V organizaciji Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti (JSKD) in Območne izpostave JSKD Ljubljana ter pod umetniškim vodstvom producentke za ples pri JSKD Nine Meško
Živa ali živahna zaključna državna plesna predstavitev je potekala na Velikem odru Centra kulture Španski borci v tridnevni strnjeni festivalski ediciji od 14. do 16. novembra po izboru državnega selektorja za ples, magistra umetnosti giba Igorja Sviderskega, sicer plesalca, koreografa in plesnega pedagoga; izbor pa sledil po ogledu plesnih revij na regijskih ravneh, ki so jih pripravili regijski selektorji: Andreja Kopač, Leja Jurišič, Mojca Kasjak, Snježana Premuš, Ajda Tomazin, Tina Valentan in Aja Zupanec.
In ko danes mladi plešejo praktično po vsej Sloveniji, v šolah, klubih, plesnih društvih, tudi aktivno sodelujejo v organizacijskem sklopu JSKD, potem tridnevni zaključni program festivala Živa iz leta v leto postaja vse bolj strnjen, letos z več kot tristo nastopajočimi ter 50 programskimi sklopi (44 plesnih miniatur in šest predstav), pa vsekakor tudi časovno sila napet. Vendar pa je vse teklo tako, kot mora, ob odlični tehnični podpori, tudi upoštevanju glasbenih ter svetlobnih želja in video animacijah; vsekakor čestitke organizatorju in tehničnemu osebju.
Letošnji program plesnih miniatur je potekal v časovno obarvanih sklopih, ki jih je zabavno povezoval Daniel Petković, tudi domiselno modno preseval v energijskem spektru osnovnih šestih barv. Za otvoritveni dan (14. 11.) je bila rezervirana rdeča (moč, strast, ljubezen), predvsem izostrena plesna moč v izvedbi ter ustvarjalnosti mlajših plesnih generacij. Prva v vrsti je strumno poletela skupina Friksi PS Intakt v koreografiji Sabine Svchwenner: Na konici krila. Konservatorij za glasbo in balet Ljubljana (KGBL) je s svojim nastopom znova opozoril na moč ustvarjalnosti ter aktualnosti svojih produkcijskih vsebin, ki posegajo tudi v drugačna življenjska okolja ter možna bivalna okrožja, kar so mladi plesalci prepričljivo vtisnili v plesni prostor pod vodstvom in v dveh koreografijah Jane Kovač Valdés: Zakriti ljudje, Kel Tagelmusti (fantovska skupina); Nevarna pot na varno (skupina 16 nastopajočih). V koreografiji Igorja Sviderskega je plesna skupina Umetniške gimnazije Nova Gorica, smer gledališče in film, skladno zavela svojo plesno fantazijo: Je to resničnost ali domišljija; ko se v skupini plesalk enakovredno predstavita tudi plesalca. V zaključni državni izbor je prišla tudi uigrana skupinska moč 17 plesalk Športnega kluba PRO DC Nova Gorica, Plesna šola Pro dance company s koreografijo Anamarije Bagarić: Posledice, ki jih nosijo trenutki. Urška Centa je v tonih glasbenih ter plesnih strasti barvala svojo koreografijo subtilnih ženskih rok in prvinskih korakov flamenka Odveč srce/ Našli smo prostor pod soncem; v izvedbi projektne skupine Plesno kulturno društvo CoraViento (Neža Bojović, Nika Gregorc, Danijela Grgić, Katarina Kuliš, Polonca Valič in Adriana Vučković).
Plesni studio Velenje je v koreografiji Nine Mavec Krenker Samo obstajati. Med njimi. predstavil skupino sugestivno oblikovanih plesalk (Taja Atelšek, Urška Ca, Oja Flis, Amina Gashi Grebenšek, Katja Jevšenak, Zoja Krenker, Tanja Mitić, Burja Podlesnik, Kaja Ramšak, Lucija Špital, Paskal Vrtačik Verbovšek in Anja Zaverla), ki se med seboj čutijo, tudi poglabljajo v stanja skupinskega delovanja, v prijaznih oblikah kroga ter polkroga, ko njihove plesne povezave tečejo po nevidnih energetskih silnicah.
