Drugi marčevski teden (od 8. do 14. marca) je v srca hrepenečih po umetnosti, pravzaprav po plesni umetnosti, vnesel svetleči žarek upanja. ko so se končno odprle duri umetniških hramov in je ogled potekal v živo, brez online okvirčkov, ko se energija neposredno zazna in občuti, ko nastopijo radost, olajšanje, zdravljenje …
Začelo se je z vabilom društva umetnikov DUM k ogledu najnovejšega dela koreografinje Sanje Nešković Peršin, ki ga razstavlja in oblikuje v njihovem Projektnem prostoru na Kolodvorski 6 v Ljubljani, termini ogledov pa potekali od ponedeljka, 8., do nedelje, 14. marca, med 17. in 20. uro (ogled 10. 3. ob 17.30.). Vstop oziroa ogled projekta je bil prost, tudi možen v danem terminu, vendar zaradi trenutnih zdravstvenih ukrepov sta poleg performerke v istem prostoru lahko bivala še le dva obiskovalca, zato tudi prostorska omejitev na tri ljudi. Baletna solistka SNG Opera in balet Ljubljana (od 1993.), prejemnica Župančičeve nagrade 2019 za umetniško ustvarjanje v tem zadnjem dveletnem obdobju, Sanja Nešković Peršin, je bila tudi umetniška vodja ljubljanskega baleta (2014−2019), baletni ansambel pa suvereno uvrstila na zemljevid mednarodnih gostovanj; na področju sodobnih scenskih umetnosti pa delovala kot koreografinja, avtorica in performerka. Svoj novi razstavni performans je Sanja N. Peršin poimenovala: Točka. Brez Povratka, tudi se ga da razumeti kot slovo od njene uspešne baletne kariere, sočasno pa še kot napoved ali avtoričin novi obrat k sodobni plesni ustvarjalnosti, ki jo je kot balerino vznemirjala in se ji tudi aktivno posvečala. Njen novi projekt Točka. Brez Povratka posega v likovni razstavni prostor, je instalacija razstavljenih eksponatov aktualnih modnih stez, ob umetniški ekspresiji plesalke in avtorice pa kar njena oprijemljiva, vendar nema pripoved o sebi in svojem ustvarjanju; projekt sta postavila skupaj s kustosom Tevžem Logarjem.
Tihi vstop v prostor so poprej pospremile še tihe besede o trajanju ogleda, ki se deli na okoli deset minut oziroma do prihoda nove skupine, novega para obiskovalcev. Prostorno središče je bilo obdano z visečimi eksponati pomladnih plaščev v prelivajočem se spektru nežnih tonov sive, roza, rdeče in modre barve. Misel pa takoj obudila spomin na Sanjino koreografijo Kompozicija (2018) v izvedbi ljubljanskega baletnega ansambla, ko je baletne plesalce krasila ta ista kostumografija Uroša Belantiča. Med razstavnimi eksponati pa se na vrhovih baletnih copat premikala, tudi vetrila razstavni prostor ona, avtorica in plesalka, tokrat v dresu kožne barve, zakritega obraza z gostoto temnih las. Tudi se vidno po prostoru pretakali njeni točkasti koraki.
Viseči kostumi pa ob premikih skoraj nevidne akterke odkrivali kolena, jih prekrivali, celo segali do gležnjev, ko se je sledilo barviti raznolikosti premikajočih se oblik. Ko vizija akterke med obešenimi eksponati lahno zavibrira vtis žive, slikovite impresije njej lastne ustvarjalnosti. V objemu meditativne glasbe, ki je spremljala to barvito refleksijo spominov, je čas kar izgubljal svojo merljivost. Rahel dotik prsta ob ramo pa zamegljeno časovnico tudi hitro postavil v pravšnji okvir. Temu pa sledil še odhod, obdan z nenavadnim mirom, lahkoten in lebdeč brez obtežilnih misli.
