Recenzija treh predstav, ki so se odvijale v Španskih borcih, Gleju in Stari mestni elektrarni/ SMEEL!
Tri plesne predstave po navdihu dramskih izvirov in izzivov ter pripovedi: Hidra; Drakula in dekle in temačen gozd; Oh, kako zelo običajno se predstavijo na aktualnih ljubljanskih odrih v kratkem terminskem zamiku pomladnega aprila in maja v izvedbi ter postavitvi plesnih umetnikov, ki se soočajo z dramskimi in pripovednimi vsebinami; tudi niso več le okras ali podpora gledališko-glasbeni sceni, ampak že enakovredni umetniški partnerji novih slikovitih animacij in vsebin.
Plesna predstava Hidra Zavoda En- Knap je bila premierno uprizorjena 22. aprila 2022 na Velikem odru Španskih borcev, prva ponovitev je sledila 23. 4. in bi na vrsti bila še 7. junija, vendar je termin odpovedan zaradi bolezni. Kot zapišejo v gledališkem listu, je navdih za plesno Hidro nastal v soavtorstvu režiserja Sebastjana Horvata in dramaturga Milana Ramšaka Markovića v izvedbi En-Knap Group (EKG).
Z besedo Hidra se v grški mitologiji oznanja Lernejska Hidra, vodna zver, devetglava smrtonosna kača, ki jo je pokončal mitski junak Heraklej. Režiser Sebastjan Horvat je na odru ljubljanske Drame postavil dramo Cement nemškega dramatika Heinerja Müllerja (1929– 1995) kot tretji del trilogije, ki je bila pred tem uprizorjena v ZeKaEm v Zagrebu in Dramskem gledališču v Beogradu, slednja tudi prejela grand prix na letošnjem festivalu Bitef. Vse tri predstave so nastale v enem letu, tudi na tri različne načine izpostavijo odnos med intimo posameznika in družbenimi usmeritvami, predstava ljubljanske Drame je bila izbrana v letošnji tekmovalni program Borštnikovega srečanja v Mariboru in režiser je prejel nagrado za režijo.
V imenovani Müllerjevi drami se zasledi fragment Herakles 2 ali Hidra, pravzaprav kratka samostojna dramska celota izrednega besednega ritma, poetike in avtorskega poguma ob soočanju z brezizhodnostjo lastnega časa, kot zapiše dramaturg Marković. Z režiserjem Horvatom sta menila, da epilog trilogije Cement zaključita z odlomkom Hidra, vendar tokrat v izrazu in ritmu plesne umetnosti, v tihoti besed, vendar zgovorni gibki substanci EKG plesalcev, večnih popotnikov v brezmejnosti časovnih dimenzij, ki si sledijo iz trenutka v trenutek, in se koordinate časa na časovni osi hkrati ustvarjajo, torej paralelno ena ob drugi in za drugo; tako kot v vesoljnih dimenzijah trenutka. Na odru pa se sočasno sledi poetiki multiumetniških oblik: popotnikom časa, plesnim ustvarjalcem in izvajalcem En-Knap Group v sestavi: Mattia Cason, Luke Thomas Dunne, Katja Kolarič, Rada Kovačević, Tamás Tuza, Carolina Alessandra Valentini; video projekciji z igralci Mladinskega gledališča Ljubljana, ki prepričajo v vlogi delavcev podjetja Diotec Semiconductor Trbovlje: Damjani Černe, Evi Jesenovec, Iztoku Drabiku Jugu, Juliji Travančić, Katji Gabrijelčič in pripovedovalcu Igorju Samoborju v prevodu besedila Herakles 2 ali Hidra Mojce Kranjc.
