Trojček v Plesnem teatru Ljubljana. Slovenski sodobni ples, Mother´Fuckers in Sen plesne noči!

November 2017 je bil za Plesni teter Ljubljana mesec premier, saj so se zvrstile kar tri. Najprej je po svojem zadnjem dnevu porodniške, 9. novembra, stopila na sceno PTL plesalka in koreografinja Katarina Barbara Kavčič s svojim avtorskim prvencem SSPJ / Slovenski sodobni plesni jezik, s slovarjem ali enciklopedijo plesnega izrazoslovja, ki je stekel v štirih odrskih zaporedjih: generalka, premiera in dve ponovitvi. 

Predstavi SSPJ je sledil nenavadni performans Mother´Fuckers / Matere´Ljubimke s premiero 18. novembra in eno ponovitvijo (je tudi na sporedu Abonma Transferzala) po konceptu Emme Murray in v koreografiji ter izvedbi: Emme Murray, Nadine Fuchs in Leje Jurišič. Zakaj nenavadni? Ker sledi nenavadni temi, ki v ospredje postavlja materinstvo z vidnimi telesnimi ‘težavami’, kot je npr. ‘popačeno’ telo, s katerimi naj bi se soočale nosečnice, predvsem plesalke matere. Nenavadno razmišljanje, ko pa na cesti srečujemo nasmejane nosečnice, ki veselo razkazujejo svoje trebuščke in jih oplajajo s sončnimi žarki, seveda pozimi je to drugače, tudi nekoč je bilo. Verjetno pa je pri plesu in športu  potrebne nekoliko več poporodne discipline, da telo ostane enako delujoče, kot je bilo poprej, kar – kot  je možno slediti – niti ni ne posebnost  ne rariteta. 

24. novembra, pa je bila na oder PTL postavljena ljubljanska premiera Sen plesne noči v koreografski postavitvi Gregorja Luštka in v izvedbi naših znanih plesalcev sodobne plesne scene (Gregor Luštek, Rosana Hribar, Kaja Lorenci, Vita Osojnik, Žigan Krajnčan, Gašper Kunšek), tudi predvajana v treh zaporednih ponovitvah.Tako je november v Plesnem teatru postal zbirališče gledalcev različnih sodobnih plesnih ter performativnih odrskih oblik, ki kar polnijo unikatno ljubljansko plesno dvorano PTL.

Katarina Barbara Kavčič je diplomantka SEAD (Salzburg Academy of Dance), ki jo je leta 2014 zaključila kot diplomirana plesalka sodobnega plesa, Takoj pa začela delovati v Centru plesa v Mariboru, kjer se je pridružila njihovi plesni kompaniji: Tovarishia Dance Company, kjer deluje tudi kot pedagoginja. Da ji leži koreografija, je dokazala že leta 2015, ko sta z Juretom Mastenom postavila celovečerno plesno predstavo Čez noč in sta tudi čez noč vzniknila kot izredna koreografa z izbrano plesno skupino ter spletla skoraj enourno koreografsko svežino plesne mladosti.

In Katarina se je znova izkazala s svojim prvencem v produkciji PTL, ko je po odru zakotalila bele kocke, ki so na vsaki stranici imele izpisano določeno besedo iz plesnega slovarja, avtorica pa te leteče, poskočne in fluidne besede še izvirno ter s prefinjeno umetniško zamislijo  poslikala po odru, tudi spletala eno za drugo v koreografsko (stavčno) vrsto, ki se sliši ali bere, medtem ko plesalka svoj gibalni tok sklada v ritmu besed: hoja, sedenje, tek, pogled, objem, skok obrat, krik … SSPJ je hudomušno zaplaval po odru PTL z veliko mero optimizma in prisrčnosti ter v odlični izvedbi in po konceptu plesalke Katarine Barbare Kavčič. In že smo v pričakovanju njenih novih plesnih in koreografskih svežin.  