Drugo presenečenje ali težko pričakovana plesna premiera v živo, Measure of Pleasure, je bila na ogled 13. 3. ob 14. uri na odru Plesnega Teatra Ljubljana; povabilo pa poprej sledilo po zračnih povezavah. Projekt Measure of Pleasure (Odmerjanje užitka) je nastal po konceptu treh naših uveljavljenih sodobnih plesalcev in koreografov: Igorja Sviderskega & Mojce Majcen & Urše Rupnik. Naslednje presenečenje pa čakalo ob vstopu v dvorano, ko smo skupaj s tehniki le trije gledalci zasedli avditorij in je skupaj s štirimi nastopajoči bilo edino možno ter določeno zaščitno število prisotnih v prostoru PTL, in to je deset ljudi.
Pompozni klasični avizo je napovedal začetek, tema se razsvetlila, na odru pa tri (‘odpičene’) figure, odete v tri kosmate jakne in leska svetlečih barv, on z dolgimi hlačami, onidve pa s ščitniki na kolenih. Ritem glasbenika v živo na odru je poveljeval ritmu njih korakov, ki jih je Igor znal zveneče tudi ubesediti: pa na desno naprej in ne na desno naprej, pa levo in ne levo … Nato je v siju svetlobe sledilo še nekaj scen v stilu pop art trenda, ko so se očitno zadovoljili s svojimi ‘show off’ poslikavami, pa se že začel njihov novi pohod v preprostih, vendar ličnih plesnih kostumih. Takrat pa se rojevali v živo skoraj že pozabljeni ritualni, plesni ritmi usklajenih teles, in to norih pospeškov, ki so povzdigovali še glasbenika, in ne samo njega, tudi nas nekaj na oni strani. Koncept se je jasno zarisal na veliki plesni površini, je neizpisana sreča in je moč ustvarjanja v sodobnem plesnem trendu na velikem gladkem podiju pred (le nekaj) gledalci, ko so končno tudi naši plesni umetniki polno lahko zadihali in so plesali in plesali do skrajnosti svojih moči, sicer za gledalca ne zaznani napor, opazen šele pri poklonih. Tudi so v letečih poletih na novo odkrivali široke prostorske dimenzije, ko pa so v času karantene lahko merili le utesnjene kvadrate svojih sobnih bivakov. V štiridesetih minutah plesnega ritma, ki se širil in barval še v spektru raziskovanja vseh možnih kombinacij skupinskega plesnega ustroja, so se vzdigovale še vrteče se vijačnice, tudi se zavihteli propelerji rok, pretakale višave in se s telesi lepila tla. Tempo nikakor ni upadal, svetloba pa dajala prednost čistosti gibalnih domislic, ko jih je le še nevtralno presevala, vse dokler jih ni zakrila popolna tema. Takrat pa izbruhnil orkan glasnega navdušenja. Zgodil se je energetski preplet obeh strani, nastopajočih in prisotnih, žal pa se moralo slediti zahtevani zdravstveni zaščiti in kaj hitro zapustiti to prelestno plesno prizorišče.
O predstavi, ki se navdihuje z življenjsko plesno energijo, substanco resničnega življenja, predvsem pa navduši v teh zapahnjenih koronskih ter hladnih časih, pa ni bilo na vpogled gledališkega lista. In ker gledališkega lista ni bilo, je bilo le treba izvedeti kaj več, kako se je vse skupaj začelo in speljalo, zato je sledilo e-dopisovanje. Njihovi posamični e-odgovori pa v tolikšni usklajenosti, da je bilo jasno, kako jih je prežel in vodil skupni cilj: znova zaplesati na veliki površini odra, zaživeti v svobodi ustvarjalnosti, tudi obdarovati vse, ki si to želijo. To je predstava, ki zdravi z umetnostjo, je zdravilo duha v objemu žive plesne energije, in adijo, strah, adijo, depresija.
