11. ljubljanski festival kulturno-umetnostne vzgoje Bobri se je končal prav na slovenski kulturni praznik, 8. februarja, ob uprizoritvi plesne predstave Plesni stroj Bum Bam v dvorani Katedrala Centra urbane kulturne Kino Šiška, ki se je začela ob 16. uri, za nekatere pa končala šele v poznih večernih urah. Prirediteljica festivala je Mestna občina Ljubljana (Mol), otvoritveni nagovor je imel ljubljanski župan Zoran Janković, prvo besedo pa prepustil direktorju CUK-a Kino Šiška Simonu Kardumu, ki mu je uspelo iz zapuščene dvorane Kina Šiška, ki je že zdavnaj izgubila svoj filmski lesk, zasnovati novi slovenski kulturni center, tudi aktualni center evropskega kulturnega dogajanja. Janković pa se spomni tistih začetkov Bobrov, ko jih je zasnoval takratni načelnik za kulturo Mola dr. Uroš Grilc, ki zdaj skupaj s svojo hčerko obiskuje ta kulturno-vzgojni dogodek. Še posebej je poudaril, da se letošnji festival širi že čez mestne meje Mola, in to vse do Domžal ter Sežane, napovedal pa, da ko bodo festivalski Bobri zaobjeli vso Slovenijo, se napotijo še v Evropo.
Velika dvorana Katedrale sprejme 800 gledalcev, verjetno so preštevali sedeže, ki jih tokrat ni bilo, ko smo sedeli na talnih vzpetinah, namenjenim sedežem, in to kar stikoma od najmlajših pa vse do zrele mladosti, ‘srednjih let in več’. Ta kulturni dan je bil sončen, tudi so gore bile pokrite s snegom, in si se spraševal, čemu v zaprti prostor, pa čeprav kulturni. Ko pa ugledaš to živahno mravljišče pred seboj, za seboj pa še celo množico, se kar vržeš na prvi prosti prostorček in te oblije veseli mladostni optimizem, še posebej ko te tako ljubko ogovori bober Bor, živo iskriva ter dobrodušna oblika govoreče lutke v enkratni animaciji Maje Kunšič, da kar začutiš težave tega črnega malčka velikih oči in bobrovih zob, ko se ves nesrečen pritožuje čez šolo, saj ga sošolci zafrkavajo. Pravijo, da ima kratke noge, veliko glavo in majhne (verjetno za bobra) zobe, pa še jezu ni znal zajeziti na šolski vaji, je pač raziskoval, kam bo stekla voda.
No, vesolje pa mu namenilo osvežilni čarobni napitek, in kot bi na oder padel, se je na njem znašel poskočni, tudi hitro, sicer nadvse pametno ter razločno govoreči gospod Bong, Daniel Petković, ki je skupaj z Majo in njenim Borom povezoval to poučno ter domišljijsko razigrano plesno uprizoritev, namenjeno vsem generacijam ter različnim ljubiteljem plesne vadbe in umetnosti. Gospod Bong je letal okoli bobra Bora, se poskočno dvigal v višave, tudi metal vse naokrog, pa nič ni pomagalo, nato nesrečnemu bobru še obljubi, da ga popelje v plesno deželo, kjer bo dobil svoj čarobni napoj. Takrat se je Bor le omehčal in se je začela nizati plesna dežela odličnih plesalcev ter glasbenikov.
