V dominanto moškem svetu se žensk pogosto ne ceni dovolj. Zato se bomo pohvalile same.

Boginje so posvečene ženskam. (Foto: Primož Lukežič)

Tradicionalno prihaja na blejski in ljubljanski oder orientalska plesna predstava, ki jo kreirata v tandemu Alja Shaar in Ines Kočar. Letošnji sta nadeli naziv Boginja. Omenjena predstava je že sedmi skupni projekt plesalk ter koreografinj Alje in Ines, tokrat pa jo posvečata vsem ženskam. Ne samo tistim nadzemeljskim božanstvom, s katerimi sta tesno povezani egipčanska zgodovina in mitologija, ampak tudi zemeljskim bitjem: materam, sestram, hčerkam, prijateljicam, plesalkam, umetnicam, delavkam, voditeljicam, borkam … ženskam!

Alja Shaar

Ostajata zvesti tradicionalni produkciji vsako leto. Kaj vaju vodi pri tem in zakaj je pomembna takšna celovečerna predstava?
Alja Shaar: Orientalski plesi so stilsko zelo bogati, čudoviti na pogled, predvsem pa ustvarjeni za žensko telo. S celovečerno predstavo skušamo to kulturo približati slovenskim ženam in dekletom.

Ines Kočar

Ines Kočar: Produkcija na gledališkem odru je vsako leto velik izziv, ki prinaša ogromno dodatnega dela, pa vendar se mi zdi, da je nujna. Zakaj? Zato, da obiskovalcem pokažemo, da je orientalski ples umetniška plesna zvrst, prav tako kot balet, sodobni ples ali kaj drugega. Zdi se mi, da k temu občutku veliko pripomore prav oder, profesionalna osvetlitev, scenografija, ki jo lahko ustvariš v gledališču … Poleg tega se mi zdi fino, da po desetih mesecih vaj v plesni dvorani plesalke stopijo na oder in s svetom delijo svoje znanje. V osnovi plešemo za sebe, vseeno pa je to lepo tudi deliti. Pa tudi dekleta se počutijo čisto drugače v profesionalnih kostumih, s prav takšnim make-upom. Kot zvezde, kot boginje … Prija pa tudi, ko po predstavi slišiš, da je opaziti napredek pri našem plesu. To daje tako dekletom kot nama z Aljo dodaten zagon in motivacijo. Res je sicer vsaka predstava svojevrsten napor. Konec koncev gre za ljubiteljsko produkcijo, na kateri sodelujejo ženske zelo različnih generacij, podobno je tudi s plesnim znanjem. Nekatere so začele plesati šele pred nekaj meseci, druge imajo veliko znanja. Vsem pa je to predvsem hobi, zabava, rekreacija. Predstava je sicer češnja na torti, ki pa ji med letom ne moremo posvečati preveč pozornosti. Zato tudi odpadejo prezahtevni scenariji, igralski vložki in podobno.

Čarobni gozd iz leta 2017

Bo predstava nizanje plesnih orientalskih stilov, kako bo skonstruirana, kaj vse boste odplesali, je že kakšen moški plesalec na vidiku? Predstavo posvečate ženskam, ker …?
Alja: Letošnjo predstavo nalašč nimamo moških plesalcev oz. gostov artistov, saj je v celoti posvečena ženskam. Ne božanstvom, mističnim bitjem, ampak vsakdanji ženski, ki premaguje napore, skrbi za dom, družino, hodi v službo, šolo, vrtnari … in kljub vsemu najde čas, da se uri v plesnih veščinah popolnoma tuje kulture.

Šeherezada iz leta 2018

Ines: Predstave nikoli ne strukturirava čisto kot golo nizanje točk. Včasih je vanjo vtkanih več, včasih manj dramskih vložkov. Lani nas je skozi predstavo s svojimi zgodbami popeljala Šeherezada, pred leti je sultan (Nejc Zupan, odličen plesalec in učitelj swinga) iskal Fatimo, ljubezen svojega srca, in se pri tem znašel v marsikateri komični situaciji. Letos bo na odru manj drame in več plesa. Rdeča nit bodo razmišljanja o ženskah … V dominanto moškem svetu se žensk pogosto ne ceni dovolj. Zato se bomo pohvalile same. Konec koncev smo ženske res zakon! Pa znamo na to pozabiti. Prav tako, kot pozabimo izraziti svojo ženskost. Spominjam se, da mi je pred leti plesna kolegica rekla, da je začela nositi krila šele potem, ko je začela plesati orientalski ples. Prej se v njih ni počutila samozavestno. Kolikokrat opazim ženske, ki se skozi življenje sprehajajo vse sključene. Namesto da bi hodile s ponosno dvignjeno glavo. Kot da nas je včasih kar malo sram naših ženskih čarov … Če se vrnem k predstavi: misli o ženskah se bodo prepletale s predstavitvijo različnih orientalskih stilov, nekatere od njih smo začinile s pridihom modernega plesa …

Na fotografijah ste zelo atraktivne; od kod so kostumi in koliko je treba razmišljati o plesni opravi pri vaši predstavi?
Alja: Kostumi so se nabrali čez vsa leta delovanja, tudi na predstavi je izbira kostumov premišljena, saj vsak stil trebušnega plesa zahteva tudi specifičen kostum.

… (foto: Primož Lukežič)

Ines: Srečo imamo, da imamo v naši veliki plesni družini odličnega fotografa Primoža Lukežiča, ki že več let skrbi za naše fotografije. Pri tem mu puščamo precej proste roke, saj je Primož pri svojem delu zelo ustvarjalen, fotografijam da svoj oseben pečat, vse skupaj pa podkrepi z veliko mero profesionalnosti.  Njemu in Alji Shaar gre zahvala za podobo našega gradiva, Alja skrbi tudi za odrsko scenografijo, medtem ko se sama bolj ukvarjam s scenarijem predstave. Kostume, ki jih lahko občudujete na slikah, smo nabirale leta in leta. In jih še nabiramo … Različni stili namreč terjajo različne kostume, prav tako poskušamo v predstavah čim manj ponavljati kostumografijo.

Skupina Mateje Pevec na lanski produkciji s točko Nižmat, ki je navdušila. (Foto: Erik Skolizer)

Hvala za pogovor in želim uspešni predstavi. Bralce in bralke vabim na ogled 3. junija ob 19.30 v Španske borce v Ljubljani in 6. junija ob 19.30 v Festivalno dvorano na Bledu. Petdesetim nastopajočim plesalkam Alje Shaar in Ines Kočar se bo na odru, že tudi tradicionalno, pridružila tudi Mateja Pevec s skupino.
 

View Gallery 8 Photos