Regina Križaj je po 34. odplesanih sezonah zaključila svojo kariero v SNG Ljubljana. Bogata kariera je strnjena v najinem intervjuju.
Draga Regina, lep pozdrav na našem portalu in minil bo mesec dni odkar si uradno odplesala v pokoj. Kakšen vrtiljak občutkov je v tebi?
Drnačeva, pozdravljena. Rojena na 24. tega v mesecu sem se 24.4. 2024 po 34. sezonah z odra poslovila ob slavnostni predstavi Giselle, ki so mi jo posvetili ob zaključku moje plesne kariere v SNG Ljubljana; namesto korakov z nekaj besedami.
Po 34. odplesanih letih je to verjetno šok za telo in duha čeprav si vedela, da pride ta čas. Kako čustveno si praznila omare in predale svoje garderobe v hm, prvem nadstropju? Kaj vse si našla?
POGREŠANJE po katerem me sprašuješ, sem pravzaprav razdelala ravno ob nekajdnevnem praznenju svoje garderobe. Šele ob tem sem razumela, da je bila moja matična hiša v dolgih letih večkrat moj prvi dom. V dobrem in slabem. Vonji druge jutranje kave, klas, skušnje, popoldanski prihod na predstavo, spet ogrevanje, frizeraj, predstava, ki je vsaka živa. V različnih vlogah na in za odrom, kot asistent je zahtevala svoje. Zakulisje, krizne obremenjujoče situacije, ki so v trenutni brezizhodnosti prinesle interne šale na lasten račun med smehom in solzami, so neprecenljive. Teater se mi je v vseh teh letih v vsem vpisal v gen ali temu, recimo, pod kožo.
NEPOGREŠANJE – že zelo zgodaj sem se zavedla minljivosti po-klica, ki je neminorno pogojen s fizisom. Še posebej, če v letih postaneš nosilka reportoarja: Recimo, da višje kot letiš dalj časa padaš. Vedno sem imela odgovornost in veliko željo do dela – če je to ambicioznost naj presodijo drugi. Težavam navkljub sem plesala na antibiotikih, z zvitimi in natečenimi gležnji, natrganimi mišicami, cisto v kolenu, razbitimi zobmi, tudi krčev vratu in hrbta je bilo kar nekaj, da o prehranskih motnjah ne govorim. Vse povedano nikakor ni vzgojno.
Moje težave s kolkom, ki so me začele resno omejevati, so se začele pojavljati pred cca. osmimi leti. Prve specialistične preizkave so pokazale hudo obrabo. Skalpel je bil zadnje kar sem si želela. Nekako sem vzdrževala plesno aktivnost in stanje bolečine s terapijami in podpornimi začasnimi infiltracijami, vse do ne bodi ga treba nesrečnega padca. V prvi daljši deset mesečni bolniški odsotnosti po operaciji, rehabilitaciji, se je totalna endoproteza moj novi titanium lepo prijel in vsedel brez zapletov. Neizmerno sem hvaležna dr. Kavčiču in celotnemu ortopedskemu oddelku SB Novo mesto. Znotraj tega obdobja pa dozorela odločitev -dovolj!!! Tako. Kakopak ne bom pogrešala dnevne telesne discipline, izpolnjevanja zahtev, ki jih klasični balet nosi – biti balerina.
Nikoli si nisem znala vreči peska v oči ali bila s tem zadovoljna. Odločila sem se, da se predčasno upokojim oz. grem v status poklicne pokojnine. Tisti, ki me poznajo površno so bili ne malo presenečeni in polni vprašanj, zakaj? Tisti, ki pa poznajo moj značaj, vrednote, empatije spoštovanja, iskrenost v odnosu do bližnjih in do dela, ki ga opravljaš, pa sploh ne.
So te predmeti spomnili na tvoja najbolj aktivna preplesana leta? Katero obdobje je to bilo in kako se je to kazalo na odru in verjetno tudi izven njega?
