Plesalka, pedagoginja in koreografinja Alja Shaar je na orientalski plesni sceni prisotna od samih začetkov. Nataša Kočar vam v pogovoru z njo razkriva od kod talent za orientalski ples in vse ostalo kar sodi h krasnemu intervjuju.
Na slovenski orientalski plesni sceni si prisotna že od samega začetka. Nekaj o tvojih začetkih sva zapisali že v zgodovini orientalskega plesa, a vendarle, naj na kratko obnoviva. Kako se je začela tvoja plesna pot, si pred orientalskim plesom plesala še kaj drugega?
Plesati sem začela z 6 leti v plesni šoli Urška, plesala sem jazz balet pri Mimi Marčac. Z jazz baletom sem se ukvarjala do mojega 13 leta, nato sem zaradi zdravstvenih težav malce prekinila. Sicer sem vedno rada plesala tudi doma, kadarkoli je bila glasba sem jaz plesala. Vsi domači so morali sodelovati z mano, v mojih domačih plesnih predstavah. Z orientalskim plesom pa sem začela čisto po naključju. Ko smo leta 1999 imeli z Arabskim klubom vsakoletno novoletno zabavo, je tam kot gostja plesala Mirjam (Mihelčič Korez op.p.). Med plesom me je potegnila na plesišče, da sem z njo plesala. Od takrat dalje sem začela tudi jaz kar nastopati. Ljudje so me začeli vabiti na nastope, ko so organizirali zabave. Posledično sem se potem začela tudi malce izobraževat. Oče mi je prinesel video kasete plesalk iz Jordanije. Potem se je začel festival Bazar, ki ga je organizirala Melita (Drev Bakirkaya op.p.). Ona se mi zdi je tudi zelo zaslužna za razvoj tega plesa v Sloveniji. To je tudi sovpadalo s tem da so ljudje začeli potovati v arabske države.
Glede na to da imaš po očetu arabske korenine, si se verjetno z arabsko kulturo in glasbo spoznala že v zgodnjem otroštvu? Ti je bilo zaradi tega lažje razumeti arabsko glasbo in orientalski ples?
Ja to je pomemben del mojega življenja. Že kot otrok sem se učila arabsko, vsako soboto v okviru Arabskega kluba Slovenije. Naša učiteljica je bila hčerka predsednika Arabskega kluba, Kinda, ki nas je začela počasi učiti tudi folkloro in sicer dabke. Jaz tega sicer ne povezujem ravno s tem ‘bellydance-om’, ki ga zdaj plešem, ampak res, pa je, da sem ves čas odraščala s to glasbo. Je pa zanimivo, da mi kot najstnici ta klasična arabska glasba, nikoli ni bila všeč. Kadar jo je oče poslušal, mi je šla na živce in sem mu vedno govorila, kaj to posluša. Danes pa mi je vsa ta glasba zelo všeč.
Si kdaj bila v Palestini, deželi tvojega očeta?
Ja, bila sem tam kot dojenček, pa potem ko sem bila stara 12 let in še veliko kasneje, ko sem se želo zelo aktivno ukvarjala z orientalskim plesom. Bila sem tudi v Jordaniji. Imam pa zelo žive spomine na te poti. Ples je res pomemben del njihove kulture. Tako kot pri nas po kosilu včasih pojejo, tam tudi plešejo. Tam mi je potem postalo jasno kako se ta tradicija prenaša iz generacije v generacijo. Ti gibi so sicer zelo preprosti in se na povsem naraven način, preko družinskih srečanj prenašajo naprej.
Kako pa tvoj arabski del družine gleda na to da si ti plesalka. Namreč vemo, da arabski svet obožuje orientalski ples, vsi ga radi gledajo, vsi radi plešejo, ampak nikoli pa si ne želijo da bi bila članica njihove družine profesionalna plesalka. To se večini arabskega sveta zdi sramoten poklic.