Ob vhodu gledalcev se temačnost odra presvetli s šestimi svetlobnimi krogi (oblikovanje svetlobe: Jaka Šimenc), v njih pa najprej zasenčeni, nato obsijani plesalci EKG, sodeč po kostumski ležernosti in oprtanih nahrbtnikih (kostumografija: Belinda Radulović) so popotniki časa, sicer trenutno še usidrani na svojih odrskih pozicijah, popotovanje pa za zdaj le še njihov (iluzorni) namen, ki se v sedemdesetih minutah uprizoritve pretaka na istih prostorskih zamejitvah ob avtorski glasbi Draga Ivanuše, ko vsak od njih odigra in razgiba svojo noto tesnobe in zasvojenosti. Skupina je razpršena na različnih scenskih pozicijah, kar slikovito razgiba scenski relief, ki se zaključi z osvetljenim oknom ali videoprojekcijo v ozadju, (scenografija, video in fotografije: Igor Vasiljev), v ‘offu’ pa sledi glasu Samoborja, ki pripoveduje o popotnikih. Sočasno ob plesnem reliefu in poetični naraciji, ko na videoprojekciji teče scena nekdanjih socialnih (možnih še dandanes) dni nezainteresiranih tovarniških delavcev, v zaprašenem obratu ob malici, kavi in vsakdanjem pogovoru, vse dokler se ne zgodi nadlegovanje dveh delavk s strani sodelavca, ko otopela usklajenost zavibrira, se vznemiri; zazna pa kot preteklik družbene forme, ki pušča sledi. Vsak čas ima svoj rušilni zastoj, svojo Hidro devetih neuničljivih smrtnih glav, ko se čaka na junaka Herakleja, da bi jo uničil. Tudi skupina šestih gibkih, nemih popotnikov je domnevno obstala pred prepreko svojega časa, svojo Hidro, kot bi čakala novi vzgon, novega junaka, da bi lahko odpotovala prihodnosti naproti brez svojih oprtanih nahrbtnikov. Hidra, kot se da prebrati, je že od antičnih časov znanka in spremljevalka človeških dni, kako pa ustvariti junaka, je gotovo življenjsko ali vesoljno vprašanje, ki se ga lahko vedno znova zastavlja, tudi skuša rešiti; tako kot si ga je svoj čas verjetno zastavljal dramatik Müller ob betonskem Berlinskem zidu.
V Gledališču Glej je bila 5. maja (ogled 6.) uprizorjena premiera glasbeno-plesne predstave Drakula in dekle in temačni gozd v angleščini za solo performerko, pevko in plesalko Ido Hellsten, po besedilu in v režiji Benceja Mezeija; oba pa sta nekdanja člana EKG plesne skupine, ki – kot kaže –, nadaljujeta svoje scenske raziskave iz leta 2020. Predstava je nastala v produkcijski podpori Barbare Poček (Gledališče Glej) in v koprodukciji Gledališča Glej, sicer teče v pripovedni angleščini, dorečene izgovorjave pripovedovalke Ide Hellsten, ki v vseh treh vlogah odlično animira gledalce. Vendarle ko pripoved teče v izčiščeni formi angleškega jezika, brez posebnih akcentov ali barvitosti, potem se prvotni navdih ob stilizirani izgovorjavi sčasoma spreobrne v linearno sledenje pripovedi, ko upada moč scenske dinamike.
Zgodba pripoveduje o osamljenem junaku grozljivk, krvi žejnemu Drakuli, ki išče ljubezen in se v senčni podobi napoti po svoji poti iskanja družice ali žrtve (oblikovanje svetlobe: Leon Curk, podpora na vajah: Nohemi Barriuso). Dogodivščine v stilu grozljivk so zabavno in duhovito zasnovane tudi s pripomočki in senčenjem belega ozadja, v stilu lutkarske in pravljične scene. Ob spevnem in pripovednem glasu solistke Ide je kar spodbudna novost glasbenega gledališča na mali ali odprti sceni, ko za plesno akcijo že primanjkuje prostora, čeprav se plesalka Ida Hellsten tudi na tej sceni gibko izraža in v gibu zamrzne ali poleti v prostor, seveda kratko, vendar slikovito in stilno. Predstavi Drakula in dekle in temačni gozd, se sledi v presežkih pripovedi epske pesnitve, z manj plesne izpovedi, ko se intimno večplastno in zabavno prepleta z vsakdanom v treh dejanjih pravljično animirane grozljivke.
Plesna predstava koreografinj in plesalk Katje Legin in Bojane Robinson O, kako zelo običajno v produkciji Studia za raziskavo umetnosti igre in koprodukciji Kina Šiška je bila premierno uprizorjena 13. 12.2021, dan poprej pa tekla predpremiera. Bila je to predstava novoletnega presenečenja, o kateri se je v superlativih govorilo ob koncu minulega leta 2021. Novi ponovitvi sta sledili v Stari Elektrarni Elektro Ljubljana/SMEEL 6. in 7. maja 2022 (ogled 7.) ter 7. junija v Kinu Šiška.
