Kreativki Anja Mejač in Liza Šimenc bosta od 1. pa do 29. marca na ploščadi Ajdovščina objemali druga drugo in mogoče tudi naključne mimoidoče. Vsak dan med 9.00 in 9.20!
Draga Anja, pozdravljena na portalu. In, če bi bilo po tvoje/vajino bi se verjetno objeli v živo tako pa bo naš intervju potekal on line. Je torej ta distanca, ki nam je sedaj žal ‘vse bližja in priročna’ bila vzrok za nastanek projekta, ki ga najavljata s štartom 1. marca z naslovom Objem?
Barbra, pozdravljena nazaj in hvala za priložnost! Distanca, ki nam je zdaj vse bližja in priročna, je zanimiva misel in morda vsekakor leži v kakšnem kotičku najine ideje … Motivacija za akcijo je kot vedno kompleksna v svoji preprostosti, zgodila pa se je iz čisto preprostega vprašanja, ki sem ga Lizi zastavila med gradnjo najinega prvega skupnega projekta Lla Lla Lla (v sodelovanju z Luko Uršičem), in sicer: ‘Liza, kaj pa če bi se midve vmes objeli?’ Takrat smo gradili zvočno-gibalni score ADSR, ki temelji na osnovnih fukcijah sintisajzerja, ki so: napasti, razgraditi, zadržati, spustiti. In potreba po objemu je prišla nekje med raziskavo teh štirih pojmov v smislu dotika med dvema plesalkama. Zvok je dotik. Kako se vse te nianse med seboj med objemom prepletajo? In ali se jih sploh zavedava? Kaj vse se skriva v objemu in ali je objem lahko pokazatelj najinega odnosa? Sama sem pred tem velikokrat razmišljala o objemu med dvema, ki se po nekem obdobju fizične ločenosti spet srečata na letališču. V preteklosti sem namreč veliko potovala in ljudje, ki so mi bili dragi so pogosto ‘ostali na drugi stran’ smeri mojega leta.
Objem je tki. plesna intervencija, ki se dogaja na javnem mestu in ‘zahteva’ tudi udeležbo oz. soustvarjanje na nek način naključnih gledalcev. Kako menita bo tokrat naključni avditorij na ploščadi Ajdovščina reagiral in kaj od njega pričakujeta?
Tovrstni dogodek sva na tem istem mestu že izvedli, in sicer enkrat junija 2023 ter pozneje petkrat vsak delovnik v tednu oktobra 2024. Nekaj povabljenih naju je prišlo pogledat in nama sledilo po ploščadi. Ugotovili sva, da pa se mimoidoči gledalci večinoma ne odzivajo, saj sva načrtno izbrali mesto, kjer večinoma hitijo k svojim opravkom. Ta razbitost v času med nama, ko trenutek objema z realnim trajanjem nekaj sekund raztegneva v 20 minut, in okolico, ki je usmerjena po večini naprej v naslednjega in se sedanjega ne zaveda, se nama zdi zanimiva in predvsem pripovedna. Je kot neke vrste opozorilo. Tokrat se poleg mimoidočih gledalcev trudimo pridobiti tudi tiste, ki bodo najin duet prišli pogledat načrtno. Zavedava pa se, da je ura nekonvecionalna, tako pravzaprav ne pričakujeva ničesar. Velik poudarek bomo dali tudi na dokumentacijo dogodkov, tako bomo redno sodelovali s fotografinjo Nino Pernat in ustvarjalcem videa Črtom Potočnikom. Bomo pa vsak petek v mesecu (prvič na dan žena!) k Objemu pozvali tudi prijatelje, sodelavce, da se ob isti uri na isto mesto pridejo z nekom objet. Želiva preizkusiti, kakšen bo občutek, če se gesta objema skupinsko ponovi tudi v istem času in prostoru.
Na zadnji dan dogodka 29. marca, pa bomo dogodek še enkrat ponovili in sicer zvečer v podhodu Ajdovščina v Cirkulaciji 2. Takrat bomo Objem ‘ulovili’ v zaprt prostor, z glasbenim live-actom se nama bo pridružil tudi Luka Uršič. Naš namen je raziskati, kaj se po mesecu Objema na prostem in brez glasbe, v zaprtem prostoru z glasbo med vsemi nami zgodi.
