Zaploskajte mladi balerini Antoneti Turk, ki pleše v brnskem baletu in je navdušila na mednarodnem gala baletnem večeru v Ljubljani!
Draga Antoneta, lep pozdrav v Brno. Nam poveš, kako se je zgodilo, da si odplesala v Narodno gledališče Brno oziroma v balet Brno?
Dober dan in lep pozdrav domov. V Narodno gledališče Brno sem februarja 2022 poslala potrebne podatke za opravljanje avdicije in prosila, če bi bila možna zasebna avdicija (zasebna avdicija se od javne razlikuje, saj imaš možnost izkusiti, kako potekajo baletni klasi znotraj ustanove, in imaš tudi možnost videti, kako se ujameš s plesalci; in po osebnih izkušnjah so zasebne avdicije ponavadi bolj sproščene). Iz gledališča so mi odgovorili, česar sem se izredno razveselila, saj v preteklosti iz drugih gledališč nisem vedno prejela odgovora na prošnjo za avdicijo. Avdicija je potekala čez nekaj dni, opravljala sem baletni klas s svojimi sedanjimi sodelavci. Prav na tisti dan so bili v Brnu na gostovanju tudi solisti Royal Baleta iz Londona, Fumi Kaneko, Jasmine Naghdi in Vadim Munetgirov. Tako da sem na dan avdicije prvič videla te neverjetne umetnike in z njimi opravila baletni klas, zvečer pa si jih še ogledala v predstavi La Bayadere. Po opravljenem baletnem klasu sem imela razgovor z našim umetniškim direktorjem Mariom Radacyovskim, ki mi je ponudil pogodbo do konca sezone, z začetkom čez teden dni. Odločitev, da sem se preselila v Brno, ni bila lahka, saj se je vse zgodilo zelo hitro, vendar sem zelo zadovoljna s svojo odločitvijo in vesela za vse priložnosti, ki sem jih do zdaj dobila.
Kakšna so bila razmišljanja, preden si šla? Sta botrovala odločitvi tudi repertoar in bližina Slovenije ali povsem nekaj tretjega?
Odkrito, moja glavna želja je bila redna zaposlitev. Vsi dobro vemo, da poklic baletnega plesalca ne traja dolgo in da je situacija s pogodbami ter redno zaposlenimi v slovenskih gledališčih zelo šibka. Po letih truda, življenja v tujini od 16-ega leta in odrekanjih sem si želela predvsem, da sem lahko finančno samostojna in dobim vse prednosti, ki pridejo s statusom redno zaposlenega. Sprva nisem bila prepričana, da si želim iti v Brno. V Ljubljani sem se končno ustalila in se privadila na sodelavce ter ritem življenja, končno sem bila v isti državi kot moji bližnji. In preseliti sem se morala v tednu dni. Vendar s spodbudo bližnjih in željo po novih izkušnjah sem se preselila ter začela novo poglavje svojega življenja.
Torej je tvoja pogodba stalna, letna …? Kako delujejo te zadeve pri vas?
Ko sem opravila avdicijo v Brnu in mi je direktor ponudil pogodbo, sem ga zaskrbljeno vprašala, če dobim mesečno plačo, če pogodba vključuje zdravstveno zavarovanje in se z njo šteje delovna doba. Na kar mi je presenečeno odgovoril, da seveda, kako pa drugače. Za trenutno sezono sem podpisala pogodbo za eno leto, za prihodnost pa sem ravno podpisala pogodbo za nekaj let. Trajanje pogodbe je odvisno od dogovora in odločitve umetniškega direktorja. Ko pridejo k nam gostujoči umetniki, podpišejo pogodbo za gostujoče. Ravno to sezono imamo na novo tudi mladinski balet (Junior Ballet Brno), kjer dobijo plesalci, ki so ravno končali šolo, priložnost izkusiti nove stile in sodelovati s profesionalnimi plesalci iz gledališča. Z naslednjo sezono pa se bodo tudi trije plesalci iz mladinskega baleta pridružili zboru našega gledališča.
Pogled na repertoar, ki ga že deset let oblikuje vaš umetniški direktor Mario Radačovsky, je zelo pester. Od klasike do modernih baletov, od Hrestača do Balanchina ter Cluga in Turcujeve. Kaj tebi prinaša takšen program, kako ga doživljaš?
Zelo sem vesela, da se lahko preizkusim v najrazličnejših koreografijah in stilih. V dobrem letu, ki sem ga preživela v Brnu, sem imela možnost odplesati klasične in neoklasične predstave ter se preizkusiti v modernih koreografijah. Vsako sezono imamo v letnem načrtu kar nekaj klasičnih predstav, kar mi zelo ustreza. Sicer pa imam rada izzive in sem se vedno pripravljena naučiti kaj novega. Za zdaj mi je do te sezone najbolj ostal v spominu program Georga Balanchina, ki smo ga pred kratkim premierno izvedli. Še posebno sem hvaležna za možnost dela z Nanette Glushak in Diano White, nekdanjima solistkama New York City Ballet in sodelavkama Balanchine Trusta.