Ob prehodu iz starega v novo leto je predstava Oh, kako zelo običajno dobila novo podobo, se predstavila v nekoliko spremenjeni odrski različici; Katja Legin pa dodala, da je ta druga izboljšava prve. Avtorici sta izbrali še glasbo, zvok in zvočne intervencije je oblikoval Tomaž Grom; dramaturško oko: Zala Dobovšek, sogovorniki v procesu pa: Tomi Janežič, Tomaž Grom, Nina Rajić Kranjac, Urša Vidic in Dimitrije Kokanov.
Predstava Oh, kako zelo običajno poteka v treh dejanjih ob enem odmoru, izhaja pa iz osebnih motivov avtoric, tudi kratkih zgodb Katherine Mansfield (1888 –1923), navezuje pa se na zgodbo Blis. Na odru se sledi vsakdanu, običajni zgodbi dveh žensk srednjih let, ki se soočata z lastno življenjsko realnostjo ob spominih in praznovanju osebnih ter družinskih letnic nekega samotnega popoldneva, večera. Kot bi želeli za trenutek pomesti vsakdanjo ustaljenost, tudi odložiti svoja bremena, se v ženski mehkobi in gracilnosti zabavata in humorno barvata svoje spomine, tudi jih delita z gledalci, vabljenimi gosti iz gledišča ob nazdravljanju ter rezanju čokoladne torte; in je oder postavljen v neposredni bližini avditorija. Avtorski performans O, kako zelo običajno je neobičajen multimedijski preplet različnih scenskih poetik, ko se v scenskem okviru snuje potencialni vsakdan nežnejšega spola, tudi se zaznajo brazgotine bolečine, vendar brez poglabljanja v čustvene sfere ali izpostavljanja osebnih občutkov, saj je v ospredju praznovanje. V prvem dejanju se sledi Katji Legin, ko skoncentrirano in s premislekom pripravlja svojo praznično sobo, tudi preizkuša inštrumente, briše z njih prah, celo zatrobi, medtem ko Tomaž Grum beleži vsak sprotni šum in zvok, ki se v drugem kadru njene zgodbe izkaže za točno dorečen zvočni poudarek ob pravem času in v pravi točki odrske scene. V drugi sceni se Katja vneto posveča pripravam gospodinjskega omizja, ko zastira veliko mizo s plastičnim rožnatim prtom, tudi so tla prekrita s plastiko za zastiranje, nato prinese velik gospodinjski nož in desko ter jo oblaga z zelenimi in rdečimi dobrinami, medtem ko naravno in sproščeno pripoveduje o svoji babici, ki bi na ta dan praznovala svojo visoko obletnico, v spomin nanjo si nadene še njeno zeleno poročno obleko. Njena pripoved se ob rezanju in pripravljanju zelenjave sočasno ter sproščeno razliva po sceni v slikoviti, tudi lahkotno berljivi plesni poetiki. Ko je praznovanja in šampanjca konec, že sledi njeno tesnobno utapljanje ob čiščenju ali razmetavanju vsebin na mizi, ki se razlivajo po talni plastiki.
Po nastopajočem odmoru je čistilka svojega prostora Bojana Robinson, njeno slavje pa rojstni dan hčerke, štiriletne utopljenke, ko svojo zgodbo narativno povezuje z vodo in spominki, ki polnijo sobo, nenavadno, vendar sila mirno brez čutnih poudarkov ali pretresov, kot bi pripovedovala o nekom drugem ali pač hkrati s čiščenjem tudi bolečino pometla pod preprogo. Dinamika te scene, ki naj bi bila praznična, čeprav tudi je ob vsem scenskem okrasju, začne rasti ob ponovnem vhodu Katje Legin, ko nastopi čas za konfete in prihod gostov iz avditorija. Obe zgodbi o osebnem razčiščevanju akterk, Katje Legin in Bojane Robinson, sta si pravzaprav nasprotujoči, vendar celovito zakroženi in združljivi, ko k barvitosti uprizoritve doda svoje še glasbena scena. In čeprav se v predstavi Oh, kako zelo vsakdanje barva dolgočasje, je ta po svoji scenski iluziji kar blizu filmski vsebini, in če že ni film, je pa dobro insceniran filmski scenarij.
Skupni imenovalec vseh treh predstav je grozljiva osama, tudi gotovo ni naključje, da se tesnoba osamljenosti in izoliranosti, ki smo ji priča, s tolikšno intenziteto udejanja na odrski sceni ravno v teh dveh leti covid virusne epidemije: 2020 –2022.
