Ana Mesec se sprašuje, kje se zgodi prehod iz plesalca v pedagoga in kaj so kvalitete, ki jih v sebi nosi dober trener.
Pred časom sem se nahajala na Danskem, kjer sem opravljala izobraževanje za učitelje joge, se mi ob lekcijah, ki sem jih poslušala, pojavljajo mnoge vzporednice s plesnim svetom. Zelo veliko plesalcev na neki točki v svoji karieri postane tudi trenerjev, nekateri že zelo zgodaj, nekateri po koncu svoje kariere. To je seveda nek naraven proces, pa kljub temu sem se vedno spraševala, kako se sploh naučiti biti trenerka/učiteljica, saj to definitivno ni isto, kot biti dobra plesalka. Kje se zgodi ta prehod in kaj so kakovosti, ki jih v sebi nosi dober trener?
Prva stvar, ki se mi je vtisnila v spomin, je to, da je vsak dober učitelj tudi dober učenec. Zamisel, da ko kot učitelj vstopiš v dvorano, pravzaprav hkrati ohranjaš tudi vlogo učenca, je zares vredna kontemplacije. Spomnim se, da sem bila zmeraj najbolj navdušena nad trenerji, ki so med treningom delali vaje skupaj z nami in s tem jasno pokazali, da se tudi oni še vedno učijo. Večna radovednost in odprtost za nova znanja sta tukaj dve pomembni kvaliteti, vredni omembe. Tako zelo veliko mi je pomenilo, če je kakšen trener z nami delil svoje izkušnje, da smo spoznali, da je tudi on samo človek s svojimi procesi in da zelo dobro pozna naše stiske ter izzive na poti. Hkrati pa me je pri dobrih učiteljih navdušilo, če so bili odprti tudi za možnost, da se oni kaj naučijo od učencev, in niso imeli odnosa – jaz vem vse, ti pa ničesar. Najslabša stvar, ki jo lahko narediš kot trener, je, da se postaviš na piedestal in učence gledaš navzdol, da se imaš za ‘nekaj več’ od njih. Hitro lahko spoznaš, da ti bodo prav ti učenci pritisnili na najbolj skrite gumbe in ti predstavljali tvoje največje ogledalo.
V skladu s tem se mi zdi pomembna tema tudi konstantno izobraževanje trenerjev na svojem področju, ne glede na to, koliko časa že učijo. Občudujem trenerje, ki so že zdavnaj končali svojo plesno kariero, pa še zmeraj entuziastično raziskujejo novosti, iščejo nove zamisli, uvide, inspiracije in so stalno aktivni v raziskovanju sebe. En stavek, ki se mi zdi pomemben, je, da je vsaka vrzel, ki jo kot učitelji pustimo za seboj v svojem izobraževanju, problem, ki ga ustvarimo na svojem prihodnjem treningu, ki ga učimo.
Sploh na začetku učenci od nas kopirajo vse – geste, izraze, besede, ki jih uporabljamo, gibe. Četudi pozneje zavestno poskušajo stvari narediti po svoje, se jim naša razlaga in naša izvedba podzavestno vtisneta v spomin zelo globoko in se tam zasidrata kot najvišji ideal. Zato je naša naloga, da smo zavestni in pozorni ter da v svoji lastni praksi in izobraževanju ne ignoriramo stvari, ki jih še sami ne razumemo. Dober trener še vedno postavlja vprašanja, tudi takrat, ‘ko že vse ve’.
Dober trener se tudi zaveda, da lahko najučinkoviteje uči le s pomočjo svojega lastnega zgleda. Pri tem je pomembno poudariti, da je zgled učencem ne le v plesni dvorani, ampak tudi izven plesnega parketa. Sploh če ne gre le za navadnega trenerja, ampak za glavnega trenerja (coach), ki plesalcev ne vodi le skozi ples, ampak pravzaprav skozi vse njihovo življenje. Ne glede na to, koliko titul ima trener, kako pomembne nazive in plesno kvaliteto, če ta človek na parkirišču pred dvorano, ko učenci hodijo mimo, kriči na svojo ženo ali pa po treningu takoj zavije v bar na par kozarcev vina, to ni dober zgled. Če doma, ko ga učenci sicer ne vidijo, vsak večer na kavču je čips in mu ni mar za njegovo zdravje, ni dober zgled, saj točno to energijo in odnos do življenja prinese s seboj vsak dan na trening. In učenci to seveda čutijo, četudi podzavestno. Predvsem se mi zdi ogromna odgovornost, da kot trener vsakodnevno skrbiš zase in dejansko živiš po principih, ki jih predajaš svojim učencem, in da to ni le teorija, ki si se je naučil iz knjige.
Še ena zanimiva misel je, da učitelj, pri katerem ni opaziti nedavne transformacije/osebnega napredka, hitro začne izgubljati svojo karizmo. Prav res je, da je pri ljudeh, ki nenehno delajo na sebi in vsakodnevno dosegajo nove osebne zmage, zelo lahko opaziti njihovo iskrico in strast do življenja. Njihov način predajanja znanja je avtentičen, podprt z lastnimi nedavnimi izkušnjami, medtem ko se veliko ljudi sklicuje na svoje dosežke izpred dvajsetih let, ki so že zdavnaj pozabljeni in zaprašeni na podstrešju njihovih spominov.
