Pogovor s plesalcem, plesnim trenerjem, večkratnim svetovnim prvakom, žirantom šova Zvezde plešejo Andrejem Škufco o bližajoči se tekmi ProAm 8. aprila v Ljubljani v hotelu Union. In seveda o preteklosti in prihodnosti, tudi slovenskega tekmovalnega plesa.
Dragi Andrej, prav lep pozdrav na Paradinem portalu. Z veseljem sem prebrala novico, da z ženo Melindo 8. aprila v hotelu Union organizirata prvo tekmovanje v kategoriji ProAm pri nas. Razsvetli nas, kaj prinaša plesni spektakel Ljubljana Ball, kot sta ga poimenovala?
Živijo, Barbra. Dolgo se že nisva pogovarjala, tako da mi je ta intervju v še večje veselje. Naj najprej poudarim, da najino ProAm tekmovanje sicer ni povsem prvo pri nas, bo vsekakor prvo v Ljubljani in v malo večjem obsegu. Zelo se veseliva tega dogodka, ker prinaša nekaj novega in svežega tako za naju kot za gledalce ter tekmovalce. To je v bistvu koncept tekmovanja, kot ga morda poznate iz TV-oddaje Zvezde plešejo. Tekmujeta profesionalni plesalec (plesalka) z amatersko soplesalko (soplesalcem). Torej učitelj z učencem.
Prva vajina ProAm tekma je bila organizirana v Budimpešti junija 2018, bila je dobro sprejeta in zastopana s strani parov in z znanimi sodniki. Kakšno število parov pričakujeta v Sloveniji in koga vse sta povabila, da bo stal v sodniškem panelu?
Drži, BudapestBall letos organizirava že šestič zapored in tekma raste ter se razvija. Na prvem tekmovanju tukaj pa računam predvsem na slovenske tekmovalce in pa na pare iz sosednjih držav. V kakšni meri bo dogodek zares obiskan, pa bomo videli. Treba je začeti. Nekaj sodnikov bo iz tujine in pa seveda iz Slovenije.
V ProAm kategoriji plešeta profesionalni plesalec in amaterski plesalec obeh spolov. Kdo vse bo plesal v slovenski zasedbi, boš na parketu tudi ti? Bosta v skladu z današnjim časom plesala tudi dva enakega spola?
Jaz osebno ne bom na tekmovanju in tudi sicer ne plešem več v tekmovalnem ali revialnem smislu. Kar se tiče istospolnih plesnih parov, dvomim, da se bo kdo prijavil. Na ProAm tekmovanjih do zdaj še nisem zasledil nikogar.
Kot nekdanji aktivni tekmovalec športnega plesa verjetno dojemaš potrebo po plesni aktivnosti drugače od tistih, ki to počnejo zgolj za hobi oz. rekreacijo? Je kategorija ProAm rekreacija ali čisto resna dejavnost?
Kot zadevo vidim jaz, je to predvsem rekreacija, ki pa pri mnogih skoraj praviloma preraste v nekaj več. Tudi če se amater v paru začne s tekmovalnim plesom ukvarjati ‘relativno’ pozno v svojem življenju, jih želja po napredku in tekmovalnost ženeta malo dlje od zgolj rekreative. Ampak vse v zdravem duhu.
Smo Slovenci/Slovenke še bolj sramežljivi glede ProAm dejavnosti ali meniš, da bo tudi nas počasi zajel val navdušenja?
Mislim, da je val navdušenja že tukaj. Morda bo marsikdo potreboval malo dlje časa, da se opogumi in pokaže na tekmovalnem parketu, ampak mislim, da želje so vsekakor prisotne.
Menda največje navdušenje nad ProAm vlada v Ameriki in azijskih državah. Je res in zakaj takšno navdušenje oz. zanimanje?
Ja, to bo kar držalo. Zakaj, zelo težko obrazložim, ker se nisem preveč poglabljal. Gotovo je povezano v veliki meri z življenjskim stilom in mentaliteto določenega naroda. Vem pa, da je tradicija v Ameriki stara že okrog 100 let. Tako da ne preseneča, da je ta stil tekmovanja tam čez lužo izredno razvit in popularen.
