Pogovor s plesalko egipčanskega plesa, ki živi in dela v Kairu.
Ana, pozdravljena na mojem portalu, in iskreno, ušla si mi s plesnega slovenskega zemljevida in prav vesela sem bila namiga montažerke oddaje Parada plesa Nine, ki mi je svetovala, da te pocukam za intervju. In tukaj sva, da našim bralcem in bralkam razloživa tvoja plesna razmišljanja. In najprej kar neposredno vprašanje: Kako se odloči plesalka orientalskega plesa, da se preseli v Kairo, kjer ‘vsaka obvlada’ orientalski ples, če malo karikiram?
(Smeh) Mislim, da je to bolj značilno za Slovenijo, kar bi lahko rekli za Kairo, je to, da vsaka plesalka, ki ima prave obline, obvlada. Egipčani orientalskega plesa ne dojemajo kot umetnost, zato je pomembneje, kako si videti in ne kako dobro plešeš. In kakšen je ‘tip’ plesalke, ki je zaželen tukaj? Velike prsi, veliki boki in zadnjica, dolgi črni lasje in napol ‘pornografski’ izrazi med plesom. Zanimivo je videti nove plesalke, ki so po treh mesecih videti popolnoma drugače (smeh). Tako da se verjetno zdaj sprašujete, kaj meni z mojo suho postavo in željo delati v Kairu ni bilo jasno (smeh). Moja želja je bila delati z orkestrom in za egipčansko občinstvo, kar mi je pred dvema letoma tudi uspelo. Delam na ladji, ki je ena od redkih, kjer dejansko hočejo plesalko, ki zna dobro plesati in je ne bodo zamenjali samo zato, ker jim je všeč večja košarica neke druge plesalke. Ja, v Kairu gre za izjemno ‘dirty business’ (umazani posel, op. prev.), kjer so nekatere plesalke pripravljene spati z lastniki oz. biti v zvezi z njimi samo zato, da dobijo delo.
Pa se vrniva k tvojim plesnim začetkom. Kdo te je navdihnil za ples in zakaj orientalski ples?
Že od malega otroštva sem se ukvarjala z različnimi dejavnostmi, od baleta, sodobnega plesa, smučanja pa vse do karateja. Pravzaprav me ples ni niti malo zanimal, dokler nisem bila stara okrog 12 let in se vpisala na tečaj hip-hopa, šov in disco plesa. Takrat sem s plesom postala zasvojena in se udeležila več državnih prvenstev. Istočasno sem se počasi začela zaljubljati v orientalski ples. Z mami sva namreč ogromno potovali po arabskih državah in tako sem imela priložnost videti ogromno orientalskih plesalk, ki pa so me pustile popolnoma ravnodušno. Vse se je spremenilo, ko sem v Turčiji videla orientalskega plesalca in kako dobro je po glasbi premikal svoje trebušne mišice. Po nastopu sem pred ogledalom poskusila ponoviti njegove gibe in sem jih takoj naredila, kar je vzbudilo zanimanje za ta ples. V Sloveniji sem se potem učila preko Youtube posnetkov, saj v Celju takrat še ni bilo tečajev orientalskega plesa oz. so le-ti sovpadali z mojimi plesnimi tečaji. Plesna hiša Zahir v Mariboru je pod vodstvom Ksenije Visket organizirala mesečni tečaj ATS s Susan Frankovich. Kljub temu da je šlo za popolnoma drugo zvrst orientalskega plesa, sem postala zasvojena in se začela udeleževati orientalskih plesnih festivalov ter delavnic po Sloveniji in Evropi. Na državnem prvenstvu v orientalskem plesu sem enkrat dosegla tretje in drugič drugo mesto, na evropskem prvenstvu v orientalskem plesu v Rusiji pa osmo mesto. Manca Pavli je organizirala avdicijo za šov Bellydance Infusion Project, s katerim sem po uspešni avdiciji nastopala po vsej Evropi. Pridružila sem se tudi Bellydance Evolution in se istočasno vedno bolj navduševala nad egipčanskim stilom orientalskega plesa, kar pa je tudi bil razlog za odhod v Egipt.
