Pisana druščina pedagogov in plesalcev je gibala v Mariboru
Pred 35 leti se je Minka Veselič, poročena Kološa, odločila, da mladim omogoči plesno izpopolnjevanje tudi v času šolskih zimskih počitnic. In se je vsa ta leta na Zimski plesni šoli (ZPŠ) intenzivno načrtovalo ter delovalo v smeri plesne in gibalne nadgradnje, namenjene plesalcem vseh generacij, tudi pedagogom ter koreografom, skratka vsem, ki želijo v času zime razgibano, delovno preživljati svoje počitnice.
Po vseh teh letih so nekateri udeleženci ZPŠ danes že znana umetniška in profesionalna imena slovenske plesne sodobnosti, ki v novi pedagoški vlogi znova vstopajo v plesni vadbeni program ZPŠ in svoja znanja prenašajo novim generacijam plesnih navdušencev. Spomini Minke Veselič Kološa, strokovne sodelavke za ples JSKD OI Maribor, se po teh 35 letih kar sprehajajo od njihovih nekdanjih prostorov na Partizanski 5 in produkcij na odru Dvorane Union pa vse do novih plesnih dvoran Karantene na Pobreški 20, ko vsaka vadbena dvorana poleg številke nosi napis Karantena. Najmlajša udeleženka ZPŠ, deklica Ajša, pa je vprašala, kaj je karantena, ko pa nenehno sledi tej besedi v povezavi s korona virusom, ta pa celo prisotna ob vstopu v vsako dvorano ZPŠ. Sledilo je pojasnilo o splošnem pomenu besede ter posebni uporabi te v stavbi Karantena, ki je nekoč služila kot bolnišnica za zapornike (1900), danes pa so ti prostori namenjen plesni dejavnosti, sicer pa je mariborska Karantena kulturni spomenik (2009), namenjen potrebam za javno kulturno infrastrukturo.
Letošnji plesni program ZPŠ je zaobjemal 11 delavnic, vodili pa jih priznani plesni pedagogi: Maja Kalafatić, Tina (Martina) Dobaj, Alicia Paulina Ocadiz Arriaga, Katja Čuk, Alex Tesch, Saša Lončar, Urška Centa. Urnik plesnih delavnic se je začenjal ob 9. uri zjutraj, končal pa četrt čez sedem zvečer. Začetek je vedno namenjen telesnemu ogrevanju, tako se je ob devetih zjutraj ogrevalo ob jogi Maje Kalafatić, tudi z osnovami baletnih vaj Tine Dobaj. Tina Dobaj je ena tistih udeleženk ZPŠ, ki je kar nekaj svojih šolskih počitnic preplesala na ZPŠ, tudi ob zaključku nastopala skupaj s preostalimi tečajniki na odru Unionske dvorane, zdaj pa se vrača v vlogi pedagoginje, ki se intenzivno posveča baletni vadbi, prilagojeni potrebam sodobnih plesalcev. Vodila je delavnici Balet fuzija I, in II., ki sta se začeli z vajami ob drogu, nato še na sredini, in to tako za začetnike kot plesalce s poznavanjem ter že osvojenimi baletnimi osnovami, ob zahtevah natančne tehnike za razvijanja plesnega stopala, telesnih raztegov in ravnotežja ter gibalne telesne koordinacije. Vadbeni sklopi so precizno oblikovani ter posredovani, tako kot pri baletnih osnovah tudi mora biti, seveda na dveh različnih stopnjah znanja (I., II.), ob začetnem ogrevanju vedno ob drogu, nato sledijo koraki ter plesne izvedbe na sredini v odnosu do prostora in skupine. Na drugi stopnji je bilo prisotnih več znanih obrazov, mentorjev in plesalcev, ki so, čeprav prepoteni, vidno uživali v dinamiki Tinine baletne vadbe, saj kot sama pravi, to, kar so vadili, morajo osvojiti ter znati prenesti na plesni oder.
Celjanka Maja Kalafatić se tudi spominja svojih mariborskih vadbenih počitnic in mentorjev, sicer pa že nekaj let živi ter profesionalno deluje med Beogradom, kjer poučuje in koreografira, in Ljubljano, kjer tudi poučuje in sodeluje v projektih. Pravi, da sodobni ples v Beogradu nima še utrjenih poti, sama pa je postavila dve plesni skupini v Novem Sadu, s katerima ustvarja in gostuje. Všeč ji je vzdušje na ZPŠ, kjer se mentorji družijo, si sledijo, skratka super sodelujejo med seboj in s tečajniki. Maja poleg joge poučuje še sodobni ples II, njena skupina je generacijsko zelo pestra, kar ji je kar všeč, ko lahko sledi različnemu znanju in potrebam svojih gojencev. Letošnji program je posvetila utrjevanju ter ozaveščanju gibanja v stiku s tlemi, prostorom, s poudarkom na gibalno-telesni artikulaciji, v medsebojnih povezavah in z glasbo, torej sodobni plesni tehniki ter gradnji te na že osvojenih osnovah. Z jogo se je seznanila že zarana ob svoji mami, nato se kmalu še sama poglabljala v asane ob knjigi Jasmine Puljo, posebej pa jim sledila na plesni šoli SEAD, tudi se še naprej izobraževala v tej smeri, tako da danes vodi prilagojen program joge prav za plesalce. V teh štirih dneh se je poleg osnovnih asan vsakdan posebej posvečala posameznim delom telesa: kolkom, zaklonom naprej pa nazaj vse do mostu, na koncu še inverzijam, obrnjenim položajem, kot so stoje na rokah, glavi, seveda ob potrebnem predihavanju telesa. Njena joga vadba pa temeljita in kar zahtevna, ko pa je prilagojena gibkim plesnim telesom.
