Ples pa je?
Smisel življenja! Ali pa vsaj eden od njih!
Ko pogledaš nazaj, se ti zdi, da je bilo ukvarjanje s plesom dobra ali celo odlična odločitev v tvojem življenju? Je bila sploh kdaj opcija B, početi kaj drugega?
Bila je opcija B. Dolgo, dolgo nazaj. Lahko vprašate mojo mamo. Želel sem biti kuhar.
Ampak mislim, da tega je več kot 20 let. Tako da če sem čisto resen. Ne! Želel sem biti plesalec, odkar se spomnim. Ko sem se odločil za šolanje na plesni gimnaziji v Ljubljani, sem že vedel, da bom to počel vse življenje. Vsaj v neki obliki.
In kam pravzaprav ciljaš naprej?
Uuu … Še eno težko vprašanje za konec. V bližnji prihodnosti, samo da se stvari vrnejo v stare ali pa nove tire in da spet lahko delam ustvarjam in potujem kot prej.
Čaka me nekaj vznemirljivih projektov. Upam tudi, da izpeljem turnejo svoje zadnje predstave Kup Kuncev, ki je bila zaradi virusa predstavljena.
Dolgoročni cilj ali pa želja pa je, da se dokopljem do dovolj finančne pomoči, da okoli sebe zberem skupino plesalcev, talentiranih umetnikov, s katerimi skupaj raziskujem, treniram in preplesujem odre. Z namenom, da skupaj nekaj ustvarimo.
Hvala za tvojo energijo in vse dobro želim!