Pred leti je bil nekakšen ‘orient boom’, bi dejala. Skoraj vsaka plesalka se je začela ukvarjati z orientalskim plesom, naredila neko predstavo, skupino in tudi kmalu izginila s plesnega prizorišča. Se spomniš tega obdobja in kako si ga ti doživljala?
Če povem po pravici, več kot nekaj novih festivalov in večjega števila delavnic s tujimi učitelji nisem opazila. V tem času sem bila veliko bolj osredotočena na tujino in tamkajšnje dogajanje. Nekako nisem videla, da bi mi Slovenija lahko nudila, kar sem si želela. Več od državnih prvenstev, ki jih sodijo plesni sodniki, ki se ne spoznajo na orientalski ples (vsaj tako je bilo), in pa nastopa enkrat na leto na festivalu oz. kakšnem dogodku mi Slovenija ni mogla nuditi. Navsezadnje ta ples ni del naše kulture, ni možnosti nastopov in neke rasti v umetniškem pomenu.
Si potrebovala dosti poguma, da si zapustila Slovenijo in odšla?
Sama odločitev je bila težja kot dejanski odhod. V osnovni šoli in gimnaziji sem imela zelo dobre ocene, vpisala sem se na študij medicine v Mariboru in bila tudi sprejeta. Praktično sem samo sledila ‘normalnemu’ življenju, kljub temu da nisem bila prepričana, kaj si želim. Po enem mesecu medicine sem ugotovila, da ta ni zame in se prihodnje leto vpisala na turistično fakulteto v Portorožu. Med to pavzo sem se vedno bolj zaljubljala v egipčanski stil plesa in tudi odpotovala v Kairo na plesna izobraževanja. Možgani so mi pravili, naj ostanem v Sloveniji ter ne zavržem svoje pameti in življenja zavoljo nečesa takega, kot je ples. Srce pa mi je narekovalo nekaj popolnoma drugega, tako da sem bila kar nekaj časa popolnoma razklana in nesrečna, dokler se nisem odločila, da tvegam in grem. Vsako poletje med faksom sem delala kot animatorka v Hurgadi in tam sem si potem poiskala še agencijo za delo kot trebušna plesalka. Pozneje sem se preselila v Kairo.
Kaj ti je bilo najbolj naklonjeno, ko si odhajala v Egipt?
Če zdaj pogledam nazaj, se je vse kar nekako super odpeljalo in življenje mi je na pot pripeljalo prave osebe in prave kontakte ob pravem času. Odhod v Hurgado je bil preprost, ker sem imela vse že vnaprej dogovorjeno, od nastanitve, prehrane, dela in plače. Selitev v Kairo ni bila preprosta, ker nisem poznala nikogar in nisem vedela, kje bom delala in kje bom živela. Rezervirala sem si deset dni v poceni ‘hostlu’ in začela iskati stanovanje. Usoda je hotela, da je ravno takrat ena orientalska plesalka potrebovala varuško za svoja kužka in tako sem postala njena sostanovalka za leto in pol. Povezala me je z nekaj agenti in tako sem začela delati. Počasi sem si zgradila ime in potem sem kar nenadoma imela ogromno dela, pred dvema letoma pa sem dobila sanjsko službo na ladji z enim od najboljših orkestrov v Kairu.
Si se navadila na tamkajšnje življenje? Kaj je navdušujoče in kaj malo manj?
