Ana Perčič je mlada orientalska plesalka, Celjanka, edina Slovenka, ki živi in dela v kairski plesni industriji!
Kadarkoli se dobiva v Kairu, Ana od nekje prihiti in že gleda na uro, ker hiti na drug del mesta. Vedno znova me presenetijo njena dobra volja in njena pozitivna energija ter način, kako z lahkoto obvladuje to, za nas tujce včasih naporno in glasno mesto. O Ani se je na Paradi plesa že pisalo, a že dolgo ne, zato sem jo povabila na pogovor, ki je potekal prek spleta.
Ana, že dobra tri leta in pol je minilo od tvojega zadnjega intervjuja za Parado plesa. Med tem se je zgodila pandemija, zaprtje, ponovno odprtje, in prepričana sem, da veliko sprememb v tvojem plesnem življenju v Kairu. Začniva z zaprtjem. Leta 2020 in 2021 sta svet pretresla pandemija in zaprtje. Vsaka država se je po svoje spopadala s tem in iz Egipta smo slišali ogromno zgodb o tem, da v Egiptu ni kovida, ker imajo boljši imunski sistem, kar naj bi botrovalo njihovi genetiki itd. Kako je bilo v resnici? Kako je zaprtje zaradi kovida vplivalo na tvoje delo? Kako si se znašla?
Kar zadeva dela, lahko rečem, da smo v Egiptu tisti prvi mesec, ko se je zgodilo zaprtje po vsem svetu, še vedno delali, nato pa se je tudi v Egiptu zaprlo vse, kar je povezano z delom v plesni in glasbeni industriji: bari, restavracije, nočni klubi, diskoteke, ladje. Zanimivo pa je, da so odprti ostali vsi nakupovalni centri, kinematografi, vsa filmska industrija je ‘na polno’ delala in snemala. Tako smo vse plesalke in vsi glasbeniki ostali brez dela, skoraj leto dni. Na začetku, ko se je vse zaprlo, moram reči, da sem si jaz vzela dva meseca zase, da sem se spočila, ker sem bila zelo utrujena zaradi napornega urnika, ki sem ga imela pred tem. Imela sem namreč štiri predstave v enem dnevu na svoji ladji, vsak dan, tako da mi je zaprtje na začetku dobro delo. Ko sta ta dva meseca minila, pa sem ugotovila, da bo nujno treba nekaj storiti in si poiskati novo delo. Najprej sem naredila spletni tečaj za vaditeljico joge in sem začela poučevati jogo. Nato sem dobila še delo receptorke v lokalnem športnem centru, delala sem tudi kot skrbnica družbenih omrežij za ta studio in še za en joga studio v Kairu ter vodila zasebne ure joge in orientalskega plesa v svojem malem studiu, ki ga imam kar v svojem stanovanju tukaj v Kairu. Dobila sem tudi več dela kot fotomodel in dela na snemanjih za TV-serije in filme. Zanimivo je, da so ves čas zaprtja v Egiptu ‘na polno’ snemali, televizijska in filmska produkcija se nista ustavili niti za trenutek. To, da je na setu dvesto ljudi brez maske in brez razdalje, je bilo sprejemljivo, po drugi strani pa v istem času plesalke in glasbeniki nismo smeli nastopati za recimo štirideset ljudi. V Egiptu je bilo namreč strogo zaprtje samo tri mesece, potem se je počasi sproščalo in ljudje so lahko obiskovali skupinske vadbe in podobno, sicer z maskami, a to je tudi vse. Ko so se nato stvari začele spet odpirati, sem imela jaz to nesrečo, da moja ladja še ni obratovala, saj je delala izključno s turisti, teh pa takrat še ni bilo, saj je v večjem delu sveta še vladalo popolno zaprtje.
Predvidevam, da se vam niti testirati ni bilo treba tako kot pri nas?
Vsa testiranja so bila v Egiptu plačljiva in velika večina ljudi si testa ni mogla privoščiti. Smrtnost zaradi kovida je bila velika, bolnice so pokale po šivih, a vedeti je treba, da je bilo v bolnicah vsaj petkrat ali šestkrat manj ljudi, kot je bilo v resnici okuženih. V Egiptu je veliko zelo revnih ljudi, tako v mestih kot na podeželju. Ti ljudje živijo na majhnem prostoru v velikih družinah, in ko se okuži eden, se okužijo vsi. Zato raje vsi ostanejo doma, kot pa da bi poiskali medicinsko pomoč. Največ smrti je bilo med starejšo populacijo. Kar so uvedli, je, da so v nekem trenutku izdali odlok, da se morajo vsi, ki delajo v uradnih, državnih službah, cepiti. To je bilo vse.
