Premiero baletnega triptiha Strune koreografov Ena Peҫija, Jacopa Godanija in Lea Mujića (citat v naslovu je njegov, op. u.) v izvedbi ljubljanskega baleta si je ogledala naša recenzentka Daliborka Podboj.
Nova baletna premiera SNG Opera in balet Ljubljana nosi naslov Strune, je baletni triptih treh koreografskih del, treh koreografov: Ena Peҫija, Jacopa Godanija in Lea Mujića, skupni imenovalec pa tri glasbene kompozicije za godala, godalna lirika. Premiera je stekla 11. novembra in je spored prvega tedna nove baletne premiere ter petih repriz predstave Strune za letošnjo sezono tudi že zaključen. Upajmo na novo jutri prihodnje leto, čeprav Strun na spletni strani gledališča do konca junija 2022 ni zaslediti.
Baletni triptih Strune daje kar vtis baletnega koncerta, sestavljenega iz treh koreografskih stavkov, ki se začnejo z uverturo, s koreografijo Ena Peҫija: Angel (glasba: Alban Berg, Koncert za violino, solist violinist: Vasilij Meljnikov); nato sledi plesni allegro vivace koreografa Jacopa Godanija: Metamorphers ob glasbi Bele Bartὁka, Godalni kvartet št.4; in veliki finale koreografa Lea Mujića: Osamljeni poet (glasba: Petar Iljič Čajkovski, Serenada za godala v C-duru op. 48). Orkestru obeh koncertnih izvedb baletnega triptiha Strune v izvedbi SNG Opera in balet Ljubljana je dirigiral Ernest Theis, koncertni mojster: Gregor Traven. Oba skladatelja prvih dveh koreografij: Alban Berg (1885–1935) in Bela Bartὁk (1881–1945) sta predstavnika 20. stoletja, medtem ko se je skladatelj 19 .stoletja P. I. Čajkovski (1840–1893) že usmerjal k novim raziskovanjem, iskanju novih obzorij na prelomu obeh stoletij. Plesni stil vseh treh koreografij baletnega triptiha Strune je raznolik, začne pa z izvirno Peҫijevo sodobno plesno uverturo, postavljeno za ljubljanski balet: Angel. Tej sledi razigrana koreografija v stilu življenjskega in duhovnega odpiranja 60. in 70. let minulega stoletja, kar je nove čase zaznamovalo z novimi modernimi in svobodnimi plesnimi ter koreografskimi trendi, ki še vedno na novo napajajo plesno in baletno umetnost tekočih dni, in je koreograf Godani svoje Metamorphers prvič postavil v Bruslju 1990. Veliki finale pa se zaključi v stilu baletnega modernizma, ki v Mujićevi koreografski dramatiki odseva čas slavnega Čajkovskega, medtem ko v izvedbi posega po zahtevnem plesno-baletnem razkošju novih dni.
Baletni Angel koreografa Ena Peҫija je osredotočen na sredinski del scene, angelska belina pa zakrita za svetlobnimi neonskimi nitkam, ki se dvigajo v višino in premorejo še križno vez. Je stilizirani vtis svetlobnega križa, za katerim se zakriva bela silhueta, Angel (Yaman Kelemet), medtem ko bitja talnih povezav gomazijo v ospredju svetlobnega križa, v sodobni raztegljivi kostumski preobleki sivo črnih ostrin (scenograf in kostumograf: Diego Andrés, Rojas Ortiz). Gibka bitja se širijo v neposrednem kontaktu s tlemi, ko plastiko sodobnih plesnih linij poglabljajo v globinah počepov, se razkazujejo v močeh mišičevja, obračajo, pretakajo in skušajo posegati po skokovitih višinah. Ko pa iz svetlega sija vsa mogočna in lepa sestopi na vrhovih baletnih špic, Ona, Angel, v angelski belini svoje zračne vzvišenosti pa še posebej razvname temna poželenja, ki se nemudoma usmerijo nanjo. Je scena črno-belega kontrasta, teme in svetlobe, ko tema skuša nadvladati svetlobo, tudi izničiti življenjsko čistost Angela, njen sveži čar beline. V pomoč ji pristopi On, rešitelj življenja ali smrt (Lukas Zuschlag/alternacija, duet Tasja Šarler in Filip Jurič), niti ne tako temačen, da bi vzbujal skrb ali strah. Njuni dueti se sila zanimivo prepletajo v tokovih predaje, borbe, nadvlade, usmiljenja in končnega osvobajanja. Ko svoji vlogi barvata v dovršeni izvedbi, pogledu, dihu, vse dokler jo On ne odpelje izven vidnega polja; ko tema prekrije oder, tudi kolektivno uigrano skupino novodobnih gibkih in plesnih prijemov (Neža Rus, Emilie Tassinari, Gabriela Mede, Tasja Šarler, Thomas Giugovaz, Filippo Jorio, Matteo Moretto in Yujin Muraishi). Angel Ena Peҫija je baletna predstava sodobnega koreografskega in scenskega navdiha, kar blizu aktualni temi naših dni, dobro podprta s svetlobnim oblikovanjem (Jasmin Šehić), oblikovanjem video projekcije (Jordan Fallas), ob dramaturgiji Tatjane Ažman in asistenci predstave Leonida Kouznetsova in Claudie Sovre.