V tem prvem sklopu sta uprizorjeni tudi dve solistični miniaturi. Tako se Lara Stanković Sušec v svoji ustvarjalni miniaturi Asociacijska sprememba (Plesni studio N Velenje, mentorica Nina Mavec Krenker) sooča s širšo obliko ustvarjalnosti, ko sveže intonira svoja stanja, tudi prepleta v različnih prostorskih oblikah ter šumih. Luka Vodopivec je v odličnosti svoje gibalne prezence izpisal koreografijo Michala Rynie in Nastje Bremec Rynie: Zapis v meni, svoj nedvomni talent, torej telesni plesni zapis, ki ga lahko popelje v želena plesna višavja. In se je Luka znova predstavil skupaj z desetimi plesalkami MN plesne šole v dvajsetminutni koreografiji Nastje in Michala: To The Side And Around (Na stran in okoli, op. p.), Zavoda MN Produkcija Nova Gorica. Zanimiva koreografija, hitrih prostorskih sprememb ter pozicijskih menjav v raznovrstnosti gnetljivih gibalnih stilov je bila kar zahteven kondicijski ter plesni zalogaj: plesalci pa docela odlično zaplesali. Glasbena spremljava pa v danem zaporedju bolj služila v podporo ritmičnim pospeškom, kot bi lahko poglabljala izmenične medprostore tišine.
Prvi dan se je začel ob 18. uri, končal pa ob 20. s plesno predstavo Urša Rupnik & Ursus Dancers: Druga prihodnost (premiera junij 2019), koreografinje in mentorice Urše Rupnik in njenih desetih soustvarjalcev, plesalcev, ki so lastne (plesne) zgodbe privlekli iz nekih notranjih kotičkov svojih zapakiranih (kartonskih) skrivališč, tudi jih svobodno osvetlili z vseh strani odra.
Drugi dan festivala je bil najprej obarvan modro (modrost, čutnost, mir), zatem pa še zasvetil srebrno (uravnoteženost, čutnost, skladnost). Modrina je bila rezervirana za sodobno plesno šolanje na oddelkih glasbenih šol, predstavljene koreografske vsebine pa mladostno vedrile festivalsko vzdušje. Iz JZ Glasbena šola Laško-Radeče so v koreografiji Špele Medved: Lajf je darilo zaplesale, tudi spletale svojo življenjsko radost: Sara Bačič, Alina Brižić, Nika Lapornik, Nara Lendero, Ema Šolar in Manja Zdouc. Njihova druga skupina pa se domiselno poigrala s premičnimi scenskimi panoji v Špelini koreografiji (Ne) Vidnost. Kim Kern, pedagoginja in koreografinja, ki deluje na Glasbeni šoli Trbovlje, je s svojo zaključno skupino plesalk zaobjela simpatično vzdušje dorečenih pogledov v gibki igrivosti koreografije Poglej me! Ko se tako težko usmerja pogled k človeku, prijatelju ali učitelju, ki je največkrat kar fiksiran na zaslon. V njeni koreografiji Magnetna snov sta svoje yin-yang (pre)moči dojemljivo kresali Tea Prvulovič in Ajda Nina Škvarč. Lanska skupina mladih plesalk KGBL je v koreografiji Tanje Pavlič Velemesto kar zabavno ponazorila svoj izlet s prevoznim sredstvom po velemestnih ulicah, in tako kot so pripotovale, so tudi odpotovale z odra. V naslednji miniaturi pa so sodobne plesalke KGBL kar zajadrale na Smetišče v koreografiji Tanje Pavlič, kjer so brskale ter odigrale svoje plesne iskrivosti. Na sporedu je bila tudi Zapuščena tovarna lutk, koreografija Rosane Horvat, ki je v video poslikavi zapuščenega hlada tovarniških hal popeljala svojo plesno generacijo GŠ Krško, njih doživetja pa okvirila še na odrski sceni. Plesna pedagoginja in koreografinja Horvatova sodeluje tudi s skupino Ka´Bavidas Pelera/PD Imami Brežice, njihovih 20 plesalcev je kar občutno zapolnilo odrski prostor, tudi strumno zakorakalo po sceni slavja, in to v koreografskem tandemu Rosane in Sonje Spirić The Giants (Velikani, op. p.). Mlade plesalke Baletnega društva Postojna pa se v koreografiji Mire Marić kar pogumno podajo v gibko nočno fantazijo: Noč v Muzeju.