Zaključna predstava je nastala v režiji Tjaše Črnigoj, v dramaturgiji Andreje Kopač ter v izvedbi znanih slovenskih plesnih profesionalcev: Anamarie Bagarić, Katje Kolarič, Tine Habun, Neže Blažič, Tine Valentan, Ivana Mijačevića, Ane Pandur Predin & PK Flamenko, Maše Kagao Knez & Murata, Žigana Krajnčana & Gašperja Kunška; Alien Express, Plesna šola Scena. V živo pa jih živahno spremljali ter podpirali glasbeniki Marko Brdnik, Robert Jukič in Gašper Peršl. Najprej sta se na odru znašla Tina Valentan in Ivan Mijačevič, ki sta na vse načine želela privabiti veselje v bobrove žalostne oči. Zaplesale so tudi štiri plesalke v klasični liriki, vendar je bober Bor še kljub temu otožno obsedel. Nenadoma in z vso močjo so zadoneli poskoki v petkah odločne plesalke flamenka ter ponosne telesne drže Ane Pandur Predin, ki je vse tako animirala, celo bobra Bora, da so zacepetali noge in čevlji po vsej dvorani, ne le otrok, tudi odraslih, pa še udarci rok, se z noge na nogo poskakovalo in je glasnega oglašanja ter smeha bilo na pretek. Bober Bor pa se je prvič zvedavo ter prav na oglas oglasil, ko sta nastopila Maša Kagao Knez in Murat v svojem duetu živega giba in bitbox ritma, vprašal pa jasno in glasno Murata, zakaj z usti v svojo dlan na ves glas ‘prdi’. Murat pa pokazal ter obrazložil, da so to zvoki, ki prihajajo iz njegovega telesa.
In je bober Bor bil že boljše volje, razgibal pa se, ko sta nastopila Žigan in Kunšek ter njuni plesalci Alien Expressa, saj je pod njimi od plesa še oder poskakoval. Na koncu koncev je bober Bor dojel, da je tudi brez čudežnega napoja ozdravel, tudi komaj čakal, da se v šoli sreča s svojimi sošolci.
Ob zaključku predstave so bili otroci povabljeni na delavnice, ki so jih pripravile mentorice iz združenja Sezam ter Javnega zavoda Mala ulica, pa še na ples s plesalkama Evin Hadžialjević in Alenko Herman. Še preden se je zgoraj umiril otroški živ-žav, sem pokukala v še prazno spodnjo dvorano, lesketajočo se v svetlobi in barvah. Okoli na okoli so bila na barvitih ploskvah izrisana številna stopala ali pot korakov, ki je vodila do središčne krožne ploskve, kjer so nihali krogi ter barvite viseče oblike. Prav čarobno in za trenutek je samevala še neposeljena spodnja dvorana, povsem pripravljena na plesno delavnico, kmalu pa prileteli prvi otroci, nekateri celo nagovarjali starše, naj ostanejo.
V preddverju Katedrale je bila na ogled tudi ustvarjalna razstava fotomobilov, ki so jih pod mentorstvom Urške Boljkovac ustvarili učenci OŠ Riharda Jakopiča, ki so bili del letošnje ekipe Bobrovih mladih oči. Projekt je nastal v sodelovanju s CUK Kino Šiška, pri pripravi razstave sta sodelovali tudi Tanja Skale in Barbara Lapuh.
Teh zadnjih februarskih Bobrovih dni se je na ljubljanskih odrih še veliko dogajalo, tudi bilo vredno ogleda. Zgodila se je 6. februarja tudi Sreda ob 11.00, plesna predstava v sredo ob 11. uri, namenjena šolam v dvorani Stare elektrarne − Elektro Ljubljana, ko so dvorano povsem zasedli učenci petih razredov. Na sporedu je bila plesna improvizacija dveh priznanih plesalcev, pedagogov in koreografov naše plesne scene, znanih tudi v tujini, Jurija Konjarja in Andreje Podržavnik, ki sta svoj plesni duet uprizorila ob glasbeno scenski improvizaciji glasbenika Blaža Ceralca ter oblikovalca luči Jaka Šimenca. Na praznem odru v tišini in spremstvu žive glasbe je tekel njun duet sodobnega plesa po prazni odrski površini, ki sta jo občasno zamejevala ter spreminjala z belo elastiko, vpeto v tri prostorske točke kockaste odrske oblike. Njun plesni duet je imel stične točke, tudi se usmerjal k solističnim raznolikostim plesnih poljan njega in nje, v žensko zračno jin energijo in stabilno moč njegove drže − energetski jang. Tudi sta znala med predstavo jasno opredeliti ter razložiti skupni potek improvizacije, trajajoče eno šolsko uro, ki je tekla med tremi scenskimi oblikami, plesom, glasbo in svetlobo. Na koncu je sledil prodoren aplavz, posebej pa presenetila spodbudna vprašaja mladih, ki so bila tudi napovedana, ko jih je zanimalo, za kakšno obliko plesa gre, kje sta se naučila takega gibanja, kako je glasbenik snoval svojo glasbo, kdaj vedel vstopiti in kdaj utihniti, pa o svetlobi … Neštetim vprašanjem so sledili pravšnji odgovori, vendar žal vsi niso prišli na vrsto, ker se je načrtovani čas iztekel, celo prekoračil, za izvedbo in čas je skrbela vodja koordinacije programa, ki je učence tudi pozdravila, vpeljala v dvorano in napovedala program, Tadeja Pungerčar.