Kako pa sploh potekajo takšne priprave na predstavo, ki ni ‘klasična’ predstava?
Ključni element tovrstnega dela je čas oz. daljše časovno obdobje raziskovanja. Z Lizo sva začeli sodelovati že leta 2021, ko sva se v duetu ujeli na delavnici Body-Mind Centeringa Snježane Premuš, s katero obe sodelujeva in sva del študijske skupine še zdaj. Liza je predlagala, če bi sodelovali in se je začelo. Najprej s prej omenjenim projektom Lla Lla Lla, bil je uprizorjen v Skladovnici JSKD decembra 2021. Takrat sva k sodelovanju povabili še Luko Uršiča, ki je delal zvočno oblikovanje, glasbo. Zelo smo se ujeli in pozneje skupaj med leti 2022-2023 prejeli razpis dvoletnega avtorskega opusa Ministrstva za kulturo, kjer smo zasnovali serijo gibalno-zvočnih raziskav z naslovom ALLO. In Objem je nastal kot ena izmed raziskav ali dogodkov. Tukaj sva se z Lizo izolirali iz skupine in se odločili raziskovati samo gib s preprostim koreografskim scorom srečanja v objemu in razvojem le-tega. Tako če se vrnem na vprašanje, tovrsten duet, ki temelji na dotiku in odzivu na zvok okolice, razvijava zdaj že tri leta in imava občutek, da se je šele dobro začelo. Kot pravi najina učiteljica Žana, je tovrstno delo long term – dolgoročno. Časa ne moreš prehitevati. In zdaj sva prišli do točke, ko nama ni več potrebno razmišljati o scoru ali koreografiji, ampak ta preprosto je, saj se je že utelesila. Tako je najin endurance – dlje trajajoči dogodek, ki se bo odvijal vsak delovnik v marcu 2024, namenjen prav razvoju najinega dueta in morda zastavljanju vprašanja, kam naju lahko pripelje? Kaj se bo zgodilo, ko bova ‘not’ en mesec?
Vsaka od vaju prihaja z drugega plesnega okolja, stila. Kako in kje sta našli točko, ki vaju povezuje?
Sama sem flamenko plesalka, kot mlado dekle sem plesala tudi jazz balet in step v plesni šoli Kazina. Liza je končala srednjo baletno šolo, pozneje je plesala moderni balet pri Kjari (Starič Wurst op.u.). Obe pa zadnjih deset let, sicer vsaka po svoje, raziskujeva v polju plesne improvizacije. Tako da ja, prihajava z različnih plesnih okolij, srečali pa sva se v plesno-gibalni govorici dotika. Meniva, da se povezujeva ali dopolnjujeva energetsko, Liza je bolj voda, sama sem zrak, tako se med nama ustvari kot nekakšno jin-jang polje, plesoči medprostor se sam od sebe ustvarja. Kot pravi Žana, sva obe senzorični tip, tako ena drugo hitro začutiva, se medsebojno poslušava, vodiva in si slediva.
Zakaj vaju torej priti objeti vsak dan do konca marca med 9.00 in 9.20 na ploščad Ajdovščine?
Po vsej verjetnosti nihče ne bo tako vztrajen kot midve. Vsekakor pa naju bo veselilo, če bodo ljudje skušali opaziti, videti ali celo slišati najino akcijo, in si morda zastavili kakšno vprašanje o prostoru in času, v katerem živimo. Vse preveč stvari gre prehito mimo nas, nekoč sem brala zanimivo besedilo Ljubezen na zadnji pogled, Aleša Erjavca. Če navedem besedilo z javnega opisa dogodka: ‘S svojo akcijo v javnem prostoru naslavljata tudi nekatere probleme sodobne družbe. Kronično pomanjkanje časa, empatije, stika s svojim lastnim psiho-fizičnim stanjem. Poudarjata pomembnost zaustavitve in poslušanja – kaj je tisto, kar ta trenutek potrebujem? Kaj potrebuješ ti? Včasih pozabiti ritme in sisteme, ki nam narekujejo življenja, ter se ozreti v pristnost, živost, ki nam je bila dana, in je tako krhka v svoji ranljivosti.’
