V poklon in spomin neprekosljivemu opusu Mojmirja Sepeta bo 21. novembra 2021 ob 17. in 19. uri v SLG Celje zaživela njegova glasba v koreografiji Andreje Šraj!
Draga Andreja, pozdravljena na Paradinem portalu, in prepričana sem, da je v teh dneh pred premiero tvojega/vašega projekta Poletna noč v društvo Harlekin precejšnje. Kje ste v tem trenutku s predstavo, kaj še pilite, o čem premišljuješ?
Draga Barbra, ko tole pišem, smo deset dni do premiere. Delamo samo ob vikendih, tako da nam ostanejo le še tri vaje. Ravno danes sem bila obveščena, da je plesalec, ki je del predstave, v samoizolaciji/karanteni. Le-ta mu poteče dan pred premiero. V vesolje pošiljam prošnje, da ostanemo vsi zdravi, da projekt speljemo v svoji polni moči in s polno zasedbo. Živčki mi že delajo, trema je tudi prisotna. Mislim pa, da je to čisto normalno in ok, saj gre za mojo prvo celovečerno predstavo. Pri drugi in tretji bo verjetno že lažje (smeh). Zadnji vikend še dodelamo kake finese, dramaturške prehode, spilimo skupne ‘unison’ delčke, nato pa preplešemo Poletno noč. Moje koreografsko delo je že končano v tolikšni meri, da lahko z užitkom gledam mlado ekipo, polno navdiha, z noro dobro plesno energijo. Njihova energija narašča iz minute v minuto, vse do konca predstave. Za vse ostalo, kar ni povezano s koreografijo, pa poskrbi upravni odbor društva Harlekin. Seveda je zadnje dni norišnica na vseh straneh. A prav je tako. Vsi skupaj se veselimo, da projekt končno zaživi, da s sporočilom, ki ga predstava nosi, razveselimo in razbremenimo ljudi, hkrati se pa spomnimo na legendo slovenske zabavne glasbe, skladatelja in dirigenta, Mojmirja Sepeta.
Zakaj si se odločila ravno za Poletno noč homage Mojmirju Sepetu na pragu zime?
Obožujem poletja! To je čas, ko v večini ne ustvarjam, ampak regeneriram svoje telo, dušo in duha. Čez leto sem popoldneve in večere v plesni dvorani, zato so poletni dnevi, večeri in noči še toliko lepši. Letošnje poletje je bilo zame obarvano s posebno energijo in vibracijami, nepozabnimi doživetji in morskimi sončnimi vzhodi. Ko je bila nova plesna sezona pred vrati, sem si želela poletje še malo podaljšati. Nisem si mislila, da bo poletje z mano vse do praga zime (smeh). A moja ljubezen do poletja nima nobene veze z naslovom predstave. Vse skupaj se je začelo v pomladnih mesecih, ko smo imele pedagoginje in umetniška voditeljica, Ana Vovk Pezdir, sestanek za končno produkcijo. Večinoma dobimo temo produkcije, na katero vse, a vsaka v svojem stilu ustvarja s svojimi skupinami. Ker je bilo to obdobje po dolgem zaprtju, je bila tema poljubna. A kljub temu je Ana povprašala, če bi katero zanimalo delati na temo Mojmirja Sepeta. Mojmir je končal gimnazijo v Celju. Bil je Celjan v Ljubljani, zato ga imajo Celjani na nek način za svojega. Umrl je na božični večer leta 2020, star 90 let. Takoj sem se odzvala, pritrdila ideji in še isti dan naredila Sepetovo ‘playlisto’. Vau, fantastična glasba in fenomenalna besedila. Na relaciji Maribor–Celje sem v avtu ‘nabijala’ Sepetovo glasbo in si pela skupaj z Majdo Sepe, Berto Ambrož, Alenko Godec, Vito Mavrič in Marjano Deržaj. V začetku junija smo imeli produkcijo, in odziv na koreografije s Sepetovo glasbo je bil fenomenalen. Začeli smo se pogovarjati o predstavi. Po videnih koreografijah na Plesnem vrtincu je zamisel o predstavi pritrdila tudi Andreja Kopač, ki je bila selektorica območnega srečanja plesnih skupin celjske regije. Pozneje se je tudi pridružila ekipi ustvarjalcev Poletne noči kot dramaturginja. Plesna sezona se je končala, jaz sem se skupaj s plesalkami mladinske skupine AKT zaprla v dvorano. Ker je bilo poletje tik pred vrati, smo pridno delale v prostih dneh junija in še nekaj dni v juliju. Dopusti so bili že načrtovani, tako da smo si morale vzeti zaslužene počitnice. Z ustvarjanjem predstave smo nadaljevale spet septembra. Dobivamo se le ob vikendih, saj so plesalke med tednom v Ljubljani, Mariboru in Celju. Zato se bo Poletna noč, Homage Mojmirju Sepetu odplesala na pragu zime.