Na začetku, ko sem začela s tem, nismo tega obešali na veliki zvon, ampak s pojavo družabnih omrežij, pa je to postalo neizogibno. Moja babica je potem, ko je izvedela da plešem jokala tri dni. To se ji je zdela sramota. Potem ji je moj oče razložil, da je s tem tukaj v Sloveniji drugače kot tam. Da je to tukaj lahko poklic, tako kot drugi in da se na te stvari gleda drugače. Ostali člani družine pa so zelo liberalni in so to dobro sprejeli. Sicer pa sem tudi v Sloveniji včasih dobival take smešne pripombe. Na začetku so me nekateri spraševali če se bom po nastopu slekla. To je bila ta slovenska mentaliteta ljudi o orientalskem plesu. Veliko je bilo stereotipov. Saj verjetno veš tudi ti. Veliko smo vlagale v to, da so ljudje dojeli da to ni ples s slačenjem, da je tukaj zadaj kultura. To smo dosegle s festivali in s tem, kos e je veliko pisalo tudi v medijih. Veliko truda je bilo potrebnega da so ljudje v prvih petnajstih sekundah, ko sem začela z nastopom, razumeli, da to ni vulgaren ples, da so vedeli kje je meja. In nato so mi vsi govorili, kako je ta ples všeč, da je to mnogo boljše kot ‘striptease’. Tudi svojim plesalkam, ko začnejo nastopat povem, da je zelo tanka meja med tem kako plešeš da še zgleda okusno in med tem, da je neokusno. Včasih me razjezi, kadar na sceno pride kakšna nova plesalka, ki nima spoštovanje do plesa in kulture, ki smo ga me zgradile skupaj. Vse to lahko popolnoma uniči z neprimernimi gibi, nezadostnim znanjem in temu ne-primern nastop.
Poleg tega da že vrsto let nastopaš, si se posvetila tudi poučevanju. Kdaj in kako se je to zgodilo?
Ko sem začela nastopati so me vsi spraševali kdaj bom začela poučevati. Najprej sem se tega otepala, ker se mi je zdelo, da nimam potrpljenja za to. Potem pa se je tudi to spremenilo. Namreč preselila sem se na svoje, bila sem študentka in vsak denar je prišel prav. Tako sem začela s poučevanjem, najprej z zasebnimi urami, kjer sem ugotovila, da je to v resnici fino in nato sem začela poučevati tudi skupine. Veliko reklamo, mi je prinesel tudi festival Bazar (2006-2010 op.p.). V tistem obdobju je tudi sicer bil orientalski ples zelo popularen in sem imela veliko tečajev. Redno poučevanje me je pripeljalo do tega, da sem se tudi sama več izobraževala. Jaz sem namreč po svoji naravi bolj arabske krvi in se mi zdi, da je dovolj že minimum. Začela sem delati koreografije za skupine. To mi je bil izziv, ker sem vedno samo improvizirala in še vedno to najraje počnem. Potem sem ugotovila, da zelo rada koreografiram, ker to zahteva drugačno, poglobljeno ukvarjanje z glasbo in gibom.
Učiteljska pot te je pripeljala do ustanovitve društva KUD Baladi? Kakšno je vaše poslanstvo, koliko članic šteje društvo, kje potekajo vaše vaje in kolikokrat tedensko?
Naše društvo je še zelo mlado, nastalo pa je iz potrebe po tem, da imamo neko organizacijo, ki ni s.p. in, da ni vedno nujno prositi za sodelovanje Arabski klub. Na žalost smo društvo odprli tik pred korono. Tako, da smo zares zaživeli šele lani. Ne vem pa, koliko časa bomo vztrajali v tej obliki, saj je z društvom veliko dela tudi na administrativni ravni. Naši glavni cilji društva so izobraževanje na področju orientalskih plesov, organizacija orientalskih večerov, predstav in produkcij. Rade sodelujemo tudi z drugimi ljubitelji orientalskega plesa in si na sploh želimo približati orientalski ples širši publiki. Zelo močna je skupina starejših gospa Habibi babi, ki tudi delujejo v okviru društva. Nastopajo predvsem po domovih za ostarele in s svojo neizmerno pozitivno energijo navdušujejo marsikoga.
Letos imamo 30 vpisanih članic, sem pa jaz edina učiteljica, zato je to za enkrat največ kar zmoremo. Imamo tri redne orientalske plesne skupine in še dodatno t.i. ‘oriental fit’ vadbo, kjer samo plešemo, delamo neke lažje kombinacije, koreografije, podobno kot neke vrste aerobika. Ta vadba mi je še posebej pri srcu, ker je bolj ‘kardio’. Namreč včasih, ko sem več nastopala, nisem čutila potrebe po taki vadbi, zdaj, ko ne nastopam več toliko pa mi to zelo ustreza, prav tako pa tudi mojim plesalkam. Želim si, da bi to vadbo približala še drugim ženskam, ki si mogoče želijo samo intenzivno plesno vadbo brez tehnike.