Ja, življenja tu sem se popolnoma navadila in tudi znam govoriti arabsko. Obožujem egipčansko hrano in to, da lahko svežo zelenjavo, sadje in kruh vsak dan kupiš na ulici. Vsako leto pošiljam slike božanskih jagod in manga prijateljem v Sloveniji. Sama obožujem sonce in vročino, tako da mi egipčansko podnebje z vročimi poletji in toplimi zimami super ugaja. In kakor vsi Egipčani pri 25 stopinjah zmrzujem na polno. Že samo eno uro stran od Kaira lahko ležiš na beli peščeni plaži in plavaš v kristalno čistem morju, malo dlje stran pa imaš ogromno plaž s turističnimi resorti. Selitev v arabsko državo s popolnoma drugačno mentaliteto in odnosom do žensk zahteva nekoliko več prilagajanja. Z mami sem večkrat obiskala Egipt, tako da mi je kar dosti že bilo znano in nekega kulturnega šoka ni bilo. Že prej sem prebrala bloge vseh orientalskih plesalk v Kairu, ki so opisovale življenje tu in kaj pričakovati znotraj našega poklica, tako da me ogromno zadev sploh ni šokiralo. Je pa kljub temu res, da kot turist ne doživiš resničnega Egipta, ampak neko olepšano verzijo. Ogleduješ si lepe znamenitosti, vsak ti z veseljem pomaga, ne da bi zahteval karkoli v zameno, vsi so zelo prijazni in ne vidiš revščine, nadlegovanja in težav, s katerimi se dnevno srečujemo.
Kar me najbolj moti, je ogromno mučenja živali vsepovsod, od oslov, kamel in konjev z brazgotinami od bičanja, do psov, zaprtih po leta in leta na balkonih oz. strehah, kjer vsako noč žalostno tulijo, do milijona uličnih psov in mačk, ki so velikokrat žrtev mučenja oz. pobijanja s strani vladnih uslužbencev ali mimoidočih Egipčanov. Ravno zaradi tega sem se preselila v dražji predel Kaira, kjer je ogromno tujcev in izobraženih Egipčanov, kajti biti priča vsemu temu mučenju dnevno je bilo izredno stresno zame. Rešila sem tudi štiri muce, ki so bile odvržene na ulico, takoj ko so bile dovolj stare, da so nehale piti mleko. Pozneje je prijateljica posvojila dve in imam samo še dve. Imam tudi dva posvojena hrčka, za katera moram hrano in vse dodatke uvažati iz tujine, saj tukaj ni ničesar zanje. Ravno prejšnji mesec sem bila v Sloveniji in s sabo pripeljala psa, ki je kot mladiček bil odvržen na cesto, zdaj pa veselo divja po izolski obali.
Kakovost izobraževalnega sistema je izredno slaba, in to je tudi eden od razlogov za večino težav, ki so del kulture. Ulice, prekrite s smetmi in gnijočimi trupli mačk in psov, so še pred nekaj leti bile popolnoma normalen pojav, danes pa so razmere že veliko boljše.