So se razmere po ponovnem odprtju v Kairu kaj spremenile? Je težje ali lažje dobiti plesno delo?
Zgodil se je res velik hit z dekliščinami. Namreč pred zaprtjem so dekliščine v večini potekale v lokalih, med zaprtjem pa so se preselile na dom. Te zasebne dekliščine na domu so postale velik posel, saj so tukaj zrasla podjetja, ki vse to organizirajo: pripeljejo didžeja, plesalko, plesne kostume, vso dekoracijo in podobno … In to je potekalo skozi celotno obdobje zaprtja in še vedno poteka. Jaz, in tudi druge plesalke, smo na ta način dobile veliko dela. To je postalo zelo popularno.
Če prav razumem, na ta način dekleta vsaj enkrat v življenju izživijo željo po tem, da nosijo kostum za orientalski ples in sproščeno plešejo, saj je to sicer zanje skorajda nemogoče?
Ja, res je.
Kako pa je s plačilom na dekliščini, so nastopi dobro plačani?
Ne, kje pa. V bistvu so med slabše plačanimi, ampak v bistvu to sploh ni zares nastop, bolj animacija. Tam skupaj z dekleti plešem in skupaj na glas prepevamo vse znane glasbene napeve. Tako da ni naporno. Nastopam dvakrat po štiri pesmi, kot je to v Kairu sicer običajno za nastop, če kdo najame plesalko. V bistvu nastopaš dvakrat po dvajset minut v dveh različnih kostumih. Zgodilo pa se je nekaj drugega. Namreč inflacija. Egiptovski funt je zgubil vrednost. Če si prej dobil 16 funtov za en evro, jih zdaj dobiš 30. Plača, ki ti jo ponudijo za nastop na ladji, je v egiptovskih funtih in se ni spremenila po koroni, a zaradi inflacije dobim skoraj pol manj kot v času pred korono. Plačilo plesalkam so močno znižali v diskotekah. Prej, pred korono, smo lahko dobile 4000 funtov, zdaj pa sem jaz recimo morala znižati na 2500 funtov. Jaz sicer ne nastopam toliko v diskotekah, a poznam dekleta, ki tam nastopajo in morajo precej nižati cene. Še ena težava je. V času po koroni imamo še eno posebnost. V Kairo vsak dan prihajajo nove plesalke iz tujine, ki si želijo izkušnje nastopanja v tem mestu in so pripravljene nastopati za zelo nizko plačilo. Tako pridejo do dela one in ne me. Lastnikov namreč ne zanima, katera je tu dlje, ampak katera ima nižjo ceno. One pridejo za en mesec, uživajo in odidejo, me pa ostanemo tu in sprejemamo posledice teh nizkih plačil.
No, to je moje naslednje vprašanje. V zadnjem času smo priča selitvi številnih zahodnjakinj, plesalk v Egipt, kjer si vsaka želi svoj košček plesne pogače in predvsem izkušenj z nastopi v Egiptu. Nekateri menijo, da to ni dobro za prihodnost egiptovskega raks sharqija (arabska beseda za orientalski ples, op. p.), kaj meniš ti?
Ja, se strinjam tudi jaz s tem, ampak težava ni samo v plesalkah, je na splošno v mentaliteti ljudi tukaj v Kairu. Namreč nekatere tujke so se pripravljene bolj razgaliti in plesati zelo izzivalno kjerkoli, in moško občinstvo tu to podpira. Nikogar zares ne zanima umetnost orientalskega plesa. Plesalko vidijo zgolj kot objekt poželenja, bolj kot ima poudarjene obline in bolj kot je zapeljiva, bolje je. V Egiptu našega plesa ne spoštujejo in ga nikoli niso. Tukaj orientalski ples ni spoštovan. To je neka ideja, ki nam jo egiptovski učitelji prodajajo na festivalih v tujini. Orientalski ples, kot ga spoznavamo mi na Zahodu, je v Egiptu praktično mrtev. Ko sem pred osmimi leti začela plesati v Kairu, je bil edini shaabi komad, na katerega smo plesali, Bin il Sultan, ne pa tako kot danes, ko povsod vrtijo to novo shaabi elektronsko glasbo. Klasične tarab komade smo včasih plesali celo v klubih, danes tega ni več. Ni niti mejanceja niti drum sola. Danes začneš s shaabijem in končaš s shaabijem. Če bi se danes odločala, ali pridem v Egipt ali ne, da doživim to egiptovsko izkušnjo plesa, potem gotovo ne bi šla, ker nisem vsa ta leta trenirala za to, da bom plesala na tak način. Jaz sem v Kairo prišla zaradi možnosti plesa na glasbo z glasbeniki v živo, zaradi plesa na klasično glasbo. Tega žal ni več. Zgodilo se je tudi to, da so glasbeniki v veliki meri ostali brez dela. Po koroni jih namreč niso več najemali, zato da so si s tem znižali stroške. Še celo na porokah ni več žive glasbe. Morda samo še v hotelih s petimi zvezdicami doživiš klasično glasbo v živo s klasičnim orientalskim plesom. Sicer imajo glasbo v živo tudi še na turističnih ladjah, ampak je vsaj polovico pesmi, če ne več, zahodnjaških, za zabavo turistov.