Za kakšno predstavo torej gre, za kakšen gib, za kakšno sporočilo, koliko plesalcev bo na odru?
Poletna noč je homage Mojmirju Sepetu. V poklon in spomin njegovemu neprekosljivemu opusu v svojem žanru bo 21. novembra 2021 ob 17. in 19. uri v SLG Celje zaživela njegova glasba. Gre za celovečerno plesno predstavo mladinske skupine AKT, v kateri pleše deset deklet: Jedrt Birsa, Živa Ferlež, Neja Kovačić, Ajda Krivec, Mia Lovrenčak, Zala Planko, Iskra Slapnik, Živa Tanko, Anja Titan in Ajda Zupanc. Kot gosta sta del predstave tudi Jan Tapiwa Chapo in Daniela Preskar, ki je od malih nog pa vse do zaključka srednje šole plesala v Harlekinu. Danes sta oba plesalca Galerije plesa Maribor. Na odru se nam bo s svojim vokalom pridružila tudi vsestranska umetnica Špela Jezovšek – Stella, članica Vokal BK Studia in dolgoletna plesalka Harlekina, društva za umetnost plesa Celje. Ustvarjati Poletno noč je bil zame velik koreografski izziv, saj le redkokdaj ustvarjam gib na dano besedilo. Če pa že besedilo, pa tega ni v tako velikem obsegu. Tudi sama glasba mi je bila izziv. Prepustila sem se ustvarjalnemu toku z mislijo, da mora končni izdelek izžarevati ‘ljubezen’. To pa zato, ker je ljubezen pravzaprav vse, kar obstaja in nas obdaja. Predstavo čutim kot nekakšno prho ljubezni, ki lahko ljudem da energijo, vzdržljivost in samozavest ter svobodo, da smo takšni, kot smo. Dramaturginja predstave Poletna noč, Andreja Kopač je zapisala: ”Topla poletna noč, po kateri nikoli ni več tako, kot je bilo, izkazuje sanje in hrepenenje, toplino in sočutje, vznemirjenje in emocije, trenutek ugodja in hkrati brezčasje. V topli poletni noči se pred nami razprostre pogled na horizont, kjer morje in nebo loči zgolj drobna tanka črta. In če se zgodi še zvezdni utrinek, se nam ta noč zadre globoko v podkožje. Mojmir Sepe nam je pustil svoje brezčasne pesmi, medtem ko jih mlade plesalke in plesalec pretvarjajo v svoja videnja, občutja in gibalni izraz. Brezčasje pesmi se na horizontu med glasbo in gibom, občutenjem generacij (večno) mladih preliva v samosvoj izraz, ki se razprostira tu, pred vami. In naj se zgodi utrinek in se razprejo sanje, ki peljejo naravnost v središče Zemlje, ki pleše …”
Oder SLG Celje pa je verjetno še poseben izziv?
Res je. Leta 2006 sem kot gostja plesala na odru SLG Celje v predstavi Reflections on life skupaj s takratno Harlekinovo mladinsko skupino Akt v koreografiji Mojce Ussar. Čez dober mesec sem se preselila v New York, zato se res dobro spominjam te svoje zadnje odplesane predstave v SLG Celje. Vesela sem, da se po petnajstih letih vračam na ta oder, a tokrat v popolnoma drugi vlogi. Sicer pa zelo žalostno za mesto Celje, ki ima tako dolgo plesno zgodovino kakovostnih ustvarjalcev na plesnem področju, da še vedno nima primernega odra za plesno umetnost.