Pri tvojih letnih plesnih produkcijah sodeluješ z Ines Kočar. Je tudi ona in njene plesalke del KUD Baladi?
Ja res je. Z Ines že dolgo sodelujeva pri produkcijah oz. predstavah. Ines ni članica KUD Baladi, ima svoje plesalke. Skupno predstavo narediva vsako leto za punce, da imajo neko sklepno prireditev za zaključek leta. Na predstavi navadno sodeluje 60 ali več plesalk, k sodelovanju vsako leto povabimo še kakšno drugo plesno skupino, velikokrat plesalce drugih plesnih zvrsti. Trudimo se, da je vsakoletna predstava karseda pestra in doslej smo brez izjeme navdušile svoje občinstvo. Sicer pa sva prijateljici tudi zasebno, zato radi sodelujeva. Ples naju povezuje in vsaj enkrat letno greva tudi skupaj na plesni festival v tujino.
Poučevanje in ples sta tvoja hobija, ti si, če prav razumem po poklicu arhitektka. Kako združuješ obe zgodbi in poleg tega še družinsko življenje, si tudi mama…?
Ja, po poklicu sem arhitektka ampak nikoli nisem zares bila kot arhitektka zaposlena. Nekaj časa sem bila zaposlena v družinskem podjetju Abi Falafel, zdaj pa z možem delava na skupnem projektu, ki se bo loteval bolj turizma in oddaje sob – turistične namestitve. Sicer lahko rečem, da glede na to, da nimam in nikoli zares nisem imela klasične osemurne službe in delovnika, mi usklajevanje družinskega življenja, dela in plesa, nikoli ni delalo težav. Pa tudi otroka sta že stara 7 in 9 let in postajata vedno bolj samostojna, tako da je tudi zame vedno lažje. Nimam pa nekih blaznih ambicij v zvezi s plesom za naprej, čutim, da se telo stara in, da nimam več iste energije za plesanje vsako popoldne ali večer. Ples je vedno bil in bo moj hobi in tudi, ko sem ustanovila društvo sem puncam rekla, da smo amatersko društvo in vse to delamo za hobi. Ko sem si lani strgala križno vez, mi je bilo v opomnik, da je fizično telo omejeno in, da se je tega treba zavedat. Tudi čas korone je bil velik opomnik kako krhke so vse te stvari okrog zdravja in dela.
Kje potem jemlješ navdih za tvoje plesno ustvarjanje, kje se izobražuješ?
Ritem mojih izobraževanj je več ali manj vseskozi isti. Med korono se je morda malce ustavil ampak drugače pa grem načeloma vsako leto na en velik festival. Tam dobim ogromno materiala, ki ga lahko potem predelujem čez leto. Na teh festivalih tudi hitro ugotovim kdo mi ustreza in kdo ne in potem tisti, ki mi ustrezajo jim še naprej sledim in pogledam kaj delajo in to uporabim za svoj material. Za vikende ne hodim več na delavnice, ker imam vikende družinsko zelo zasedene, ves čas smo naokrog. Drugače pa sem v preteklosti res dvakrat šla na Randino desetdnevno plesno izobraževanje. To je bilo res intenzivno delo, šest ali sedem ur na dan. Sprva mi njen ples ni bil tako zelo všeč, potem pa seveda padeš noter v proces in ti postane super. Zdaj v tem trenutku pa moram reči da mi ta moderna scena ni preveč všeč, ker je preveč tehnična. Prav tako mi ni všeč ta vedno večja razgaljenost kostumov. Zdi se mi da gre vse skupaj v čisto napačno smer. Meni je bil že od nekdaj všeč zlata doba orientalskega plesa (1930-1960 op.p.) in ta gracioznost, ženskost, milina. To skušam predstavit tudi svojim plesalkam. Plesalka, ki mi je v zadnjem času res všeč je Julia Farid, ki sem jo tudi sicer spoznala osebno na Randinem izobraževanju v Kairu, kjer je bila udeleženka. Zdaj z Ines hodiva na različne festivale. Skušava združiti prijetno s koristnim. Torej izbirava lokacije, ki so nama všečne v kombinaciji z učitelji. Nisem pripravljena leteti na drug konec sveta samo zaradi enega učitelja. Letos greva ponovno v Barcelono, kje sva enkrat že bili in nama je bil festival všeč. Sicer pa se sama najraje učim od arabskih učiteljev. Všečen je tudi Zagrebški festival, kjer smo bile s plesalkami že dvakrat. To je festival, ki ga organizira Irena Sertič – Shireen. Že dvakrat je povabila turškega plesalca Serkana Turkana, ki mi je zelo všeč. Njegov stil poučevanja in koreografije so super.