Na razgibanem Bobrovem gledališkem sporedu v Štihovi dvorani Cankarjevega doma Ljubljana je istega dne ob 17. uri za izven tekla dramska uprizoritev nenavadnega naslova: Naj gre vse v pi ali kako sem si zapomnil 3141 decimalk v izvedbi Nika Škrlca, ki je s 3141 decimalkami državni prvak v recitiranju števila pi, kar je tudi njegova nenavadna osebna strast. Je gledališki igralec, ki predstavlja na odru svoje magistrsko delo na AGRFT, je živa predstava, ki teče že nekaj let. Torej je svoj nastop tudi zrežiral in izpisal besedilo ter poskrbel za sila zabavno in domišljijsko vzdušje uprizoritve ob oblikovanju svetlobe Boruta Bučinela in soustvarjanju Katje Černe, Nika Švaba in Vida Žnidaršiča, v produkciji AGRFT, Zavod Margareta Schwarzwald, Zavod k.g. − Tovarna predstav, Cankarjev dom Ljubljana. Nik Škrlec ni plesalec, se pa izkaže kot poskočni igralec, ki so mu blizu premeti in skoki, je tudi potapljač, gotovo svojstveni športnik, na kar ciljajo že njegovo urjenje spomina ter hitre, neposredne in odzivne reakcije, v katerih se znajde ob neposrednem odzivu gledalcev na njegov razburkan gledališki projekt. Rekla bi, da ob svojem nastopu vrtinčni gledališki prostor, je nenavadno razgiban igralec razgibanega spomina in domišljijskega besednega izražanja.
Celotna predstava se ob številčnih dvojicah oblikuje v domišljiji in čarobnosti nenavadno predstavljenih dogodkov v zaporedju številčnih dvojic, ki so obenem decimalne vrste konstante pi, ko pravi, da smo mi vsi in vse okoli nas število pi, tudi živo animira ter poimenuje številčne nize, memotehniko spomina. Živahno so mu sledili tako najmlajši kot starejši ali najstniki, ki so spodbujali tudi njegove tekoče reakcije in jih je zato vabil na oder. Na koncu ga je povprašala gledalka, če bo še kaka ponovitev predstave, odgovoril pa, da bo marca v isti dvorani.
Že po teh nekaj ogledih, pa tudi po vseh predstavah, o katerih smo po premierah poročali na našem portalu, bi povsem lahko potrdila, da je 11. edicija Bobrov, ljubljanskega festivala kulturno-umetniške vzgoje, enkratno uspela in množici obiskovalcev širila umetniška obzorja.
Zaključila bi razglabljanja o festivalu, ki je letos posvečen gibu in plesu, z uvodno besedo, zapisano v programski knjižici Bobri, direktorja Slovenskega mladinskega gledališča Tiborja Mihelčiča Sajeta: "Ples je pesem celotnega telesa, želja, ki jo lahko uresničimo brez soočenja z resničnostjo." Dodala pa bi, da je tudi kompleksna umetnost, ki izhaja iz človeških čutnih globin, tako kot vsaka umetnost, ki je sad človekovih ustvarjalnih obzorij.
