Med 12. in 15. junijem skupaj z Akademijo za ples in PTL-jevo Kreativno šolo plesnega filma Festival plesnih perspektiv
Počasi se odpirajo tudi plesni prostori, na katerih bomo imeli možnost znova videti ples v živo. Tako bo eden prvih realnih festivalov Festival plesnih perspektiv, letos z naslovom U[KREP] 2020. Organizator Plesni teater Ljubljana takole sporoča: “Festival poskuša z vsako edicijo občinstvu približati izbrane teme in področja, ki se dotikajo širše plesno-gledališke scene tako v Sloveniji kot tujini. Kljub temu da je naša ‘realnost’ zaznamovana z boleznijo COVID-19, ne preprečuje sedme izvedbe bienalnega festivala, ki je od začetka zasnovan kot odziv na vsakokratne razmere in potrebe domače plesne scene v povezovanju z mednarodnim prostorom. Odločili smo se, da festivala ne bomo preklicali ali preložili, ampak bomo izvirno edicijo razširili, nadgradili in spremenili v dvanajstmesečni kulturni projekt, izveden v treh programskih sklopih, ki se bodo zvrstili od junija 2020 do junija 2021 ob predpostavki, da nam bo postopoma uspelo izpeljati program v zastavljenem oziroma prilagojenem okviru. V juniju bo tema festivala ‘Nova realnost’, medtem ko bo konec leta 2020 in v začetku leta 2021 izvedenega večina mednarodnega programa, z ‘velikim finalom’ v juniju 2021. Tudi v svoji sedmi izvedbi bo tako festival U[KREP] 2020 potekal kot pester, prodoren in inovativen festival domače in tuje sodobnoplesne ustvarjalnosti z nujnimi izjemami.
V vseh sklopih bomo sledili svojemu prvotnemu poslanstvu – predstaviti mlade perspektivne plesne ustvarjalce in ustvarjalke iz Slovenije in tujine skozi inovativne predstave, performanse, plesne intervencije in delavnice pod vodstvom prodornih avtorjev iz Evrope (Avstrija, Nemčija, Češka, Madžarska, Belgija, Norveška, Švedska), pa tudi iz Tunizije, Madagaskarja, Južne Koreje in Hongkonga. Tudi v letošnji izvedbi želimo domače mlade koreografe in plesalce postaviti v kreativni dialog z mednarodnim prostorom, tako da jih bomo aktivno vključili v plesne stvaritve in povezali s perspektivnimi tujimi avtorji in avtoricami.” Festival bo odprl češki performer Viktor Černický s predstavo PLI. Naslednji dan bo nastopila madžarska plesalka Zsuzsa Rózsavölgyi s predstavo 1.7. “Z igrivim humorjem ter z video vložki o različnih družbenih vidikih ženskega telesa in vloge raziskuje vprašanje omejevalnega in kastrirajočega vpliva družbe na žensko naravo prek oglasov, zmanipuliranih medijev, tradicije ali pa čiste norčavosti.”
Mlade ustvarjalke iz Akademije za ples bodo sodelovale na različnih lokacijah festivala U[KREP] in nastopile v video produkciji PTL-jeve Kreativne šole plesnega filma. In razmišljajo. Urška Centa: Soledad/Samota Soledad/ “Samota je privid prihajajočih družbenih sprememb, ki jih napoveduje bližnja prihodnost. Ne vedeti, v kaj se bomo zbudili jutri, je slutnja grozečih prikazni, v katerih lahko vedno znova nemo opazujemo igro cikličnosti zgodovine. In zato plešemo, oznanjamo, se prebujamo; kajti za nov svet gre!” Špela Šafarič: Utopija ali distopija? “Po vsaki krizi nastopi okrevanje, ustvari se nova realnost. Utopija ali distopija. Mehanizacija kot pomoč človeku ali kot nadzor in orožje. Naprej s človečnostjo ali nazaj k pohlepu. Kakšno novo realnost bomo ustvarili?” Sara Janašković: Obisk “Dobila sem obisk. Bila sem jaz, iz druge časovnosti. Vsebinam mojih mislih, védenja, našim skupnim predstavam, kaj je in kaj ni, res težko zaupam. Naj spregovori (e)motion.” Kaja Marion Ribnikar: In če se vse ustavi? “Ne glede na to, ali imamo pandemijo, nastane tretja svetovna vojna, ostaneš brez