Koreograf in plesalec Eno Peҫi je novo umetniško ime, ki gostuje na naši baletni sceni. Kot plesalec breaka se je svoj čas prijavil na baletni akademski razpis v svoji domovini Albaniji, tudi bil sprejet, po dveh letih pa žal moral zaključiti svoj dvoletni baletni uk na akademiji v Tirani. Nadaljevanje njegovega baletnega šolanja so prekinili takratni postkomunistični nemiri, zato se je kot šestnajstletnik napotil k sestri v Avstrijo, kjer se je na novo začelo njegovo baletno izobraževanje, temu pa sledila tudi kariera plesalca in solista v baletnem ansamblu Dunajske državne opere, ki ga je tistikrat vodil Renato Zanella. Je prejemnik najvišje nagrade mesta Tirana: ključ Tirana 2017, tudi najvišjega albanskega naziva: vitez reda Skenderbeg, s katerim ga je 2018 odlikoval albanski predsednik, leto pozneje pa odlikovan tudi s častnim križem za znanost in umetnost, ki mu ga je dodelil avstrijski predsednik; sicer je Eno Peҫi z letom 2008 postal častni ambasador Republike Albanije na Dunaju. Ob povabilu k sodelovanju postavitve baletnega triptiha Strune nove ljubljanske baletne sezone je umetniški direktor ljubljanskega baleta Renato Zanella predlagal koreografu, da za svojo tematsko zamisel uporabi že omenjeni Bergov Koncert za violino, ki ga je skladatelj postavil v spomin hčerki Gustava Mahlerja, ko je pri osemnajstih podlegla za posledicami otroške paralize (gledališka knjižica, intervju: Nataša Jelič). Žalostno usodo mladenke je koreograf Peҫi plesno slikovito vtisnil v svoj koreografski koncept Angel; tematiko bolezen, ki ugaša mlado življenje.
Koreograf, scenograf, kostumograf in oblikovalec svetlobe drugega dela baletnega triptiha Metamorphers je mednarodno priznani umetnik, koreograf Jacopo Godani, ki se je začel 1984. učiti klasičnega baleta in sodobnih plesnih tehnik v svoji rodni La Spezii/Centro studi danza, istočasno pa tudi študiral na Akademiji lepih umetnosti v Carrari. Svoje plesne študije je nadaljeval na mednarodni plesni šoli Mudra Mauricea Bejarta v Bruslju. Leta 1990 pa ustanovil plesno skupino v Bruslju, tudi začel graditi svojo koreografsko kariero. V času 1991–2000 je bil solist frankfurtskega baleta, ko je ob Williamu Forsythu sodeloval pri koreografiranju številnih del tega ansambla. S svojimi koreografskimi deli pa nato osvajal mednarodne in prestižne plesne odre, bil tudi rezidenčni koreograf in umetniški vodja skupine DFDC (Dresden Frankfurt Dance Company, laboratorija psihomotoričnih raziskav in svežih idej) in je oblikoval tudi skupino podobno mislečih strokovnjakov, ki skupaj razvijajo izvirne zamisli na vseh področjih ustvarjanja.
