Balerina, ki pleše v Havani v skupini Laure Alonso, hčerke slovite balerine Alicie Alonso
Pozdravljena, Ana Maria Radanovič. Vesela sem bila, ko si se mi oglasila, in spomin nate na prva baletna tekmovanja, ko sem te opazila, se je kar hitro prikradel nazaj. Od tega je minilo že kar precej let in tvoje baletno življenje je postalo zelo razgibano. Si uresničila svoje sanje in kako?
Ja, delno sem jih uresničila. In sicer tako, da sem odplesala že kar veliko solo vlog. Želim pa, da bi odplesala še Nikito v Bajaderi in Kitri v Don Kihotu. Rada pa bi tudi sama naredila še več svojih plesnih projektov.
Tvoj CV postaja vse bogatejši in zaupaj nam nekaj svojih začetkov, da bralcem in bralkam razloživa, kdo sploh si. Kako se je balet pojavil v tvojem življenju in zakaj ravno balet?
V balet me je vpisala mama, zato ker sem ves čas poplesavala po stanovanju in sem bila zelo živahen otrok. Balet mi je nato postajal vsako leto bolj všeč, ko so stvari postale tehnično zahtevnejše. In to mi je predstavljalo vedno nov izziv.
Prihajaš iz Ljubljane, kjer si hodila najprej na Konservatorij za glasbo in balet Ljubljana, nato pa si presedlala na mariborski konservatorij. Čemu takšna odločitev?
Da. Najprej sem hodila na baletni konservatorij v Ljubljani. Vse je bilo v redu, dokler niso izvedeli, da je bila moja prva baletna učiteljica gruzijska učiteljica Natela Adžamova iz Sankt Peterburga, s katero sem trenirala vsake počitnice. Razmere so zato na konservatoriju v Ljubljani postale nevzdržne, ker sem zaradi tega postala žrtev verbalnega in psihičnega nasilja učiteljice Darje Sebastjan. Odšla sem na konservatorij v Maribor. Tam so me lepo sprejeli in pripravili na vsa državna in mednarodna baletna tekmovanja, na katerih sem vedno zmagala. Moja pedagoga v Mariboru sta bila gospa Galina Dmitrijeva in gospod Nikolaj Čilnikov. Vedno jima bom hvaležna za njun trud in delo, ki sta ga vložila vame. Tudi za to, da so me sprejeli na prestižno akademijo Vaganova, gre velika zasluga njima, in seveda tudi zasluga gospe Heleni Valeriji Krieger, vodji baleta na mariborskem konservatoriju.
In nato slovita Vaganova v Rusiji. Uf, tudi to nam razloži, kako je bilo študirati na eni najtežjih akademij na svetu, kot mi je znano.
Akademijo Vaganova imam v zelo lepem spominu. Predvsem zato, ker sem pridobila veliko baletnega znanja. In sicer sem imela poleg klasičnega baleta še karakterni, moderni ples, repertoar − pas de deux in pa igro. Vsi učitelji in učenci so vrhunski in sem hvaležna, da sem bila del njih in da so z mano delili svoje znanje. Moja učiteljica klasičnega baleta je bila Ljudmila Valentinova Kovaljova, ki je ena najbolj priznanih baletnih profesorjev na svetu. Znana je po svojevrstnih metodah treningov, s katerimi pridobiš izredno disciplino in vzdržljivost.
Nekaj časa si plesala tudi v beograjskem nacionalnem baletu pa v SNG Maribor, bila celo članica Mladega slovenskega baleta. Kako se spominjaš tega obdobja? Kaj vse ti je nudil in kaj si pogrešala?
Da, po Akademiji so me sprejeli v Narodnem Pozorištu v Beogradu, kjer sem plesala dve leti. Nato sem odšla v Havano, ker se mi je tam ponudila boljša priložnost, saj sem gospoda Fernanda Alonsa poznala že od svojega trinajstega leta. Dvakrat sem bila v njegovi poletni baletni šoli v Havani. Odločila sem se, da najprej ostanem tam nekaj časa in odplešem par baletov. Nato sem bila vmes nekaj časa tudi v SNG Maribor (okoli pol leta), kjer sem plesala v Labodjem jezeru, ki so ga takrat izvajali. Potem sem dobila pogodbo v Mladem Slovenskem baletu, kjer sem bila okoli dva meseca.
In nekje vmes se je zgodila Kuba. Vemo, da ima Kuba odlično baletno tradicijo in zdaj si članica kompanije Laure Alonso, hčerke slovite primabalerine Alicie in pedagoga Ferdinanda Alonsa. Kaj vse prinaša takšna skupina v umetniškem oz. kariernem smislu?
Po dveh mesecih plesanja v MSB sem sklenila, da dokončno odidem v Havano, kjer so mi ponudili glavno vlogo v baletu Hrestač in pozneje še v drugih baletih. Od leta 2015 sem ostala v baletni kompaniji Laure Alonso. Da, ona je hčerka slovite primabalerine Alicie Alonso in pedagoga Fernanda Alonsa. To je mlajša kompanija, ki jo je pred 30 leti ustanovila Laura Alonso, v Havani. Tipično za našo kompanijo je, da se ogromno trenira in tudi veliko nastopa po vseh teatrih predvsem v Havani, kot so Gran teatro de la Habana Alicia Alonso, Teatro Nacional de Cuba in Teatro Marti. To so tudi največji teatri na Kubi. Teatro Nacional in Gran teatro imata ogromen oder in vsak sprejme več kot 2000 ljudi. Najpomembneje pa je, da imamo vedno vse predstave polne.