Nenavadni performans Matere´Ljubimke, ki se je dotaknil postnosečniškega stanja, je doživel svojo prvo premiero v Švici, v Bernu, druga pa je stekla v Ljubljani v koprodukciji em-R Productions, Dampfzentrale Bern & Plesni teater Ljubljana ter s švicarsko podporo: mesta Bern, Kantona Bern, Burgergemeinde Berne, Migros Kulturprozent, Schweizerische Interpretenstifung in  Ernst Gőhner Stifung; ob slovenski podpori Mola in ministrstva  za kulturo. Emma Muray, ki je zasnovala predstavo, je od 19. leta plesala kot solistka pri Royal New Zeland Ballet, potem se je preselila v Evropo, v času novega tisočletja nastopala v gledališču Konzert Theater Bern, od leta 2008 pa deluje kot svobodna umetnica in koreografinja, tudi poučuje, igra in je asistentka pri koreografskih ter gledaliških projektih po vsej Švici. Za svoje umetniško delovanje je v letu 2013–2015 dobila naziv pridružene umetnice v kulturnem centru Dampfzentrale Bern, od leta 2013 je dobila tudi priznanje za svojo vse večjo prepoznavnost doma ter v tujini, in sicer podporo mestne občine Bern ter švicarske fundacije ProHelevetia Switzerland, sama pa ustanovila platformo Woking Sessions, ki omogoča umetniško sodelovanje ter multidisciplinarno delovanje. Ker gre za materinstvo in telo matere, v predstavi lahko sodelujejo le performerke, ki so to stanje tudi doživele, kar pomeni, da sta Emma in Nadine plesalki, tudi mami, tako kot je Ema Ribbing, ki je plesala na premieri v Bernu, prav tako Lea, ki je glavna akterka slovenske uprizoritve. Performans teče na povzdignjenem podestu, postavljenem na sredini dvorane PTL, s sedeži ob straneh dvorane. Predstava se napihuje v številčnem obilju balonov, ki se sproti polnijo, tako onih zračnih, ki pokajo pod gibalno eleganco Nadine Fuchs, pa tistih vodnih, ko tekočina teče po nogah, ali pa so nanizani okoli pasu plesalke in se pozibavajo ob njenem gibanju. Predvsem je to predstava ženskih najlonskih nogavic, ki si jih plesalka natika vsepovsod po telesu, tudi polni z maso, da lahko neprepoznavno oblaga svoje telo, ki v teku procesa postane izobličena masa. Lea Jurišič s svojo prepoznavno prezenco dobro obvlada performativni proces, Emma pa v lesku rdečih salonarjev visokih tenkih petk samozavestno prehodi oder, in je majhen nedorečeni utrinek, ki pride prav ob vsesplošni sivini nogavic. Z raztegljivimi nogavicami poteka tudi neposreden stik gledalcev s performerko Leo, ki jo skušajo vsak po svoje, vsaj na videz, premikati kot neko lutko v rokah drugih. Ja, tu bi se dalo slediti subverziji, ki jo avtorica omenja v svojem tekstu. Je nakazana metafora za vsemogoče manipulacije z materinstvom, od reklam pa do zdravstvenih navodil, ki se časovno spreminjajo z dognanji nove generacije. Predstava daje figurativni vtis, kjer se izpostavljajo različne  telesne in predmetne oblike, je neke vrste razstava predmetov, ki naj bi spominjali na stanja materinstva, seveda močno prebarvana, karikirana. Ko  kipar pripravlja svoje delo, je to hkrati najdaljši čas, tudi redko zanimiv proces, kar se je zgodilo tudi performansu Mother ´Fuckers, ko tečejo sproti vse priprave do končne oblike nerazpoznavnega telesa, in je čas uprizoritve verjetno zato v tolikšni meri razpotegnjen. 

Tudi tretja premiera, plesna predstava Sen plesne noči, je stekla v koprodukciji PTL z Anton Podbevšek Teatrom, ko je bila novomeška premiera 17. novembra v APT, v njihovi Dvorani novomeške pomladi. Na prvi pogled in ob prihodu gledalcev ni bilo opaziti ničesar posebnega na odru PTL, potem pa se je zgodila neverjetna gledališka preobrazba, ko se je oder nenadoma fascinirano razpotegnil v dva nivoja; v poltemi se je prikazal zasenčeni nivo zgornjega odra ter zmanjšan spodnji del (scenografija Ema Kugler). V poltemi na zgornjo polico vstopi najprej On (Gregor Luštek), samuraj v izkazanih razpotegnjenih in širokih gibalnih premikih, je v nekem trenutku tudi mislec ali tajči plesalec, pravzaprav gospodar časa. Za njim se počasi premikajo in prihajajo na plan neverjetne gledališke skulpture, zgodovinske modne raritete, spomini na davne čase ali možni modni futurizem, predvsem zanimiva druščina karikiranih likov, ki jih velika maska na vrhu scene in v ospredju  zaznamuje kot teatralno skupino. Po določenem časovnem razponu ali spoznanju druščina odvrže oblačila in se predstavi kot  vsakdanja skupina sedanjosti, ki se počasi spušča na spodnjo odrsko površino, zadnja sestopi Ona, elegantna dama (Rosana Hribar / dramaturginja in kostumografinja), in se jim pridruži, ko so bili že vsi v polnem gibalnem razmahu današnjih dni. V gledališkem listu zapišejo: "… da k vsebinski temi koreografije Luštek pristopa tudi z gledališkega referenčnega polja in osrednjemu vprašanju telesne pojavnosti dodaja elemente Shakespearovega dela Sen kresne noči." In tako se na sceni sledi ironični preobrazbi današnjih dni Shakespearovega dela v Sen plesne noči. V tej igrivi nanizanki improviziranih struktur ter neobvladljivih strasti, ki odsevajo v duetu Njega in Nje ter na tenki razmejitvi, med sanjami in resničnostjo, ko je v atraktivnih zapletih duetov največkrat ‘žrtev’ ravno Gašper, ki nikakor ne pride do svojega gibalnega diha, in je najbolj osvobojen Žigan, pa se v končni fazi le izluščijo osebnostne karikature. Tudi žal ne povsem jasno, ko se kljub koreografski strukturi ne more slediti vsem nastopajočim, ki se prekrivajo in so vidni le z določenih pozicij okoli posedenih gledalcev. V tem novem odrskem tokokrogu se začne topiti tudi veličastna maska, saj se gledališče izgublja v plesni zabavi stikov željnih ljudi. Z nekoliko več impulzivne energije bi na sceno lahko pristopili še gledalci in bi bila zabava, obdana z glasbo predstave (Janez Vidrih, Branko Rožman, Zvezdana Novaković), poln zadetek, tako pa le napol izvedba.

Za vse tri omenjene premiere se ne more ravno reči, da so si sledile brez vsakršne rdeče niti (čeprav za lase privlečene), ko plesna predstava SSPJ začne novembrsko triado PTL z avtorico in plesalko Katarino Barbaro Kavčič, ki je dan pred premiero končala svojo porodniško in jo gledamo kot elegantno plesalko, ki nikakor ne potrjuje zasnove performansa Mother´Fuckers. Temu sledi galerija človeških karikatur, sicer sanjskih in prikritih plesnih noči, ki bi se jih dalo tudi čarobno umestiti v preformativno zasnovo Emme Murray; in bi se gledališka maska še veliko hitreje lahko topila, tudi z razlogom se prav do konca stopila, ko gledališče izgublja svoje temelje, umetniško vizijo, ko vse bolj postaja le nedorečeni komentar.

View Gallery 8 Photos