Vedno nasmejana Mehičanka Alicia Ocadiz je letos še posebej spodbujala plesno energijo, tako da je vročinski val kar zajel njena dva klasa: sodobni ples I.−III. V vadbeni prostor je vstopala z osrednjimi skicami, geometrijskimi izrisi v štirih različicah, postavljenih v vrstnem zaporedju. Štiri vrste po štiri skice pomeni 16 različnih kratkih gibalnih sekvenc, kot so si sledile in predelovale v njeni delavnici. Dejala je, da je vizualni tip in si s svojo risbico lažje zapomni točno določeno plesno sekvenco − določeno gibalno obliko vadbe, ki jo s skico tudi abstraktno opredeli, zariše. Letos ni želela voditi klasične delavnice sodobnega plesa, ampak je hotela mlade plesalce predvsem usmeriti v kreacijo krajših koreografskih postavitev ob tehniki: flying low, kontrakcij, limon … Ko pa je posamezna struktura bila osvojena, je sledilo povezovanje različnih oblik (skic), najprej s podporo Alicie, potem pa je vsak posameznik razporedil še svojo izbrano vrsto štirih slik in jih po svoje tudi plesno povezoval, njemu pa sledila ostala skupina ob določenih glasbenih oblikah za posamezno skico v izvedbi DJ Dušana. Zadnjega dne so operirali s šestnajstimi gibalnimi oblikami, ki jih je vsak posameznik izbiral ter razporejal in povezoval po prostoru, tudi ob izbrani glasbi iz cikla 16 različic ritma. Na obeh delavnicah pa se kar odpirala okna, ko ustvarjalni impulzi še dodatno poženejo telesne grelce in se vrtinčijo razlage ter besede. Razlika med I. in III. delavnico pa je seveda v zahtevnih plesnih oblikah in njih povezavah, tudi izvirni nadgradnji obstoječih form v različnih smereh izvedbe (III.).
Najglasnejši vrvež je letos prihajal iz Karantene 7/1, kjer se je dogajal Aliciin ustvarjalni program. Najglasneje pa se je glasba razlegala iz dvorane B, kjer je potekala delavnica Salsa fusion solo pod vodstvom temperamentne Katje Čuk, ki je prvič s salso sodelovala v programu ZPŠ. Katja je posebej pohvalila plesno izobraževanje v različicah plesnih oblik in tehnik, saj intenzivno predelujejo telesno gibkost in ritem, ob tem tudi širijo ustvarjalna obzorja. Da dobra energija vlada na ZPŠ, kar tudi pozitivno deluje na celotno vzdušje delavnic, je poudarila v najinem pogovoru, tudi da je ples danes še edina oblika energije, ki deluje v smislu povezovanja in sodelovanja, saj tega že primanjkuje na šolah. Katja je že od nekdaj želela zaplesati v južnoameriških tekmovalnih programih, pa ni dobila partnerja, žal ji je, da moških plesalcev ni bilo na njeni plesni delavnici salse, saj je izvedba individualna, torej namenjena solistični plesni obliki. Sama je veliko plesala ter nastopala na mariborski plesni sceni, tudi se povezovala z različnimi plesnimi centri, veliko plesnega znanja pa pridobila ob Mojci Ussar, za kar ji je še posebej hvaležna. Potem se je nekako pred šestimi leti končno odločila ter odšla onkraj oceana svoji salsi naproti, ki jo z veseljem poučuje in predaja novim generacijam. Prva ura salse je tekla bolj tipajoče, po štirih dneh Katjine plesne energije pa so že vsi nasmejani plesali ter uživali v ritmih in gibanju salse.
Posebna zvrst plesne delavnice na ZPŠ je gotovo Delavnica za mentorje, ki jo že nekaj let vodi Kranjčanka Saša Lončar, plesna pedagoginja in koreografinja, delavnico pa zapolnili mentorji iz Velenja, Celja, Maribora in Kranja. Cilj delavnice je znova oživeti otroško dimenzijo, prav gotovo, da imajo svoje učne cilje in metode, vendar pa jih je le treba včasih prestaviti v drugo dimenzijo, v otroški svet, je dejala Saša. Na delavnici je zaživela pravljica Moj dežnik je lahko balon, ko deklica Jelka z dežnikom potuje čez Ljubljano in pride v deželo klobukov. Klobuki pa kar burijo domišljijo in so popoln pripomoček pri odkrivanju karakterjev, kdo in kak klobuk nosi, ali pač odigrajo vlogo skrivalnice, ko se sprašuje, kaj ali kdo se skriva pod klobukom. In ko se je že zdelo, da je bilo vse zakrito tudi odkrito, pa na sceno vstopi še čarovnica … Saša je mentorjem namenila dve različni stopnji razvijanja otroške ustvarjalnosti: za predšolsko stopnjo ali vrtce in za osnovno šolo (OŠ). Posebej pa poudarila, da je najpomembneje, da mentorji na tej stopnji znajo opazovati in se odpreti zgodbam otrok.
