Letošnje poletje Ljubljana Festivala (LF) poteka v znamenju 70-letnice, ko v poletnih mesecih slovenski prestolnici nudi že 70 let bogat mednarodni umetniški progam iz zvrsti glasbe, plesa in gledališča.
Otvoritvena slovesnost 70. LF Poletna noč – Besedam moč (21. 6.) je potekala na odprtem odru Kongresnega trga in v čast 60-letnici Slovenske popevke ob glasbi znanih avtorjev in izvedbi popularnih izvajalcev, pevk in pevcev v sodelovanju z RTV Slovenija. Direktor in umetniški vodja Ljubljana Festivala Darko Brlek je dejal, da bo osrednje prizorišče 70. festivalskega dogajanja poletno gledališče Križank prekrito z novo streho po načrtih arhitekta Petra Gabrijelčiča in v poklon arhitektu Jožetu Plečniku (1872–1957) ob njegovi 150. obletnici rojstva. Arhitekt in urbanist Jože Plečnik je vodil obnovo Križank že od samega začetka Letnega festivala Ljubljana (1952) pa do otvoritvene slovesnosti 10. junija 1955. In so Križanke bile zadnje veliko delo mednarodno priznanega arhitekta Plečnika, ki ga je posvetil Ljubljani.
Prvi letošnji koncert Plečnikovih Križank pod novo strešno zaščito pred dežjem in neurjem se je zgodil 9. maja. V času 70. LF (21.6.–8. 9) je pod novo streho premierno uprizorjen muzikal West Side Story/Zgodbe z zahodne strani 21. 6. Zgodba z zahodne strani je dan ugledala leta 1957 na Broadwayu ob avtorski glasbi pod taktirko slavnega skladatelja Leonarda Bernsteina, tudi doživela izreden uspeh, in je ena večjih glasbenih uspešnic 20. stoletja. Tokratno festivalsko in premierno različico zgodovinskega muzikala je postavil in režiral koreograf in znani ustvarjalec muzikalov Mykal Rand. Na novinarski konferenci je Rand dejal, da si je vedno želel kakšen muzikal premierno postaviti v Ljubljani, kajti mesto je že dobro poznal, saj tudi že sedmo desetletje uspešno gostuje na LF s svojimi glasbeno-plesnim uspešnicami.
V svoji različici West Side Story, kot je dejal, se je držal izvirnika, ki nosi zgodovinski pečat, tudi ni želel spreminjati dobre izvirne postavitve, saj je še vedno aktualna, tako po izvedbi kot vsebini. ”/…/ je muzikal epskih razsežnosti,” je še pripomnil Rand. Ko se še današnji čas preživetja prepleta z begunci tako kot ob nastanku muzikala West Side Story, katerega zgodba daje kar dovolj kritičen vpogled v perečo begunsko tematiko. Zato je Rand želel še dodatno poglobiti dramatično zgodbo muzikala, kar je lahko storil le na račun plesa. Posebej se je posvetil dramatiki prepirov in bojev, ki so potekali med takratnimi priseljenci ZDA – Portoričani – in njihovo tolpo Morski psi ter tolpo belopoltih prebivalcev – Jetsi, kresal pa srd mladostnikov.
Že sama scena po obliki in osvetlitvi ukaže na temačno preteklost, na izvirnik. Glasba je tekla v enkratni izvedbi Simfoničnega orkestra RTV Slovenija, tudi ob spevnih junakih: Tonny/Adam Filippe in Marija/Rosalia Morales, njihovih prijateljih, Marijino družino. Znane pesmi, tako prijetne ušesom so kar zazvenele po avditoriju. Umanjkala je bolj dorečena plesna scena, sicer koreografsko dobro izpostavljenih bojev in fizičnih prepirov mladcev, ko smo pričakovali le več gibalne energije, saj ples poživlja odrsko sceno, še posebej če se ta gradi na gibanju, kot je to v primeru scenske plesno-glasbene zvrsti muzikala; ko tudi telo osrečujeta, poživljata in sproščata gib ter ritem.
Zgodba je klasična, pripoveduje o rivalstvu in mladostni ljubezni, kar spominja na ljubljence po vzoru Romea in Julije, ni pa istovetna. Marija je Portoričanka, Tonny pa nekdanji zapornik, belec, ki išče službo, in so se njeni starši skupaj z bojevitim bratom postavili proti tej ljubezni. Tam, kjer je orožje in kjer vladata naglica ter nespamet bojevnikov – tolp, preživi lahko le Ona, Marija, da objokuje svojega Tonnyja.
