V Klubu Cankarjevega doma so prvega julijskega tedna začeli z novim ciklom Noches de Tablao, s svežim pristopom k umetniškim oblikam flamenka, kjer se vrstijo glasbeno-plesni dogodki izbranih vrhunskih umetnikov iz različnih evropskih držav v sodelovanju z našimi priznanimi umetniki.
Cikel ima za seboj že tri uspešne sezone, letos pa bo zaobjel tri glavne dogodke in spremljevalni program s podporo Ministrstva za kulturo RS, Mola in Veleposlaništva Kraljevine Španije. Glavna protagonista prvega klubskega srečanja Noches de Tablao sta umetnika novih dni flamenka Marco de Ana in Urška Centa, pedagoga, plesalca in koreografa flamenka, ki sodobni umetniški trend povezujeta s to špansko glasbeno dediščino. In je prav zanimivo, kako se glasbeno-plesni ritem flamenka ustvarjalno povezuje, tudi dopolnjuje z mnogimi umetniškimi področji, pri tem pa še vedno ostane izvorno prepoznaven, kar neposredno ukazuje na njegov pristni umetniški potencial. Prvi klubski večer Noches de Tablao nosi naslov Zgodbe o pticah (Historias de pájaros) po konceptu, koreografiji in besedilu Marca de Ane, ob harmoniki Nikole Zariča ter bobnov in tolkal Carlosa Ronda. Soavtorica koreografije in besedila je Urška Centa, glasbe Nikoa Zarič (produkcija Zavoda NEST).
Predstavo, ki teče v stilu flamenko kabareta, sestavlja devet kratkih glasbeno-plesnih zgodb, vhodov in izhodov, prepletenih s poezijo o ptičih raznih vrst in raznolikih področij, tudi o tistih dvonožnih tičih nekih obrobnih zgodb. In se Zgodbe o pticah prelivajo v zaporedju koreografskih presežkov, vpetih v vedrino pripovedi, ob glasbeni melodiki in spevnih verzih raznolikega glasbenega ritma, kjer se plesni flamenko znajde v objemu čardaša in balkanskega kola v raznoliki dinamiki glasbenih tekstur: ko se v ritmih tolkal in liriki harmonike odpirajo čutna plesna stanja dveh izvrstnih plesalcev flamenka, nje in njega.
Začne pa z vzletom dveh ptičev, ki sočasno priletita na oder, odeta v atraktivno sodobno eleganco črne barve; ko stečejo besede Gertrude Stein: Geografija (Liz King) ob spevni (aktualni) kabaretski pripovedi Marca de Ane o geografiji, ki prihaja in gre, se vrne in znova pride (migracija), kar se simbolično enači kar s pticami selivkami (farruca, csárdás), ki priletijo in odidejo, znova pridejo in je migracija … Ona pa kot črni ptič iztegnjenih poetičnih rok tisto nevidno magično vidno vizualizira, kot bi se njene roke nadaljevale v velikem loku nevidnih kril.
Njen pogled je drzen, njena pojava pa dominantna, je boginja plesa in je kraljica življenja, ki za trenutek zavlada sceni, da bi se že v naslednjem trenutku povezala s svojim plesnim partnerjem v hitrosti letečih ritmov flamenka, v zlitju korakov, ki udarjajo, ‘štepajo’ ritme in drsijo po površini malega odra. V tem prvem izhodu sta eno v svojem plesnem navdihu in glasbenem objemu flamenka. Nato uprizorita celo kolonijo pernatih oblik in zgodb, ko slavček poje o črnih in belih pticah, o pticah, ki molčijo, ali o njih tisočih, ki priletijo z vseh krajev sveta in se zlijejo v vetru, tudi se groteskno predstavi ta Čuden tič, ki ne zna leteti. Tudi flamingo zaplapola s svojimi krili, ko poleti po plesni poti flamenka, kjer kričijo zvoki in teptajo koraki, se bočijo lahkotna krila rok, dlani, tudi ne manjkajo tatinske ptice, roparice vseh vrst, tako kot je to izpel čilski avantgardni pesnik, pisatelj in vizualni umetnik Juan Luis Martinez, ko je svoj navdih iskal v pticah (gledališki list), tudi ptičje vedenje alegorično zrcalil pri ljudeh: Historias de pájaros (Zgodbe o pticah).
Ne le da sta plesalca, ampak sta hkrati tudi pevca, ko on s svojim glasom tonira pripovedi in verze, ona pa v duetu s spevno harmoniko poje in svoj glas preliva s svojim spevnim gibanjem. Ob vsakem vhodu on menjava sončne vzorce svojih lahkotnih srajc, ona pa v stilni belini tudi tiho poleti kot bela golobica, ko v rdečem odseva svoj plesni žar, tudi je nekaj demonskega v njenem gibanju, ki vihra iz nevidnih čutnih globin. In tako kot so ptičja peresa lahko raznobarvna, se tudi na odru sledi barvitemu sozvočju glasbe, plesa in kostumske preobleke.
Protagonist, mednarodni umetnik Marco de Ana prihaja iz Seville, tudi je leta 2018 že gostoval v Ljubljani na povabilo Urške Centa, kjer je vodil dve septembrski delavnici flamenka. V Pocket teatru pa skupaj s svojo partnerico in soprogo Carmen Torres uprizoril slikoviti plesni večer: La mula y el buey (Mula in vol), zasnovan na španskih zgodbah o odnosu ženske in moškega v vsakdanjem partnerstvu ter sobivanju.