Ali tuje plesalke, torej vse tiste, ki niste Egipčanke, prijateljujete med seboj ali ste si konkurenca?
Tujke smo v večini kolegice. Konkurenca je morda bolj prisotna med plesalkami v diskotekah, kjer si enkrat popularen, drugič ne. Ampak drugače pa ni zares toliko konkurence. Povezujemo se bolj glede na predel sveta, od koder prihajamo. Na primer Rusinje se bolj skupaj držijo, Latinoameričanke bolj skupaj in tako naprej. Z Egipčankami oziroma egiptovskimi plesalkami pa nimamo stika. Egipčanke, razen peščice tistih najbolj slavnih, kot v tem trenutku Sahar Samara, plešejo v klubih za nižji sloj, bolj ‘shaabi’ sceno, ker vsi ostali hočejo najemati tujke z belo kožo in ne Egipčank.
Kako je z odnosom do egiptovskih plesalk? In kako one gledajo na vas, tujke?
Z egiptovskimi plesalkami, ki v večini delajo v zelo poceni kabarejih, sploh nimamo stika, mislim pa, da o nas nimajo kakšnega dobrega mnenja. Mi jim jemljemo delo in spreminjamo njihov ples. Sicer to ni samo naša krivda, saj so povpraševanja na trgu v Kairu postala take vrste, a kljub temu.
Zanima me, katera je tvoja najljubša egiptovska plesalka vseh časov in katera je to danes? In morda še to, če se od katere, ki ti je pri srcu, učiš?
Moja najljubša plesalka vse časov je gotovo Nagwa Fouad, če pa govoriva o plesni sceni danes, pa je to gotovo Tito. Ne Tito, kot ga poznamo iz YouTuba, ampak Tito, ki ga poznamo, ko pleše za nas plesalke na festivalih. Od ženskih plesalk v Egiptu pa bi bila mogoče lahko Randa. V Egiptu se trenutno ne učim od nikogar, ker tiste egiptovske zvezdnice, ki potujejo po svetu in učijo, imajo izjemno visoke cene zasebnih ur. Meni se zdi nesmiselno plačevati takšne ure, ker v svojem plesnem življenju v Kairu tega ne potrebujem. Znanje, ki bi ga pridobila pri njih, bi bilo tako samo zame, za mojo dušo.
Kako pa je s tujkami? Kateri je najbolj uspelo in zakaj ter katera je tebi najbliže oz. plesni stil katere tujke v Egiptu ti je najbolj všeč?
Od tujk, ki so mi všeč tukaj v Kairu, je ena Vlada, druga pa Elina. Vlada je sicer bolj nova, Elina pa že dlje časa pleše in mi je všeč, ker ima karizmo. Najbolj pa je uspelo Johari, ker ima določen slog telesa, ki ga občinstvo hoče. Postala je slavna čez noč, enkrat, ko je plesala na visokem odru, v prosojnem kostumu in tangicah, med plesom pa je noge dvigovala tako, da so vsi gledalci lahko zrli v njeno mednožje. Policija jo je potem aretirala, a to je bilo samo za kratek čas, saj je njen menedžer tukaj ‘velika živina’. Ker je posnetek s tega nastopa hitro zakrožil po družbenih omrežjih, je takoj dobila ogromno dela in naročil, tako da je bila nekaj časa najbolj zaželena plesalka v Kairu. Tako je to tukaj, takšne stvari te naredijo slavno, čeprav samo za kratek čas, morda leto ali dve, potem pa taka plesalka nima več kaj pokazati, ker je pokazala že vse.
