Na odru Stare mestne elektrarne, Elektro Ljubljana (SMEEL) je zaživelo ruralno okolje obmejnih dežel, ko narava ne upošteva nacionalnih meja, teh umetnih zamejitev, sicer se tokrat na odru in na ogled zariše v delovno okolje ob delitveni črti med Slovenijo in Koroško onstran zarisane meje.
In se je zgodil dolgo pričakovani sodobni plesni projekt, ki se navdihuje z narodnimi koreninami, po konceptu, v koreografiji in izvedbi Avstrijke Anne Possaring ter Slovenke Jerce Rožnik Novak z naslovom Zdravo, seno! (Hey, hay!), po dvorani pa širil vonj sena, ko sta tudi dva velika koluta sena zavzela prostrano ozadje velikega odra SMEEL.
“Zakaj seno?” sem vprašala Jerco R. Novak. “Že od malega me privlači seno, rada sem hodila k stricu na podeželje, ga vohala, tudi se ob njem sproščala: pač seno me privlači s svojimi vonjavami in naravno energijo. Tudi je stric pripeljal ti dve bali na odru.” Predstava je nastala v produkciji Flota, Zavod Murska Sobota, Flota Ljubljana in koprodukciji Bunker Ljubljana, dramaturgija: Zala Dobovšek. Praizvedba predstave je stekla letošnjega 3. junija na Vinkovi domačiji, gorski kmetiji v Lepeni pri Železni kapeli na avstrijskem Koroškem, slovenska premiera pa 26. oktobra na odru SMEEL; ob dveh ponovitvah: 27. (tudi ogled) in 28. 10.
Obiskovalca ob vstopu v dvorano pričakata plesalki, odeti v kratek poletni vzorčasti kimono, eden rumenkast, drugi rahlo vijoličen, v pasu zvezani s trakom kakšne odpadne tkanine, seveda nog ne pokrivajo pajkice, ampak vzorčaste hlače iz blaga (oblikovanje kostumov: Pia Gorišek), frizuri speti, tudi vidne kitke, skratka dve mladi delavni kmetici novih dni na gledališkem odru. Obe stojita pod obodom svetlečih lučk na kvadratu umetne zelenice, v scenskem okviru naravnega okolja (oblikovanje svetlobe in scenografija: Max Windisch – Spoerk). Pod lučjo dobrodušno žarita, tudi privlačita poglede, prostor pa se delno deli z velikim kvadratnim paličjem, v zamiku pa še s polkvadratom, in je v kotu zgoraj na levi postavljena manjša lesena klančina, ki v hlevu verjetno služi za posebne zdrse. Ko se sedeži zasedejo in v dvorani zavlada mir, se zaslišijo elektronski zvoki glasbene izvedbe v živo (Marko Sulz, Martin Unterlechner), tudi sta glasbenika s svojo žično ‘mašinerijo’ vidna na levi strani. Svoj gibek, mladosten klepet Anne in Jerca začneta v gibalnem minimalizmu svojih rok, ki spletajo in oblikujejo znane folklorne vzorce, jih vzorčita in ponavljata, možno v pozdrav in povabilo v njuno slamnato okolje.
In že hudomušno poletita v svoj prostrani prostor, poskakujeta, tudi v paru izvajata skupne preplete in povezave folklornih gibkih vzorcev, ki jih nadgrajujeta, tudi spretno ter domiselno preoblikujeta, kar na novo umeščata v svoj sodobni slovar, ko sta tako razigrani, kot kakšni najstnici sprožita še smeh po dvorani, saj niso le koraki ali gibke oblike, ampak tudi pogledi, geste in telesni nagibi, ki rahljajo vzdušje in širijo mladosten optimizem. Svoje vihravo navdušenje usmerita v klančino, ko poletita, tudi padeta in se kotalita znova in znova; gotovo je njun gibki ritual ali predpriprava za delo, ki ju čaka. Znova se znajdeta na svoji zeleni zaplati, si obujeta gumijaste škornje in v njih zaplešeta svoj pokončni duet v novem navdihu in prepletu plešočih nog, tudi vseskozi v ritmih glasbe. V poskokih prideta do svojih dveh velikih bal, ki ju želita postaviti v pogon, najprej eno, nato drugo, da bi ju lahko kotalili po prostoru. To pa zahteva kar nekaj delovnega napora, ko ob delu njune gibke plesne oblike postanejo konkretni delovni vzvodi ali domiselne podpore. In ko Jerca želi splezati na balo, ji Anne v svoji pozi s sprednjo nogo v počepu in drugo daleč nazaj služi kot odskočna deska, nato pa si privoščita prijeten počitek; Anne ob bali, Jerca pa na njenem vrhu. Bali tudi razgrneta in rahljata po odru, ko je vsak njun gib zaznan pri tovrstnih kmečkih delih. Skratka ob razgrnitvi bal oder postane hlev, onidve oboževalki senenih vonjav pa najdeta novo veselje, ko se na mehki naravni podlagi poigrata še v akrobatskih prvinah, se valjata in potapljata v senu, nato veselo odjadrata v zaodrje. Medtem pa je nared nova scena, slamnati otoček v siju nove luči, na sredi pa ležalnik in senčnik, ko se po napornem delu le prileže sončenje in poležavanje, pa čeprav pod umetnim soncem.
Je to scena možnega (zadnjega) naravnega otočka sredi nenaravne teme? Tudi tako bi se lahko opredelila zadnja scena, kar ne bi bilo daleč od današnje zastrašujoče resnice o uničevanju naravnih virov planeta. Pa vendar, po vsej radosti in delovni vnemi, ki sta jo akterki trosili po odru in ob senu, ter glasbi, ki v zadnji sceni obudi še valovanje morja, je to predvsem prisrčna scena oddiha na njunem najljubšem otočku, na senu.
V predstavi Hey, hay! Zdravo, seno! se spontano in vendarle poglobljeno izpostavlja podeželje skupnih korenin, na eni in drugi strani mejne črte med dvema državama, tokrat Avstrije in Slovenije, ki sicer nista edini tovrsten primer; je pa to pristno okolje, ki sta ga akterki poetično oblikovali, srčno doživljali, tudi iskrivo osvetlili. Menim, da predstava kar kliče po filmskem scenariju, ko že na odru fluidno teče tako scenski kot dramski tok uprizoritve.
