Intervju s tretjeuvrščenima plesalcema v latinskoameriških plesih, Ninom in Ano, ki sta par tudi zasebno in ne samo na plesišču!
Pozdravljena, Ana in Nino, in dobrodošla na Paradinem portalu. Čestitke za obranitev tretjega mesta na minulem državnem prvenstvu v latinu. Kaj za vaju pomeni to tretje mesto, gre kljub temu za napredek ali dejstvo, da vzdržujeta konstanto?
Nino & Ana: Definitivno gre za napredek. Je pa res, da napredujejo tudi ostali, zato včasih nimamo občutka, da gre res za napredovanje, ampak lahko to hitro zamenjamo z vzdrževanjem konstante. Zato se bova morala za naprej potruditi, da bo ta najin napredek večji od ostalih.
A verjamem, da so ambicije večje, kajne? Kam ciljata glede na to, da plešeta v članski kategoriji in je tu najhujša konkurenca oz. štejejo rezultati pač največ?
Nino & Ana: Seveda v prihodnosti ciljava tudi na zmago na državnem prvenstvu in pa čim boljše uvrstitve na uradnih prvenstvih, ‘grandslamih’ in pa drugih velikih tekmovanjih.
Vajino plesno partnerstvo traja že šest let, par sta tudi zasebno. Kako funkcionirata na parketu in ob parketu?
Nino & Ana: Poskušava zasebno življenje čim bolj ločiti od plesnega. Torej če so kakšne težave v zasebnem življenju, jih ne nosiva s sabo na trening, prav tako je s težavami na treningu, jih ne odnašava domov. Ples in zasebno življenje sta po najinem mnenju dve različni dimenziji življenja.
Kaj je tisto najboljše, kar cenita drug pri drugem, in kaj je recimo tisto, kar bi z veseljem spremenila?
Nino: Najbolj cenim v zasebnem življenju njeno ljubeznivost, v plesnem pa njeno hitrost in partnering. Spremenil bi pa včasih preveč čustven odziv na neke situacije.
Ana: Najbolj cenim njegovo vztrajnost, trud, ta njegov ‘mindset’. Ve, kaj želi doseči, in za to gara. S tako osebo je včasih težko delati in zna biti naporno. Njegova iskrenost in direktnost pa znata biti kdaj pa kdaj tudi malo preveč (smeh).
Prihajata iz PK Samba, ki je zelo uspešen klub sploh v mlajših kategorijah. Sta v tem klubu tudi začela s tekmovalnim plesom? In seveda napišita nam, kako se je ples pojavil v vajinem življenju in komu gre zasluga, da plešeta?
Nino: Sam sem tudi začel v tem klubu plesati. Začelo se je tako, da je Natalija Banovič imela nekakšno promocijo na moji osnovni šoli, na kateri smo plesali 45 minut. Nisem pa začel zaradi plesa, ampak ker je Natalija rekla, da mene in moje prijatelje čakajo lepa dekleta, če pridemo plesat. Tako smo zato jaz in moji štirje prijatelji odšli plesat. Nato pa mi je postal ples zelo vseč in sem v njem tudi vztrajal do zdaj.
Ana: V PK Samba sva že od čistega začetka. Jaz sem začela plesati eno leto prej kot on, vendar sem bila brez plesalca. Plesu pa me je predstavila prijateljica in takrat tudi sošolka, ki je pred mano začela plesati v PK Samba, vendar kmalu za tem nehala.
Imata vzornike v plesnem svetu?
Nino: Kot moški plesalci so mi vzorniki Klemen Prašnikar, Nino Langella, Kirill Belorukov, kot plesni pari pa Troels in Ina, Ferdinando Ionico in Yulia Muskhina in pa Dorin in Marina.
Ana: Dorin in Marina, Ferdinando in Yulia Muskhina, Andra in Nino, Troels in Ina kot plesni pari. Posamezno pa vse te plesalke, ker imajo vse vrhunske lastnosti in sposobnosti, med njih bi dodala še Kristino Moshensko. Nasploh so mi bolj všeč pari plesne zveze WDC kot zveze WDSF, predvsem zaradi stila plesa.
Ana, končuješ gimnazijo, kakšne so ambicije, kaj študirati ali se posvetiti plesu še naprej?
Ana: Odločila sem se, da bom šla na faks študirat mikrobiologijo, vendar imam namen ostati v plesu. Mogoče bo zaradi tega faks tudi trpel, ampak sem se za zdaj odločila, da ne želim pustiti plesa.
Nino, ti pa študiraš matematiko v Ljubljani. Zakaj ravno ta smer in kako usklajujeta treninge oz. jih bosta verjetno zdaj lažje, če se Ana odloči študirati tudi v Ljubljani?
