Tokratni gostji orientalske sekcije Parade plesa sta izjemno simpatični in vedno nasmejani Aneja in Nastja Črnigoj, 27-letni dvojčici iz Šempetra pri Gorici, ki orientalski ples plešeta že od svojega enajstega leta.
Aneja in Nastja se ponašata s številnimi priznanji, pokali in vrhunskimi rezultati z domačih in mednarodnih plesnih tekmovanj. S plesom sta se prvič spoznali že prek plesnih uric v vrtcu, v osnovni šoli pa sta plesali tudi sodobno plesno tehniko pri Daši Grgič in modern pri Nastji Bremec Rynia in Michalu Rynii. V tokratnem intervjuju razkrivata, kako sta začeli z orientalskim plesom in kako sta se uvrstili med najboljše na svetovni ravni. Pogovarjali smo se tudi o tem, kaj počneta, ko ne plešeta. Med našim pogovorom sta jima družbo delali njuni simpatični kužiki, maltežanki po imenu Zarja in Rosa.
Kako in kdaj sta se prvič navdušili za orientalski ples?
Ne veva natančno, kje sva prvič izvedli za orientalski ples, spomniva pa se, da sva ga v živo prvič videli v dvorani, tukaj blizu najinega doma, na neki prireditvi. Tam je nastopala lokalna plesna šola Terpsihora z orientalskim plesom in takoj sva vedeli, da si tudi želiva to plesati. Doma sicer tega nisva nikomur povedali, sva pa šli na spletno stran kluba Terpsihora in ugotovili, da na tečaj orientalskega plesa sprejemajo dekleta od dvanajstega leta dalje. Takrat (leta 2005, op. p.) sva bili stari stari 11 let in pol, zato sva pisali predsednici kluba, če se jim, kljub temu da še nisva dopolnili dvanajst let, lahko pridruživa. Seveda je potrdila in sva potem povedali mami, da sva se vpisali v plesno šolo, in sva šli.
Kako sta potem iz navdušenih začetnic postali strastni tekmovalki?
Prvi dve leti sva bili v začetni skupini, ki sva jo obiskovali enkrat tedensko po eno uro, potem pa sva začeli hoditi v nadaljevalno skupino, in to je že pomenilo, da začneš s tekmovanji. Četrto leto, najino drugo tekmovalno leto, sva tekmovali s skupino in tudi že v duetu. Namreč želeli sva si tekmovati tudi sami, ne samo s skupino in zato sva morali dobiti dovoljenje od svoje učiteljice Simone Minisini. Simona se je strinjala in začenjala pripravljati koreografije tudi za najin duet.
Kako pa so potekali vajini treningi?
V nadaljevalni skupini, s katero sva tekmovali, so treningi še naprej potekali enkrat tedensko po uro in pol. Za svoj duet pa sva se s svojo trenerko Simono morali dogovoriti za en dan v tednu, da je prišla v Slovenijo (Simona Minisini je Italijanka, op. p.) in naju učila na zasebni uri. Za svoj prvi duet sva na to, da sva se naučili koreografijo, potrebovali štiri ure, torej smo se dobile štirikrat po eno uro. Nato sva vadili in pilili koreografijo sami, brez Simone vse do tekme.
Glede na to, da je bila vajina trenerka Italijanka, sta hodili tudi na treninge v Italijo?
Kmalu za tem, ko sva začeli tekmovati, je klub Terpsihora razpadel in začeli sva hoditi na treninge k Simoni, v njeno plesno šolo Klub Sunshine v Palmanovi. Tja sva se in se še vedno voziva trenirat enkrat tedensko, ostalo pa vadiva sami doma. Včasih sva lahko brezplačno vadili še v nekdanjih prostorih Terpsihore, v prostorih lokalnega gasilskega doma.
Kateri so bili vajini prvi uspehi?
Prvi uspeh je bilo osvojeno prvo mesto z nadaljevalno skupino iz Terpsihore na mednarodnem tekmovanju, ki ga je organiziral Simonin klub Sunshine v Lignanu, in sicer leta 2008. In istega leta smo s to nadaljevalno skupino zmagale tudi v Sloveniji na državnem plesnem tekmovanju.
Ste nato s skupino dosegle še kakšno prvo mesto kje drugje ?
Ja, zmagale smo v kategoriji skupine na slovenskem orientalskem festivalu Nawar leta 2013 in pozneje še na orientalskem plesnem festivalu v Torinu leta 2017. Sicer pa smo s plesno skupino osvojile večkratni naslov državnih in mednarodnih prvakinj.
Na katero vajino duo ali pa skupinski dosežek sta najbolj ponosni ?
Gotovo na našo skupinsko zmago z dekleti iz kluba Sunshine na svetovnem prvenstvu v Grčiji leta 2019. Glede na to, da od takrat svetovnega prvenstva zaradi covida še ni bilo, smo še vedno aktualne svetovne prvakinje. Takoj nato pa seveda na najino 3. mesto v duetih v sekciji folklorni plesi na tem istem svetovnem prvenstvu v Grčiji. Ponosni sva tudi na 3. mesto, ki smo ga leta 2017 s skupino kluba Sunshine dosegle na svetovnem tekmovanju v Rusiji.
To seveda niso edini vajini dosežki, vajina soba je polna medalj, pokalov, priznanj. Vesta na pamet, kolikokrat sta kot duet ali s skupino stali na zmagovalnih stopničkah?
(malce razmišljata in se zasmejita) Ne.
Sta kdaj razmišljali, da bi plesali oz. tekmovali kot solistki, torej vsaka posebej?