Kakšne so trenutne razmere v Kairu? Omenila si že inflacijo, je dela za plesalke dovolj?
V tem trenutku je dela dovolj, a ker je ogromna inflacija in je egiptovski funt padel, plačila za nastope pa so ostala ista kot pred inflacijo, pomeni, da za isto delo zaslužimo skoraj pol manj. Inflacija je močno prizadela vse veje gospodarstva, vse cene so se dvignile. Za nas, ki živimo tukaj in dobivamo plačo v egiptovskih funtih, je vse zelo drago, tujci oziroma turisti pa tega niti ne občutijo, ker so cene v dolarjih in evrih ostale iste.
Pred kratkim si dobila vabilo, da začneš nastopati v Dubaju. Če se ne motim, si bila tam mesec dni. Nam lahko zaupaš, kako je prišlo do tega, kakšne so bile tvoje izkušnje in kako se razlikuje delo in na sploh življenje v Dubaju od življenja v Kairu.
Razlog za moj odhod v Dubaj je bila inflacija v Egiptu. V Dubaju je plačilo namreč v tuji valuti, v dolarjih, tako da je lažje. Od ene kolegice plesalke sem dobila kontakt nekega agenta, ki se ukvarja z urejanjem dela za plesalke in glasbenike v državah Arabskega polotoka. Z agentom sva bila na zvezi in rekel mi je, da me bo obvestil, takoj ko dobi kaj primernega zame. Namreč v Dubaju je tako, da ne moreš kar priti tja in začeti delati. Potrebuješ pogodbo in vse pogodbe so enomesečne ter začnejo veljati s prvim dnem v mesecu. Tako me je pred tremi meseci obvestil, da me želi najeti restavracija v Dubaju, in sva se začela dogovarjati. Restavracija mi je plačala namestitev v hotelu, kjer sem prebivala, za letalo iz Kaira in hrano pa sem morala poskrbeti sama. Agent mi je rekel, da je to zelo dobro, saj v večini primerov ne plačajo niti nastanitve, samo delo po pogodbi. Moja pogodba je bila sklenjena za 40 dni in tako sem odpotovala v Dubaj. Žal smo zaradi slabega obiska restavracije, rekli so mi, da je zdaj pri njih nizka sezona, pogodbo prekinili že po petnajstih dneh.
Sicer pa sem bila z delom v teh nekaj dneh zelo zadovoljna, saj sem vsak večer nastopala časovno manj kot v Egiptu, zaslužila pa sem več. Poleg tega je bilo še veliko drugih stvari, ki so se razlikovale od dela v Kairu. Vsak dan sem se morala za nastop obleči v plesni kostum že v hotelski sobi, čez sem morala dati samo abayo (dolgo široko črno tradicionalno obleko, ki jo tam nosijo vse ženske kot vrhnje oblačilo, op. p.). V Kairu je to drugače, saj na delo prideš oblečen v navadna oblačila in se preoblečeš v posebni sobi restavracije ali kluba, kjer nastopaš. V Kairu do mesta nastopa prideš sam, s podzemno ali Uberjem, v Dubaju pa me je ob določeni uri pred hotelom čakal voznik, ki me je odpeljal naravnost do restavracije. Tam sem morala vstopiti pri stranskem, ne pri glavnem vhodu, in skozi stranski vhod sem morala tudi oditi. Moj nastop je trajal 45 minut, brez premora, kar je bilo kar naporno. Na odru imam tudi vse rekvizite za dabke (naglavno ruto in palico) in thob za khaleegi (thob je obleka za folklorni ples Arabskega polotoka). Namreč, ko priplešem na oder s tančico na glasbo, istočasno v roki nosim še rekvizite in oblačila za folkloro, ki jih spotoma med plesom odložim na zvočnik za pozneje. To je res smešno, da se moram preoblačiti na odru, medtem ko glasbeniki in gledalci čakajo v tišini, da si jaz nadenem ali slečem thob oz. ruto, in seveda to ni tako preprosto, ker sem že prepotena od plesa, in potem se mi na obraz lepijo še lasje, skratka zanimivo. V Egiptu je to drugače, plešem v dveh sklopih po dvajset minut in se vmes preoblečem v garderobi. V Egiptu je tudi navada, da ima plesalka stik z gosti, pleše tudi med njimi ali jih povabi plesati, medtem ko v Dubaju tega ni. Plesalke ne smejo med gledalce in obratno. Ko sem v Dubaju zaključila z nastopom, sem si spet nadela abayo in voznik me je takoj odpeljal nazaj v hotel. V Kairu pa moram po nastopih sama poskrbeti za prevoz, kar pomeni, da čakam na voznika Uberja, kar je zaradi velike prometne gneče v Kairu kar naporno. Moram reči, da je Dubaj izredno odprt in zahodnjaški, saj sem tam lahko okrog hodila napravljena v kratke hlače in kratke zgornje dele. To v Kairu ni mogoče.