Stereotip o trebušnih plesalkah v Egiptu je izredno slab in enačijo nas s prostitutkami. Ko sem npr. iskala stanovanje, so me vsi zavrnili takoj, ko so izvedeli, da sem orientalska plesalka, in edini način, da sem lahko najela stanovanje, je bil, da sem lagala o svoji službi. Kljub temu da so me lastniki imeli zelo radi, so me takoj, ko so izvedeli, da sem orientalska plesalka, vrgli iz stanovanja. Zdaj sem v stanovanju, katerega lastnik ve za moj poklic in mu je popolnoma vseeno, kaj počnem, dokler redno plačujem najemnino. Egipčani niso navajeni samostojnih in močnih žensk, ne razumejo, kako je ženska lahko sama in srečna. Ogromno je verbalnega uličnega nadlegovanja vsepovsod, tudi s strani policije in vojske na ulici, ne glede na to, v kaj so ženske oblečene. Tudi popolnoma zakrite Egipčanke nadlegujejo, če same hodijo po ulici. Nič presenetljivega ni, če jim mož ne dovoli delati oz. hoditi po ulici samim. Izredno težko sem se navadila na to, da te, če si prijazen in vljuden, nihče ne bo jemal resno in te bodo imeli za butastega ter te poskusili izkoristiti. Sploh ženske. Skoraj tri leta sem poskušala s prijaznim pristopom reševati težave, ampak razen nenehnega izgovarjanja in praznega obljubljanja nisem prišla nikamor. Ljubezen v Egiptu ne temelji na medsebojnem zaupanju in spoštovanju, ampak na nadzoru, ljubosumju in manipulaciji. Če ni ljubosumja med partnerjema oz. predvsem z moške strani, potem to ni ljubezen. Kot sem že omenila, je popolnoma normalno, da ženska nima dovoljena zapustiti stanovanja oz. delati. Poroke znotraj širše družine so še vedno prisotne in enako velja za dogovorjene poroke. In ni ga hujšega, kot nastopati na poroki para, ki se vidno ne mara. Vse to je na začetku izredno težko, in nekaj preprostega, kot je pot do trgovine na vogalu, je lahko izredno stresno. Večina tujk tudi ne ostane samih, saj je življenje s fantom oz. možem neprimerljivo lažje. Tudi jaz sem prvo leto v Kairu imela z vsem tem ogromno težav, ampak počasi se navadiš in dobiš trdo kožo. A če ne bi bila tako zaljubljena v ta ples, potem ne bi nikoli živela v Egiptu.
Nam opišeš tudi izkušnjo s slovito ameriško skupino Bellydance Evolution; kako si postala del te in kaj ti je omogočila?
Ko sem se začela resneje ukvarjati z orientalskim plesom, sem začela raziskovati, kakšna je ta plesna scena zunaj Slovenije. In tako sem odkrila Jillino Carlano in njene nekdanje Bellydance Superstars. Kupila sem posnetke vseh njihovih nastopov in turnej, vse cd-je z glasbo in ves čas sledila, kaj se dogaja z njimi. Skupina je razpadla in Jillina je ustanovila Bellydance Evolution predstavo/skupino. Objavljena je bila avdicija za nastop z njimi v Nemčiji, na katero sem se prijavila in bila izbrana. Dve leti pozneje sem z njimi nastopala v Nemčiji, na Češkem in v Sloveniji. Pred tremi leti, ko sem že bila v Hurghadi, so me povabili na svojo trimesečno turnejo po Kitajski, kjer smo nastopili v več kot 40 mestih. Navajena sem plesati v skupini, tako da to ni bila neka novost zame, sem pa imela priložnost videti, kako se ustvarja profesionalen šov od začetka so konca. Od koreografije, zgodbe, postavitev, kostumov, osvetlitve na odru do poklona po končani predstavi. Turneja po Kitajski mi je omogočila spoznati Kitajsko, spoznati, kako je biti na turneji ter potovati in plesati vsak dan. Pred vsako predstavo smo imeli dolga ogrevanja in vaje, tako da sta se moja moč in plesna tehnika močno izboljšali. Spletli smo številna prijateljstva, ki so ostala še do danes, in ena soplesalka je že dvakrat prišla k meni v Egipt. Odpotovati na pravo plesno turnejo je bila ena od mojih velikih želja, samo nisem vedela, da bo to z orientalskim plesom (smeh). Kakorkoli, Bellydance Evolution je definitivno bila izjemna izkušnja, ki jo priporočam vsem orientalskim plesalkam.
Zdi se, da je na svetu na tisoče plesalk, ki plešejo orient. Po čem se ti razlikuješ od njih, po čem si posebna?
(Smeh) Ne bi ravno rekla, da imam nekaj takega, kar me ločuje od tisočih plesalk, imam pa zelo dober ‘musicality’ (muzikalnost, op. prev.) in karizmo na odru. Že po naravi sem vedno polna energije, vesela in nasmejana, kar se tudi vidi skozi moj ples. Veliko plesalk mi je reklo, da se med mojim plesom vidi, kako uživam in kako rada imam ta ples.