Predstavo delaš za društvo Harlekin, ki je (ena od) tvojih plesnih baz, kajne? Spomni nas malo na preteklost; kdaj si se pridružila pedagoški ekipi Harlekina in kaj vse lahko z njimi kreiraš?
Harlekin – društvo za umetnost plesa je najmlajše društvo z najdaljšo tradicijo na plesnem področju. Vzpostavili so vertikalo oziroma uresničeno plesno piramido od plesnega izobraževanja predšolskih otrok prek osnovnošolcev do srednješolske populacije. V letu 2006 je Harlekin postal član mednarodne organizacije daCi, Dance and the Child International. To je mednarodna neprofitna organizacija, ki promovira in razvija ples za otroke in mladostnike na globalni ravni. Njeni cilji so: razvijati možnosti za mlade po vsem svetu, da bi izkusili ples kot ustvarjalci, izvajalci in gledalci, podpirati zavedanje o socialni in kulturni različnosti v plesu, opogumljati in omogočati raziskave v vseh pogledih plesa za mlade, zagovarjati in vključevati ples v vzgojo in druge družbene programe, spodbujati izmenjavo in sodelovanje med člani na nacionalni, regionalni in internacionalni ravni. V plesno vzgojnih skupinah (A,B,C,D) otroci pridobivajo skupne osnove za poznejšo plesno usmeritev v sodobni ples ali klasični balet. Cilj je vsestranski razvoj otrok, kar naj bi se odražalo tudi izven otrokovega področja plesa. Pouk klasičnega baleta pod okriljem umetniške voditeljice sedanjega Harlekina (Ane Vovk Pezdir) se je začel leta 1988. Na njeno prošnjo sem se Harlekinovi pedagoški ekipi pridružila pred dvanajstimi leti. Poučujem moderno plesno tehniko za otroke druge in tretje triade osnovne šole, srednješolsko generacijo in modern za odrasle.
Leta 2015 sem na pobudo izredno mladih, talentiranih in novega znanja željnih plesalk predlagala, da se začnemo udeleževati plesnih tekmovanj in festivalov. Ustanovili smo AKT Junior (Neža Čuvan, Maja Kovačić, Naja Podbrežnik, Živa Steiner, Ajda Šarman), ki je pomemben mejnik v mojem pedagoškem delu. Prvo tekmovanje je bil DanceStar World Dance Masters v Poreču. Dekleta so se vrnila v Slovenijo s 4. mestom v svoji kategoriji. V prihodnjih plesnih sezonah in še danes se redno uvrščamo v finalne nastope DanceStar World Dance Masters in Dance World Cup (DWC), kjer punce dosegajo najvišja mesta.
Deluješ pa tudi v Galeriji plesa v Mariboru. Kako kombiniraš poučevanje in ustvarjanje na dveh lokacijah in kakšne so razlike med tvojimi varovanci ene in druge plesna šole?
V Galeriji plesa Maribor delujem 13. leto, od samega začetka ustanovitve. Trikrat tedensko poučujem redne klase v Mariboru, dvakrat tedensko pa v Celju. Že 12 let imam določene iste dneve, kdaj in kje poučujem, zato ne prihaja do zapletov v urniku. V Galeriji plesa v zadnjih treh sezonah skrbim za podmladek. Moje najmlajše plesalke so stare od tri do pet let in obiskujejo skupino Baletni vrtec A ali B, Modern 1 so dekleta, ki obiskujejo prvo triado osnovne šole. Moja ustvarjalna nuja pa se sprosti pri skupini GP Seniors. To je skupina plesalk in plesalca z največ plesnega znanja v Galeriji plesa, s katerimi lahko koreografsko bolj eksperimentiram in postavim koreografije na višjo raven kot pa pri otrocih. Razlika v znanju moderna med varovanci ene in druge plesne šole so minimalne. Največja razlika je ta, da v Harlekinu večina punc, ki pleše modern, vzporedno pleše tudi klasični balet. Izpite opravljajo na Konservatoriju za glasbo in balet Ljubljana.