Srebrni lunin sij je osvetlil letošnji produkcijski program PS Intakt v izvedbi že bolj plesno izpostavljene skupine Veronike Valdés, v njeni zemeljski koreografski zasnovi KAN. Svoj ustvarjalni utrip To alter sta v duetu razvejanih sestrskih odnosov znova zavrteli Ana Grce in Maša Grce (mentorica Veronika V.). Pod vodstvom in v koreografiji Nataše Tovirac: Kratek stik je skupina dijakinj SVŠGUGL, smer sodobni ples, iskrila medsebojne, prostorsko razvejane stike, ki so se razblinili v odhodih ter na novo oblikovali z novimi vhodi. Iz njihovih dijaških klopi prihaja tudi Maja Vidic, ki je v presežkih gibalnega minimalizma senčila svoj plesni portret z naslovom Provokativni hudič in krivo-nekrivo jagnje; ko je manj tokrat bilo veliko več (mentorici: Aja Zupanec, Andreja Podrzavnik). Plastično gibko so se predstavili študenti 1. letnika AGRFT, predmeta Sodobni ples tehnika, ki so pod mentorstvom izr. prof. mag. Uršule Tržan in asist. mag. Evin Hadžialjević soustvarjali ter zaplesali v koreografiji/režiji Žigana Hrena in Aljoše Živadinova Zupančiča: Občutki padanja. Svoja padalna ter nenavadna situacijska stanja pa kar jasno odigrali ter gnetli, tudi odsevali v pogledih in močeh izraza. Zaključno miniaturo je prispevala razigrana skupina Plesnega foruma Celje v srebrno rdeči kostumski opremi in v mladostni koreografiji Kaje Janjič 1+1+1+ 1+…= ?
Plesnim miniaturam drugega festivalskega dne so sledile še tri predstave, zajete v belino očiščenja, mirnosti ter hlada, vendar v presežkih ustvarjalne iskrivosti.
Na Velikem odru smo se tako znova srečali s Kajo Vajdetič in njenim dramsko zasnovanim projektom O vseh mojih materah, ki ga je plesno še poglabljala, tudi dramsko zaokrožila v jasni belini svojih izrečenih besed.
V belem tutuju je mir in čistost gibalne ekspresije preseval Filip Štepec v avtorski koreografiji Leje Jurišič: Angel (produkcija Pekinpah). Jurišičeva je dobila navdih za koreografijo v knjigi The Argonauts ameriške pisateljice Maggie Nelson (zapis v gledališkem listu). Filip, perspektiven plesni ustvarjalec, pa je v sozvočju svojih notranjih čutil gradil mnogotera stanja odraščanja, odpuščanja ter sprejemanja, v prostorski praznini tudi odseval nič koliko obrazov, pogledov ali nemih vzklikov angelskih poslikav s cerkvenih obodov ob spremljavi liturgične glasbe.