Prvič je na letošnji ZPŠ poučeval tudi Avstrijec Alex Tesch, ki prihaja iz Gradca (Graz), ki se po zaključeni SEAD plesni šoli še naprej akademsko nadgrajuje, posveča pa tudi novim urbanim plesni trendom. Tako se plesno povezuje ter deluje tudi v Ljubljani s skupino Žigana Krajnčana in Gašperja Kunška, kar ga je pripeljalo tudi do ZPŠ, vodil pa dve delavnici: popping, locking in urban, conterporary fusion. Popping, locking je na videz kar preprosto obračanje stopal in prelivajoče usmeritev le- teh, ko ima vsako stopalo svoj kot začetnega hoda, roke pa v raztegih in oblikah v trenutku vzvalovijo z dlanmi, kot bi otresale in vrtinčile. Plesni stil (nemega) rapa, odsekanih gibov in trenutnih kontrakcij, popping-locking je ne le plesni, ampak obenem tudi življenjski stil oblačenja in drže. Fluidno pa se je pretakala plesna delavnica v povezavah urbanega in sodobnega stila, navidezna sproščenost pa kar zahtevala koncentracijo, tudi fizično moč in kondicijo je treba imeti za obe delavnici.
Zadnji plesni delavnici po urniku sta bili Urban, conteporary fusion in Bosonogi flamenko Urške Centa. Urška je prvič prisostvovala programu ZPŠ, kjer vlada dobro vzdušje in so vadbene dvorane skoncentrirane na enem mestu, ko plesalci lahko prehajajo iz ene v drugo ter izbirajo svoj urnik vadbe. Pohvalila je prijetno organizacijo, ko je poleg dobrega plesnega programa bilo poskrbljeno še za vse ostalo: “So zelo gostoljubni in velikodušni,” je še dodala. “Pozna se,” je pripomnila, “da je v Mariboru flamenko poučevala Daša Rashid.” Tako da je imela boljše začetne temelje, ko so se tudi njene plesalke že srečale s flamenkom. S svojo eleganco drže in flamenko rok je Urška kar spodbujala svoje plesalke, tudi je rokam dajala poseben poudarek, tem pa sledila drža in ritem bosonogih korakov, ki so se iz prvotnih vadbenih form širili še po prostoru. Na koncu pa je bilo prijetno spremljati skupino flamenko plesalk, ko so oživele roke, pogledi, tudi se gibala telesa ter noge v ritmu flamenka in celo ob ploskanju dlani.
Minka Veselič Kološa je bila prvič odsotna v času letošnje 35. ZPŠ, sicer le fizično zavoljo višje sile, vendar v etru pa celodnevno delujoča, ko so se zastavljala vprašanja, se iskale rešitve, tudi se naročalo in se na koncu koncev vse zaključilo v dobro in zadovoljstvo vseh. Letos ni bila predvidena zaključna produkcija, in to prav na željo tečajnikov, ki so se v anketi opredelili za intenzivno štiridnevno vadbo, kar do konca pa vztrajali na izbranih delavnicah.
V spremljevalnem programu ZPŠ je bila v soboto, 22. 2., na Malem odru Narodnega doma uprizorjena predstava Bazen v koreografiji Dalande Diallo ter izvedbi plesalk Plesne izbe Maribor (PIM) v okviru predfestivalskih dogodkov Platforma pred Platformo v organizaciji PIM in Zavoda Moja Kreacija Maribor. Mali oder se je izkazal kot pravšnja scena za odrsko predstavitev (scenografija Brane Kološa) plesnega Bazena z videom (Tomaž Praunseis/Jaganath) v ozadju, kjer se najprej sledi plesalkam (Vanja Kolanovič, Rebeka Rajšek, Anja Spasovski, Nadja Spasovski, Vita Trantura, Nika Zidar), ki zaplešejo v praznem, zapuščenem bazenu na njegovih trdih betonskih tleh. Nato pa v odrski svetlobi gibalno inovativno zaživijo še one, rešene betonske praznine, slikovito postavljene na višinske podstavke, kot bi se živo spominjale drugačnih dni zapuščenega bazena. In tega večera je na Malem odru znova pristno v plesu oživel Bazen ob spevnem vokalu Rebeke Rajšek, tudi navdušil prisotne udeležence ZPŠ.
In je bilo odlično za vse poskrbljeno tudi na 35. Zimski plesni šoli, tako kot vsa ta leta: za raznoliko plesno dinamiko, odrsko umetniško doživetje, za počitek v sprejemnici, za napitke, priboljške, družabnost, masaže; ja, vse v dobro ter nadgradnjo plesnih navdušencev.