Kdo je zate dobra orientalska plesalka?
Dobra orientalska plesalka mora seveda imeti dobro plesno znanje, mora se nenehno izobraževati, delati na sebi in se izpopolnjevati. Mora imeti zelo dober ‘musicality’ (muzikalnost, op. prev.), mora znati koreografirati in improvizirati, saj zunaj festivalov koreografije ne pridejo v poštev. Poleg zgoraj naštetega mora poznati vse folklorne plese in pripadajoče kostume, poznati mora egipčansko kulturo in glasbo, na katero plešemo. Znati mora nastopati z orkestrom, poznati mora besedila pesmi in temu ustrezno plesati. Zavedati se mora, da z nastopi ne predstavlja samo sebe, ampak tudi orientalski ples kot umetnost. Vedeti mora, kaj spada v orientalski ples in kaj ne, tako da se plesanja na baru, mizah, stolih, neprimernih kostumov in vulgarnih gibov/izrazov dobra orientalska plesalka nikoli ne bo posluževala.
Deluješ pod imenom Anna Bellydance, preprosto in razločno. Zakaj takšen naziv?
Najprej sem tri leta čez dan delala v Hurgadi kot animatorka v 5-zvezdičnih hotelih, zvečer pa sem nastopala kot orientalska plesalka. Agencija, s katero sem delala, je hotela, da si izberem umetniško ime, ker je Ana zvenelo preveč evropsko. Izbrala sem si ime Noura, ki je ženska oblika imena Nour in beseda sama pomeni svetloba. Ko sem prišla v Kairo, kjer so tuje plesalke bolj zaželene od domačih in začela delati kot ‘freelancer’, ime Noura ni bilo več primerno in sem se odločila uporabiti kar svoje ime. Beseda ‘ana’ v arabščini pomeni ‘jaz’, zato ima moje umetniško ime dve zaporedni črki n in se izgovori nekoliko daljše ter ne prihaja do zmešnjav. Se pa velikokrat Egipčani pošalijo z menoj na ta račun.
Si plesalka, koreografinja, pedagoginja, kajne? Kako kombiniraš, dopolnjuješ vse naštete obveznosti in v kateri si mogoče najbolj ti?
Ko sem še bila v Sloveniji, sem dvakrat tedensko vodila tečaje in na polno uživala v učenju in koreografiranju za svoje tečajnice. Ko sem prišla v Egipt, sem začela ogromno nastopati in ugotovila, da imam to še raje od poučevanja. Tako da trenutno se najbolje počutim v vlogi plesalke na odru. Sicer pa tudi v Kairu vodim tedenske plesne tečaje in imam veliko individualnih ur ter dvakrat na leto učim na festivalu Nile Group of Cairo, s katerim potešim željo po koreografiranju in poučevanju. Pred nekaj meseci sem tudi končala ‘online’ plesne delavnice s plesalkami iz Mehike, tako da praktično nimam časa počivati in se vse tri vloge nenehno prepletajo.
Si tudi dokaz, da se da od plesa živeti. Kaj svetuješ tistim, ki so v dvomih, da zapustijo domače okolje in gredo poskusit lastno plesno srečo?
Vsem, ki si to želijo, bi svetovala, da to poskusijo. Na Zemlji nismo zato, da vsi sledimo istemu sistemu in počnemo, kar počnejo vsi. Vsak mora najti, kar ga veseli, ostati zvest samemu sebi in poskusiti. Ne vem, kako bi lahko živela sama s seboj, če si ne bi upala tvegati in se potem vse življenje spraševala, zakaj nisem poskusila.
Občasno tudi prihajaš v Slovenijo, kajne? Takrat organiziraš plesna delavnice. Je interes še vedno velik, so Slovenke dovzetne za učenje novih korakov, novih gibov ali izpopolnjevanje znanja?