Kje kupuješ kostume zase in kje za svoje plesalke?
Nazadnje sem kupila kostume v Egiptu, ko sem bila tam. Zdaj je že kar nekaj časa od takrat. Zdaj jih kupujemo preko spleta. Kostumi seveda niso enake kvalitete, kot če bi jih dobile iz Egipta, a za našo končno produkcijo, za na oder so dovolj dobri. Če je potrebno jih potem malce popravimo, dodelamo. Tudi cenovno so bolj dostopni. Za tak denar kot jih kupujemo me, si ne predstavljaš niti kupiti blaga, kje je potem še šivanje in vse ostalo. Punce pa si želijo imeti vsako leto nove kostume, čeprav jim jaz včasih rečem, da jih imajo dovolj in naj uporabijo to kar imajo, ampak one želijo imeti nove. Kar pa zadeva mojih kostumov jih pa zadnje časa kar sama naredim. Zelo rada namreč šivam. Ker sem v preteklosti veliko nastopala imam v garderobi cel kup kostumov, zares ogromno in včasih razmišljam, kaj naj z vsemi temi kostumi sploh naredim. Tako da si izdelam samo še kakšen kostum, za kakšno posebno priložnost ali če je kaj tematskega, drugače pa ne.
Še kaj nastopaš solo?
Čisto odvisno od priložnosti. Rada nastopam na naših orientalskih večerih v Abi Falaflu. Rada imam to kabaret sceno, ker rada improviziram. Ne nastopam pa več na raznih rojstnodnevnih obletnicah in podobno. Na to pošljem mlajše plesalke. Imam sicer nekaj stalnih strank, za katere že več let zapored nastopam, za te še grem, ostalo pa ne. Poleg tega imam z družino zelo zasedene vikenda, po dva meseca naprej in to z nastopi žal ne gre več. Petnajst let sem vse vikende plesala, zdaj pa sem se odločila, da je tega dovolj, da si želim biti tudi več z družino in družbo čez vikende. Zdaj grem na nastop ali delavnico samo če sem prosta za vikende.
Plani za prihodnost?
Nimam kakšnih ambicioznih planov za prihodnost, ohranjam status quo. Včasih me malce zagrabi ideja, da bi bilo super narediti kakšen festival, ampak me potem tudi hitro mine. Tista ena predstav na leto je dovolj. Me zanima predvsem oblikovanje plesne skupnosti. Želim si oblikovati orientalske večere v Abi Falaflu. Kadarkoli smo jih organizirali smo imeli vedno hitro polno. Zanimivo pa je da se teh večerov niso toliko udeleževale plesalke, pač pa ljudje, ki poznajo našo restavracijo, ki jim je mogoče všeč kultura. Abi Falafel imam tudi veliko socialno mrežo, veliko ljudi nas pozna in radi pridejo. Mi se pa tudi vedno potrudimo, da je program pester in zanimiv, da je poleg orientalskega plesa še kakšen gost, npr. glasbenik ali dabke. Lani konec leta smo želeli zopet oblikovati en tak večer, ampak smo ga potem odpovedali, ker se je ravno začela vojna v Gazi, pri nas pa so delali ljudje iz Gaze in se nam ni zdelo primerno, da to delamo. Sicer pa imamo v restavraciji tudi društvene večere z dekleti, ko se družimo same in dekleta lahko takrat tudi nastopijo, si oblečejo kostum in se imamo zares super. Bi si pa želela da v prihodnosti na te večere pridejo tudi druge plesalke, iz drugih klubov, plesnih šol in društev.
Alja, hvala za pogovor in srečno naprej!