Prva je o skupnih začetkih zapisala Urša: “V bistvu je bila pobuda moja, s PTL-jem sem imela v novembru 2020 dogovorjen termin za koprodukcijo svoje solo predstave Iščoča (kot nadaljevanje predstave Izgubljena in konotacija na Izgubljeno-Iščoče-Najdeno telo Jasne Knez), ki pa ni dobila nič odobrenih sredstev, plus zgodil se je celotni prvi val epidemije in karantene. Najprej sva se našla z Igorjem, s katerim sva spisala koncept za prijavo na razpis Pan Adria, kjer sva tudi bila zavrnjena. V tem času oblikovanja koncepta sva razmišljala, koga bi še vključila v projekt, in sem se spomnila na Mojco, s katero sva pred časom skupaj plesali v predstavi Eče Dvornik, Klic gozda ali Poljub tvoje matere (Cankarjev dom, 2013), tudi ostali v dobrih stikih in želji skupnega ustvarjanja. Tako sem povabila še Mojco in ‘trio adijo’ se je hitro ujel in poenotil v ideji za ta projekt. Svoj dogovorjeni termin za solo predstavo v PTL-ju sem namenila temu projektu, ki pa je seveda novembra zaradi ponovnega zaprtja gledališč odpadel. In sem res vesela, da sem se spustila v to sodelovanje, ki je tekom dolgih mesecev karantene in skrbi ob skupnih vajah in ustvarjanju prinašal veliko veselja in svetlobe. Pri solo delu bi verjetno zapadla v popolno depresijo.”
Mojca: “Urša in Igor sta me že pred letom dni povabila k sodelovanju. Najprej po telefonu, ker smo v tem času bili vsi v karanteni. Z Uršo se poznava že nekaj let, medtem ko se z Igorjem nikoli nisva spoznala v živo. Potem smo se meseca junija videli v živo v Ljubljani in dogovorili podrobnosti ter naredili osnovni načrt. Bil je lep poletni dan in Igor nas je povabil na pijačo na vrh nebotičnika v Centru. Z mesecem septembrom smo potem začeli s prvimi vajami v Epicentru.”
Igor: “Če se prav spomnim, je to bilo lansko pomlad/poletje. ‘Čvek’ ob kavici z Uršo se je sprevrgel v načrtovanje sodelovanja med nami tremi. Takrat sem tudi prvič v živo spoznal Mojco.”
Kako so tekle priprave ?
Urša: “Po prvem debatnem srečanju smo nekje maja, junija 2020 zastavili koncept, postavili termine za vaje, v septembru pa začeli divje delati. Oktobra so se obzorja že začela temniti, tako da nam je postalo jasno, da premiere v letu 2020 ne bo. Kljub temu sta nas gnala skupna energija in želja po delu, tako da je predstava počasi nastajala in se oblikovala do interne premiere, 13. 3. 2021 (natanko eno leto od datuma, ko se je življenje prvič popolnoma ustavilo).”
Igor: “Potrebnih je bilo nekaj mesecev, da se je vse skristaliziralo in smo se dobili enkrat septembra na prvi vaji. Začrtali smo smernice in zamisli, kam gremo. Kakšna bi lahko bila zamisel, zgodba. Zamisli so kar deževale in odločitev je padla. Gremo v projekt. Vadili smo šest mesecev s prekinitvami zaradi naših drugih obveznosti. Dobivali smo se za nekaj dni, ustvarjali, vadili, in tako vse do premiere. Vseskozi se je koreografija nadgrajevala in dopolnjevala. Veliko stvari je šlo stran, osnova je ostala: zamisel izčrpavajočega telesa, ki pleše še takrat, ko ne zmore več. Prostorske rešitve in dramaturgija so nastajale sproti, program oz koreografija in kompozicija sta bila dokončno določena nekje v mesecu januarju, se mi zdi, sicer se še vse do premiere morda malenkostno spreminjala.”
Mojca: “Delovni proces je nastajal dva tedna v septembru, pa dva tedna v oktobru, pa kakšen teden v novembru, decembru, januarju in februarju, saj smo vaje določali s svojimi ostalimi obveznostmi. Na tem mestu bi se prav posebej rada zahvalila Urši in Igorju, ki sta bila potrpežljiva z menoj, saj sem bila v tem času veliko na relaciji Slovenija-Srbija in sta se mi se tudi zelo prilagajala. Mislim, da je na koncu ta periodičnost ustvarjanja tudi pripomogla k sami predstavi, saj so se nam vsakič z nekaj tedenskimi pavzami vmes porodile nove zamisli. Premiera je bila sicer prvotno načrtovana v začetku meseca novembra, pa smo jo zaradi drugega ‘lockdowna’ prestavili na mesec marec. Vse karantene in razmere s covidom so nas še bolj popeljale v zamisel, da si vsekakor želimo predstavo, ki bi gledalce napolnila z energijo, dala tisto, kar nam vsem manjka že leto dni − torej veliko preplesanih ur in noči … Je pa proces trajal tako dolgo, da je naša dramaturginja Daša Lakner, ki je bila noseča, dva meseca pred premiero rodila sinka in s tem najnovejšega člana Measure of Pleasure.”