Prepolna dvorana je z navdušenjem pozdravljala nastopajoče, sedežni red Križank pod novo strešno zaščito se je izkazal za idealnega, ko z vsake sedežne pozicije in vrste pogledi obiskovalcev lahko nemoteno sledijo dogajanju na odru.
Kmalu, in sicer 6. julija, je sledila nova gostujoča plesna poslastica, ko je tokrat v Ljubljani že petič gostoval baletni ansambel Béjart Ballet iz Lozane in znova navdušil obiskovalce, željne tako plesne estetike kot virtuoznosti umetniških višin. Vodja skupine in avtor predstave je koreograf Gil Roman, nekdanji solist Béjart Balleta, ki ga je še za življenja mojster Maurice Béjart (1927–2007) postavil za umetniškega vodjo svoje baletne skupine, ustanovljene 1987.
Umetniški vodja in koreograf Gil Roman tako že 20 vodi let Béjart baletno skupino, po smrti mojstra tudi skrbi za njegovo umetniško dediščino, ko izbira in sestavlja repertoar njegovih del, ga uprizarja na svetovnih odrih, ob tem postavlja in razvija še lastna koreografska dela. V skupini je okoli 40 baletnih plesalcev, šolanih, tudi vadbeno usmerjenih k baletni klasiki, sicer ustvarjajo in sodelujejo v različnih plesnih strukturah tudi z mednarodno priznanimi koreografi. Tokrat so se v ljubljanskih poletnih Križankah predstavili z dvema koreografskima stvaritvama: v prvem delu je bila na ogled predstava t´M et variations …, sodobna koreografska zloženka Gila Romana, po odmoru in v drugem delu pa se zavrti bogati izbor odlomkov Béjartovih koreografij v naslovu Béjart téte Maurice/Béjart praznuje Mauricea. Oba dela uprizoritve po avtorski predlogi Gila Romana predstavljata svojstven poklon in vzklik plesni umetnosti po svoji raznolikosti gibkih vsebinskih struktur ter odličnosti izvedbe skupine Béjart Balleta.
Koreografija Gila Romana t´M in variacije … sloni na povezavah sodobne fluidne in kontaktne tehnike, igrivih gibkih domislic in zahtevnih prijemov ter pospeškov. Začetni ritmični tok opomni na srčne udarce, sicer splošno bolj enakomernih ritmov (posneta glasba: Nick Cave, Warren Ellis) in v živo ob duetu tolkalcev: Thierryja Hochsstätterja & JB Meierja. Srčni glasbeni utrip kar privabi prvi ljubezenski duet, ki se v tem delu nižejo ob tercetih in vmesnih skupinskih variacijah, v športno zasnovanih kostumih, ko ob vsakem novem vhodu pridobijo drugo barvno kombinacijo (kostumografija: Henri Davila, scenografija: Gil Roman, oblikovanje svetlobe: Dominique Roman); sicer skupina na leto zamenja v povprečju okoli 1200 kostumov. V skupinskih koreografskih utripih se razvijajo domiselne gibalne oblike, tudi steče humorno karikiranje gibalnih karakternih struktur in zgovornih gest rok, ki ne potrebujejo besed ali prevoda, saj ga vsak prisotni lahko dojema v svojem duhu in doživljanju plesne kompozicije.
Koreografija t´M in variacije … predstavlja barvit, tudi nekoliko razpotegnjen mozaik akademskega raziskovanja in študijskega poglabljanja v raznolikost sodobnih plesnih oblik, tudi se dobi vtis, da je koreograf Romanov izoblikoval sodobno uverturo, ki gledalca popelje v drug svet plesne estetike in ekspresije koreografskega velikana 20. stoletja Mauricea Béjarta.
Tudi v tem delu se vrstijo dueti, vendar čutnih gibkih verzov nekega drugega časa, in se izpoje koreografska poetika, čeprav v kratkih odlomkih Béjartovih predstav, vendar vselej povezanih z glasbo velikih mojstrov, tudi narodov, ki so koreografskega mojstra še posebej navdihnili za njegovo ekspresivno bogatenje plesnega jezika svojih dni; ko je bila slišna glasba Ludwiga van Beethovena, Gioachina Rossinija … tako kot judovska, afriška, tudi indijska v koreografski sugestiji indijskega tempeljskega plesa njega in nje, značilnih gibalnih prvin ter ritma, ko se ona dominantno izvije v plesni impresiji na baletnih špicah v spoju dveh klasičnih oblik in dveh kultur.
Ja, bilo je to še eno nepozabno umetniško doživetje na plesnem odru poletnega gledališča Križank in 70. Ljubljana Festivala. O gostovanju Edwarda Cluga z mariborskim baletom pa pišem v prihodnjih dneh.