Umetniške razsežnosti koreografa Jacopa Godanija kar odsevajo v njegovi koreografiji Metamorphers, v tej skicirki plesne veseloigre in igrivosti njegove scenske ter kostumske barvitosti, presvetljene v njegovem siju odrske svetlobe (oblikovanje: J. Godani, tehnična izvedba: Jasmin Šehić). Na sceni pa se sledi duetu plesa in glasbe, vrtincu plesnih vzklikov in neulovljivih korakov, skokovitih utrinkov, obdanih z okroglino rok, ki vabijo in zajemajo zračni prostor, se prepletajo in okvirijo skupinske oblike, ki jih občasno nekdo med plesalci presvetli s svojo izvirno plesno noto. Že po prvi sceni tega barvitega avtorskega izvira plesnih solucij me je prešinila misel o slavnem katalonskem slikarju, Joanu Mirὁju (1893–1983), o njegovih barvitih poslikavah igrivega mladostnega nemira. In se je plesni kolorit mladostnega nemira prelival tokrat po sceni odra, v metamorfozah živahnih gibkih struktur in prefinjenega skladja skupinskih oblik slednja, sožitja in pogledov, ko je koreografski koncept grajen na izvirni noti plesne poetike, ki citira pesem življenja. Plesni žar Godanijeve plesne kompozicije se na sceni zliva z glasbeno izvedbo Godalnega kvarteta Dissonance (Kana Matsui I. violina; Dejan Gregorič II. violina; Marija Rome viola in Klemen Hvala violončelo), ki v živo teče pred odrom. V tej barviti glasbeno-plesni skupnosti, tudi humorno niansirani, je vsak nastopajoči ob svojem solističnem utripu spodbudil raznolike skupinske preobrazbe; v solističnih vlogah, njih duetih, tercetih pa izpostavljen tercet solistov jasne prezence: Nina Noč, Filip Jurić, Lukas Zuschlag; ob skupini sijočih in neumornih plesalcev: Nina Kramberger, Lara Flegar, Yaman Kelemet, Gabriela Mede, Katja Romšek, Tasja Šarler, Mariya Pavlyukova k.g., Erica Pinzano, Lukas Bareman, Filippo Jorio; asistent koreografa: Michael Ostenrath; asistenta predstave: Stefan Capraroiu in Olga Andreeva. Koreografska poetika Jacopa Godanija, Metamorphers, po svoji barvitosti in ritmu začrtanih oblik izpisuje radostni vzklik življenju; plesno hvalo, tudi ko trenutki obtežijo telo, saj se vedno najde nova rešitev novih gibkih izhodov ali prihodov.
Koreograf Leo Mujić je s svojo pripovedno koreografijo v stilu modernega baleta: Osamljeni poet, zasnovano na glasbo Petra Iljiča Čajkovskega, Serenada za godala v C duru, tudi zaključil ljubljanski baletni triptih Strune. Glasbo je izbral po predlogu Renata Zanelle; je slavna Serenada, ki jo je uporabil tudi veliki koreograf 20. stoletja George Balanchine za svojo baletno igro Serenade (1934), ki je dan ugledala tudi na odru ljubljanskega baleta (2004). Leo Mujić, mednarodno uspešni baletni umetnik in koreograf, ni neznan ljubljanskemu baletnemu občinstvu, tudi se ga da večkrat srečati na seminarjih organizirane vadbe v okvirih baletnega šolanja. Novembra 2019 je na oder ljubljanske Opere postavil svojo baletno uspešnico Veliki Gatsby, ki jo je revija Dance Evrope oznanila za najboljšo predstavo sezone. In bo balet Veliki Gatsby znova na sporedu ljubljanske Opere v času od 7. do 11. decembra. V intervjuju z Natašo Jelič je Leo Mujić spregovoril o svojem dramsko zasnovanem baletnem delu Osamljeni poet, ki poseže v zamolčano intimo romantičnega skladatelja P. I. Čajkovskega, ko je ta zakrival svoja homoseksualna nagnjenja, o svojih intimnih težavah in bolečinah pa pisal pisma svojemu bratu Modestu, ki pa ni skrival svoje istovetne usmerjenosti. Pisma so prvič objavili v Rusiji 2009. O samem glasbeniku kot osebi pa Mujić meni, da je zelo trpel, ker je drugim povzročal bolečino, tudi svoji ženi, ko se je v nekem trenutku odločil za poroko, nato jo razdrl. Njegova zadnja ljubezen je bil najmlajši sin njegove sestre Aleksandre, Vladimir, ki je po skladateljevi smrti tudi urejal njegovo dediščino.
