Trnuljčica za uvod v ljubljansko baletno sezono

Ravnatelj ljubljanskega SNG Opera in balet Peter Solšek Štular je na kratko obvestil, da bo v četrtek, 17. oktobra, ljubljansko baletno sezono odprl znani balet Trnuljčica skladatelja Petra I. Čajkovskega, po katerem so stekle mnoge mednarodne postavitve istoimenskega baleta.

Koreograf in umetniški vodja baleta ljubljanske Opere Irek Mukhamedov, ki je tudi sam plesal v tem baletu in ga velikokrat še spremljal v postavitvah znanih koreografov, se je odločil balet postaviti v dveh dejanjih po koreografu Mariusu Petipaju, vendar s pridihom novega časa. Zato je triurni Petipajev original strnil v dve dejanji v trajanju po eno uro, ob tem tudi potrebno skrajšal glasbeno kompozicijo Čajkovskega. Novost bo pravljična scena, ki v tehniki 21. stoletja pričara pravljično dobro in zlo ter kjer vedno in pravično vendarle zmaga dobro. Sceno je pripravil mojster novodobne mobilne in elektronske scenske tehnologije Andrej Stražišar. Po njegovih navedbah se bo scena dvigala in zavrtela, se bliskala v svetlobni iluziji, ob tem bo izkoriščenih le 50 odstotkov tehnoloških možnosti novega odra, gre za balet, in več kot toliko odrske atrakcije ni možno izvajati ob prilagajanju zahtevam prepotrebne baletne stabilnosti.

Solistka Tjaša Kmetec je izrazila svoje zadovoljstvo, da lahko pleše vlogo Aurore, za njo je tudi prvi nastop v baletu Trnuljčica, njen najljubši pas de deux se zgodi v Cvetličnem valčku (princ Désiré je Kenta Jamamoto), Lukas Zuschlag je v siju opaznega zadovoljstva obelodanil vlogo zla, hudobne vile Carabosse (dobra Vila Lilac je Regina Križaj). Ko je izvedel, da mu je vloga namenjena, se je docela posvetil gradnji svojega lika, brskal po internetu, listal pravljične poslikave in si ogledal mednarodne znane moške in ženske baletne soliste v tej vlogi zle vile. Dejal je, da je ta vloga nekaj povsem drugega od tistih njegovih likov mirnih fantov in princev. Na vajah in v pavzah je vedno znova obdeloval motive in vzgibe motiviranega zla, ki mu ga je Irek Mukhamedov povsem zaupal in mu odprl tudi prostor za lastno ustvarjanje. V baletu Trnuljčica nastopa celoten baletni ansambel SNG Opere in baleta Ljubljana, premierna postavitev je že omenjena, in te imajo tudi že postavljene alternacije.

Pripombo k izvedbi je imel dirigent, mojster Marko Garšperšič, ker so tako uravnoteženo in prelepo glasbo Čajkovskega strnili in skrajšali, dodal pa, da je to pač pripomba glasbenika, ki občuduje celostno glasbeno harmonijo te velike stvaritve Čajkovskega. Iz vrst novinarjev je sledila še dobronamerna pripomba o napačni najavi Trnuljčice v dnevnem tisku, kjer piše, da je najprej nastalo delo skladatelja Čajkovskega, potem sta s Petipajem usklajevala koreografsko postavitev, bilo pa je ravno obratno. Nič čudno, da se taki nestrokovni kiksi dogajajo, ko se vedno znova in skozi desetletja – že stoletja napovedujejo baleti Čajkovskega. Veliki mojster baleta je bil koreograf Marius Petipa, ki je najprej postavil libreto, ga tudi že grobo koreografsko zasnoval, potem pa Čajkovskemu dal napotke, kakšno glasbo bi želel, lirično, karakterno … In ko je skladatelj zasnoval glasbo po željah in napotkih koreografa, se je začelo usklajevanje, nato pa kot pika na i še točna koreografska postavitev.

Dramaturginja Tatjana Ažman, tokrat še v vlogi prevajalke, je obljubila, da bo raziskan ta nestrokovni napotek in seveda da bodo kar hitro ukrepali glede možnih popravkov. Fotografije baleta Trnuljčica, ki so nastajale na vajah, obljubljajo veliko baletnih užitkov, ko pa se zasliši Cvetlični valček, tako kot ob vhodu na tiskovno konferenco, pa dušo zalije čutna lepota in prelepo ugodje.