Za koliko časa pa sploh imaš pogodbo? So angažmaji podobni našim oz. evropskim?
Tam imajo glede pogodb drugačen sistem. Ni takšnih pogodb, kot so evropske. Pri naši kompaniji je tako, da mora po opravljeni akademiji vsak najprej opraviti pripravništvo, ki traja dve leti. Šele nato postaneš redni član. Kar pa se tiče tujcev, so redke izjeme, ki jim to omogočijo, zato sem jim še toliko bolj hvaležna.
Trenutno si v Sloveniji zavoljo korone. Nam opišeš, kako je korona vplivala na vaše delo in kdaj se vračaš nazaj na Kubo?
Da, trenutno sem v Sloveniji zavoljo korona virusa. V tem času skušam pripraviti čim več koreografij in jih uprizoriti v Havani in tudi v Sloveniji v sodelovanju z našo kompanijo Laure Alonso. Lani maja sem v Havani prvič uprizorila svojo koreografijo Je suis Juif. Lani novembra pa sem skupaj s tremi člani naše kompanije Laure Alonso in s slovenskimi puncami iz društva baletnih plesalcev uprizorila mojo koreografijo celega baleta Kubanska Rapsodija. V mestnem gledališču Ptuj in v Siti teatru v Ljubljani. Na Kubo se vračam, ko bodo tam odprli meje. Na Kubi imajo glede korona virusa zelo stroge ukrepe, zato tudi stanje ni tako kritično kot v preostalih latinskoameriški državah. V obdobju korona virusa so tudi tam vsi teatri in kompanije zaprti.
Si klasična balerina, kajne? In plešeš samo klasiko ali je na vašem repertoarju tudi kaj drugega, in če da, kako doživljaš te ostale smeri oz. programe, ki so zadani?
Po izobrazbi sem klasična balerina, na našem repertoarju pa je tudi nekaj modernega plesa in neoklasičnega. V Havani sem se naučila tudi salso in kongo.
Se ti zdi balet v današnjem času umetnost, ki je nekako daleč od realnosti? Mislim predvsem na vsebino. Kako ga ti doživljaš in kateri baleti so tebi recimo pisani na kožo?
Da, same vsebine klasičnih baletov so daleč od realnosti. Tako kot tudi balet sam ni samo blišč, ki ga vidijo gledalci na odru. Za tem bliščem se skrivajo trdo delo, disciplina, solze, žulji. Od klasičnih baletov sta mi najljubša Hrestač in Bajadera, predvsem zaradi čudovite glasbe.
Si človek, ki ima rad vse vnaprej načrtovano ali življenju puščaš, da obrne po svoje?
Ne načrtujem si veliko, ker se načrti velikokrat ne izidejo, kot bi si želela.
Zanima nas tudi nekaj tvojega zasebnega življenja. Kot recimo, kje stanuješ v Havani, kakšno je življenje tam, katera je tvoja najljubša hrana, če imaš partnerja, saj vemo, da je v dvoje vedno lažje (no, včasih tudi težje)?
V Havani stanujem na Playi ob 5. aveniji. Zelo urejen predel Havane, ki je zraven morja. Jem vse. Najraje pa imam riž in piščanca. Moj fant Abrahan Quiñones je tudi član in solist baletne kompanije Laure Alonso.
Zdi se, da si navajena, da je dom tam, kjer plešeš. Se ti zdi, da se vsakič, ko spremeniš lokacijo, spremeni tudi tvoje življenje?
Najbolj sem navezana na Kubo. Zelo težko bi se spet navadila na evropsko življenje in na to klimo.
Koga ali kaj najbolj pogrešaš? Če sploh.
V Sloveniji pogrešam svojo mamo in mucka Ronalda.
Kaj te pri plesu/baletu najbolj osrečuje in kaj najbolj žalosti?
Pri plesu me osrečujejo ples, nastop in glasba. Žalostijo pa me krivice. Krivice, takšne, da predvsem pri nas mladim po končani akademiji ni omogočeno, da bi nastopali in imeli pogodbe. S tem je uničenih veliko sanj deklet in fantov, ki so si deset let prizadevali, da bi opravljali ta poklic. Jaz sem imela srečo. Ne vem, kaj bi bilo z mano, če mi na Kubi ne bi dali priložnosti.
Imaš kakšen moto ali misel, ki te vodi skozi življenje in si mu zvesta?
“Forewer trust in who you are and nothing else matters.” (Vedno zaupaj v to, kar si, drugo ni pomembno, op. u.) To je moj moto.
Biti balerina pa je…?
Biti balerina je zelo težko, ker je potrebno veliko odrekanj.
Razloži nam še svoje ime, nekje ga pišeš Ana Maria, nekje Anamaria.
Moje ime je Anamaria, brez j. Na Kubi ga zapisujejo kot dve imeni Ana Maria. Zato ga tudi jaz zdaj zapisujem kot Ana Maria.
Zadnje vprašanje. Kdo si, Ana Maria Radanovič, in kam si namenjena?
Sem neustrašna. Na svoji poti se ne ustavim, pa naj bo še tako težka. Namenjena sem v okolje, ki mi je kot baletni plesalki prijazno in kjer najdem sorodne duše.
Hvala in srečno na Kubi!
