Wim Vandekeybus. Vulkan koreografskega izbruha iz leta 1987

V čast dvajseti obletnici ustanovitve mednarodne skupine En-Knap in v poklon njenemu ustanovitelju plesalcu, koreografu, direktorju  in umetniškem vodji Kulturnega centra Španski borci Iztoku Kovaču je koreograf  Wim Vandekeybus obnovil z novimi plesalci skupine Ultima vez, ustanovljene pred 27 leti, svoje kultno delo iz leta 1987 What The Body Does Not Remeber/Česar se telo ne spominja, s katerim je  pljusknil nov umetniški val na polje sodobnega plesa, tako na mednarodni sceni kot pri nas.

Le koliko detajlov predstavljenih v tej osemdesetminutni uprizoritvi se je nič kolikokrat videvalo v uprizoritvah zadnjih desetletij, ko so se cele predstave snovale in inspirirale z detajli tega zgodovinskega dela; obešalniki z oblekami, metanje predmetov, sprotno slačenje-oblačenje, repetiranje gibalnih oblik v kontaktu s tlemi …, ko se je praktično dve desetletji (neinvetivni) umetniški svet napajal z vulkanskim plesnim izbruhom Wima Vandekeybusa. Njegov koreografski prvenec Česar se telo ne spominja smo lahko pri nas prvič videli 25. in 26. maja v dveh obnovljenih uprizoritvah na Velikem odru KC Španski borci, medtem ko se je koreograf s svojo skupino predstavil že leta 2004 v Cankarjevem domu v ljubezenski eksploziji Rdečica.

Režija, koreografija in scenografija dramaturške zgoščenke iz leta 1987so delo Wima Vandekeybusa, ki je za svoj plesni opus dejal: "Všeč so mi zahtevne stvari, da lahko pozneje v njih uživam in si rečem, da je bilo vredno." Nenavaden naslov Česar se telo ne spominja izhaja iz skrajnih človeških stanj tik pred neizogibno nesrečo ali čustvenim zlomom, ko človek nima več izbire in ko vsak posameznik posledično  nepredvidljivo reagira. 

Predstava je sestavljenka "intenzivnih trenutkov", kot jih avtor poimenuje: množice zahtevnih kadrov borbe, situacijske konfrontacije, nevarnih stanj agresije, skratka stanj strahu in borb za preživetje. Česar se telo ne spominja je istočasno tudi slikovita futuristična napoved nove dobe, ki smo ji v tem trenutku priča, okrašena z humoresko izzivov vsakdanjih pripetljajev, ki močno spominjajo na Chaplinove filmske neme kadre, ko se vse giblje in je vsaka scena svojstven paradoks človeških reakcij v poplavi medsebojnih odnosov.
Izvirno glasbo sta zasnovala skladatelja Thierry De Mey in Peter Vermeersch, ki sta za svoj glasbeno-plesni izziv prejela tudi prestižno newyorško nagrado Bessie. Novi izvajalci in člani skupine Ultima vez so: Ricardo Ambrozio, Damien Chapelle, Tanja Marin Friđjónsdóttir, Zebastián Méndez Marin, Aymara Parola, Maria Kolegova, Livia Balazova, Eddie Oroyan, Pavel Masek, za dobro moč sugestivne izvedbe pa je poskrbel vodja vaj in asistent koreografije Eduardo Torroja.

Predstava se začne mirno ob tihem sprehodu dveh moških oseb, tihoto scene kaj kmalu presekajo rafali ozvočenih udarcev ženske dlani, podkrepljeni s topotom stopal. Ob tem nenadnem vdoru prodornega zvoka se duet kot s strojnico pokošen vrtinči, stresa in krči po tleh. To je živa odrska uprizoritev brutalnosti, medsebojnih borb v enakopravni prevladi ženskih in moških teles, kjer nadvladuje le fizična premoč ali moč zastraševanja, in se v nenadnem trenutku vsak posameznik nezavedno odziva, ko se polje akcij in reakcij nenačrtovano grbanči in se  srhljivo zvišuje tlak gibalno-glasbene ekspanzije. Dinamika predstave raste in pada, preseneča v izbruhih in upada v statiki umirjanja. Na sceni se dogaja utesnjenost, ki se meri v merski enoti stopal, se razposajeno in predvsem nevarno obmetava s težko opeko, ki kaj kmalu lahko uide iz rok in poseže po sedežnem ugodju avditorija (kar bi se skoraj pripetilo 25. maja), steče tudi prekladanje betonskih blokov, dušenje v oblakih delavnega praha in se zabavna igra z brisačami prelevi v nič kaj zabavno telesno nadlegovanje, ko se situacije enakovredno repetirajo v moški in ženski izvedbi.

Česar se telo ne spominja je koreografija moškega pogleda, je materializirana bojevniška sila, in le koliko moči in energije so morali bruhati izvajalci, da so dosledno doživeto in neprekosljivo izvajali zahtevno plesno gradivo.
In tako je Wim Vandekeybus v svojem koreografskem vulkanu izbruhnil plesno prerokba ob koncu 20. stoletja, ki se neposredno realizira že na začetku 21. stoletja.

Oba velika dela flamske plesne zgodovine Rosas danst Rosas Anne Therese de Keersmaeker iz leta 1983 (o tem smo že pisali na portalu Parada plesa) in štiri leta pozneje v predstavi What The Body Does Not Remember Wima Vandekeybus neposredno odsevata novi čas repetiranja in agresije 21.stoletja, le da ga Anna Theresa slika s filozofsko sugestijo mirne ženske roke, Wim pa s težo moškega prijema v  izbruhu ter prevladi fizičnih moči.

Tretja obnova modernejše plesne stvaritve, ki je že zajadrala v 21. stoletje in je bila predvajana 20. maja na istem odru Španskih borcev, je koreografija Plafona, umetniška izpoved nekdanje koreografinje izraelske skupine Batsheva dance Company, Sharon Eyal, ki jo je ustvarila skupaj z glasbenikom Gaijem Beharjem. Predstavo je Sharon Eyal postavila leta 2005 s stalno enajstčlansko skupino sodobnega plesa Narodnega gledališča Oldenburg, pri nas pa je bila uprizorjena ob podpori Goethe Instituta. Predstava Plafona posega v nov preroški čas robotizacije, ki ga napoveduje organizirana skupina enakih mehanskih vzgibov v odsevu glasbenega tehno-avtomatizma in je zanimiv  dalekosežni futuristični oris neopredeljenih vesoljnih bitij.
In tako je v majskih dneh KC Španski borci v Ljubljani pod vodstvom Iztoka Kovača postal evropsko središče minulih in novih obzorij sodobne plesne umetnosti.   

                                                  

View Gallery 8 Photos