Če bi tekmovali kot solistki, bi se gotovo skregali (rečeta v šali in se zasmejita). To nama je sicer že večkrat predlagala tudi najina trenerka Simona, a se za to nisva odločili.
Povedali sta že, da v Italijo na trening hodita enkrat tedensko, ostalo trenirata sami. Kako poteka vajin trening doma, kako in kolikokrat trenirata?
Ko imava svežo koreografijo, jo vadiva po eno uro dvakrat na teden, dokler se ne zmeniva glede vseh podrobnosti. Potem jo pustiva pri miru kakšen teden, da se nama malo usede. Dva meseca pred tekmo poskušava trenirati vsaj trikrat na teden po eno uro, mesec pred tekmo pa vsak dan (takrat lahko tudi samo pol ure, ker je najin namen to, da nama ostane koreografija ‘v telesu’).
Kako je bilo s tekmovanji v času zaprtja, sta se udeležili kakšnega spletnega tekmovanja?
Ja, junija 2020 sva se udeležili spletnega tekmovanja rimskega plesnega festivala Marhaba, kjer sva zasedli prvo mestu kot duet. Nastopili in zmagali sva še na enem ukrajinskem tekmovanju, kjer pa je bilo zanimivo to, da je vsak sodnik za vsako točko posnel video s svojo obrazložitvijo, kaj jim je všeč in kaj ne. To se nama je zdelo zelo uporabno. Zmagali sva tudi na hrvaškem spletnem tekmovanju Scorpio.
Kako sta v času zaprtja vzdrževali kondicijo, kako sta trenirali?
Med prvim zaprtjem, marca 2020, ko so zaprli tudi meje, je šola zaprla svoja vrata in nismo imeli ničesar. V šolskem letu 2020/2021 pa smo imeli vadbo prek zooma. Letošnje šolsko leto pa je bil pogoj za vstop v šolo v Italiji to, da si bil cepljen. Poleg rednih treningov prek zooma sva se udeleževali še delavnic drugih učiteljev iz tujine. Najbolj všeč sta nama bila David Abraham in Julia Farid.
Kaj pa v času pred zaprtjem, sta se poleg rednih treningov s svojo trenerko udeležili še kakšnih drugih plesnih delavnic drugih učiteljev ?
Bili sva na delavnicah Rande Kamel v Ljubljani na festivalu Nawar leta 2013, bili sva pri Dini v Hannovru v Nemčiji, dvakrat pri Amirju Thalebu, ki ga je gostila Simona v Palmanovi, in trikrat na delavnicah Alekseia Riaboshapka, prav tako v Palmanovi.
Kako poleg plesa še skrbita za svojo kondicijo oziroma za telesno formo. Uporabljata jogo, pilates, kakšno drugo vadbo?
Ne. Nisva za te stvari, čeprav se najina trenerka Simona zelo trudi, da bi naju navdušila za to. Lani je organizirala, da smo enkrat na teden imele skupaj še tako bolj fitnes vadbo s pilatesom in kardio vadbo. Naju pa sicer bolj veseli hoja v hribe. Za zdaj sva še na začetku in si izbirava lažje poti.
Ali sta kdaj potovali v katero od držav, od koder prihaja orientalski ples?
Ne, nisva. Imeli sva en načrt, da bi šli v Egipt pred dvema letoma, a se potem vse skupaj ni izšlo zaradi epidemije. Zdaj v tem trenutku pa žal nimava nobenega načrta za potovanje z letalom, ker imava strah pred letenjem.
Plesna izobraževanja, kostumi, prijavnine na festivale in poti tja, to vse je kar velik finančni zalogaj. Kako sta ga zmogli?
Večina stroškov so krili starši, nekaj let pa nama je pomagala tudi občina iz sklada za nadarjene mlade talente.
Kaj pa poučevanje, tudi vidve poučujeta ples?
Ja, najprej sva tri mesece poučevali v lokalni plesni šoli Rebula, vendar je nato skupina razpadla. Potem sva začeli poučevati v klubu L´uniti na Trnovem. Tam poučujeva mladinsko skupino, ki je precej zagreta za tekmovanja. Imeli sva še eno skupino v Kanalu ob Soči pred zaprtjem, vendar je žal med zaprtjem propadla. Trudiva se in iščeva priložnost za poučevanje v okoliških krajih, vendar v tem trenutku ni videti, da bi bilo kaj zanimanja.
Če za hip pustimo ples in pogledamo, s čim se še ukvarjata v življenju, študirata?
Zaključili sva likovno gimnazijo in sva želeli študirati umetnostno zgodovino, vendar nama je neuspešno opravljen izpit iz latinščine pokvaril vse načrte in tako nisva mogli nadaljevati študija. Zelo si želiva še študirati naprej, vendar bi si morali zdaj študij plačati, to pa je v tem trenutku prevelik finančni zalogaj. Za zdaj skušava zaslužiti z nastopi, trudiva se s poučevanjem, sicer pa delava tudi poslikave s kano, začeli sva tudi s poslikavami obraza.
Kaj še radi počneta, ko ne plešeta?
Zanimata naju fotografija, film. Radi riševa. Zanimajo naju tudi rože in vrtnarjenje. Radi gledava arhitekturo neznanih mest in radi odkrivava skrite kotičke neokrnjene narave.
Ali povsod hodita skupaj ali gresta tudi kdaj vsaka posebej, imata še druge skupne ali ločene prijatelje?
V bistvu sva vedno in povsod skupaj in tudi prijatelje imava iz naše plesne scene.
Kaj je vajin cilj za prihodnost?
Najin cilj je, da bi imeli tako velike skupine orientalskega plesa, da bi lahko odprli svojo plesno šolo.