Ob 21. uri je v Mali dvorani CK Španski borci tudi Igor Sviderski obnovil svojo letošnjo jubilejno predstavo Ne bom več hodil tu (april, Galerija Altrakaz, AKC Metelkova), vendar projekt moral prilagoditi novemu prostoru, tudi izvedbi v duetu z Danielom Petkovićem. In je svoj plesni recital o svojem 30-letnem delovanju na profesionalni plesni sceni močno zaznamoval z novo humorno noto, prisotne pa docela nasmejal. Ko je smeh pravzaprav dobrodošel po dolgem festivalskem programu tega dne, ki se je enako intenzivno nadaljeval še v soboto na zaključni festivalski dan, obarvan zeleno in vijolično.
V zeleno vzdušje rasti, mirnosti ter svobode sta Vanja Kolanovič in Brin Kološa (PIM) vstopila v svoj Brezrazsežni zdaj (mentorica Dalanda Diallo), v duetu ritma in giba kar širila svoja plesna krila, in seveda navdušila. Plesalci PIM so v koreografiji Mojce Kasjak: Tisoč korakov tudi zares gradili svoj ples na trdnosti ter prostorski razsežnosti korakov, ki so jih preprosto usmerjali in oblikovali po sceni v finesah skupne usmerjenosti in osebne iskrivosti.
Mladostno ljubko je enajst plesalk društva za umetnost plesa Harlekin zavelo mladostni plesni vrtinec v koreografiji Mojce Ussar: Rosas En Negro (vrtnice v črnem). Njihova druga skupina pa se intenzivno poglabljala še v zeleno (plesno) poetiko: Zeleno, ki te ljubim zeleno v koreografiji Sandre Jazbec.
Plesni studio LAI Izola je v koreografiji Ljiljane Ujčič: Nič novega (vsaj ne na RTV- programih) znova ukazal na celostno plesno obliko ter mladostno izvedbo njihove plesne skupine, ki kar stremi k umetniški plesni nadgradnji. Ustvarjalnost, ki izhaja iz pedagoških prijemov Saše Lončar, se je tudi tokrat iskrila v njeni koreografiji 1,2,3, ko je svoje gojenke Kulturnega društva Qulenium Ljubljana vodila po valovitih vsebinah tihote ter rahlo obarvala v glasbenih tonih. Iz Kulturno izobraževalnega društva Plesonoga, PlesoLUNA je privihrala (jezična) skupina Jelene Oleami (Karla Levec, Neža Jelinčič, Gea Modic, Nana Obreza in Tinkara Plus), ki se kar dekliško simpatično, tudi glasno ter gibko spotika ob uspehih ter neuspehih svojih (odsotnih) sošolk.
Ob koncu je sledila še ena vsebinsko ter scensko zaokrožena plesna predstava v koreografiji Dalande Diallo in produkciji Plesne izbe Maribor (PIM) Bazen. Plesni Bazen je inovativno zastavljen plesni projekt, kjer se študijsko pristopa, gibko raziskuje ter komponira v stilnih oblikah plavalnih zamahov, tudi slikovito poseže po tekmovalnih strukturah tega športnega medija; ko zorijo nove gibke oblike ter plesno razvejene vsebine, tudi v prestižnih vrhuncih izvedbe nastopajoče skupine plesalk: Katja Kočevar, Rebeka Rajšek, Anja Spasovski, Nadja Spasovski, Nika Zidar in Vanja Kolanovič.
Zadnji, kar peti sklop plesnih miniatur je odseval vijolično (ustvarjalnost, skrivnostnost, poduhovljenost). In še preden je vzletela koreografsko poduhovljena kreacija Marka Urbaneka: Štorklje, je vodja ter ustanovitelj Plesnega centra Maribor postal letošnji slavnostni prejemnik listine Mete Vidmar, ki jo podeljuje JSKD kot posebno priznanje za področje plesne dejavnosti. In so pohvale za Markov pedagoški ter umetniški izliv kar odzvanjale po dvorani.