Predstava o Osamljenem poetu se začne s posnetkom Petra in nagovora v ruščini (Oleksander Koriakovsky), ki se dviga iz pododrja in se brez zadrege začne odgrinjati skladateljeva intimna pripoved, ko s prvimi toni orkestra v ozadju odra steče veliki koreografski (pisemski) prelet s plesalci, poimenovanimi pa osebah, ki jih Čajkovski izpisuje v svojih intimnih izlivih, namenjenim pisemskemu papirju. Besedilo po motivih pisem P. I. Čajkovskega sta pripravila Tatjana Ažman, tudi dramaturginja, in Leo Mujić, lektorica pa Marija Filipič Redžić. Dramsko vlogo Marine, pripovedovalke pisemskih zapisov, dorečeno odigra Urša Vidmar, ki je sestavni del te intimne življenjske in plesne pripovedi, je vseskozi prisotna, ko tudi v pravih trenutkih stopa v ospredje, koreograf pa se na novo predstavi v vlogi režiserja dramsko zasnovane koreografske celote. Eno teh prebranih pisem podrobno opisuje ljubezenske muke skladatelja, ki se nemudoma odloči in poroči z Antonino/Nina Noč, ko malo zatem obžaluje in išče opravičilo, ker je ne more ljubiti. Nato pobegne in se vdaja začinjenemu življenju onstran oceana. Na sceni pa se sledi plesu lutke v belem, Antonini, kot jo doživlja ali vidi skladatelj/ Peter skozi svojo čustveno prizmo. Osrednja dramska osebnost je brat Modest, ki ga izvrstno interpretira Lukas Bareman, ko sočasno podoživlja in izraža bratove čustvene izlive. Njun odnos se vidno zariše v sceni, ko se starejši brat Peter kot nebogljeni otrok stisne k deset let mlajšemu Modestu, kot edinemu, ki mu lahko nudi podporo. Koreograf Mujić ob vseh vlogah, ki se vrtijo okrog pisatelja, zračno in prostorsko leteče kadrira svojo koreografsko slikovitost, kot bi se sledilo filmski projekciji, ko vsak iz množice poimensko izpostavljenih oseb v Petrovih pismih pridobi tudi svoj slikoviti plesni odsev v scenski postavitvi (scenografija: L. Mujić, oblikovanje svetlobe: Jasmin Šehič , kostumografija: Manuaela Paladin Šabanović), ki stilno ponazarja čas dogajanja v sodobnih kostumskih izvedbah (asistenta predstave: Viktor Isaičev, Mojca Kalar). Glavne vloge skladateljevih življenjskih tokov se stilno odsevajo v mogočni baletni ekspresiji poletov, v presežkih osebnih prepletov in medsebojnih plesnih povezav ljubljanskih baletnih prvakov: Tjaša Kmetec/sestra Aleksandra, Rita Pollacchi/Von Meck, Petar Đorčevski/Aleksej , Kenta Yamamoto/Vladimir, in ob mladostnih vzletih Filippa Joria/Davidova ter Filipa Juriča/Vasilija, ko so v ostalih vlogah zaznani tudi: Matteo Moretto, Thomas Giugovaz, Yujin Muraishi, Yuki Seki. Veliki finalne Lea Mujića ali zaključna predstava baletnega triptiha Osamljeni poet se izkaže kot živi energetski napoj, ki je navdušil avditorij; in kot je koreograf Mujić v omenjenem intervjuju dejal: “Ustvarjalci smo tu , da prodajamo sanje.” Te so še kako potrebne v teh časih zimske teme.
Da so sanje tega večera lahko sijoče zaživele, je zasluga tudi baletnega ansambla s solisti SNG Opera in balet Ljubljana pod umetniškim vodstvom direktorja Baleta Renata Zanelle, ko so z novim energetskim navdihom, tudi novo umetniško svežino vstopili v novo nastopajočo gledališko sezono, ki po vseh epidemioloških restrikcijah nikakor ni bila lahka.