Kaj pa glasbeniki, glasba, na katero si plesala, in seveda plesni stil? Predvidevam, da je tudi v tem precejšnja razlika.
Najprej mogoče ena podobnost. Tako v Kairu kot v Dubaju se z glasbeniki kar na odru zmeniš, kaj se bo igralo tisti večer. Imam srečo, da govorim arabsko, ker tukaj v Dubaju glasbeniki ne razumejo drugih jezikov. Kar zadeva glasbeni program, je v Dubaju precej več klasičnih tarab pesmi kot v Kairu, kjer je po večini samo še shaabi. Žal je edina težava to, da pevci po navadi niso Egipčani, ampak so Sirci ali Libanonci in njihova izvedba egiptovskih klasičnih pesmi zveni drugače kot v Egiptu. V Dubaju sem plesala v dveh restavracijah. V prvi je bil pevec Egipčan, tako da sva imela malce več shaabi pesmi, ki so nama bile obema všeč, v drugi restavraciji, kjer sem menjala kolegico, pa niso igrali shaabija, pač pa klasične tarab pesmi in seveda obvezno dabke (folklorni ples Levanta, op. p.), khaleegi in iraki (iraški folklorni ples, op. p.). Koliko katere izmed folklor imamo v programu, je odvisno od tega, katere goste imamo tisti večer v restavraciji. Če so npr. Libanonci ali Jordanci, potem bo gotovo več dabke, če so Savdijci, več khaleegija in tako naprej. Zanimiva je tudi struktura glasbenikov. V Egiptu je vsaj petčlanska skupina, in sicer pevec, klaviaturist in trije bobnarji. V Dubaju pa je tričlanski orkester s klaviaturistom, ki je hkrati pevec, z violinistom in bobnarjem, ki sicer lahko igra na pravi boben ali pa na električno napravo, podobno klaviaturam. V nobenem primeru pa bobnar ne spremlja plesalke, kot to počnejo v Kairu. Zato lahko rečem, da so glasbene skupine za plesalke po kakovosti izvedbe precej boljše v Kairu kot v Dubaju. Še nekaj stvari je drugačnih. V Dubaju na odru plešeš v čevljih s petami, medtem ko v Egiptu vedno plešemo bose. To mi ni bilo najbolj všeč, a ker sem že sicer precej visoka, mi ni bilo treba imeti zares visokih pet. V Dubaju namreč obožujejo visoke plesalke, kar je popolnoma drugače kot v Kairu, kjer so jim bolj všeč manjše, temne in ‘polnejše’ plesalke.
Potem so tu še razlike v plesnih kostumih. V Kairu so v tem trenutku popularna kratka krila, zelo odprti nedrčki in zelo prosojni materiali. V Dubaju pa želijo klasičen orientalski kostum, široka in dolga krila in ne preveč odprtih nedrčkov.
Zdaj si spet v Kairu, čakaš na kašno novo priložnost?
Ja, res je. Ker se je pogodba zaradi slabe sezone predčasno zaključila, nova pa bi se, če bi tako naneslo, začela šele s prvim dnem naslednjega meseca, sem se odločila, da se vrnem v Kairo, kjer imam še vedno stanovanje in mačke in kjer je življenje cenejše. Poleg tega sem si še vedno ohranila delo na dekliščinah in kot učiteljica plesa in joge, ker nisem zares vedela, kako se bo vse skupaj odvilo v Dubaju. V tem trenutku torej delam v Kairu in čakam, če mi bo agent lahko ponudil kakšno novo enomesečno pogodbo v kateri od arabskih držav.
Za marsikatero plesalko živiš sanjsko življenje. Živiš v Kairu, kjer nastopaš in od tega živiš. Ne vidimo pa vsega, kar se dogaja v zakulisju orientalske plesne scene v Kairu, tega, da delo poteka samo zvečer in pozno ponoči, ure in ure na poti skozi mesto, ki je že zdavnaj postalo premajhno za vse avtomobile v njem.