Ja, vsaj enkrat na leto priletim v Slovenijo s kovčki, polnimi kostumov in ostalih plesnih naročil za Slovenke, nazaj pa letim s polnimi kovčki hrane za svoja hrčka in mački (smeh). Že tri leta imam ob vsakem prihodu vsaj dve delavnici, kar je glede na majhnost orientalske plesne skupnosti v Sloveniji super.
Kakšen je tvoj pogled na slovensko plesno sceno, saj predvidevam, da jo spremljaš, pa čeprav z distance?
Na splošno pa opažam, da je zanimanja manj. Imeli smo kar nekaj dobrih festivalov in delavnic z dobrimi tujimi učitelji, ki pa so zaradi premajhnega odziva nehali obstajati. Za našo orientalsko plesno sceno značilno je značilno tudi to, da plesalke ne bodo obiskale določene delavnice oz. festivala samo zato, ker ga organizira določena oseba. Namesto da bi se dalo prednost pridobivanju znanja, se ga daje otroškim igricam, kar potem seveda negativno vpliva na plesno sceno.
Zakaj je ples ‘fajn’ in kaj je tisto, kar ni niti malo ‘fajn’?
Ples je ‘fajn’ zato, ker je to nekaj, kar me izredno veseli in v čemer sem se našla ter sem praktično vsak dan plačana za to, da uživam na odru (smeh). Če imaš vsak dan po štiri ali več šovov, lahko to hitro postane preveč in se naveličaš. Na ladji imam svoj orkester, tako da ne plešem na posneto glasbo, ampak improviziram. Hitro lahko zapadem v ponavljanje gibov ali pa v robotsko plesanje, kjer ni duše in užitka. Ravno zato hodim na tečaj baleta in plesa na drogu, saj s tem prisilim telo, da se začne gibati drugače. Kar ni niti malo ‘fajn’, je to, da tudi če sem na smrt bolna, še vedno moram iti na oder in odplesati z nasmehom. Ne morem si vzeti prosto samo zato, ker sem bolna ali poškodovana. Lani sem si poškodovala vrat in tri mesece imela premaknjena vretenca, a sem kljub bolečini še vedno vsak dan delala. Trenutno je v Kairu ogromno plesalk, tako da si nobena od nas ne more privoščiti in zavrniti dela. Kar ni ‘fajn’, je tudi to, da imamo za praznike največ dela in jih ne moremo preživeti s svojimi družinami. Vsako praznovanje novega leta preživim na odru od petih popoldne do petih zjutraj. Izredno težko si vzamemo čas za počitnice, saj nikoli ne vemo, koliko dela bomo imele, in če prevečkrat nismo na voljo, nas na koncu ne bodo več klicali.
Kaj počneš, kadar ne plešeš? Čemu namenjaš proste trenutke?
Vsak dan delam od štirih popoldne do desetih zvečer na ladji. Včasih imam še dodatno plovbo in pa šove v diskotekah in na porokah, tako da se lahko zgodi, da z delom končam v jutranjih urah. Tako v bistvu nimam ogromno prostega časa, če ga pa že imam, grem na treninge baleta in plesa na drogu. Skrb za moja hrčka in muci tudi vzame kar nekaj časa, ki bi sicer bil namenjen zame. Velikokrat proste dneve preživim na snemanjih oglasov in ‘fotošutingih’, ker redno delam tudi kot model. Če pa le imam po nekaj prosti dni, skočim na plažo s knjigo v roki.
Tradicionalno vprašanje za vse vas, ki ste na ‘začasnem plesu v tujini’. Kaj najbolj pogrešaš od doma in kako to nadomestiš?