V teater sem prišla zelo mlada v prejšnih, zelo drugačnih časih od današnjih. Po šoli nesamozavestna, neosveščena lastnega telesa, a z veliko željo plesati na odru, z željo po predstavah. Takrat je zame veljalo talentirana, a lena. Še z rdečim jugoslovanskim potnim listom, sem se kar nekajkrat odpravila na javne avdicije v velike hiše po Evropi, med 200 ali več plesalci-brez priporočila. Nikoli mi ni uspelo. Je pa bil to intenziven in izjemen čas. Zasedena sem bila v vseh opernih in baletnih predstavah repertoarja. Dan je imel 20 ur, ker smo se z kolegicami, še danes prijateljicami, po predstavi v teatru prešminkale, preoblekle, se udeleževale vseh mogočih koncertov, dogodkov… Tako ali drugače smo bile ves čas ‘na sceni’.
Si preplesala vse vloge o katerih si sanjala kot baletna učenka ali je ostala mogoče kakšna nerealizirana ali skrita?
Oh, kje pa! V baletni šoli si nisem niti upala sploh zamisliti, da bi lahko kdaj plesala največje vloge klasičnega repertoarja, sodobnega pa v mojih ranih časih, brez danes dostopnoga globalnega medmrežja spoloh nismo poznali. Temu rada ljubkovalno rečem, da smo bili samorastniki. Ni nerealizirane ali skrite vloge. V plesni dobi sem dobila vse in več kar bi si lahko zamislila.
Dinko Bogdanič je eden tistih koreografov, ki je zate dejal, da si njegova muza. S katerimi koreografi poleg Dinka, pa si še rada delala in seveda zakaj? Kaj so prinesli v tvoje profesionalno življenje?
Dinko Bogdanič je bil moja srečna prelomica. ‘Ko je ova mala debela pozadi’? (kdo je ta majhna, tam zadaj? op.u.)? Opazil me je še, ko je kot plesalec gostoval v ljubljanskem baletu. Pozneje kot koreograf baleta Don Kihot me je iz zadnje vrste potegnil v prvo za njegovo Dulcineo. Prvi pedagog, koreograf, ki je v času in prostoru verjel v moj potencial, vame vložil enormno energijo informacij in konstrukitvnega trdega dela. Stara sem bila že 24. let- lahko se tudi tudi ne bi zgodilo. Še posebej prve priložnosti so izjemno pomembne. Takrat sem se že dobro zavedala, da po predstavi zjutraj prideš na klas, se držiš droga in gre vse od začetka. Spet in spet. Do konca in naprej. Dinko me je v moji želji po več, spoznal tudi z Lidijo Sotlar. Prevzela je mentorstvo za mednarodno tekmovanje v Helsinkih in še marsikaj danega dragocenega v letih kasneje.
Leta 2010 sva naredili intervju ob nastopu vodje baleta Ireka Muhamedova in si zapisala tudi tole: ‘Vseh direktorjev, danes ravnateljev in umetniških vodij baleta še do danes nisem preštela. Morda jih bom, ko ne bom več plesala. Eni so bili boljši, drugi slabši, nekateri skorajda usodni.’ In zapisala si tudi tole: ‘Svoje delo obožujem, nisem center sveta, plesanje mi daje osebno zadovoljstvo, ki je neponovljivo in neprenosljivo v katerokoli drugo udejstvovanje, ki me osrečuje v življenju. Vse konflikte, nerazumevanja, pravice in krivice sem vedno reševala sama s čistimi argumenti, odprto, kolikor mi je bilo dano. Ne glede na končni razplet.’ Kašen je danes končni razplet in kaj bi recimo spremenila, če bi bilo možno?
V tem odgovoru bom kratka. Vseskozi od začetka do konca je veljalo in ostaja isto.
Življenje vas baletnih plesalcev je precej neurejeno tudi s strani države. Imate sicer delno benificiran staž, a sistem upokojevanja je zastarel, birokratski. Lahko pričakujemo, da se boš mogoče podala v borbo za izboljšanje statusa baletnih plesalcev ali meniš, da je to dolžnost direktorjev ustanov?