V čem se brnski balet najbolj razlikuje od skupin, baletov, ki jih ti poznaš oz. si z njimi sodelovala?
Po zaključku študija sem bila zelo hvaležna za priložnost SNG Opera in balet Ljubljana za honorarno pogodbo. V nekaj mesecih v Ljubljani sem lahko prvič ‘zares’ videla, kako deluje profesionalna baletna ustanova, sodelovala sem v različnih produkcijah in se naučila ogromno novega. Vesela sem, da sem lahko v Ljubljani naredila korak od baletnega učenca do profesionalnega baletnega plesalca, kar se mi zdi pomembno in težko obdobje za vsakega plesalca. Po obdobju v Ljubljani pa me je razplet pozitivnih naključij popeljal v Brno. Prva razlika, ki sem jo opazila, je stabilen sistem s pogodbami, ki v Sloveniji žal za baletne plesalce še ni urejen. Po mojem mnenju imamo v Brnu bolj raznolik repertoar, ki omogoča še posebno mladim plesalcem, da izkusimo nove stile. Menim, da prav tako številno ponovitev predstav omogoča umetniškemu direktorju, da ponudi mladim plesalcem različne solo in demo solo vloge. Lahko rečem, da je v Brnu večina plesalcev mlajših (okvirno je povprečna starost med 20 in 30 let). Brno je mesto z bogato kulturo, po vsem mestu lahko vidiš različna manjša gledališča. Največje gledališče pri nas (Janackovo Divadlo) je namenjeno baletu za izvajanje večjih produkcij (klasični balet, večje premiere modernega plesa), med drugim tudi operi in orkestru. Drugo največje gledališče (Mahenovo Divadlo) je prav tako namenjeno baletu za manjše produkcije in drami.
Vidim, da letos organizirate tudi prvo baletno tekmovanje na Češkem v vašem gledališču. Se ga boš udeležila ali pa si s tekmovanji opravila?
Tekmovanje, ki ga letos prvič organizirajo v Brnu, je namenjeno baletnim učencem od 12. leta do diplome. Sem odprta za priložnosti, da se udeležim še kakšnega tekmovanja v prihodnosti, vendar trenutno še nimam nobenih načrtov za bližnjo prihodnost.
Vem pa, da si bila na tekmovanjih zelo uspešna. Kakšne spomine ti pričarajo tekmovanja?
Tekmovanja so bila zame večkrat velik izziv in se jih nisem vedno veselila. So odlična priložnost za plesalce vseh starosti, da izpilijo svoje sposobnosti in postanejo fizično ter psihično močnejši. Na prvih tekmovanjih, ki sem se jih udeležila, nisem bila uspešna glede rezultatov, vendar sem z vsako izkušnjo zrasla kot plesalka in oseba. Šele pozneje, kot bolj izkušena plesalka, sem dobila priznanja, s katerimi se lahko pohvalim. Vendar menim, da je vsaka izkušnja na odru pomembna za plesalca in se lahko vedno naučimo nekaj novega. Vsaka izkušnja ni nujno pozitivna, je pa prav gotovo poučna. Eden od mojih najlepših spominov na tekmovanje je bilo moje prvo tekmovanje (Temsig), ki sem se ga udeležila kot plesalka Plesnega društva Harlekin. Moja mentorica je bila Tijuana Križman Hudernik, ki je, odkar sem jo spoznala (še na njenih baletnih seminarjih v Piranu), gojila ljubezen do baleta v meni. Še ko sem hodila na Konservatorij Maribor, je bil Plesni butik Tijuana moje zavetje in sem od Tijuane ali Uroša vedno dobila lepo besedo in vzpodbudo.
Letos si tudi nagrajenka oz. prejemnica nagrade Lydie Wisiakove za posebne dosežke, ki jo podeljuje DBUS. Kakšne misli imaš ob prejetju nagrade?
Ob prejemu te nagrade se počutim zelo počaščena in hvaležna. Ko sem izvedela, da sem ena od dobitnic, preprosto nisem mogla verjeti. Še danes težko verjamem, da sem med nagrajenci te prestižne nagrade, ki jih občudujem že od malih nog, tudi jaz. Nagrado štejem kot največji dosežek do zdaj in se bom trudila, da bom lahko vsaj del svoje umetnosti delila s slovenskim občinstvom, kjer se je moja baletna pot začela.