Če pogledava malo nazaj tvojo zgodovino, si seveda začela kot plesalka v Plesni izbi; no, prej še gimnastika, potem si nabirala znanja v tujini in končala šolo v New Yorku, specializacijo Simonson tehnike. Zakaj si se vrnila v Slovenijo?
S športno gimnastiko sem začela pozno, pri osmih letih. Hitro sem napredovala, nadomestila zamujeno in pozneje bila nekajkratna državna prvakinja ter članica slovenske mladinske reprezentance. Moj vrhunec gimnastične kariere je bilo mladinsko evropsko prvenstvo v Rusiji. Leto za tem sem si hudo poškodovala koleno in posledično tudi končala gimnastično pot. V Plesno izbo me je vpisala mlajša sestra, ko mi je bilo 19 let. Šla sem na prvi trening in si govorila, da bo to dobro za malo rekreacije. Rekreacije? Že prvi trening me je popeljal v druge dimenzije. Prevzela me je glasba, za katero prej nikoli nisem slišala. Komaj sem čakala torek in četrtek, da se naučim nekaj novega. Imela sem dobre predispozicije za delo, ki mi jih je dala gimnastika, zato sem lahko zelo hitro napredovala in čez eno leto bila že članica takratne skupine Company II, s katero sem zaplesala v celovečerni predstavi 8 SHORTS v koreografijah Mojce Ussar in Astrid von Ussar. Leta 2007 me je pot zanesla v New York v plesno šolo Dance New Amsterdam, kjer sem se plesno izobraževala in dobila certifikat za poučevanje Simonson Technique. New York je plesno središče, zato sem izkoristila vsak trenutek za učenje, sodelovanje z različnimi koreografi in gledanjem plesnih predstav. Tempo je bil nenormalen. Poleg vsakodnevnih plesnih klasov sem tudi delala kot varuška in natakarica, da sem si lahko plačevala šolnino. Ravno zaradi prehitrega in hektičnega načina življenja mi je postajalo vse manj všeč. Bolj kot postati plesalka me je zanimalo pedagoško delo. Ko sem končala s šolanjem, je Mojca Ussar ravno ustanovila Galerijo plesa. Vedela sem, da bom imela v Sloveniji več možnosti za svoj pedagoški razvoj kot v New Yorku, zato sem se po končanem šolanju vrnila domov. Ni mi žal.
Zdi se, da sta ti pedagogija in koreografija pisani na kožo. Imam prav?
Ne vem. Vsekakor me je pedagoško delo bolj zanimalo. Nisem se videla kot plesalka, ki bi znala tudi od plesa živeti in preživeti. Sploh pa ne v Sloveniji. Imam to srečo, da od samega začetka ogromno poučujem, in to ne le ene starostne skupine. K poučevanju spada tudi priprava koreografij za nastope in produkcije. Veliko klasov pomeni veliko koreografij. “Vaja dela mojstra, če mojster dela vajo,” bi rekel bioterapevt Marjan Ogorevc. K mojemu koreografskemu razvoju pa pripomorejo tudi tekmovalne koreografije (solo, duet), ki se ustvarjajo na drug način, kot pa koreografska miniatura.
Tako kot osebnostno tudi koreografsko rastemo, če si to le dovolimo in prepustimo. Čutim, da postopoma napredujem. Ni mi pomembno stremljenje po popolnosti, temveč dejstvo, da napredujem.
No, tudi rezultati z različnih tekmovanj in festivalov bodo to potrdili, saj si nesporna zmagovalka povsod, kjer se pojaviš s svojimi plesalci. Koga lahko omeniva, da je recimo v zadnjih letih naredil poseben preboj in zakaj?