Kot Jara Kača se vije problem upokojevanja baletnih plesalcev. Ob prehodu iz bivše države, so bile spremembe brez izoblikovane sistemske podpore. Zmanjšanje benificije, prevedba količnikov v nove plačne razrede z izjemno nizkim začetnim izhodiščem, izguba delovnih mest v sistematizaciji…še bi se našlo, kar je danes zateklo tako plesalce, kot tudi delodajalce. Pisalo se je leto 2016, kjer sem na povabilo, aktivno sodelovala v pogajanjih državnega sveta za kulturo za vrnitev benificije z 18 za 12 mesecev. Takrat smo skupaj uspeli vsaj na eni točki neurejenih kompleksnih povezujočih se težav, ki pa žal še kar trajajo. Pozdravljam potezo Ministrstva za kulturo, da je za dveletno obdobje odobrila 20 novih pogodb. 15 v Maribor, 5 v Ljubljano, kot sem lahko razbrala iz medijev. Vendar pa to ni dolgoročna rešitev. Plesalci ostajajo na prepihu in jim ob nadaljnem zaposlovanju in prihajajočim pokojninskem sistemu še trda prede. Menim, da bi v prvi vrsti konstantno morala delovati združena stroka ne glede na menjajavanje vlad, ministrov, ravnateljev in umetniških vodij. Z roko v roki v smislu pojasnjevanjevanja specifike poklica z dogovorom, občim razumevanjem sistema države in družbe, ki se neusmiljeno spreminja. Kot slišim naj bi bila delovna skupina ob in rečenih problemih vzpostavljena in, da je ureditev blizu. V borbo, kot jo naglašuješ, me ni nihče povabil, niti vprašal po mnenju. S tem nimam težav, upam pa in si močno želim, da se vsak poklican zaveda odgovornosti proti sprejetim odločitvam za prihodnost baletnega poklica v obeh slovenskih narodnih gledališčih.
Za svoje uspehe si bila večkrat nagrajena, tudi nagrada Prešernovega sklada leta 2013 je v tvoji zbirki. Kako pa gledaš na nagrade? Božajo tvojo dušo? Ali pridejo vedno ob pravem času?
Letos sem bila spoštljivo zares vesela, da je Prešernovo nagrado za življensko delo končno dobil dr. Henrik Neubauer. Ob vseh mojih, pa skromno preprosto – nagrad se je treba veseliti. Imam pa živo v ušesih podano mnenje moje baletne mame, gospe Lidije Sotlar (ki je bila iz stroke, večkrat predlagana, a je ni nikoli dočakala): ‘Regina, nagrade bodo slej ali prej pozabljene. Publika se bo spominjala tvojega plesnega odra. To je največja nagrada!’ Tudi zame draga Lidija.
Si tudi ljubiteljica živali, imaš psa Nera. Zdi se mi, da, ko te takole spremljam po družbenih omrežjih in repliciraš recimo Zavetišču Horjul, bi rada rešila vse živali tega sveta, če bi le lahko.
Da. Moj edini družbeni profil sem vzpostavila v njegovem imenu. Po 30. – ih letih spet moj pes, ki me kot zadnji v leglu petih najdenčkov v gozdu, čakal v zavetiču Gmajnice. S profilom sem lahko vzpostavila konakt s posvojenčki. Star je bil 3 mesece, ravno pred korona zaprtjem je prišel v hišo. Blek, črn kot noč, sckrkljanec ima veliko imen Nero, Garo, Blekonder, Floky…V ‘zoo Križaj’ pa je tudi gospa Greta že 17. leto. Želva podedovana po mladinski predstavi Peter in Volk novomeškega teatra Anton Podbevšek. Umetnica in hišni dinozaver ima po oceni oklepa in veterinarja že kar častitjiva leta. Kako tudi ne, saj se vsako jesen zakoplje-hibernira-čaka pomlad in sonce. Temperatura pod 18 stopinj zanjo pač ni. Kakšen lastnik, takšna žival!
Kako te bo balet dandanašnji razveseljeval? Boš imela več časa za večerne oglede ne samo baletnih ampak tudi plesnih predstav ali se boš raje odmaknila in se prepustila hm čemu?
Veselim se novega lastnega časa. Nova svoboda, ki nudi izbiro kam, kdaj, kako…
Če bi zavrtela čas nazaj bi bila odločitev postati balerina enaka ali bi se odločila drugače ali vsaj naredila karkoli drugače?
V še svežem vrtenju časa nazaj, aktivnega plesanja po dolgih letih vpetosti, zaključujem brez zamer, grenkobe ali obžalalovanj. Z osebnim zadovoljstvom izpolnjenega poslanstva. Če pa se še enkrat, v reinkarnaciji pojavim v telesu človeka, pa k drugemu ali drugim klicem,ki so me ali me v moji radovednosti nagovarjajo…
Draga Regina, hvala in vse dobro ti želim.
Drnačeva, hvala Ti za povabilo na portal Parade plesa!