V bistvu sploh ne pogrešam veliko in z družino ter prijatelji sem v stiku prek whatsappa. Si pa velikokrat zaželim vonj in sprehod po gozdu, česar pa ne morem z ničimer nadomestiti, ker sprehod v puščavi pač ni to (smeh). V Sloveniji sem ogromno rolala, kar je tukaj popolnoma nemogoče, in ko pridem v Slovenijo, se obvezno preveč najem svoje najljubše hrane, tako da sem dobra za nekaj mesecev.
Po čem si najbolj prepoznavna, tako da okolica reče, ja, to pa je naša Ana? Je kaj takega, se spomniš?
Vsi, ki me poznajo, vedo, da jem ogromno, ampak sem še vedno neprestano lačna, da sem izredno nerodna in sem se sposobna spodbiti na lastnih nogah, da stvari okrog mene kar nekako padajo po tleh, da moram obvezno nekaj pozabiti, ko grem kamorkoli, da ob neprimernih trenutkih bruhnem v neukrotljiv smeh in da vedno, kadar sem na televiziji, izjavim nekaj popolnoma butastega ali neprimernega.
Je mogoče kakšen predmet vedno s tabo, ne glede na to, kam greš, kaj je vedno v tvoji torbici?
Preden sem odšla prvič na delo v Egipt, mi je mami kupila elektronski bralnik kindle, ker tukaj knjižnic z angleško literaturo ni. Kindle je z mano, kamorkoli grem, ker zelo rada berem in vedno izkoristim prosti čas med šovi in vožnjo po Kairu.
Imaš kakšen moto ali misel, ki te vodi skozi življenje?
Nimam nekakšne misli, ki me vodi skozi življenje, ampak včasih, ko prebiram pesmi Pabla Nerude, se mi zdi, da nekako povzamejo, kako razmišljam.
Plesati pa je?
Živeti. Občutki, ki jih plesalci občutimo, so neopisljivi, pri meni gre za občutek topline v srcu, sreče oz. že skoraj evforije. Gre za občutek, da je to to, da sem našla sebe in smisel obstoja, pa čeprav se sliši še tako banalno. Če bi mi kdo pred desetimi leti povedal, da bom delala kot orientalska plesalka v Kairu, bi si mislila, da je zmešan. Da se bom odpovedala svojemu ‘picture perfect’ življenju v Sloveniji in se preselila v arabsko državo, zato da plešem.
In česa te nisem vprašala in si se začudila, ker je to res pomembno?
Mogoče vprašanje, kako je z delovno vizo? Tuje orientalske plesalke imamo popolnoma svoj sistem in svoje zakone. Delovna viza nas stane okrog 1200 evrov letno in po zakonu ne smemo delati zunaj delovnega mesta, s katerim imamo pogodbo. V mojem primeru to pomeni, da uradno ne smem delati zunaj ladje. Ampak seveda vse plesalke plešemo vsepovsod in moramo me ali pa menedžerji podkupovati policijo pri vsakem delu. Če hočemo plesati na poroki, morata ženin in nevesta plačati okrog 660 evrov za dovoljenje, da na poroko pripeljeta orientalsko plesalko, ki ni Egipčanka. Kar seveda ne naredijo, tako da − ali uspejo podkupiti policijo ali pa nas pač ne najamejo.
Ana Perčič, kdo si in kam si namenjena?
Sem preprosta, vedno nasmejana in prikupno zmedena 26-letnica iz Celja, ki ima ogromno energije in ne more biti niti pol ure pri miru. Govorim arabsko, sovražim ličila in jih ne nosim v prostem času, ne maram rož, nakita in čokolade. Ves prihranjen denar gre za knjige in potovanja, in če bi lahko, bi odprla zavetišče za živali in živela ob morju. Kako dolgo nameravam ostati v Egiptu? Dokler me bo ‘držala’ ljubezen do orientalskega plesa in dokler ne začutim, da je to moja služba in plešem samo še zaradi denarja. Kaj se bo zgodilo po tem, bo najverjetneje presenečenje še zame.
Prihaja konec leta in mi ti želimo vse najlepše. In hvala za tvoje misli!