Njegove korenine so vpete v dunajsko sceno, saj izhaja iz mešane avstrijsko-hrvaške družine, ko se je pred okoli dvajsetimi leti odločil in se preselil v Andaluzijo svojim novim umetniškim obzorjem naproti; od koder gotovo izvira tudi njegov pristni stil flamenka, ki zabava in aktualizira čas v stilu kabareta ali novodobnega varieteja.
Plesalka in koreografinja Urška Centa se je profesionalno posvetila španskemu plesu flamenka, ki ga vse bolj prepleta s svojimi pridobljenimi znanji na področju sodobnega plesa, tudi se inovativno usmerja k novim scenskim oblikam tradicionalnega flamenka. Spomnimo se njene zadnje premiere Eno-One (februar 2020) v Kosovelovi dvorani, ki je stekla v sklopu Mednarodnega festivala Bi-flamenko v duetu s sodobno plesalko Tino Habun, ko obe plesne zvrsti združi v plesni duet, v enost.
Zgodbe o pticah Marca de Ana in Urške Centa predstavljajo novi ustvarjalni doprinos k sodobni plesni sceni v duetu s flamenkom ob pristnem sozvočju izvirnih glasbenih praks. Zanimalo me je, kako sta umetnika v tem času covida in karanten lahko gradila ter poustvarila svoj flamenko kabaret. Z Urško sva se dogovorili za kratek pogovor o predstavi, o tem, kako se je iskrila zamisel, tudi se razvijala v negotovosti časa ob zaprtju meja na prelomu leta 2020/21, kar je trajalo kar dolgih šest mesecev. Tudi najin pogovor po predstavi ni mogel preprosto steči, saj so se predstave zaporedno nizale in so že tekla počitniška ter delovna popotovanja. “Najino sodelovanje je potekalo na distanci, potem ko sem ga povabila k sodelovanju novega cikla, nove sezone v Klubu CD: Nochas de tablao. Moja želja je bila, da se cikel začne v zabavnem ozračju. Zato sem ga poklicala, našla pa v Mehiki v džungli, kjer se je odmaknil od teh čudnih časov v mir narave, tudi poslušal ptičje žvrgolenje. Po razmisleku je pristal na sodelovanje, odločil pa za temo o pticah. Želela sem tudi novi glasbeni pristop in je predlagal oba glasbenika, Nikolo Zarića, Carlosa Ronda, ki sta v tem času delovala na Dunaju. Tako se je začelo najino sodelovanje, ko sva vsak zase raziskovala, nabirala materiale o pticah, si delila video posnetke in komunicirala s pomočjo zoom aplikacije. Ko pa sva se končno lahko dobila in je prispel na rezidenco v Ljubljano, pa začela oblikovati izbrani material, se posvečala improvizaciji premikanja ter gibanja ptic. Moj gib je bil vpet v prostor, v širino razprtih kril, medtem ko je on iskal nasprotje, svoj motiv ptiča na dlani. Nisem hotela, da bi tokratni soli bili vedno enako vpeti v ritem in prostor. Ko je on izbral in kreiral dogodke, sva se v Black Box dvorani posvetila študiji, tudi usmerila na treninge in osredotočila na potek uprizoritve. Black Box dvorana je prostor, ki ga najemam tudi za svojo učni program, kjer je predhodno deloval Pocket teater, ki je zaprl svoja vrata takoj ob zatemnitvi odrov in zaradi covida, saj je komercialno deloval in bil vezan na obiskovalce, sicer sva delala tudi v Španskih borcih. Glasbenika sta prispela teden pred nastopom, tako da smo na koncu imeli še posebej intenzivne priprave. Misliti je bilo treba še na prevode besed in verzov, ko teh v slovenščini ni bilo najti. Vsi dialogi in glasbena raznolikost kot plesna motivika pa bili usmerjeni v fuzijo narodne in glasbene raznolikosti v času in prostoru geografskih širin; zato čardaš, balkanski in ciganski motivi, speti v plesno raznolikost korakov flamenka, ko je prvi del zaokrožen ter postavljen, drugi del pa teče v strukturirani improvizaciji, barvitosti kostumskih oblik in v spevnem dialogu glasbe, besed ter giba. Moč čardaša in ritmi Balkana so bili njegov predlog, s pomočjo dveh odličnih glasbenikov pa se izkazali za odlično spremljavo flamenko korakov, tudi glasbeno scensko fraziranje,” je razložila Urška. Brez dvoma je prvi klubski sklop Noches de Tablao povsem osvojil napolnjen avditorij.
Urška Centa je že v Pocket teatru organizirala večere Noches de Tablao, tudi vabila znana mednarodna imena flamenka tako glasbenikov kot plesalcev. V Klubu CD pa je dobila svoj prostor za izbor in povabilo znanih umetnikov k novemu ciklu Noches de tablao. Tako bo 4. septembra sledil drugi večer in sicer mednarodno prepoznavna glasbena zasedba Enriquito Trio ob katerem bo ekskluzivno za ta dogodek nastopil plesalec in koreograf Alejandro Granados.