Nekaj ste že omenili, kako je potekal delovni proces in kdo vse je sodeloval pri realizaciji predstave?
Urša: “Vse se je dogajalo nekako sproti, prvi del se je razvil predvsem iz kostumov, ki smo jih izbrskali iz svojih omar za promocijsko fotografiranje, še preden smo se zares lotili dela na predstavi. Za drugi del je kostume oblikovala Anka Rener Kremžar. Dramaturško je prvi delo postavila Daša Lakner. Glasba je nastajala sproti, David Nik Lipovac ima izreden posluh in občutek za ples, zelo hitro smo našli skupni jezik, razumel je, kaj želimo, in hkrati dodal svoje zamisli in rešitve. Glasba je popolnoma strukturirana, med predstavo je v živo še dodajal posamezne elemente in sledil dogajanju na odru. Luči je oblikoval Aljaž Zaletel, in je popolnoma njegova odločitev, mi smo samo rekli “ja”. Osrednji del smo koreografirali skupaj, najprej nabrali gibalni material, nato ga zelo strogo po štetju razparcelirali, skoreografirali, na koncu se nam je seveda že mešalo od vsega štetja, in vendar začeli uživati, tudi pustili, da se stvari odvijajo bolj v skupni komunikaciji oz. po principu prevzemanja vodstva v določenih delih.”
Igor: “Ves čas procesa se je koreografija nadgrajevala in dopolnjevala. Veliko stvari je šlo stran, začrtana osnova je ostala; zamisel izčrpavajočega telesa, ki pleše še takrat, ko ne zmore več. Odločitve so bile večino časa skupinske, samo pri dramaturškem osmišljanju predstave smo to pustili Daši, ki je tudi osmislila vrstni red posameznih slik. Glasba je nastajala na kraju samem, reference so bili tudi glasba klubov, popularnih izvajalcev.”
Mojca: “V umetniški ekipi so sodelovali poleg že omenjene dramaturginje Laknerjeve tudi David Nik Lipovac, mlad talentiran glasbenik, ki je prispeval svojo avtorsko glasbo, Anka Rener Kremžar, kostumografinja, in Ula Pogorevčnik, ki je skrbela za celotno video dokumentacijo. Tako kot koreografija sta tudi dramaturgija in glasba nastajali v samem procesu. Osnovni koncept smo imeli že v startu: plesoča telesa, ki proizvajajo užitek za tiste, ki gledajo, in tiste, ki plešejo. Tako je David Nik tudi naš DJ pa MC ….. Koreografija pa skupno delo Igorja, Urše in mene.”
Kako ste doživljali predstavo ob skorajda praznem avditoriju?
Urša: “Premiera predstave je bila zaprtega tipa, torej interna, samo za nas, zato da smo jo posneli za prijave na festivale in da smo zaključili proces. Trije gledalci, ki ste zapolnili kvoto do deset, so bili izjemno občinstvo, glede na to, da že eno leto nismo plesali pred polnim avditorijem, smo hvaležni tudi za tako pozornost. Seveda si predstavljamo, da bi bila povsem drugačna energija, če bi bilo gledališče polno občinstva, predvsem je ta predstava nastala z mislijo na to, da se občinstvu v teh norih časih izolacije in distance ponudi nekaj veselja, odklopa, svetlobe, divjanja, dobre muzike in uživanja v plesu.”
Igor: “Brez gledalcev je meni čudno. Ko plešem, čutim praznino, ki seva nazaj. Ni energije, kjer jo po navadi čutim. V zaodrju ni zvokov občinstva, ki se zbira. Ni tistega pričakovanja, premierskega vzdušja. Težko opišem občutke, prazno morda. Zaradi tega smo se še bolj povezali med seboj in eden drugemu dajali podporo. Ponavadi jo črpaš tudi iz občinstva.”