Hvala, Barbra. Vsekakor je tisti trenutek, ko izveš, da je tvoja koreografija uvrščena na Gala prireditev ali da dobiš nagrado za najboljšo koreografijo, občutek fenomenalen, včasih celo evforičen. Cenim vse, kar sem do zdaj dosegla s plesalci. Hvaležna za vse te potrditve, da delam dobro. Bolj kot rezultati sta mi pomembna razvoj in napredek plesalcev, s katerimi delam. Pristop in odnos plesalcev do plesa in koreografije. Izkušnje, ki si jih pridobijo na tekmovanjih, niso povezane samo s plesom. Izkusijo poraz, zmago, včasih gre na odru vse narobe, spet drugič odplešejo odlično. Od plesalcev želim, da v plesu neizmerno uživajo, tudi če koreografija še ni osvojena, da jih ne begajo navidezne težave, kajti to so le utvare, ki bodo kmalu izginile. Z urjenjem teh veščin postajajo vse bolj spretni, dojemljivi in samozavestni, kar blagodejno vpliva tudi na druga življenjska področja. Vesela sem za vsakega posebej, kajti vsak zase dela preboj po svojih najboljših zmožnostih in v svojem tempu.
Kako pa se lotevaš koreografije, kaj te navdihuje? Tudi tvoji varovanci? Jim daš možnost sokreacje?
Pri otrocih je večinoma neka tema, po kateri delamo. V to vključim predvsem plesne elemente, ki se jih učimo, in kakovost giba, ki bi jo naj plesalci osvojili za to starostno obdobje. Seveda, sokreacija je zelo pomembna, zato jim dajem tudi to možnost. Pri plesalcih z več plesnega znanja mi je prva inspiracija življenje, nato glasba. Glasba, kot da najde mene, in ne obratno. V meni prebudi močno čutenje, vprašanja, vizije … Telo se napolni s posebno energijo, ki jo moram predati skozi gib in plesni material v fizični svet. Plesalci na tej ravni sokreirajo partneringe, sole. S svojim ustvarjanjem me vsekakor navdihujejo. So zelo pomemben člen pri nastajanju koreografij. Pomembno je, da ostanejo odprti v energetskem smislu, da energija prosto teče med mano in njimi. Ko ni blokad, material kar sam od sebe nastaja, in to je res božanski občutek.
Je pri tebi vsebina vedno pomembnejša od giba ali je ravno obratno?
Všeč mi je abstrakcija giba, ki je prepletena z vsebino. Le-ta mora biti razumljiva občinstvu.
Kaj te pri plesu najbolj osrečuje in kaj, če sploh kaj, najbolj žalosti?
Žalosti me dejstvo, da je telo vsako leto starejše in da počasi, a vztrajno ugaša. Osrečuje me svoboda izražanja skozi gib. Ko ustvarjam, padem v drug svet, drugo dimenzijo in občutki so nepopisni. Moč in eksplozivnost sploh nista več pomembni, saj je notranje čutenje močnejše od videnega.
Časi nam niso posebej naklonjeni, a verjamem, da gledaš samo pozitivno naprej. Kakšen je pogled na minulo leto in kaj si želiš v prihodnjem?
Menim, da vse, kar se dogaja, so lekcije. Od nas samih pa je odvisno, če jih prepoznamo ali ne. Z vsem negativizmom, ki nas obkroža, si ne belim glave, saj bi jim na ta način vlivala še dodatno moč in energijo. Na vse to raje gledam kot na puhle oblačke, ki me ne morejo ustaviti na moji pravi poti. Za prihajajoče mesece si želim, da virus oslabi in da začnemo živeti. Živeti pomeni verjeti in zaupati, rasti, se učiti in odkriti nove poti ter hoditi po njih. Ozavestiti misel, da je življenje avantura, ki jo je vredno živeti.
In kaj je tisto, po katerem te vsi prepoznajo in rečejo, no, to je pa naša Andreja?
Zadnji dve leti gotovo po tem, da sem najbolj ponosna in najsrečnejša teta v družbi svoje nečakinje Gaje.
Hvala za intervju in Poletno noč, ki nas čaka 21. novembra v SLG Celje!
