V Plesnem Teatru Ljubljana (PTL) je bil 17. marca 2022 premierno uprizorjen interaktivni plesno-glasbeni PTL prvenec Vse mora ven treh avtoric, ki so v svojem srednješolskem obdobju zaključile SVŠGL, Umetniško gimnazijo, Alje Lacković, Petre Peček (smer sodobni ples) in Mance Trampuš (gledališka smer).
In so se znova združile na začetku koronskega leta 2020, ko se je v tisti zapori nikakršnega gibanja porodila želja po povezovanju in ustvarjanju, tudi na oder postaviti nekaj novega, iskrenega, kar še ni bilo na njihovem umetniškem repertoarju; medtem ko so postale že prepoznavne umetnice performativne glasbeno-gledališke in plesne scene.
Alja Lacković je kot dipl. francistka in komparativistka aktivna na področju sodobnih plesnih projektov, tudi je v Bologni obiskovala program Art Factory, ko sodeluje tako z domačimi kot tujimi koreografi, tudi je soustanoviteljica Društva za umetnost in kulturo 47, kjer vodi gibale delavnice.
Petra Peček je po maturi našla najbližjo pot do plesne akademije na Budapest Contemporary Dance Academy na Madžarsko, tudi se profesionalno usmerila na svoje študijsko področje sodobnega plesa kot pedagoginja, plesalka in koreografinja, ki ustvarja in sodeluje s plesalci in koreografi doma ter v tujini.
Manca Trampuš, ki je že zarana ukazala na svoj risarski talent, je diplomantka industrijskega oblikovanja, a sta jo usoda in prijateljičina kitara zapeljali na glasbeno področje. Je kitaristka in pevka skupine Koala, ko ima za seboj že štiri izdane albume in več kot 300 koncertov tako doma kot v tujini, tudi se ji lahko sledi na gledaliških odrih in performativni sceni kot svetovalki in ustvarjalki glasbe.
Ob njihovem ustvarjalnem tercetu me je prešinila misel na štiri mlade plesne umetnice: Enyo Belak, Mašo Hawlina, Jerco Rožnik Novak in Veroniko Valdés, ki so svoj čas po zaključeni maturi na SVŠGL, smer sodobni ples, ustvarile svoj odmevni prvenec The Daddy Project (13. 4. 2013). Ko se je v njihovi predstavi začutilo iskreno generacijsko sodelovanje, ki iskrivo zaživi tudi v novem projektu enovite celote in medsebojnega zaupanja Vse mora ven.
V polni osvetlitvi dvorane je najprej stekla prijetna pripoved treh ustvarjalk o tem, kako so začele graditi svoj projekt, kako je to potekalo prek malih zaslonov, ko se je dogovarjalo, pošiljalo, zamislilo, predstavljalo, poslikalo, potrjevalo … In je projekt rasel v dveh koronskih letih, da bi se končno lahko našli pravšnji čas, termin in možnost izvedbe. Na oder so prišle v kratkih barvno usklajenih haljah, ki so prekrivale barvito skladje njihovih kostumov (kostumografija: Slavica Janošević/tudi izdelava kostumov + Alja Lacković). Nato pa sledil še neposreden kontakt z gledalci v dobro vseh prisotnih, temu pa trenutki sproščanja, ogrevanja, tudi obeh uhljev in glasu; bil je razvedrilen, tudi neposreden povezovalni uvod v predstavo.
Ko halje zdrsijo, se luč spremeni in preusmeri na oder, one tri pa se postavijo v tri statične oblike, poze: sedeča, stoječa in ležeča, ki jih na gledališkem listu prostorsko zamejijo s tremi kartonskimi orisi. Tudi je njihova gibalna odrska pot domiselno začrtana na temnem listu papirja s poudarjenimi zarisi: kje in kaj dogaja, kaj se čisti ali na novo sestavi, celo poruši … Seveda odkrije in razume pa se po predstavi, da je ta linearno zarisan kolaž odnosov in čustev pravzaprav njihova plastično pregnetena gibka struktura osebnih razmišljanj v okviru časa in atmosferskega zgoščanja; ko izrisane poti niso povsem zakoličene in so začrtani impro-medprostori, tudi predvideni intuitivni odzivi. V začetni pozi ali statičnem trenutku danega premisleka se povzdigne plesni val, ki eno odplavi do zvočnika, drugi dve pa združi v duet gibalnega prelivanja – skladja, ki ga burijo zvoki in glasovi, senči in barva pa svetloba (svetlobno oblikovanje: Urška Vohar; tehnična asistenca: Kristina Kokalj, Janko Oven). Medsebojno skladje se počasi gosti, nato trga do fizičnih potenc, ko se vsaka zase razgali, tudi lušči v svoji intimni izpovedi; ko se izlijejo bolečine in strupi, pa zadoni (odrešilni) izbruh smeha, tudi očiščen in osvobojen vzdih, in stečejo besede. Dramsko strukturiran procesni hod predstave se zliva in krotoviči po ravni odra od akcije do zastojev, kaotičnih stanj in tihote, ob nenadnih izbruhih ali celo v pretepu, pa milini božanja in fizičnega lepljenja.
Predstava Vse mora ven je premišljeno strukturirana glasbeno-plesna kompozicija, tudi logično izpeljan koncept, ki oživlja sugestijo medsebojnih odnosov v teži časa, torej realnost v odrski iluziji, po konceptu, avtorstvu in izvedbi Alje Lacković, v soavtorstvu ter izvedbi Mance Trampuš in Petre Peček; mentorstvo in zunanje oko: Vita Osojnik.
O svojem konceptu avtorice zapišejo, da se igrajo z vsem, čeprav se morda zdi preveč individualno, da bi lahko bilo tudi del širše družbe, obenem tudi sprašujejo, če je lahko osebna izpoved zanimiva še za zunanjega opazovalca. Ob tako visoki umetniški noti in ustvarjalni zrelosti se njihova iskriva izpoved lahko dotakne vseh, ki so taisti čas tesnobnih ujetosti podobno doživljali; ko tudi tistih petinštirideset minut uprizoritve kar prehitro mine, ob koncu pa izlije glasno navdušenje.
Predstava je stekla v produkciji Plesnega Teatra Ljubljana, kreativna producentka Katja Somrak, posebna zahvala pa je namenjena Jerneju Bizjaku, Robertu Plutu (skladba, song Booing Boom Tschak), Andreji Kopač, Cshabu Molnárju in prijateljem.