Mojca: “Imela sem občutek, kot da plešem pred polno dvorano. Je pa res, da smo imeli tudi hvaležno občinstvo, saj že skoraj pol leta nekateri niso sedeli v gledališču in je že to pripomoglo k dobremu vzdušju in optimizmu nas izvajalcev. Ker je predstava fizično zelo naporna, smo vsekakor bili vsi izredno veseli, da smo zdržali ta napor, dodatno veselje pa seveda, da je končno naša predstava po skoraj letu dni zaživela na odru.”
In razmišljanja po predstavi?
Urša: “Izredno hvaležni drug drugemu za to čudovito izkušnjo, seveda tudi izčrpano in prazno kot po vsaki premieri, ko predstavo predaš v milost in nemilost avditorija in občinstva, in seveda tudi zelo čudno, ker je bilo tega občinstva zelo malo. Hvaležni, da nam je uspelo, saj je predstava zaenkrat nastala v naši samoprodukciji in koprodukciji Plesnega Teatra Ljubljana ter Studia za svobodni ples. Naš namen je bil ustvariti plesno predstavo, ki je v res težkih časih tudi za psihično zdravje populacije, na oder pa prinaša tisto, kar zdaj najbolj pogrešamo − ‘žure’, druženje, vibriranje glasbe, prepotena telesa v skupnem ritmu gibanja, veselje do plesa, gibanja, življenja, gnetenje in izčrpavanje fizičnega, mesenost teles in mesenost plesa, stran od zaslonov, virtualnosti, hladnosti, sterilnosti, ‘zaciklanosti’ v lastne misli in ponavljajoč se karantenski vsakdan.”
Igor: “Utrujeno in zadovoljno. Speljali smo projekt brez financ, na račun našega entuziazma in prepričanja, da delamo prav in dobro predstavo. Dolga pot. Predstava je zunaj, potrudili se bomo, da jo igramo in jo vidi veliko ljudi, je energična plesna bombica. Želimo si le, da bi tudi tisti, ki dodeljujejo finance, priznali vrednost in kakovost projekta ter ga podprli. Plesnih predstav je malo.”
Mojca: “Ker je predstava fizično zelo naporna, smo vsekakor bili vsi izredno veseli, da smo zdržali ta napor, dodatno veselje pa seveda, da je končno naša predstava po skoraj letu dni zaživela na odru. Seveda naša želja je, da ima Measure of Pleasure čim več ponovitev in da prenesemo našo energijo širšemu občinstvu, in ja, da se gledališča čim hitreje odprejo.”
Sledili so še želeni in možni načrti ter projekti za naprej, pri Igorju in Urši sicer v želji ter upanju oziraje se na epidemijo, medtem ko bo Mojca imela v Beogradu premiero predstave Grand Hotel 1. aprila v Madlenianum gledališču. Le-ta je načrtovana za gostovanja na tujih odrih (koreografija: Aleksandar Ilić, režija: Aleksandar Nikolić). Dejala je, da v Srbiji kulturni programi ves čas tečejo po načrtih in so gledališča dejavna, sicer po zaščitnem vzorcu, vendar delujoča, ko je kultura zanje narodni simbol, saj menijo, da brez kulture ni narodnega obstoja. Vsi trije pa želeli, da njihov plesni navdih Measure of Pleasure dobi čim več ponovitev, tudi doseže čim več gledalcev.
Bil je to zgodovinski teden novega leta 2021, ne le za plesna prizorišča, tudi svetli žarek možnega upanja za naše gledališke odre.
In tako, kot so svoje vtise po premieri in v intervjuju zapisali naši trije plesni umetniki, je o svojih občutkih po tednu nastopanja pred gledalci in v živo obelodanila tudi Sanja Nešković Peršin na svojem FB-ju: “Bila je tako koristna izkušnja, ko sem lahko pred vami nastopala v živo. Iskrena hvala vsem, ki ste te trenutke delili z menoj. Posebna hvala Mateji Bučar, Vadimu Fiškiju, Tevžu Logarju, Urošu Balentiču.”