In potem še velik aplavz ob gledanju tvojega nastopa na gala večeru mednarodnih baletnih zvezd. Tudi jaz sem te občudovala v vsej tvoji eleganci Julije v odlomku iz baleta Romeo in Julija ter moderni izvedbi koreografije Two vašega direktorja. Gotovo je posebna čast biti ob zvezdah angleškega nacionalnega baleta, nemškega državnega baleta iz Berlina in nizozemskega baleta iz Amsterdama, kaj praviš?
Priložnost, da sem si oder delila z umetniki svetovnega kalibra, je neverjetna izkušnja, ki jo bom vedno cenila in nosila s sabo. Iana Salenko in Anna Tsygankova sta dve od balerin, ki ju najbolj občudujem in stalno spremljam na družbenih omrežjih. Obe sta čudoviti umetnici in osebi. Zdelo se mi je, da sem v sanjah, ko sem ju videla plesati. Zelo sem hvaležna za to izkušnjo, še posebej Društvu baletnih umetnikov za povabilo in našemu umetniškemu direktorju za zaupanje.
Med velikonočnimi prazniki si uspela okusiti še nekaj domače topline v Grobelnem, kajne? Koliko pogrešaš domače, kako premaguješ domotožje, če ga imaš? Mogoče primerjaš s študijskim obdobjem v Budimpešti?
V Slovenijo, še posebej v Grobelno, se vedno vrnem z največjim veseljem. Tam sem odraščala in tam je moja družina, ki mi pomeni največ na svetu. Doma je pač najlepše. Mislim, da sem se skozi dogodivščine sprva v Mariboru in pozneje v Budimpešti osamosvojila ter se mi zdi življenje v tujini res nekaj vsakdanjega. Seveda pogrešam bližnje, vendar imam v Brnu službo, v katero rada grem, partnerja, psa, prijatelje in šolo, ki jo opravljam prek spleta, tako da mi ni dolgčas. Pred nekaj meseci sem postala teta in mi je žal, da ne morem biti bolj prisotna pri odraščanju nečaka. Vendar sva si s sestro zelo blizu, tako da se pogosto slišiva, obiskujeva, in ko se vidimo, je še več veselja in ljubezni.
Kaj pa ponuja Brno kot mesto? Je ravno pravšnje mesto za življenje balerine?
Brno je zelo lepo mesto, polno kulturnih in zgodovinskih znamenitosti. Ne vem, če je pravšnje mesto za življenje vsake balerine, ampak meni je zelo všeč. Mesto je ravno pravšnje velikosti, moje prevozno sredstvo je kolo. Brno je mesto s čudovito arhitekturo, kulturnimi znamenitostmi in naravo, zato se mi zdi, da je tudi super turistična destinacija. Je tudi kužkom prijazno mesto.
Antoneta, komu si najbolj hvaležna za svojo kariero?
Sprva moram omeniti svojo družino, starša in sestro, ki so me vedno podpirali in žrtvovali marsikaj za uresničitev mojih sanj. Hkrati se moram staršema zahvaliti za vse, še posebej, da me v ples nista nikoli silila in sta mi dovolila, da sem se sama odločila, kaj v življenju želim početi. Omenila bi tudi svojo prvo baletno učiteljico, gospo Ano Vovk Pezdir, ki me je v Plesnem društvu Harlekin spodbujala in gojila mojo ljubezen do plesa. Prav tako bi omenila Tomaža Rodeta, ki sem ga prvič spoznala v Harlekinu kot svojega baletnega učitelja, ki me je prvi spodbujal za odločitev o moji profesionalni baletni poti. Moja kariera ni le moja, imela sem srečo, da sem okoli sebe vedno našla dobre ljudi, ki so mi stali ob strani in me spodbujali.
Je Brno za zdaj vmesna postaja na tvoji karierni poti? Kam želiš razširiti krila in kako boš to storila?
Zdaj sem v Brnu podpisala pogodbo za nekaj let, tukaj se počutim zelo dobro in mislim, da se razvijam kot plesalka. Ne vem, prepustila se bom toku in se na poti trudila po najboljših močeh. Vsekakor pa si želim živeti še v kakšni novi državi in raziskovati nov svet umetnosti in plesa.
Za konec še namig, nasvet vsem tistim baletnim plesalkam in plesalcem, ki se še odločajo oz. zbirajo pogum za pakiranje kovčkov v tujino. Kaj jim polagaš na srce?
Verjemite vase in svoje sposobnosti ter se ne bojte prositi za pomoč. Sprva se nikoli ne zdi lahko, vsakič, ko sem se preselila, sem potrebovala mesec ali dva, da sem se privadila na ritem življenja in nove ljudi, vendar je na koncu vredno.
Hvala in želim ti še veliko uspešnih vlog in angažmajev!