Nekdanji tekmovalci, poleg tebe še Matej Krajcer, Jurij Batagelj, Peter Majzelj, Damir Halužan, Domen Krapež, imate bogate izkušnje, saj ste veliko preplesali z ljubiteljskimi plesalkami. Iz katerega razloga se odločijo za tovrstni ples?
Jaz veliko izkušenj ‘iz prve roke’ pravzaprav nimam. Vidim pa, da je to lahko fascinacija nad plesom in plesnimi pari z vizualnega vidika. Torej lepota, videz, gibanje, življenjski slog …. In pa po moje dostikrat neizživeta želja po plesu in gibanju iz mladosti ali zgodnejšega obdobja življenja. Lahko tudi druženje in nove izkušnje. Vsekakor super zadeva, kjer na različne načine nekaj pridobijo vsi.
Kako pa zdaj s časovno distanco tekmovalca gledaš nazaj na svojo plesno kariero? Kakšni so spomini, kaj bi spremenil in česa gotovo ne bi?
Povsem iskreno, moja plesna kariera se mi zdi kot iz nekega drugega življenja. Zgolj kot spomin in neka čudovita zgodba. Seveda če se poglobim v mislih v tista obdobja, potem pride do določenih čustvenih vzgibov in celo začudenja, ampak v vsakodnevnem življenju pa je, kot si sama v vprašanju zapisala, distanca. To je bilo, prineslo mi je ogromno dobrega in zdaj je v spominu. Morda lahko tako lahkotno razmišljam o tem, ker sem tako ali tako v svojem delu povsem vpet v plesni svet, kjer še vedno delujem. Spremenil pa ne bi ničesar.
Moram te vprašati seveda, saj si bil desetletja del tekmovalne scene, občasno pa te vidim na državnih prvenstvih. Kje vidiš prihodnost slovenskega tekmovalnega plesa, kaj je treba nujno spremeniti in ali razmišljaš, da tudi ti s svojo energijo in znanjem kaj doprineseš k temu, da se začne krivulja uspešnosti znova dvigovati?
To je nehvaležna tema, ker preprostega odgovora ni. Vse gre vedno v nekih krivuljah in morda res zadnja leta ni navzven rezultatov, ki smo jih bili vajeni pred desetletjem ali več, vendar vsi kljub temu delamo po svojih najboljših močeh. Življenje se je v zadnjih trideset letih močno spremenilo in verjetno tudi potrebe ter želje. Posledično do neke mere način dela. Kaj bi bilo treba spremeniti, ne vem, nisem dovolj pameten. Energijo in znanje usmerjam v pare, ki so nama zvesti in naju poslušajo. Parov v Sloveniji je manj kot prej in je tudi konkurenca doma manjša. Se mi pa zdi, da so mladi prehitro zadovoljni ali pa ne dovolj vztrajni. V današnjih ‘turbo’ časih je biti potrpežljiv poseben izziv.
Si trener, deluješ na Madžarskem, kjer ima tvoja žena Melinda plesno šolo oz. klub. Koga treniraš, ne vem, če sploh treniraš kakšen slovenski par? Koga še treniraš in kje?
Ja, v smislu domačega dela je najino delo razpeto med Slovenijo in Madžarsko. Pare, ki jih poučujeva, imava v obeh deželah. Doma pa še naprej delujem v Plesnem centru Fredi v Ljubljani, kjer sem tudi zrasel kot plesalec. Sicer pa veliko gostujeva po svetu.
Postal si tudi starš. Kako plešeš med očetovstvom in obveznostmi?
Starševstvo oziroma očetovstvo je pa zame itak ena boljših stvari, ki se mi je zgodila v življenju. Top zadeva. Toplo priporočam. Sicer pa vse gre, kakor mora.
Kaj je nekoč prinašal ples v tvoje življenje in kaj prinaša danes?
Nekoč v tekmovalnem smislu veliko stresa in istočasno tudi izjemno preprostost življenja, ves čas je bila pomembna le ena stvar. Zdaj pa ravno nasprotno. Življenje je dosti bolj kompleksno in stres, vsaj zame osebno, manjši.
Hvala za tvoje misli, zapisane za moj portal, in želim vse dobro ter se vidimo na tekmi.