V tej zadnji skupini so kar izstopali posamični utripi plesne ustvarjalnosti mladih. Tudi odsevali v koreografski zasnovi Stik dotik premik Ane Romih (Kulturno društvo Qulenium Kranj) na ravni svoje plesne skupine Migetalkarji (Alja Jovan, Jerca Gril, Mirjam Kastelic, Špela Paušer in Zarja Tepina). Svoj ustvarjalni navdih pa sta še posebej nadgradila, tudi skrivnostno izlivala v avtorskem plesnem duetu Strogo zaupno Lucija Čermelj in Jernej Šmid pod mentorskim vodstvom Ane Romih. Ob koncu festivala plesne ustvarjalnosti mladih je svojo skupinsko dozo avtorske plesne nadgradnje izlila še PIM skupina Š.I.K., študijski Izbin kolektiv, v sestavi možne nove (profesionalne) plesne generacije, ki se samodejno izobražuje na danih ravneh tako doma kot v svetu: Alisa Kiker, Jasha Robnik, Vita Trantura, Nika Zidar, Vanja Kolanovič, Anja Spasovski in Nadja Spasovski.
Bosonogi tandem, Jan Pavao in Žan Roj sta se brez svojih obveznih obuval napotila na plesni podij, tudi iskrivo zaobjela svojo lomljivo gibkost v avtorskem duetu Brakemen, vijolični sceni pa vdihnila plesni optimizem in (yang) svežino.
Iz sosednje Hrvaške so svoj ustvarjalni plesni izziv prispevale že kar stalne gostje slovenske plesne scene: Plesna radionica Ljiljane Lončar iz Požege; v koreografiji Lončarjeve pa njihove plesalke sodobno ter gibko zaobjele temo Melanholija. Iz Varaždina je prispel PS Vindi, ubrana skupina mladih plesalk, zaplesala pa v koreografiji Mire Marič: So Cold. Plešoči gostje so tokrat prispeli še iz Beograda s koreografijo Maje Kalafatić: Ne igraj(se), Pleši! Samo telo, ki sicer aktivno deluje na osi Beograd–Ljubljana. V Majini koreografiji se je predstavila beograjska skupina petih plesalk: Maja Rančić, Ema Stojković, Tijana Šotić, Milica Šponja in Kristina Šuljak, ki je svoje plesno telo neutrudno gravirala na odrsko površino, tudi povezovala nastala medsebojna stičišča.
V festivalskih Živinih dneh je potekal tudi plesni izziv; Uglaševanje teles z Igorjem Sviderskim ter likovni Barviti momenti plesalcev – croquis, delavnica z Ajdo Tomazin. Tečajniki likovne delavnice so svoje krokije (skice, op. u.) prav na koncu razstavili na ogled v zgornjem preddverju, ko so poplesavale še njihove zarisane črtice ulovljenih gibkih trenutkov med programom plesnih miniatur.
Živa 2019, festival plesne ustvarjalnosti mladih, je glede na izkazano letošnjo količino rasti, plesa željnih mladih, tudi doseženo visoko raven kakovostne izvedbe plesnih ustvarjalcev ter izvajalcev ob strokovnem vodenju njihovih pedagogov, mentorjev in koreografov gotovo prispel do tiste stopnje, ko bo treba razmisliti, kako naprej. Saj kot kaže, se bosta še naprej dvigali tako številčna kot kakovostna rast plesne izvedbe mladih plesalcev. Pomislek izhaja tudi iz zaključnega večernega gostovanja dveh profesionalnih predstav na letošnji Živi: ‘dragon aka Pony’ (delovni naslov) in ‘Džubox 30’, ki k obstoječi nadgradnji plesne scene mladih v organizacijskih okvirih JSKD ne bi mogli kaj dosti novega ali svežega doprinesti.
Na koncu koncev si celotna ustvarjalna ter izvedbena raven letošnje predstavitve Živa 2019, festivala plesne ustvarjalnosti mladih, zaslužita pohvalne čestitke, kar en velik HVALA!