Ja, res je. Jaz imam sicer srečo, ker ne nastopam v nočnih klubih in diskotekah, tako da grem lahko spat že ob polnoči in imam kolikor toliko normalen bioritem. Plesalke, ki nastopajo v klubih in diskotekah, pa zaključijo z delom ob treh ali štirih zjutraj in pred peto ali šesto zjutraj ne gredo spat. Potem spijo ves dan in se zbudijo zvečer, ko se pripravijo na nastop, in one res nimajo življenja. To je slabo za psihično zdravje in bioritem. Tako večina plesalk sploh nima nobenega družabnega življenja. Poleg tega je to umazan posel. Od plesalk v klubih in diskotekah se pričakuje, da bodo na voljo še za kaj drugega, ne samo za ples. Poleg tega te plesalke nikoli ne morejo vedeti, koliko časa bodo še popularne. En mesec so lahko zvezde, a potem lahko pride nova plesalka, ki bo bolj ugajala lastniku, in jo čez noč zamenja. Poleti iz Evrope in Amerike v Kairo pride tudi veliko deklet na enomesečno delo in vsi lastniki diskotek jih z veseljem vzamejo na delo, ker si želijo novih plesalk. Na račun tega lahko nekatere, ki živijo tu ves čas, ostanejo brez dela. Kairo ni ravno najlepše mesto za življenje. Nimaš kam iti. Če rad posedaš v kavarnah, je to super, drugače pa ne. Ne moreš nikamor na hitro, ker je povsod gneča na cesti, in da prideš na primer do kina, potrebuješ vsaj eno uro in potem še eno uro do doma. Delo receptorke, ki ga opravljam v bližnjem rekreacijskem središču ob dopoldnevih, mi delno služi tudi kot družabno življenje, ker dopoldan vse plesalke spijo in se v resnici ne morem družiti z nikomer. Tako da potem raje delam in se tam še malce družim s sodelavkami.
Nastopati vsak večer ni ravno lahko. Ne samo fizično, tudi psihično. Ker ne plešeš samo kot robot, ker na plesišču daš iz sebe tudi čustva in v nekaj mesecih se seveda izčrpaš. To se je meni zgodilo pred korono, ker sem imela vsak dan po štiri nastope v živo z glasbeniki na ladji. Po nekem času sem se tako izčrpala, da sem komaj še plesala. Namreč plešeš sedem dni v tednu, brez počitka. Edini počitek za plesalke je sveti mesec ramadan, takrat ne nastopamo, ker se vsi postijo, in to je ednini mesec ko smo proste, ostalih enajst pa delamo non stop.
Kje potem ti napolniš baterije?
Mene osebno napolni delo na recepciji tega športnega središča blizu mene, kjer je odlična ekipa, smo same ženske in se resnično dobro razumemo. Druga stvar je pa ta plesna skupnost salsa in bachata plesalcev, kamor sem vključena in imamo ogromno večernih zabav. Sicer je to spet plesno druženje, ampak na drugačen način. To je moje družabno življenje v Kairu. Z orientalskimi plesalkami pa se ne družim toliko, ker vse večinoma delamo v istem času. Večina njih spi ves dan ali pa so doma na povsem drugem koncu mesta, tako da žal ne gre. Meni tudi sicer ni do posedanja v kavarnah, raje sem doma in berem knjigo.
Kako si predstavljaš svoje plesno življenje v prihodnjih petih, desetih letih?
Glede na to, da vsi pričakujejo, da se bo v Egiptu inflacija še povečala, ne vem, kako bo z nami plesalkami, če se bo še izplačalo delati tu. Sicer bi si jaz osebno želela še vsaj pet let takega življenja, kot ga živim zdaj oz. kot sem ga živela tukaj pred korono, a ne vem, če bo to možno. Osebno imam občutek, da se bo v prihodnjem letu in pol do dveh veliko spremenilo, tako da ostajam odprta za različne možnosti. V tem trenutku razmišljam o tem, da bi bila še vedno doma v Kairu, potem pa bi morda šla večkrat za en mesec pogodbeno delat v kakšno bolje stoječo arabsko državo, npr. v Združene arabske emirate ali Libanon. To sicer ni moje sanjsko delo, ker obožujem svoje delo v Egiptu in bi najraje delala tu, a kot sem omenila, dvomim, da bo to dolgoročno še možno. Sicer pa me zanima ogromno stvari in bi počela tudi kaj drugega enkrat v življenju. Na primer ena od takih stvari je mogoče vodenje kakšnega manjšega, butičnega hotela z desetimi do petnajstimi sobami na kakšni lepi lokaciji.