Nino: Za to smer sem se odločil, ker mi je matematika najbolj ležala tudi v srednji in osnovni šoli, sem tudi osvojil zlato na matematičnem državnem tekmovanju. Letos je res nekoliko težje s treningi, ampak nekoliko več časa posvetiva individualnemu treniranju, se pa jaz trudim čim večkrat med tednom tudi priti v Maribor. Večino tednov opravi razdaljo Maribor Ljubljana, štirikrat. Bo pa seveda s prihodnjim letom, ko Ana pride v Ljubljano, dosti lažje.
Nino, menda kandidiraš za predstavnika plesalcev v sekciji za latin in standard. Kakšne ambicije imaš in kakšnih prijemov se boš lotil, kaj je najbolj pereč problem po tvojem mnenju?
Nino: Moje želje so dati poudarek vodilnim, da je treba delati na podmladku, če pa vidim, da so za to nesposobni, pa jim to tudi povedati in jih prositi, da odstopijo od teh pozicij, saj bodo pokopali slovenski ples. Menim, da če ne bomo začeli delati na podmladku, bodo latinskoameriški in standardni plesi v Sloveniji propadli. Na državnem je bilo manj kot 50 plesnih parov. Katastrofa.
Kako nagovoriti mlade, da se vključijo oz. začnejo trenirati športni ples?
Nino & Ana: Menim, da mlade najlaže nagovoriti s plesom je prav s plesom. Torej da se jim predstavi ples in ga tudi sami poskusijo, in menim, da bi mnogim bilo zelo všeč.
Kaj prinaša ples v vajino življenje?
Nino: Ples prinaša v moje življenje delo, disciplino. Me tudi na nek način pomirja in veseli trud za nek napredek, in pa dober občutek, ko je napredek res viden.
Ana: Trdo delo, bolečino, napor, disciplino. Na koncu, ko greš prek teh slabših lastnosti, pa ta pozitiven občutek, ki ga ne znam niti najbolje opisati. Pomirjenost, zadovoljstvo. Menim, da sama še nisem šla prek tistih slabih lastnosti, kar mi treninge dostikrat oteži.
Kdaj sta najbolj srečna in zadovoljna tako na plesnem kot zasebnem področju?
Nino: Na plesnem področju sem najbolj srečen ob dobrih dnevih, ko se bolj povežem z glasbo, bolj povežem s plesalko in sproduciram boljši ples. V zasebnem življenju pa ob preprostih dneh, ko se dobro naspim, pogledam kakšen film, peljem psa na sprehod in podobno.
Ana: Ko gre vse po načrtu ali pa vsaj ko čutis svoj trud in tudi sam opaziš napredek. Prav tako mi srečo prinaša poslušanje glasbe tako v plesu, saj se ob dobri glasbi veliko lažje sprostim in povežem sama s sabo in tudi s plesalcem, kot tudi v zasebnem življenju. Zelo sproščeno se počutim, tudi ko sem poleg živali, predvsem muc in kužkov.
Prihajata iz Maribora oz. iz Rogoze. Imata kakšen poseben kraj, kamor gresta spočit telo in duha?
Nino & Ana: Vsak vikend, ko sva skupaj, greva na sprehod s sosedovim kužkom. To nama daje to sprostitev, da se odpočijeva, sva malo tudi zunaj v naravi, nato pa greva seveda na trening (smeh).
Kaj poleg sprehajanja s kužkom še počneta, kadar ne plešeta, čemu namenjata proste ure, če jih je kaj?
Nino: Če ne plešem ali se učim, se rad družim s prijatelji, ni ravno dosti časa za to, in pa rad tudi pogledam kakšen dober film.
Ana: Trenutno šoli, učenju in pa seveda tudi počitku, katerega pa je zadnje čase dosti manj.
Imata kakšno značilnost, po kateri sta prepoznavna?
Nino: V zasebnem življenju me prepoznajo po tem, da imam dosti kontroverznih idej in da si upam reči to, kar mislim, v plesnem smislu pa ne vem ravno, po čem sva prepoznavna. Mislim, da bova morala ta del še razviti.
Ana: Mislim, da nimam nekakšne prepoznavne značilnosti. Kaj se pa plesa tiče pa tako, kot je Nino rekel, bova na tem se morala delati. Da res razvijem to svojo hitrost in najino sposobnost partneringa.
Plesati pa je?
Nino: Meni trenutno najpomembnejša stvar, ki me sprošča, razvija kot osebo in prinaša ogromno sreče v življenje.
Ana: Trud, sprostitev, pobeg, življenjska pot, ki ni za vsakega, in upam, da sem se pravilno odločila, ko sem si jo izbrala.