partnerja, ne moreš več plesati. Uničimo svet, narava uniči nas, ne glede na to, kaj se zgodi, se svet vrti naprej. In kaj, če se ustavi? Ali se ustavi vse? Za vedno?” Saša Šveigl: Maske “Ne imeti stika z drugimi. Občutek nemoči, osamljenosti, ne biti slišan in ostati sam s sabo in s svojimi mislimi. In vprašanje: kaj se bo zgodilo z nami v prihodnosti? Ali se bo vse vrnilo na stare poti ali bo vse drugače? Ali bomo bili prisiljeni nositi maske do konca življenja?” Nataša Đurić: Kaj slišiš? “Ali realnost ustvarja nas ali smo mi v resnici tisti, ki jo ustvarjamo? Ali to, da ni vidna s prostim očesom, pomeni, da ne obstaja? Lahko se ustavimo in jo začutimo. Kaj slišiš?” Ajda Fabjan: Skupaj! “Svet se je za trenutek ustavil in pokazal naše iskrene potrebe. Ko pogledam nanj, ga vidim in jemljem drugače. S spreminjanjem snovnih načel človeškega bivanj se je vzpostavila nova realnost, v kateri je veliko neznanega. Odkrivamo jo hkrati in skupaj!” Vanessa Perne: Polzenje sedanjosti “Če hočemo ločiti preteklost, sedanjost in prihodnost, ne ostane nič. Preteklosti ni več, prihodnosti še ni, sedanjost pa polzi hitreje, kot polzijo solze po licih. O njej govorimo, in že postane preteklost, iz prihodnosti pa se rodi nova sedanjost.” Larisa Počič: Trenutek, ki se ne vrne “Nova realnost je čas, ko odvržem navidezne plasti vsega, kar nisem več ali pa nikoli nisem bila. Sprašujem se, kako preprostejše bi bilo življenje, če bi ga res zaživela z popolnim zavedanjem, da posameznega trenutka nikoli ne bom morala doživeti še enkrat.” Njihov nastop boste lahko spremljali v nedeljo, 14. junija, ob 20.00 na Špici v Ljubljani skupaj z Ajdo Tomazin in projektom Velikan. Prihodnji dan, v ponedeljek, si ob 20.00 v PTL-ju oglejte Jerco Rožnik Novak, ki je z Johannesom Randolfom že pred časom skreirala predstavo 2GETHER/AL(L)ONE, premiera je bila namreč zavoljo korone odpovedana.
Umetniško vodstvo in selekcija festivala je v rokah Katje Somrak, Andreje Kopač, Rosane Hribar in Matjaža Mraka, za organizacijo in produkcijo sta zaslužni Katja Somrak in Živa Brecelj. Ekipa tudi sporoča: “Pomembna smernica festivala je približevanje sodobnega plesa širšemu občinstvu, zato ga bomo prostorsko razprli z umeščanjem plesnih dogodkov na nove prostore in s povezovanjem z različnimi organizacijami (Gledališče Glej, ZRC SAZU Španski borci − Center kulture v Mostah, Azil Knjigarnal, festival Svetlobna gverila in Mesto žensk). Posebnost letošnjega festivala so premične intervencije v prostor, ki bodo gledalce in gledalke popeljale od ljubljanske Špice do PTL-ja in od PTL-ja do lokacij festivala Svetlobna gverila. Nova realnost samoizolacije, karantene, spremenjenih pogojev delovanja in kolektivnega ustvarjanja je dobesedno ‘pljusknila’ čez realnost, kot smo jo poznali do zdaj. Na obronkih znanega se v obrisih poraja ‘nova realnost’, ki jo lahko (zaenkrat) tipamo v temi, slutimo v želodcih, ne moremo pa je še zares misliti. Verjetno bo zahtevala preureditev ustaljenih družbenih vzorcev in predrugačenje intimne sfere človekovega življenja. Naš moto ostaja, da je ples metafora za življenje v celoti, tako za življenje posameznika kot za življenje skupaj. In ravno zato vsebuje potencial razkrivanja in prikazovanja vsega, kar (še) ne obstaja, a se lahko manifestira skozi telo, skozi film in svetlobo. In nenazadnje – skozi jezik absurda. Samuel Beckett: “Najprej pleši. Potem misli. Tak je naravni red.” (“Dance first. Think later. It’s the natural order.”) Nova realnost predpostavlja nov red stvari in nove boje – za človeka, naravo in skupnost.”
Torej, povabljeni ponovno na ples!
